Zgodba o Barclay James Harvest se začne v zgodnjih 60-ih, v Oldhamu, severozahodni Angliji. Kitarist in pevec John Lees in klaviaturist Stuart "Woolly" Wolstenholme sta se spoznala v Oldhamski akademiji ter ustanovila skupino, ki se je imenovala The Sorcerers. Ta se je že kmalu preimenovala v The Keepers. Medtem sta basist in pevec Les Holroyd in bobnar Mel Pritchard igrala v še enem lokalnem bandu, ki se je imenoval Heart And Soul And The Wickeds. Leta 1966 je z združitvijo obeh omenjenih bandov nastala nova skupina pod imenom The Blues Keepers. Tedaj so že imeli številne koncertne nastope pod napol-profesionalnimi pogoji. Kvartet, katerega so sestavljali Holroyd, Pritchard, Lees in Wolstenholme, se je kmalu pokazal za stabilno zasedbo in poleti 1967 so si izbrali novo ime tako, da so dali listke v klobuk in povlekli eno izmed imen. Tako so se rodili Barclay James Harvest.

Pod patronatom Johna Crowtherja, lokalnega poslovneža in njihovega prvega menedžerja, so se preselili v Preston House, kmečko hišo iz 18. stoletja, ki je postala njihov snemalni studio. Njihov špartanski način ustvarjanja glasbe je bil posnet za kratek dokumentarec posnet za TV postajo Granada. Tedaj so podpisali pogodbo z založbo Paralaphone, podružnico EMI, kjer so aprila 1968 izdali svoj prvi single "Early Morning". Ta je porodil dovolj zanimanja, da so ga izvedli tudi za radijski šov Johna Peela. To je pripomoglo k sklenitvi sodelovanja z EMI, kjer so BJH postali ena prvih skupin, ki so podpisale pogodbo z zdaj legendarno založbo Harvest. Tu so izdali svoj drugi single "Brother Thrush", ki je izšel v juniju 1969.

Že od samega začetka so BJH eksperimentirali z novimi glasbenimi oblikami, kjer so nadgradili tradicionalne inštrumente kitaro, bas in bobne s številnimi, tedaj inovativnimi, klaviaturami kot je bil denimo melotron, ki je lahko simuliral zvok orkestra. Naslednji logični korak je bil izid njihovega debuta "Barclay James Harvest", ki je izšel junija 1970. Na njem je skupina uporabila tudi svoj lasten orkester, katerega je vodil Robert Godfrey, kasneje član skupine The Enid. Album so promovirali tudi s krajšo orkestralno turnejo. Leta 1971 so svoje združevanje rocka in klasične glasbe še izpopolnili z izidom albumov "Once Again" in "Barclay James Harvest And Other Short Stories". Sledili so ambiciozni koncertni nastopi, ki so kljub temu da so navdušili njihovo občinstvo, pustili odgovorne pri založbi popolnoma hladne. Pritiski s strani EMI po komercialnih singlih so postajali čedalje večji in po izidu albuma "Baby James Harvest" leta 1972, ki pri kritikih ni naletel na najboljši odziv, so se leta 1973 odločili prekiniti svoje sodelovanje z založbo Harvest.

Na srečo je bila kriza, ki je grozila da bo pokopala skupino, uspešno premagana v trenutku, ko so podpisali novo pogodbo z založbo Polydor. Tedaj so tudi začeli doživljati večji komercialni uspeh. Leta 1974 sp izdali enega svojih najboljših albumov "Everyone Is Everybody Else", kateremu je proti koncu istega leta sledil še koncertni album "Barclay James Harvest Live", ki je postal njihov prvi album, ki se je uvrstil na glasbeno lestvico. Naslednja albuma "Time Honoured Ghosts" (1975) in "Octoberon" (1976) sta še izboljšala njihov ustvarjalni napredek ter komercialni uspeh. Rezultat so bile razprodane jesenske turneje po VB kot tudi odkrivanje novih koncertnih področij po Zahodni Nemčiji in ZDA. Leta 1977 izide "Gone To Earth", njihov komercialno najuspešnejši album, ki jim v Nemčiji prinese izjemen uspeh in kulten status saj je bil album naletel na visoko uvrstitev na nemških lestvicah. To je prisililo EMI, da je ponovno izdala njihova stara dela ter, po dolgem čakanju, tudi Johnov prvi solo album "A Major Fancy", ki je bil posnet že leta 1972, vendar je ostal pozabljen, ko je skupina prekinila sodelovanje z založbo Harvest. Leta 1978 je izšel drugi koncertni album "Live Tapes" ter novi studijski album "XII" (1978). Sledila je obsežna turneja po Veliki Britaniji in Evropi. Zatem je leta 1979, ravno ko so se začele priprave na nov album, Woolly oznanil da je nezadovoljen z novo glasbeno usmeritvijo skupine ter da zapušča BJH, da bi se posvetil solo karieri. Po svojem odhodu je leta 1980 izdal solo album "Maestoso" ter se skupaj s svojo spremljevalno skupino odpravil na turnejo skupaj z Judie Tzuke in kanadsko art rock skupino Saga. Zatem je začel snemati svoj drugi album "Black Box", ki na koncu ni izšel. Po tem se je za več let umaknil iz glasbenega udejstvovanja, da bi v miru živel in delal na svoji organski kmetiji.

