Pat Benatar je ameriška rock pevka, znana po svojem mogočnem, karizmatičen mezzosopran vokalu. Benatarjeva se je sprva učila operetnega petja, a se je sočasno zanimala tudi za rock'n'roll, v katerega je po vrsti neuspelih poizskusov konec sedemdesetih vendarle uspela stopiti z velikimi koraki. V prvi polovici osemdesetih je s serijo platinastih albumov in kopico radijskih hitov osvojila štiri Grammyje in (predvsem v rodnih ZDA) postala ena najpopularnejših ženskih figur v zgodovini rocka. Skupno je na ameriški top 40 lestvici gostovala s kar 19-imi singli, od katerih so najbolj znani Love Is a Battlefield, Hit Me with Your Best Shot, Heartbreaker, Fire and Ice... Pat Benatar je hkrati tudi prva ženska izvajalka, ki so jo kadarkoli predvajali na televizijski postaji MTV, kjer je bila v prvih letih delovanja pogosto predvajana.

OTROŠTVO in PRVI GLASBENI KORAKI ( - 1979)

Pat Benatar se je rodila kot Patricia (Patti) Mae Andrzejewska 10. januarja 1953 v New Yorku, staršem poljskega oziroma irskega porekla Andrewu in Mildredi Andrzejewski. Iz Brooklyna se je družina pri Pattinih treh letih preselila na Long Island, kjer je bodoča pevka, kot je dejala kasneje, preživljala čudovito otroštvo. Hčerka industrijskega delavca in kozmetičarke, ki je nekoč pela v njujorški mestni Operi, se je že kmalu začela zanimati za petje. V osnovni šoli je obiskovala krožek petja in pri osmih letih že suvereno pela solo točko pesmi It Must Be Spring?. Tudi v nadaljnih šolskih letih se je mlado dekle aktivno vključevalo v različne zbore in krožke, ki so bili kakorkoli povezani s petjem in igranjem.

Pat se je že kot mlado dekle zanimala za rock'n'roll, a je odraščala v tradicionalni družini, ki za tovrsten stil glasbe ni imela posluha. Njeni prvi koraki so bili tako omejeni striktno na simfoničen, klasičen in operetni stil glasbe. »Pela sem Puccinija v muzikalu West Side Story, sočasno pa sem vsako popoldne po šoli preživljala ob malem radijskem sprejemniku ob poslušanju Rolling Stonesov«, se je Pat svojih prvih glasbenih korakov spominjala kasneje.

Pat je družino in prijatelje presenetila z vpisom na zdravstveno univerzo, vsi so namreč pričakovali, da je naslednji logični korak na njeni poti glasbena akademija. Po zgolj enem letu obiskovanja fakultete je študij obesila na klin in se poročila s srednješolsko ljubeznijo, Dennisom Benatarjem, vojakom, ki je sprva služil v Južni Karolini, nato pa v Massachusettsu, kamor se je z možem preselila tudi Benatarjeva. Tam se je zaposlila kot bančna uslužbenka

Leta 1973 je Benatarjeva pustila službo v banki in se osredotočila na pevsko kariero, potem ko jo je popolnoma prevzel nastop Lize Minnelli. Zaposlila se je kot hišna pevka v klubu The Roaring Twenties, hkrati pa začela tudi z nastopanjem pri bendu Coxon's Army, kjer je igral njen bodoči basist Roger Capps. Iz tega obdobja izhaja tudi njen edini singel pred izdajo prvenca leta 1979 - skladba Day Gig iz leta 1974, delo Coxon's Army vodje Phila Coxona, ki pa je izšel zgolj v lokalnem okolju Richmonda. Prvi večji karierni preboj ji je uspel leta 1975, ko je v New Yorku imitirala Judy Garland, kjer jo je opazil lastnik kluba (in njen bodoči menedžer) Rick Newman. »Ura je bila 2:45 ponoči. Tistega večera sem imel 30 nastopajočih, Pat je bila tam nekje sedemindvajseta. Bil sem na drugi strani kluba na pijači, ko sem nenadoma zaslišal njen glas«, se je prvega odrskega srečanja z bodočo rock zvezdo spominjal Newman. Zakonca Benatar sta se nato preselila v New York, kjer je Pat tri leta prepevala v tem klubu, vse dokler ni konec sedemdesetih podpisala svoje prve profesionalne snemalne pogodbe. V tem času si je izdelala tudi odrsko podobo, ki je vklučevala pajkice, črno obrazno masko in kratek, oprijet top.

