Bad Religion so ameriška punk rock zasedba, ki sta jo daljnjega leta 1980 v Južni Kaliforniji ustanovili basist Jay Bentley, pevec Greg Graffin, kitarist Brett Gurewitz in bobnar Jay Ziskrout. V času po zlati dobi punk rocka so bili Bad Religion eni močnejših pobudnikov punkovskega preporoda v drugi polovici osemdesetih let, med svoje vzore pa jih šteje kar precejšnje število punkovskih in rockerskih zanesenjakov in glasbenikov.
Znani predvsem po izrazitem socialno kritičnem družbenem angamaju, ki ga v svoja besedila vpleta Graffin, so svojo ideološko naravnanost in naboj revolta nemalokrat zavili v metafore, precej napredno besedišče, ki ga večina njihovih sodobnikov ni uporabljali ter vokalne harmonije (ki jim ljubkovalno pravijo kar "oozin aahs") pa so izklesali povsem samostojen in razpoznaven glasbeno – umetniški izraz. V skladbah se ukvarjajo predvsem z vprašanji osebne, pa tudi politične odgovornosti, čeprav pa ime skupine namiguje na teološke sfere, so s tem želeli problematizirati bolj vprašanje svobode kot pa verovanja ali izvajanja ateistične doktrine.
Zgodnja kariera in prvi premor (1980-1985)
Bad Religion so bili ustanovljeni v Los Angelesu leta 1980, ko so se srednješolci Greg Graffin, ki je bil takrat ne samo pevec, ampak je ubiral tudi tipke na klaviaturah, basist Jay Bentley, bobnar Jay Ziskrout in Mr. Brett Gurewitz, lokalni kitarist, odločili družno zakoračati na pota skupnega glasbenega ustvarjanja. V tej zgodnji fazi iskanja samostojnega glasbenega izraza so se zgledovali pri zgodnejših punk klasikih, kot so bili The Adolescents, The Germs in Black Flag. Poleg punka pa so bili dovzetni tudi za druge glasbene vplive- Elvis Costella, The Jam in Nicka Lowea, knjižno pa jih je inspiriral Jack Kerouac, klasik ameriške literature in filozofski oče filozofije proste poti samoosvoboditve. Greg Graffin je svoje vplive opisal kot "popovsko zveneče rock skladbe, ki niso bile nujno tudi tržno uspešne."
Leto po svojem spočetju so izdali istoimenski EP, ki so ga izdali pri svoji lastni, na novo ustanovljeni založbi Epitaph Records, katero je vodil njihov kitarist Brett Gurewitz. Ta omogoči tudi izid prve samostojne plošče, ki je luč sveta ugledala le leto zatem, How Could Hell Be any Worse? pa jim privabi kar precejšnje število slepo verujočih fanov. Med snemanjem plošče skupino zapusti bobnar Jay Ziskrout, na bobnarski stol pa sede Peter Finestone.
V povsem drugačnih glasbenih registrih zazveni Into the Unknown, klaviatursko zveneč progresiven rock album, z albumom pa vzbudijo precejšnje nezadovoljstvo med fani. Album so umaknili iz tiska, Suzy Shaw, bivše Gurewitzovo dekle, pa je nenamenoma iz skladišča, kjer so jih shranili, prodala kar 10.000 izvodov. Od takrat gredo izvodi med zbiratelji plošč za med, sprejeli pa so jo tudi fani. Kot zanimivost: na eBayu morate za kak prosti izvod odšteti tudi 100 $, zelo pogosti pa so piratski ponatisi. Piratsko verzijo prepoznate po modri obrobi na ovitku (original je imel rdečo).
Leta 1984 se skupini pridruži član Circle Jerksov, legendarnega HC benda- Greg Hutson. S skupino posname solažo za pesem 'Part III ' na albumu How Could Hell Be any Worse?. Bret Gurewitz pa je bil primoran v tem času oditi na zdravljenje svoje odvisnosti. Bad Religion se povrnejo k mehkejši različici rock'n'rollovskega zvoka iz svojih prvih let in izdajo EP Back To The Unknown, nakar skupina razpade.
