Kljub temu, da so se po priljubljenosti z Beatli, Rolling Stonesi ali Beach Boysi lahko primerjali samo kratek čas sredi šestdesetih let, so The Byrds v razvoju ameriškega rocka prav tako kot omenjena trojica odigrali zelo pomembno vlogo. Rock z močno primesjo klasičnega folka, kakrkšnega so preigravali na začetku svoje kariere, je bil za tiste čase  revolucionaren, poleg tega pa so (nekako istočasno z Bobom Dylanom) poskrbeli tudi za izjemna besedila, kar za njihove glasbene sovrstnike iz Velike Britanije ne moremo trditi. The Byrds so igrali pomembno vlogo tudi pri razvoju psihadličnega rocka in country rocka, razen 12-strunske kitare Rickenbacker vodje Rogerja McGuinna pa so bili znani tudi po svojih vokalnih harmonijah.

Skupino The Byrds kritiki pogosto opisujejo kot hibrid med Beatli in Bobom Dylanom. A tako kot so The Byrds sami črpali vplive omenjenih dveh glasbenih institucij, so imli tudi sami velik vpliv tako na Dylana kot tudi na znamenito liverpoolsko četverico. Verjetno je dovolj zgovoren podatek, da je bil prav kitarist Byrdsov David Crosby tisti, ki je Georgeu Harrrisonu prvi predstavil sitar, tradicionalno indijsko glasbilo, ki so ga Beatli v začetku druge polovice šestdesetih začeli vpletati v svoje kompozicije in s tem poskrbeli za pravo glasbeno revolucijo.

FOLK - ROCKOVSKI ZAČETKI (1964 – 1966)

Čeprav so se The Byrds že s svojim prvim singlom Mr. Tambourine Man predstavili s svojim zaščitnim folk / rockerskim slogom, je pravi čudež, da se jim je vse poklopilo tako hitro in so že na samem začetku kariere osvojili ameriško lestvico singlov, saj ni imel niti eden izmed peterice članov poprejšnjih izkušenj z električnimi inštrumenti. Jim McGuinn, David Crosby in Gene Clark so bili vsi po vrsti veterani lokalnega folk / popa, saj so po kavarnah in lokalih širom Los Angelesa oddelali že številne akustične koncerte. Navdušil jih je uspeh Beatlov, njihov zvok so si tolmačili po ameriško, torej so glasbi, ki so jo preigravali, dodali primes klasičnega folka.

McGuinn je v Los Angelesu v nekem folk klubu že preigraval Beatle, ko mu je Clark predlagal, da ustanovita skupino. V začetku leta 1964 se jima je pridružil še David Crosby, v postavi tria pa so posneli surovo različico dema. S pomočjo spremljevalnih glasbenikov so nato pri založbi Elektra izdali single (ko so se imenovali še Beefeaters), s katerim so predstavili folk / rockerski slog, ki je v naslednjih mesecih navdušil celotno ameriško pop sceno.

Beefeaters so se kmalu preimenovali v The Byrds in se z bobnarjem Michaelom Clarkom in mandolistom Chrisom Hillmanom razštirili v kvintet. V začetnem obdobju jih je pestila finančna stiska, zato so na vajah denimo igrali kar na provizorične bobne. Hillman je začel z igranjem električnega basa, čeprav ga do vključitve v bend ni še nikoli prej držal v rokah. Odločili so se, da priredijo Dylanovo skladbo Mr. Tambourin Man. Odvzeli so ji nekaj verzov in jo opremili z zvokom 12-strunske kitare in vokalnimi harmonijami in ob njeni izdaji čez noč postali znani. Postali so eni izmed pionirjev novih folk / rockerskih smernic, čeprav so približno podoben stil že prej gojili Beau Brummels in drugi. Zgodba iz zakulisja pravi, da so svoj najuspešnejši singel sicer skupaj z McGuinnom verjetno posneli spremljevalni glasbeniki, čeprav je skupina te govorice zanikala.