Preostali trio se je odločil nadaljevati tako, da so svoj zvok, tam kjer je bilo to potrebno, zapolnili s prispevki priložnostnih glasbenikov. "Eyes Of The Universe", ki je izšla v januarju 1980 je predstavila manj kompleksno in bolj komercialno stran BJH. Posledica tega je bil spektakularen prodajni uspeh po Evropi in še zlasti v Nemčiji, kjer je album postal platinast z več kot pol milijona prodanih kopij. Prvi štiri meseci leta 1980 so bili namenjeni intenzivni turneji po Evropi. 30. avgusta se je 175.000 ljudi zbralo na prostem koncertu, ki je potekal v preddverju zgodovinskega Reichstaga, v osrčju tedaj razdeljenega Berlina. "Life Is For Living", ki je doživel premiero na tem zgodovinskem nastopu, je postal hit single po večini Evrope. Omenjeni single je nastopal tudi v vlogi napovednika za naslednji album "Turn Of The Tide", ki je izšel leta 1981 in turnejo namenjeno njegovi promociji. Večino leta 1982 je skupina preživela na koncertnih odrih ter izdala koncertni album "Berlin - A Concert For The People", ki se je v trenutku uvrstil na prvo mesto nemške glasbene lestvice. Celo v Veliki Britaniji, kjer je bilo za skupino vselej težje doseči uspeh kot drugod, se je album uvrstil na 15. mesto glasbene lestvice, kar je povzročilo obnovitev zanimanja za skupino.

Sledila sta dva albuma, ki sta izšla v kratkem sosledju: "Ring Of Changes" (1983) in "Victims Of Circumstance" (1984), ki sta prav tako naletela na lep komercialen uspeh ter skupini prinesla novo generacijo fanov za turnejo leta 1984, še posebno v Franciji. Toda številni stari fani skupine so menili, da je komercialno usmerjena produkcija Pip Williamsa oropala BJH za njihovo individualnost in subtilnost. Sledil je dolg počitek, kjer so se odločali o svoji prihodnji usmeritvi, kar je prispevalo k ugibanjem o tem, da so se odločili za prenehanje aktivnosti. Na veselje zvestih je bilo tišine konec leta 1986 z izidom singla "He Said Love". Temu je leta 1987 sledil album "Face To Face", ki je pomenil vrnitev k tradicionalnem BJH zvoku. To je bilo potrjeno s še eno obsežno turnejo po VB in Evropi, vkljućno s številnimi festivali. Eden izmed teh je potekal v vzhodno berlinskem Treptower Park-u, kjer se je 14. julija 1987 zbralo 170.000 fanov. To je bilo prvič v zgodovini, da je zahodna rock skupina nastopala na odprtem koncertu na področju, ki je tedaj pripadal Vzhodni Nemčiji. Koncertni posnetek z nastopa je bil leta 1988 izdan kot koncertni album "Glasnost".

