Bon Jovi so se na pot velike glasbene kariere podali leta 1983 v New Jerseyju. Leto poprej je namreč Jon Bon Jovi preko poznanstev dobil delo v znanem newyorškem studiu Power Station, katerega solastnik je bil njegov bratranec Tony Bongiovi. Kri seveda ni voda in Jon je preko bratranca dobil priložnost posneti nekaj demo posnetkov, na katerih so igrali kitarist Tim Pierce (dolga leta je igral z Rickom Springfieldom), klaviaturist Roy Bittan (E-Street Band), basist Hugh McDonald, po bobnih pa je udrihal Frankie LaRocka. Kar eminentna glasbena zasedba za mladega in ambicioznega Jona, ki si ni obotavljal nesti demo posnetke na lokalno radijsko postajo. Runaway je bil tisti komad, ki se je najbolje prijel in katerega so hitro začele vrteti tudi večje newyorške radijske postaje.

Spomladi leta 1983 je Jon resno poskusil s sestavo zasedbe za bodoči rock bend. Pridružil se mu je klaviaturist David Bryan (takrat poznan kot David Bryan Rashbaum), ki je s seboj pripeljal malce starejšega basista Aleca Johna Sucha in bobnarja Tica Torresa, že v tistem času oba stara in izkušena glasbena mačka. Kot kitarist je za zelo kratek čas vskočil Jonov sosed Dave Sabo, ki pa je skupino hitro zapustil in se posvetil ustanovitvi lastnega benda Skid Row. Richie Sambora pa je bil mož, ki ga je takrat z že nekaj kitarskimi izkušnjami zamenjal. Igral je namreč že z Joe Cockerjem, javil pa se je tudi na avdicijo pri KISS, ki so ravno v tistem času spet iskali novega kitarista.

Dokaj hitro, že jeseni istega leta, je zasedbo, ki si je nadela dokaj neoriginalno ime Johnny Electric, opazil Derek Schulman, eden vodilnih pri založbi Mercury Records (del multinacionalke PolyGram). Menedžer je postal Doc McGhee in njegova prva poteza je bila sprememba imena, ki je resnično zvenelo dokaj neposrečeno. Idejo je našel pri Van Halen, ki so si nadeli družinsko ime, in tako so nastali Bon Jovi.

Pot je bila zdaj, vsaj začasno, tlakovana z rožicami, kajti Doc McGhee jim je potem, ko so v začetku leta 1984 izdali albumski prvenec Bon Jovi, omogočil odmevno turnejo. Kot predskupina so igrali na koncertih Scorpions v ZDA in KISS na Evropskem delu turneje. Razumljivo, kajti Doc je imel pod svojim okriljem tudi KISS in Mötley Crüe.

Nato pa se je malce zataknilo. Namreč leto kasneje, natančneje marca 1985 so fantje izdali drugi studijski album 7800° Fahrenheit. Ki pa ni izpolnil predvsem komercialnih pričakovanj, ki jih je (tako kot vsaka) gojila založba. Kljub izdanim trem singlom: Only Lonely, In and Out of Love, ter Silent Night je album ostal neopažen in padel precej pod pričakovanja tako benda kot tudi založbe. Vseeno so se fantje odpravili na samostojno turnejo po Japonski in Evropi. Na domačih tleh pa jim je spodletelo, kajti največ, kar so uspeli iztržiti, je bilo to, da so bili predskupina takrat zelo uspešni zasedbi Ratt. Bon Jovi zasedbi je grozilo, da se dlje od igranja kot predskupina mnogo popularnejšim bendom, nikoli ne bo prebila.

Dva dokaj povprečna studijska izdelka sta bila za založbo dovolj rdeč alarm, da glede tega benda nekaj ukrene. K sreči jih ni kar takoj postavila na cesto, pač pa jim je dala še eno, tokrat resnično zadnjo priložnost, da iz svoje glasbe nekaj naredijo.

Avtor Desmond Child in producent Bruce Fairbairn sta dve imeni, ki sta se v pravem času znašli na pravem mestu in blizu pravega benda. Bon Jovi so se opremljeni z avtorjem in producentom, leta 1986 odpravili za pol leta v Vancouver. Snemanje tretjega studijskega albuma se je lahko začelo. Bojda so fantje posneti album prinesli kar v lokalno picerijo v New Jerseyju in ga predvajali tam prisotni publiki, ki je seveda bila nad slišanim navdušena. Prvi single You Give Love a Bad Name naj bi bojda izbrala prav ta publika lokalne picerije.

Album, ki so ga fantje poimenovali Slippery When Wet, je izšel avgusta 1986 in se povzpel na prva mesta lestvic po vsem svetu. Veliki met je uspel. Čeprav so osvajanje odrov spet začeli kot predskupina, tokrat zasedbi 38 Special, so ob koncu leta 1986 že kot samostojna skupina igrali po največjih severnoameriških arenah. Poleti naslednjega leta so Bon Jovi že imeli za seboj popolnoma razprodano svetovno turnejo, skupaj z nastopom na legendarnem festivalu Monsters of Rock v Doningtonu. Bili pa so docela izčrpani.

