Black Sabbath so legende v zgodovini rock glasbe. Njihova podoba, obdana z "demonskimi" power rifi, je pustila neizbrisen pečat pri oblikovanju in razvoju rocka in heavy metala. Mladim Tony Iommiju, Terence "Geezer" Butlerju, Bill Wardu in Ozzy Osbourneu je glasba na začetku predstavljala predvsem pobeg pred umazano realnostjo delavskega Birminghama. Najprej so združili moči pod imenom Polka Tulk, ki pa so ga kmalu zamenjali za Earth. Z Earth so fantje preigravali predvsem blues material, dokler niso na enemu od svojih nastopov v repertoar uvrstili pesem Black Sabbath. Pozitivni odziv publike je botroval k preimenovanju skupine v Black Sabbath. Ta, danes znana kot njihova klasična zasedba, je s svojim istoimenskim prvencem (1970) porušila tedanje glasbene norme.

Naslednji album Paranoid (1970), ki je med drugim predstavil prvi hit Paranoid, krasi podobna začetna naivnost skupine, medtem ko sta Master Of Reality in predvsem Volume IV Black Sabbath prvič prikazali v podobi zrelih glasbenikov. Nasploh velja to obdobje, v katerem so tudi pridobili sloves "slabih" fantov rock & rolla, za njihovo najbolj ustvarjalno. Lep primer tega je album Sabotage (1975), ki predstavlja vrhunec njihovega ustvarjanja sedemdesetih let. Slabše sprejeta Technical Ecstasy (1976) in Never Say Die (1978) pa predstavljata zaton klasične zasedbe. Nenehno koncertiranje, pomanjkanje idej in naveličanost so terjali svoj davek. Prva žrtev je bil Ozzy, ki se je s pomočjo svoje "zveste" žene kasneje odločil za samostojno glasbeno pot. Zamenjal ga je bivši Rainbow pevec Ronnie James Dio, s katerih so Black Sabbath posneli fenomenalni Heaven And Hell (1980) in Mob Rules (1981), vendar so problemi, ki naj bi po uradni verziji nastali ob "miksanju" koncertne Live Evil, hitro prišli na površje. Odhod Dia, ki je s seboj vzel tudi bobnarja Vinnie Appiceja, pomeni začetek bolj komičnega obdobja Black Sabbath, saj se poleg od alkohola ozdravljenega Billa Warda skupini pridruži tudi stari dobri Ian Gillan. Born Again (1983) je rezultat tega "eksperimentiranja". Sicer od publike dobro sprejeta škrlatno – črna barvna kombinacija, je svoje slabosti začela kazati na turneji, ki je sledila. Dobrodošli niso bili niti ponovni problemi z alkoholom Billa Warda, ki ga je na turneji zamenjal Bev Bevan. Po tej avanturi, je Geezer Butler skupino zapustil, medtem ko je Tony Iommi za svoj naslednji "Black Sabbath" projekt rekrutiral Glenna Hughesa, ki pa tudi ni uspel dokončati turneje, ki je sledila. Nenehne kadrovske menjave so se vsaj malo umirile z Eternal Idol (1987), na kateri je za vokale prvič zadolžen Tony Martin. Iommijevo zaupanje v njegov vokal, na trenutke malo podoben Diu, ter s Powellom za bobni, se pokaže kot osnova novih Black Sabbath, ki s Headless Cross (1989) in Tyr (1990) spet predstavljajo močno celoto, sicer glasbeno bližje epskemu AOR rocku, kot "tradicionalnim" Black Sabbath.

Leto 1992 je prineslo ponovno združitev Mob Rules zasedbe, z Diom in Appicejem, ki je na začetku obetala veliko. Dehumanizer (1992), sicer soliden album, je Black Sabbath prinesel prvo top 50 mesto na ameriški lestvici v zadnjih devetih letih. Vendar stare zamere, podkrepljene z govoricami o Ozzyevi vrnitvi, Dia spet prisilijo k odhodu. Vrne se stari znanec Tony Martin, ki v "kompletu" z bivšim Rainbow bobnarjem Rondinellijem in povratnikom Butlerjem, opravi na Cross Purposes (1994) fantastično delo. Album, ki je eden boljših v post – Ozzyevem obdobju, naslednje leto skupina pospremi še z izdajo koncertne plošče. Kljub vsemu, na otoku Cross Purposes ne uspe pustiti kakšnega večjega vtisa, zato Butler in Rondinelli skupino kmalu zapustita. Tony Iommi leta 1995 še zadnjič poizkusi s staro Tyr formulo, ki vključuje Powella in Murraya, vendar je Forbidden jasen pokazatelj, da so Black Sabbath prišli do konca svoje poti.

Po letih stalnega koncertiranja in neštetih kadrovskih menjavah, Tony Iommi Black Sabbath za dve leti razpusti, dokler se leta 1997 spet ne zbere klasična zasedba, ki izda koncertni album Reunion, decembra posnet v domačem Birminghamu. Album, izdan leta 1998, spet ne uspe "razmigati" britanske publike, medtem ko onstran luže doživi velik uspeh. Skupina nadaljuje s koncertiranjem vse v leto 1999, od takrat pa se v presledkih pojavlja na raznoraznih Ozzfestih po ZDA.

Avtor: Daniel Pavlica