Ponovna združitev (1986-1992)
Do ponovnega formiranja skupine v originalni zasedbi iz leta 1984, iz dobe Back to The Known malo po Graffinovem klicu, ko je potelefoniral Jayu Bentleyu ter ga povprašal ali se morebiti ne bi vseeno vrnil v skupino. Bentley je najprej okleval, a ko mu je zagotovil, da bo večina koncertnega materiala predstavitev plošče How Could Hell Any Worse? je odločitev padla in Jay je bil znova član ekipe- najprej sicer le za en koncert, a je bilo zabave preveč, da bi lahko kar odšel... Novoozdravljeni Gurewitz se je prav tako, po daljšem prigovarjanju, le pustil prepričati in s Peteom Finestonom za bobni ter Gregom Hutsonom na drugi kitari so se lahko Bad Religion le vrnili braniti prapor punkovske etike.
Osveženi z novim navalom kreativne energije posnamejo leta 1988 ploščo Suffer, ki jim status punkovske elite le utrdi. Ta album ni navajan le kot njihova najboljša plošča, ampak ga štejejo med glavne razloge, "rešitelje" južno kalifornijskega punka.
Leto kasneje izide album No Control, nemalo zatem pa si status utrdijo še z albumom Against The Grain (1990), salvo kvalitetne godbe pa nadaljuje še plošča Generator (1992). Malo pred načrtovanim snemanjem plošče jih zapusti Pete Finestone, da bi se lahko posvetil svojemu paralelnemu glasbenemu projektu- skupini The Fishermen, ki podpiše pogodbo z veliko založbo. Zato rekrutirajo mladega in energičnega bobnarja Bobbyja Schayerja.
Leta 1991 objavijo zbirko starih pesmi- album 80-85, v katerem združijo prvenec How Could Hell Be any Worse ter svoja prva dva EP-ja- Bad Religion in Back To Known, dodajo pa še tri skladbe, ki so jih prispevali k EP-ju Public Service. V kompilacijo pa niso vključili Into the Unknowna. Ta verzija albuma se ne tiska več, temveč jo je zamenjal, z enakim vrstnim redom pesmi, ponatis prvenca.
Mainstream uspeh (1993-1995)
Album Stranger Than Fiction (1994) predstavlja v Bad Religion zgodovini mejnik v večih pogledih. Skupino zapusti Brett Gurewitz, ki se ponovno vrne osem let kasneje, ko posnamejo album The Process Of Belief (2002). Obenem pa prvič resnično žanjejo sadove svojega dela.
S prebojem alternative in grungea v mainstream, so Bad Religion zapustili Epitaph Records ter na povabilo založbe Atlantic Records podpisali precej mastno pogodbo, ponovno izdali sedmi studijski album Recipe For Hate (1993), istega leta pa posnamejo pesem 'Leaders Not Followers', ki dopolni filmsko glasbeno paleto Kevin Smithovega filma Clerks. Leta 1994 izide prelomna plošča, ki jih zapiše med zvezde- Stranger Than Fiction. Kmalu zatem pa se od skupine poslovi Mr. Brett. Uradno so temu botrovale vse večje odgovornosti in zadolžitve na njegovi založbi Epitaph, kjer so morali zadostiti svetovnim potrebam po eni najbolj vročih žemljic sredine devtdesetih- po skupini The Offspring. Po drugi strani pa se je šušljalo o sporu in hudi krvi malo pred Gurewitzovem slovesu. Gurewitz je Bad Religion, prav tako kot so to takrat storili tudi številni fani, obtožil, da so se prodali s tem, ko so zapustili zavetje punkovske založbe Epitaph, da bi potešili apetite po večjem finančnem blagostanju ter padli v objem založniškega korporacijskega giganta navkljub dejstvu, da je Gurewitz z Offspringi služil miljone ravno na Epitaphu.
