Že vse od začetka delovanja ameriški rockerji Boston niso sledili tipičnim vzorcem povprečnega rock benda. Leta 1976 so izdali istoimenski prvenec in čez noč postali prava prodajna senzacija, s skoraj 20 milijoni prodanimi izvodi tako še danes držijo rekord prodaje kateregakoli debitantskega albuma. A malokdo ve, da je bil izdan prvenec plod šestletnega dela v studiu Toledo, kjer je vsestranski Tom Scholz pilil njegov zvok in v rock glasbi s povsem novimi prijemi naredil pravo malo revolucijo.

Scholz, ki je po poklicu inženir strojništva, je v prvi polovici sedemdesetih delal kot projektant v ameriški glasbeni korporaciji Polaroid, v prostem času pa pilil svojo glasbeno žilico in se izpopolnjeval kot skladbopisec, klaviaturist, kitarist in producent. Kot gonilna moč zasedbe Boston je Scholz postal znan po svoji perfekcionistični naravi, kar se je na zunaj kazalo z dolgimi presledki med studijskimi albumi, kar je (bilo) povsem v nasprotju z zakonitostmi glasbene industrije. Prav vsak Boston album je doživel vsaj platinasto naklado in tako bend prepoznavno unikatnega zvoka vpisal med nesmrtne promotorje rocka. Novinar britanskega časnika Time Jay Cocks je njihov zvok opisal kot »heavy metal lahkotne vsebine, dovolj težak za težkorockerske postaje in hkrati dovolj nalezljiv za komercialne radijske postaje«.

V mladih letih Toma Scholza ni nič kazalo na mladeničevo veliko željo po glasbenem udejstvovanju. Scholz je bil edini izmed originalnih Boston članov, ki ni izhajal iz istoimenskega ameriškega mesta. Bil je vzoren učenec, v šoli je dosegal dobre rezultate, igral je v šolski košarkarski reprezentanci, poslušal je rock glasbo. Po končani srednji šoli se je preselil v okoliš Bostona in se vpisal na strojno fakulteto v Massachusettsu. Čeprav je nekaj svojega prostega časa vložil tudi v preigravanje klavirja pri lokalnih bandih, je bil študij ves čas njegova primarna briga, delovne navade in vzornost pa so ga ponesle vse do končanega magisterija. Po končanem študiju se je zaposlil v Polaroidu, v tistem času pa je močno zraslo njegovo zanimanje za snemanje glasbe, objavil je oglas da išče klaviaturista, na katerega se je odzval Barry Goudreau, kasnejši kitarist originalne Boston postave.

Ni trajalo dolgo, da je Scholz postal vodja zasedbe v nastajanju. Poleg igranja klaviatur je hitro osvojil tudi kitaro, na katero je igral predvsem močne akorde, za katerega so ga navdušili bendi kot sta Led Zeppelin in Cream. Začel je s pisanjem pesmi, bend pa je usmeril v unikaten zvok, ki je kasneje postal njihova zaščitna znamka. Scholz je v zasedbo povabil še vokalista Brada Delpa in skupaj z Goudreauem so nadaljevali s piljenjem materiala v nastajanju – a na povsem svoj način. Če večina mladih bendov ubere trnavo pot preigravanja v beznicah lokalnega okolja, so Boston večere in noči preživeli v studiju, ki ga je Scholz zgradil skupaj s sodelavci – inženirji iz Polaroida. Na teh vajah je nastala večina materiala za prvenec »Boston« (1976). Kot zanimivost, prva verzija skladbe More Than a Feeling je bila sicer posneta že leta 1971, pet let predno je postala eden najbolj vročih hitov svojega obdobja.

Čeprav je založba Epic pokazala očitno zanimanje za demo posnetke benda, posnete na domače Scholzeve inštrumente, je želela bend še pred podpisom snemalne pogodbe videti igrati v živo. Takrat sta postavo dopolnila še bobnar Sib Hashian in basist Fran Sheehan. Po uspešno končani avdiciji je založba Epic mlado zasedbo poslala v Kalifornijo ponovno posneti celoten album. Scholz je kasneje v intervjuju za Rolling Stone dejal, da se je založba bala izdati album z neznanim producentom, čeprav je tudi na ponovnem snemanju v Kaliforniji večino producentskega dela opravil on sam. Ko je bilo snemanje za njimi, so po svojem domačem mestu prvenec preprosto poimenovali kar »Boston«.

Previdnost založbe se je po izdaji album zdela odvečna. Prvenec je debitiral na 46. mestu lestvice Record World’s, kar je bilo za popolnoma neznanega izvajalca markanten dosežek, prodajanost pa je z vsakim dnem še rasla in se ustavila šele, ko so Boston že postali skupina z najbolje prodajanim prvencem kdajkoli. Razližni viri sicer navajajo različne številke, a menda se je Bostonom s svojim prvencem slabo desetletje kasneje uspela približati zgolj pop diva Whitney Houston. Album je navrgel številne hite kot so More Than a Feeling, Long Time in Peace of Mind, tudi v Veliki Britaniji so se Boston z 11. mestom uspeli prebiti na lestvico vročih.

Nenadejan uspeh je v mošnjiček založbe Epic prinesel lepe kupe dolarskih bankovcev, zato je ta na bend začela pristiskati z željo po čim hitrejši izdaji novega albuma in jih napotila v zdaj že boljše opremljen studio – zahvaljujoč uspehu Bostonov, kakopak. Prvenec je bil plod šestletnega dela, tako se Scholzu tudi pri nastajanju drugega albuma ni nikamor mudilo, zato je ves čas prihajalo do blagih konfrontacij z založbo, ki je razmišljala povsem obratno. Vseeno je že septembra 1978 izšel drugi album »Don’t Look Back«, prav tako kot prvenec je sledil smernicam, ki so danes poznane kot klasičen Boston zvok: edinstvene harmonije električne in akustične kitare, blago spogledovanje s progresivnim rockom in prepoznavne vokalne harmonije, po vzoru katerih so kasneje zasloveli Def Leppard.