The Byrds so postali prva dolgolasa ameriška skupina. Kopirali so imidž bendov britanske invazije, zato so jih mediji (in tudi sam kitarist Beatlov George Harrison) poimenovali za ameriške Beatle. Njihov prvenec iz leta 1965 je predstavil priredbi Boby Dylana in Petea Seegerja, kot tudi bolj romantične pop skladbe originalnega izvora, v bendovi začetni fazi večinoma delo Genea Clarka. Nekaj mesecev kasneje je Seegerjeva priredba Turn! Turn! Turn! (to Everything There is a Season) postala nov velik hit in takojšnja klasika.

PSIHADELIČNO OBDOBJE (1966 – 1967)

Njihov drugi album, izdan decembra 1965, ni bil tako uspešen kot prvenec, zato je skupina še pospešila svoj tempo in začela ustvarjati bolj psihadelične kompozicije. Pri komponiranju skladb so bile (tako gre vsaj sklepati glede na nekatera besedila) posredi droge, okrepljena je bila bas linija, McGuinn pa je rešitve za svojo kitarsko igranje našel pri Johnu Coltraneu in v indijanski glasbi.

Po izdaji singla Eight Miles High je Byrdse zapustil Gene Clark, kar je bil glede na njegov pomemben skladbopisateljski prispevek za skupino hud udarec. Njegov odhod je bil povezan s strahom pred letenjem, saj je bil v mladosti priča katastrofalni letalski nesreči, Byrdsi pa so spriča vse večjemu uspehu vse pogosteje gostovali na različnih koncih domovine. Eight Miless High je bil njihov poslednji top 20 singel, mnogo radijskih postaj pa je zaradi posredne reklame drogiranju pesem povsem ignoriralo. Skupina je nadaljevala kot kvartet. Clarka so pri pisanju skladb nadomestili McGuinn, Crosby in Hillman. Tretji album »Fifth Dimension« (1966) je nadaljeval bolj psihadelično noto skupine, čeprav je v razvojni fazi Byrdsov ujet nekako v sredo med folkom in psihadelijo, lep konglomeratni primer so skladbe Fith Dimension, I See You ali John Riley, v katerih sta istočasno ujeta oba glasbena stila.

Z vse bolj razvito skladbopisateljsko žilico sta Hillman in predvsem Crosby že v začetku leta 1967, pol meseca po zadnji izdaji, uspela ustvariti nov album »Younger Than Yesterday«. David Crosby je znotraj skupine prevzel vodilno vlogo, ne samo kot skladbopisec, ampak tudi kot vokalist, ker pa se ni dobro razumel z McGuinnom in Hillmanom, je skupino sredi leta zapustil. Zamenjal ga je ponovni prišlek Gene Clark, a je po vsega nekaj tednih Byrdsom znova zaloputnil vrata, sledil pa mu je še bobnar Michael Clarke. Kljub vsej zmešnjavi je Byrdsom z albumom »The Notorious Byrd Brothers« (1968) uspelo posneti nov album, ki se po kvaliteti brez težav primerja s svojimi predhodnjiki. Gre za izdelek, s katerim so v svoj prepoznavni zvok začeli mešati elemente country glasbe, žanra, ki jim je počasi, a zanesljivo prihajal v kri.

COUNTRY / ROCK OBDOBJE (1968 – 1973)

McGuinn in Hillman sta skupino uspela obvarovati skorajšnjega potopa. Vanjo sta vključila klaviaturista Grama Parsonsa in bobnarja Kevina Kellyja. Posneli so album »Sweetheart of the Rodeo« (1968), s katerim so se po zaslugi Parsonsa še močneje oddaljili od psihadličnega rocka in ustvarili enega prvih pravih country / rock albumov. Parsons je postal pomemben gradnik benda, prevzel je kitaro in velik del vokalnih dolžnosti. Mnenja glede tega albuma so med kritiki in oboževalci še vedno deljena. Medtem ko je enim všeč nov countryjevski zvok in album pojmujejo kot logični razvojni korak benda, drugi Byrdsom zamerijo oddaljitev od svojega prepoznavnega kitarskega sloga. Kakorkoli že, z njim se je končala era njihovega zaščitnega sloga 1965 – 1968, med katero so izdali pet studijskih albumov in doživeli svetovno slavo. Parsons je skupino po polletnem članstvu zapustil, saj se ni strinjal z bendovimi nastopi v Južnoafriški Republiki. Vodja zasedbe, Roger McGuinn, je na posnetkih albuma Rodeo zamenjal nekaj njegovih vokalov, domnevno zaradi pogodbenih ovir, ker drugače da album ne bi mogl iziti pri založbi Columbia. Zanimivo, v boks setu Byrdsov iz leta 1990 je kljub temu nekaj skladb s Parsonsem v vlogi glavnega vokalista.