VZPON MED ZVEZDE (1979 – 1989)

Kljub temu, da je v troletnem igranju v Catch a Rising Star klubu snemala demo posnetke in jih pošiljala na založbe, so jo vse po vrsti odbile, vse pa se je spremenilo, ko je oblikovala svoj bend. Z njim je spomladi 1978 odigrala premierni koncert, in minila sta komaj dva dni, ko jo je pod svojo streho že vzela založba Chrysalis Records s Terryjem Ellisom na čelu. Založba sprva ni želela, da Benatarjeva snema in izvaja originalen material, kar je bila zgolj ena izmed v prihodnosti pogostih konfrontacij med pevko in založbo.

Avgusta 1979 je izdala svoj prvenec »In The Heat Of The Night«, ki pa je širšo pozornost javnosti požel šele decembra istega leta z izdajo tretjega singla Heartbreaker. 23. mesto na ameriški lestvici je napovedovalo uspešno kariero takrat 26-letne pevke izredno karizmatičnega vokala in simpatičnega stasa. Rock zvezda se je rojevala. V tem obdobju se je ločila od svojega moža Dennisa, v zakonski jarem pa je znova skočila leta 1982, ko je »večni da« dahnila svojemu kitaristu Neilu Giraldu.

V prvi polovici osemdesetih so njeni novi novi albumi izhajali kot po tekočem traku. »Crimes of Passion« (1980), »Precious Time« (1981), »Get Nervous« (1982), »Live From Earth« (1983) in »Tropico« (1984) so vsi po vrsti posegli po vsaj platinasti nakladi in ji prinesli štiri osvojene Grammyje, najprestižnejšo glasbeno nagrado na svetu. Video za skladbo You Better Run leta avgusta 1981 je bil drugi predvajan video na novi televizijski postaji MTV, takoj za Video Killed the Radio Star britanske novovalovske skupine The Buggles. V tem obdobju je Benatarjeva v avtorski navezi s kitaristoma Neilom Giraldom in Scottom Sheetsom ter bobnarjem Myronom Grombacherjem poskrbela za številne radijske hite, kot so Hell Is For Children, Hit Me with Your Best Shot, Fire and Ice, Shadows of the Night, Love is a Battlefield, We Belong... Za slednji singel si je Benatarjeva priborila tudi Grammy nominacijo v kategoriji najboljšega pop nastopa, prvo sploh v tej kategoriji. Kot namiguje že sama kategorija nominacije, se je Benatarjeva sredi osemdesetih počasi začela oddaljevati od hard rockerskega stila bliže nežnejšim oblikam rocka. Do konca osemdesetih je izdala še albuma »Seven The Hard Way« (1985) in »Wide Awake in Dreamland« (1988).

KASNEJŠA LETA (1990 - )

Kljub padcu radijskega zanimanja in posledične popularnosti je Benatarjeva z glasbeno kariero aktivno nadaljevala tudi v devetdesetih. Izdala je nekoliko eksperimentalen blues album »True Love«, ki ga je posnela s pomočjo bobnarja in pihalne sekcije njujorškega Roomful of Blues benda. Nadaljevala je z intenzivnim koncertiranjem, leta 1993 je turnejo po zgolj sedmih koncertnih večerih prekinila zaradi druge nosečnosti - po devetletni »suši« se ji je namreč rodila še druga hčerka. Do konca devetdesetih je izdala še albuma »Gravity's Rainbow« (1993) in »Innamorata« (1997). Tudi v novem tisočletju je Benatarjeva nadaljevala z vseskoznim koncertiranjem, večinoma po rodnih ZDA, kjer si je oder delila z izvajalci kot so Steve Miller Band, Reo Speedwagon, Loverboy, Journey, Cheap Trick... Njen zadnji, skupno enajsti studijski album »Go« datira v leto 2003, na njem pa je že slišen prihod v zrelejša leta, saj je Benatarjeva nanj vključila tudi nekatere pop elemente. Kljub temu, da je celotno kariero preigravala pod lastnim imenom, je bilo v njeni spremljevalni zasedbi malo kadrovskih menjav, najzvestejši izmed vseh je njen kitarist (in mož) Neil Giraldo, s katerim sodeluje že njeno celotno profesionalno glasbeno pot od leta 1979 dalje, zato zadnja leta po Ameriki pogosto nastopa kar pod imenom Pat Benatar & Neil Giraldo.

Urban Bolta, avgust 2013