Napetost v ekipi je naraščala in deloma je k temu soprispeval tudi Graffin, ki je na pesmi 'Stranger Than Fiction' na koncertih pel nadomestno besedilo ("I want to know where Brett gets his crack" ter "I want to know why Gurewitz cracked"), s katerim se je obregnil v Gurewitzov večni boj z odvisnostjo od narkotikov, ki ga je spremljala leta dolgo. Brett je o svojih narkomanskih razvadah spregovoril v pogovoru za dokumentarec, ki je spremljal urnejo po albumu Suffer, Along The Way ter zagotovil, da je zdaj povsem trezen in "čist". V odgovor na podle Graffinove podpasne udarce je posnel pesem s skupino The Daredevils, kjer naslov pove vse- 'Hate You', ost pa je naperil direktno na basista Jaya Bentleya.
Po Gurewitzowem odhodu Bad Religion novačijo novega kitarista, ki se je pred tem kalil v zasedbah Minor Threat in Dag Nasty- Briana Bakerja. Ker v skupini ni bilo več drugega kreativnega peresa, Mr. Bretta, je bil odslej glavni tekstopisec Greg Graffin.
4. marca 1998 se Bad Religion okitijo s svojo prvo zlato ploščo, saj zgolj v ZDA prodajo kar pol milijona izvodov albuma Stranger Than Fiction.
Post-Gurewitzovsko obdobje (1996-2001)
Bad Religion nadaljujejo svojo pot brez Bretta Gurewitza ter izdajo tri plošče za novo založbo atlantic. Album The Gray Race (1996) producira nekdanji frontman skupine Cars Ric Ocasek, navkljub negodovanju fanov nad Brettovo odsotnostjo pa se plošča kar dobro prodaja. Manjši ameriški radijski hit postane pesem 'A Walk', veliko večjo rotacijo na radijskih in televizijskih valovih pa dobi evropska verzija pesmi, na kateri sodelujejo z nemškimi punk veljaki Die Toten Hosen, 'Punk Rock Song'. V Evropi jih sprejmejo bolje kot kdajkoli poprej in na nemških glasbenih lestvicah se prebijejo na častitljivo 6. mesto, prav tako pa, denimo, le v skandinavskih državah prodajo dovolj plošč za zlato naklado.
Naslednja plošča, No Substance (1998) pa ne sprejmejo dobro niti kritiki niti fani, zato za naslednji izdelek, ploščo The New America (2000) za producentske posle novačijo Graffinov zgodnji glasbeni vpliv, Todda Rundgrena, ki je bil underground persona obdobja sredi sedemdesetih. Leta 1999, v poletni sezoni, odrinejo na trimesečno stadionsko turnejo, na kateri nastopijo kot predskupina mladim MTV-jevskim ljubljencem, skupini Blink 182, a so nad izkušnjami s te turneje, milo rečeno, rahlo razočarani. Poide jim tudi volja za studijskim delom, saj je bil Rundgren, kot se je med snemanjem izkazalo, precej slaba izbira za producenta. Delo je zastajalo, nekdanji Gregov idol pa svojega občudovalca ni maral, zato je prihajalo do trenj. Skupino je primoran, zaradi resne in komplicirane ramenske poškodbe, zapustiti bobnar Bobby Schayer, namesto njega pa v skupino vstopi Brooks Wackerman, nekdanji bobnar skupine Suicidal Tendencies. Leta 2001 nastopi kritična odločitev- zapustijo Atlantic Records ter poiščejo zavetje ponovno na svoji nekdanji založbi, Brettovem drugem domu, založbi Epitaph.