Tudi drugi album je pristal na prvem mestu ameriške lestvice, tudi po zaslugi izjemnega istoimenskega singla. Novembra je bend odigral dva razprodana koncerta v Boston Gardnu, to sta bila hkrati sploh prva koncerta v mestu, po katerem so si Boston nadeli ime. Kljub silni popularnosti Scholz ni bil zadovoljen z drugim albumom in ga je kasneje označil za »komaj na pol dokončanega«. Zaobljubil se je, da nikoli več ne bo popustil pristikom s strani založbe in Epic tožil zaradi člena v pogodbi, ki jim je zapovedoval pet izdanih albumov v roku desetih let. V povračilnem ukrepu je založba bendu obrnila hrbet in mu s sodno prepovedjo onemogočila izdajo albuma pri katerikoli drugi založbi. Seveda jim niso mogli prepovedati tudi dela na novih skladbah, vseeno pa sta bend v začetku osemdesetih zapustila Goudreau in Hashian in začela vsak s svojo solo potjo. Scholz, Delp in bobnar Jim Masdea, ki so sodelovali že v letih pred izdajo prvenca, so nadaljevali s preigravanjem in piljenjem novih komadov.

V upanju na zaslužitev nekaj denarja med sodnimi bitkami je Scholz kot silno uspešni strojnik patentiral nekaj naprav za lažje igranje električne kitare in ustanovil firmo Scholz Research & Design, Inc. Njihov najbolj uspešen produkt je bil prenosni ojačevalec Rockman, za katerega je Scholz prejel 3000 naročil še predno je bil prvi sploh dokončan. Danes dotično opremo uporabljajo velika imena rocka kot so Neal Schon (Journey), ZZ Top, Ted Nugent... S prihodkom iz svojega podjetja je Scholz financiral nadaljno delovanje in snemanje Bostonov.

Čeprav legalne zadeve okoli benda še niso bile povsem razrešene, je bila sodna prepoved izdaje novega albuma leta 1985 umaknjena in Boston so pristali pri založbi MCA. V postavi Scholz, Delp, Masdea, Gary Pihl na kitari, C. David Siked na basu in Doug Huffman na bobnih so Boston konec leta 1986 končno izdali svoj tretji album »Third Stage«. Dolgotrajno čakanje očitno ni izmučilo oboževalcev, ki so znova planili po albumu, štiritedensko okupiranje ameriške lestvice je albumu prineslo zlato naklado – to je bila prva zlata naklada za album, ki je izšel na CD formatu. Najbolj uspešen single iz albuma je Amanda.

Kljub sila uspešni glasbeni kaieri Tom Scholz ni postal tipična rock zvezda, ki se jih je v osemdesetih kar trlo naokoli in so z raznimi egocentričnimi akcijami stalno opozarjali nase. Kitarist je v nekem intervjuju dejal, da »ga ne zanima, kako lahko uspeh spremeni moje živlenje, pač pa kako lahko jaz z zasluženim denarjem spreminjam stvari, za katere mi ni vseeno«.

Življenje Toma Scholza pred in po uspehu se ni kaj dosti spremenilo. V devetdesetih je tako živel še vedno v isti hiši kot takrat, ko je delal pri Polaroidu, Boston pa so nadaljevali s snemanji v njegovem domačem studiju. Še naprej se je držal metode skrajne dodelanosti, zato je tudi do izdaje naslednjega albuma »Walk On« (1994) pretekla dolga doba. Pred izdajo je zasedbo zapustil frontman Brad Delp in se posvetil delu v bendu bivšega Boston kitarista Barryja Goudreaua, Scholz pa je v Bostone pripeljal Frana Cosma. Kmalu po izdaji albuma se je Delp vrnil, Boston pa so leto 1995 preživeli na koncertnih odrih s kombinacijo obeh vokalistov hkrati. Leta 1997 je izšla še kompilacija »Greatest hits« s tremi novimi skladbami.

Leto dni kasneje je Tom Scholz obelodanil, da je začel z delom na novem studijskem albumu, ki je izšel leta 2002. »Corporate America« je nastal kot plod najmnožičnejše Boston postave do sedaj, bend so tvorili Scholz, Delp, Cosmo, Pihl in prišleki Anthony Cosmo (ritem kitara), Jeff Neal (bobni) in Kimberley Dahme (bas kitara, back vokal). Naslednja leta so Boston veliko koncertirali po rodni Ameriki.

Marca 2007 je svet rocka pretresla novica, da je dolgoletni Boston vokalist Brad Delp, poleg vodje Toma Scholza edini še aktivni originalni Boston član, v 55. letu starosti v domači kopalnici storil samomor. Nekaj mesecev kasneje so Boston z večino sedanjih in bivših članov odigrali spominski koncert na dan, ko bi se moral Delp poročiti s svojo dolgoletno partnerico. Z Bostoni je poleg vseh ostalih prvič nastopil Michael Sweet (Stryper), ki je bil nato do leta 2011 bendov glavni vokalist. Tom Scholz in njegovi Boston so medtem že lep čas zaprti v studiu, saj so po zdaj že desetletni suši od zadnjega ploščka za kmalu napovedali izid novega, skupno šestega studijskega albuma.

Pripravil in uredil: Urban Bolta