BJH so se zatem umaknili v svoje domove v Saddleworthu, kjer so začeli s pisanjem nove glasbe ter se začelipripravljati, da svojo glasbo ponesejo v 90-a. Rezultat je bil album "Welcome To The Show", ki je izšel marca 1990. Album je vseboval nekatere klasične elemente BJH znotraj okvirov melodičnega rocka ter jih že približal moderni produkciji. Leta 1992 se je skupina odpravila na turnejo ob svoji 25. obletnici, ki je potekala po VB in Evropi. To je sovpadalo z britanskim izidom kompilacije "The Best Of Barclay James Harvest", ki je izšla v nekoliko drugačni verziji kot tista ki je do tedaj že dobila zlat status v Nemčiji. Naslednji studijski album, ki je izšel leta 1993 se je imenoval "Caught In The Light". Šlo je za dosti manj ambiciozen pristop (v komercialnem smislu), ki ni naletel na dober odziv njihove založbe, čeprav ga je veliko fanov dobro sprejelo. S šibko promocijo se je album slabo prodajal, kar je povzročilo, da je založba Polydor prekinila svoje sodelovanje s skupino. Stvari so šle leta 1994 s slabega na še slabše saj je skupino glede avtorskih pravic začel tožariti njihov nekdanji aranžer Robert Godfrey, ki je grozil da jih bo uničil. Na srečo so se obravnave po sodiščih do marca 1995 zaključile in skupina je lahko spet začela s pisanjem nove glasbe. Aprila 1996 so sklenili novo pogodbo z nemško podružnico založbe Polydor. Rezultat je bil nov studijski album "River of Dreams", ki je izšel maja 1997, toda samo za nemški in švicarski trg. Temu je sledila turneja, ki se je odvijala samo po obeh prej omenjenih državah.

Marca 1998 je bilo oznanjeno, da se je skupina odločila za daljši odmor. Posledica tega je bila, da je s tem napočil konec "pravih" Barclay James Harvest kot celostne skupine ter da so se člani skupine osredotočili na svoje solo projekte. Pri snovanju svojega albuma je John sodeloval z Woollyem, prvič po 20-ih letih. Pridružila sta se jima še basist Craig Fletcher in bobnar Kevin Whitehead in tedaj je ime projekta postalo Barclay James Harvest Through The Eyes Of John Lees. Ta zasedba je posnela album "Nexus", ki je vseboval pol novih skladb in pol na novo posnetih klasik BJH. Album je februarja 1999 izšel pri založbi Eagle Records. Sledila je turneja po Nemčiji in Švici in njen rezultat je bil koncertni album "Revival - Live 1999", ki je izšel v marcu 2000. Po njegovem izidu je sledilo še več nastopov po Nemčiji in Grčiji ter prvi koncerti po Angliji za kakega izmed članov skupine po letu 1992.

Medtem je tudi Les Holroyd ustvarjal solo album skupaj z Melom Pritchardom in ostalimi, k ise je imenoval "Revolution Days". Ta je izšel februarja 2002 pod naslovom projekta kot Barclay James Harvest Featuring Les Holroyd. Ta band je imel zatem serijo festivalov in dve turneji po Franciji, Nemčiji, Nizozemski in Švici. Njihovi nastopi so bili preneseni na koncertni album "Live In Bonn, 30th October 2002". Januarja 2004 se je zgodil tragičen trenutek v zgodovini BJH, ko je po vrnitvi z nekaterih nastopov po Švici, Mel doživel srčni napad, ki ga je povzročil embolizem ter umrl. Barclay James Harvest Featuring Les Holroyd brez Mela so kot šest članska zasedba nadaljevali z obsežnimi turnejami po Evropi. V pripravah imajo že novi studijski album.

John in Woolly sta medtem že začela ustvarjati svoj drugi album z delovnim naslovom "North" toda zaradi osebnih razlogov se je John odločil, da izid albuma preloži še za nekaj časa. Woolly se je medtem odločil izdati nov solo album v sodelovanju s Craigom Fletcherjem in Kevinom Whiteheadom kot tudi originalnim kitaristom iz časov nejgove spremljevalne skupine Mastoso, Steveom Broomheadom. Album "One Drop In A Dry World" je bil maja 2004 izdan na londonskem koncertu, kjer je sodeloval tudi originalni Maestoso bobnar Kim Turner . Temu je sledil izid koncertnega albuma "Fiddling Meanly" in nov studijski album "Grim". John in Woolly zdaj delata na nasledniku albuma "Nexus", ki bo izšel pod imenom John Lees' Barclay James Harvest.

Peter Podbrežnik