Vsa vrata pa le niso tesno zaprta: Gurewitzova vrnitev (2002-danes)
Nov cilj je povrnitev stare slave. Skupini se v času snemanja plošče The Process Of Belief (2002) vrne stari kitarist, Mr. Brett. Graffin v intervjuu za nek časopis izjavi, da je bil kar nekoliko razočaran nad Brettovo odločitvijo, da skupino zapusti, po njegovem mnenju pa naj med obema ne bi bilo nikakršnih resnejših razprtij in globokih nepremostljivih zamer, kar pa ni držalo tudi v primeru ostalih članov. Ker sta pa Graffin in Gurewitz glasbeno sodelovala kar precej časa, je bil izziv ponovnega sodelovanja ter stekanja obeh kreativnih virov, več kot le izziv in neustavljiva želja. Gurewitz že takoj po vrnitvi v prve bojne linije postreže z njemu lastno kreativnostjo in dobijo neuraden prvi naslov še neposnetega albuma- The Process Of Relief, Bad Religion pa dobijo poleg dobrega naslova albuma še nekaj več- povrnejo si razpoznaven in nepogrešljivi stari zvok in intelektualno patino s sarkastičnimi, a vseeno globokimi besedili.
Naslednji album. The Empire Strikes First, ugleda luč sveta junija leta 2004. Obe plošči sta med fani in kritiki zelo cenjeni. Skupina Bad Religion se vrne, z razliko od let na Atlanticu, na prava pota.
Remastrirani ponatisi starih albumov so dosegljivi tudi novim generacijam punksov, ki si lahko nabavijo ponovne izide plošč How Could Hell Be Any Worse?(poleg originalnega prvenca združi še celoto kompilacije 80-85), Suffer, No Control, Against the Grain in Generator, za katere poskrbi založba Epitaph.
7. marca 2006 izdajo koncertni DVD Live At The Palladium, kjer so poleg nastopa v hollywoodskem Palladiumu leta 2004 na voljo še obsežni intervjui, videospoti ter fotogalerije. V enem od intervjujev Gurewitz omeni možnost, da naj bi bil lahko naslednji album, ki ga bi Bad Religion posneli in izdali, dvojna plošča. Graffin nadaljuje, poleg dela z Bad Religioni, še s solo delom. 11. julija 2006 izda drugi samostojni album z naslovom Cold As The Clay.
Naslednja plošča iz arsenala Bad Religion ponudbe naj bi izšla 10. julija 2007, naslov izdelka pa bo New Maps Of Hell. Morebiti kaj novega lahko slišimo tudi na ameriškemk Warped Touru. Če pa vam do takrat ne zadošča le nabor pesmi matične zasedbe, lahko prisluhnete novi super skupini, ki jo je ustanovil Bad Religion kitarist Greg Hetson- Black President. Poleg Grega pa so člani zasedbe še Charlie Paulson (kitarist skupine Goldfinger), basist in pevec Jason Christopher ter bobnar Wade Youman (oba člana skupine Unwritten Law) in pevec Christian Black (član zasedbe Dee Dee Ramonea)
DISKOGRAFIJA:
How Could Hell Be Any Worse? (1982)
Into the Unknown (1983)
Suffer (1988)
No Control (1989)
Against the Grain (1990)
Generator (1992)
Recipe For Hate (1993)
Stranger Than Fiction (1994)
The Gray Race (1996)
No Substance (1998)
The New America (2000)
The Process Of Belief (2002)
The Empire Strikes Back (2004)
New Maps Of Hell (2007*)
BAD RELIGION so:
Greg Graffin – vokal
Mr. Brett – kitara
Jay Bentley – bas
Greg Hetson – kitara
Brian Baker – kitara
Brooks Wackerman – bobni
Bivši člani:
Jay Ziskrout – bobni (1980-1981)
Pete Finestone – bobni (1981-1982, 1984, 1986-1991)
Paul Dedona – bas (1982-1984)
Davy Goldman – bobni (1982-1984)
Tim Gallegos – bas (1984, 1985)
John Albert – bobni (1985)
Lucky Lehrer – bobni (1986)
Bobby Schayer – bobni (1991-2001)
Pripravil in uredil: Sandi Sadar
Znani predvsem po izrazitem socialno kritičnem družbenem angamaju, ki ga v svoja besedila vpleta Graffin, so svojo ideološko naravnanost in naboj revolta nemalokrat zavili v metafore, precej napredno besedišče, ki ga večina njihovih sodobnikov ni uporabljali ter vokalne harmonije (ki jim ljubkovalno pravijo kar "oozin aahs") pa so izklesali povsem samostojen in razpoznaven glasbeno – umetniški izraz. V skladbah se ukvarjajo predvsem z vprašanji osebne, pa tudi politične odgovornosti, čeprav pa ime skupine namiguje na teološke sfere, so s tem želeli problematizirati bolj vprašanje svobode kot pa verovanja ali izvajanja ateistične doktrine.