Manager Doc McGhee pa jim kljub izčrpanosti ni dal miru. Pa tudi sami so hoteli dokazati, da zmorejo več kot en mega uspešen studijski album. Bon Jovi+Desmond Child+Bruce Fairbairn je bila dobitna kombinacija in konja, ki dobro vleče, ne gre menjati. Kar se je seveda izkazalo za pravilno odločitev, kajti naslednji album New Jersey, ki je izšel septembra 1988, je podiral rekorde, ki jih je postavil prejšnji. New Jersey je poln Bon Jovi klasik, postregel je celo s petimi singli, vsi pa so zabeležili velik uspeh. Sledila je nova, tokrat že druga svetovna turneja, v okviru katere so nastopili tudi na Moscow Peace Festivalu, katera pa jih je dokončno izčrpala. Potrebovali so premor, ki pa jim ga Doc McGhee še vedno ni privoščil. Zato ga je band odpustil, kontrolo nad Bon Jovi zasedbo pa je prevzel Jon.

V času premora, ki so si ga povsem zasluženo privoščili, je Richie Sambora izdal solo album Stranger In This Town. Počival pa ni niti Jon, saj je izdal izredno uspešen album Blaze of Glory. Ob spremljavi akustičnih kitar sta nastopila na prireditvi MTV Music Awards. In posledica? Prav ta akustični nastop je sprožil koncertno serijo MTV Unplugged.

Zasedba Bon Jovi se je ponovno sestala jeseni 1991. V tem času so se tudi nekoliko razgrete glave že malo ohladile in je bila zgladitev manjših sporov med posameznimi člani benda mogoča. Največ iskric je preskakovalo v avtorskem tandemu Jon Bon Jovi / Richie Sambora.

Glasbeno in vizuelno popolnoma prenovljeni so se fantje v letu 1992 vrnili na glasbeno sceno z dokaj zrelim novim studijskim albumom Keep the Faith. Osemdeseta leta so pustili za sabo, svojo vrnitev na koncertne odre pa so začeli najprej z mini klubsko turnejo, kateri je sledila večja, svetovna. Keep the Faith je bil nova uspešnica, svetovna turneja pa tudi. Tokratno svetovno turnejo je obiskalo več kot 2,5 milijona ljudi!

V letu 1994 je bend zapustil basist Alec John Such, uradno zaradi prevelikih obveznosti, neuradno pa zaradi odnosov, ki jih fantje med sabo vseeno niso popolnoma razčistili. Marsikateri oboževalec Bon Jovi je namreč globoko prepričan, da je Aleca iz benda nagnal prav deloholik Jon. Nadomestil ga je Jonov prijatelj iz otroštva, že prej omenjeni Hugh MacDonald.

Sledil je nov studijski album These Days, ki je izšel poleti 1995. Komercialno je bil izdelek zelo uspešen, strogo glasbeno gledano pa je malce šibkejši od obeh predhodnikov. Nagnjenost v limonadne glasbene vode se namreč začenja ravno tu, predvsem s skladbo This Ain't A Love Song. Sledila je nova svetovna turneja, v Evropi so takrat nastopali skupaj z Van Halen.

Daljši premor, ki si ga je skupina privoščila, je zopet najbolje izkoristil Jon, ki je izdal nov solo album Destination Everywhere, preizkusil pa se je tudi kot igralec. Največkrat ga je bilo moč videti v posameznih epizodah ameriške serije Raztresena Ally, moč ga je bilo videti tudi v epizodni vlogi takratne velike uspešnice Sex and The City. Počival ni niti Richie Samobra, saj je izdal nov samostojni album s pomenljivim naslovom Undiscovered Soul.

Veliki comeback so Bon Jovi uprizorili s hitom It's My Life, ki je nekakšno nadaljevanje skladbe Livin' on a Prayer. Tudi album Crush se je prodajal kot sveže žemljice. Bon Jovi pa konec devetdesetih postanejo stadionski bend, ki je sposoben razprodati skorajda vsak stadion na zemeljski obli.

V ustvarjalnem smislu zasedba tudi v novem tisočletju ne počiva, iz tega obdobja prihajajo albumi Bounce, Have A Nice Day, Lost Highway in The Circle. Album Crush pa ostaja njihova zadnja velika uspešnica. Vsi naslednji studijski izdelki so ne samo komercialno, pač pa tudi glasbeno manj zanimivi in žal ne dosegajo kvalitete zlatega obdobja (1986-1996). So pa vseeno dovolj velik izgovor za igranje na svetovnih turnejah, ki so vselej razprodane.

Takšno bo tudi leto 2013. Fantje namreč pripravljajo nov studijski izdelek What About Now in razprodajajo še eno svetovno turnejo, tokrat pod imenom "Because We Can World Tour".

Bojan Horvat