Skupino je konec leta 1968 zaradi spora z novim menedžerjem Larryjem Spectorjem zapustil predzadnji originalni član, Chris Hillman, in s Parsonsom ustanovil nov projekt, Flying Burrito Brothers. McGuinn je prevzel nadzor nad uporabo imena The Byrds, kar mu je večina nekdanjih članov (sploh David Crosby) zamerila, kljub temu pa je pod blagovno znamko skupine nadaljeval kariero in do leta 1973 izdal še pet studijskih albumv pretežno lahkotnih country / rockerskih napevov. V tem obdobju se Byrdsi niso več mogli kosati z uspehi svoje klasičn ere, razlog tiči v tem, da so bile prav vse odločitve v zvezi s skupino kronane z McGuinovo presojo, skupina enostavno ni več dihala kot skupek večih glasbenikov, ampak je vodja McGuinn do kasnejših prišlekov gojil nadrejen odnos.

Ko so se šestdeseta obrnila v sedemdeseta, je večina nekdanjih The Byrds članov začela uspešno stopati po poti novih projektov. David Crosby je s triom Crosby, Stills & Nash že kmalu postal ena osrednjih osebnosti ameriškega rocka, uspehe sta dosegala tudi Hillman in Parsons s svojim projektom Flying Burrito Brothers, zelo dobre albume (čeprav brez spremljajočih komercialnih uspehov) je snemal tudi Gene Clark.

Originalni kvintet se je sicer leta 1973 ponovno združil in posnel nov album »Byrds«, ki pa ni doživel večjega uspeha – še več, šlo je za eno prvih tovrstnih združitev v glasbeni zgodovini, ki je dokazala, da so reunioni brez iskrenih namenov že vnaprej obsojeni na propad.

LETA PO RAZPADU (1973 - )

Člani so se nato raztepli vsak po svojem projektu. McGuinn, Clark in Hillman so konec sedemdesetih doživli nekaj novih glasbenih uspehov, Crosby je imel po začasnem prenehanju delovanja super tria CS&N težave z drogami, Hillman pa je istočasno doživljal uspšne trenutke z Desert Rose Bandom.

Skozi leta se je ugibalo, kdo od članov originalne postave ima pravico do uporabe imena The Byrds. Bobnar Michael Clarke je nekaj časa celo koncertiral pod tem imenom, čeprav postava tistega benda ni vključevala nobenega drugega klasičnega člana. V letih 1989 / 90 je osrednji trio McGuinn, Crosby in Hillman po rodni Ameriki odigral nekaj koncertov in posnel štiri nove skladbe.

Kakorkoli že, originalna peterica je za trenutek pozabila na medsebojne zamere in janurja 1991 v New Yorku na slovesni ceremoniji sprejetja v Rock and Roll dvorano slavnih še zadnjič nastopila skupaj, Zaigrali so skladbe Turn! Turn! Turn! (to Everything There is a Season), Mr. Tambourine Man in I'll Feel a Whole Lot Better. Vsega nekaj mesecev kasneje je zaradi srčne napake umrl kitarist / tamburist Gene Clark, dve leti za njim pa se je od tega sveta poslovil še bobnar Michael Clarke.

Leta 2000 se je zgodil še tretji, to pot znova enkratni reunion, ko so na koncertu v podporo Frediju Valeckiju, lastniku glasbene trgovine v Los Angelesu, ki je trpel za rakom na grlu, McGuinn, Crosby in Hillman še zadnjič nastopili skupaj in zaigrali dve The Byrds skladbi.

Urban Bolta, maj 2013