Zgodnja kariera in prvi premor (1980-1985)
Bad Religion so bili ustanovljeni v Los Angelesu leta 1980, ko so se srednješolci Greg Graffin, ki je bil takrat ne samo pevec, ampak je ubiral tudi tipke na klaviaturah, basist Jay Bentley, bobnar Jay Ziskrout in Mr. Brett Gurewitz, lokalni kitarist, odločili družno zakoračati na pota skupnega glasbenega ustvarjanja. V tej zgodnji fazi iskanja samostojnega glasbenega izraza so se zgledovali pri zgodnejših punk klasikih, kot so bili The Adolescents, The Germs in Black Flag. Poleg punka pa so bili dovzetni tudi za druge glasbene vplive- Elvis Costella, The Jam in Nicka Lowea, knjižno pa jih je inspiriral Jack Kerouac, klasik ameriške literature in filozofski oče filozofije proste poti samoosvoboditve. Greg Graffin je svoje vplive opisal kot "popovsko zveneče rock skladbe, ki niso bile nujno tudi tržno uspešne."
Leto po svojem spočetju so izdali istoimenski EP, ki so ga izdali pri svoji lastni, na novo ustanovljeni založbi Epitaph Records, katero je vodil njihov kitarist Brett Gurewitz. Ta omogoči tudi izid prve samostojne plošče, ki je luč sveta ugledala le leto zatem, How Could Hell Be any Worse? pa jim privabi kar precejšnje število slepo verujočih fanov. Med snemanjem plošče skupino zapusti bobnar Jay Ziskrout, na bobnarski stol pa sede Peter Finestone.
V povsem drugačnih glasbenih registrih zazveni Into the Unknown, klaviatursko zveneč progresiven rock album, z albumom pa vzbudijo precejšnje nezadovoljstvo med fani. Album so umaknili iz tiska, Suzy Shaw, bivše Gurewitzovo dekle, pa je nenamenoma iz skladišča, kjer so jih shranili, prodala kar 10.000 izvodov. Od takrat gredo izvodi med zbiratelji plošč za med, sprejeli pa so jo tudi fani. Kot zanimivost: na eBayu morate za kak prosti izvod odšteti tudi 100 $, zelo pogosti pa so piratski ponatisi. Piratsko verzijo prepoznate po modri obrobi na ovitku (original je imel rdečo).
Leta 1984 se skupini pridruži član Circle Jerksov, legendarnega HC benda- Greg Hutson. S skupino posname solažo za pesem 'Part III ' na albumu How Could Hell Be any Worse?. Bret Gurewitz pa je bil primoran v tem času oditi na zdravljenje svoje odvisnosti. Bad Religion se povrnejo k mehkejši različici rock'n'rollovskega zvoka iz svojih prvih let in izdajo EP Back To The Unknown, nakar skupina razpade.
Ponovna združitev (1986-1992)
Do ponovnega formiranja skupine v originalni zasedbi iz leta 1984, iz dobe Back to The Known malo po Graffinovem klicu, ko je potelefoniral Jayu Bentleyu ter ga povprašal ali se morebiti ne bi vseeno vrnil v skupino. Bentley je najprej okleval, a ko mu je zagotovil, da bo večina koncertnega materiala predstavitev plošče How Could Hell Any Worse? je odločitev padla in Jay je bil znova član ekipe- najprej sicer le za en koncert, a je bilo zabave preveč, da bi lahko kar odšel... Novoozdravljeni Gurewitz se je prav tako, po daljšem prigovarjanju, le pustil prepričati in s Peteom Finestonom za bobni ter Gregom Hutsonom na drugi kitari so se lahko Bad Religion le vrnili braniti prapor punkovske etike.
Osveženi z novim navalom kreativne energije posnamejo leta 1988 ploščo Suffer, ki jim status punkovske elite le utrdi. Ta album ni navajan le kot njihova najboljša plošča, ampak ga štejejo med glavne razloge, "rešitelje" južno kalifornijskega punka.
Leto kasneje izide album No Control, nemalo zatem pa si status utrdijo še z albumom Against The Grain (1990), salvo kvalitetne godbe pa nadaljuje še plošča Generator (1992). Malo pred načrtovanim snemanjem plošče jih zapusti Pete Finestone, da bi se lahko posvetil svojemu paralelnemu glasbenemu projektu- skupini The Fishermen, ki podpiše pogodbo z veliko založbo. Zato rekrutirajo mladega in energičnega bobnarja Bobbyja Schayerja.
Leta 1991 objavijo zbirko starih pesmi- album 80-85, v katerem združijo prvenec How Could Hell Be any Worse ter svoja prva dva EP-ja- Bad Religion in Back To Known, dodajo pa še tri skladbe, ki so jih prispevali k EP-ju Public Service. V kompilacijo pa niso vključili Into the Unknowna. Ta verzija albuma se ne tiska več, temveč jo je zamenjal, z enakim vrstnim redom pesmi, ponatis prvenca.
Mainstream uspeh (1993-1995)
Album Stranger Than Fiction (1994) predstavlja v Bad Religion zgodovini mejnik v večih pogledih. Skupino zapusti Brett Gurewitz, ki se ponovno vrne osem let kasneje, ko posnamejo album The Process Of Belief (2002). Obenem pa prvič resnično žanjejo sadove svojega dela.
S prebojem alternative in grungea v mainstream, so Bad Religion zapustili Epitaph Records ter na povabilo založbe Atlantic Records podpisali precej mastno pogodbo, ponovno izdali sedmi studijski album Recipe For Hate (1993), istega leta pa posnamejo pesem 'Leaders Not Followers', ki dopolni filmsko glasbeno paleto Kevin Smithovega filma Clerks. Leta 1994 izide prelomna plošča, ki jih zapiše med zvezde- Stranger Than Fiction. Kmalu zatem pa se od skupine poslovi Mr. Brett. Uradno so temu botrovale vse večje odgovornosti in zadolžitve na njegovi založbi Epitaph, kjer so morali zadostiti svetovnim potrebam po eni najbolj vročih žemljic sredine devtdesetih- po skupini The Offspring. Po drugi strani pa se je šušljalo o sporu in hudi krvi malo pred Gurewitzovem slovesu. Gurewitz je Bad Religion, prav tako kot so to takrat storili tudi številni fani, obtožil, da so se prodali s tem, ko so zapustili zavetje punkovske založbe Epitaph, da bi potešili apetite po večjem finančnem blagostanju ter padli v objem založniškega korporacijskega giganta navkljub dejstvu, da je Gurewitz z Offspringi služil miljone ravno na Epitaphu.
Napetost v ekipi je naraščala in deloma je k temu soprispeval tudi Graffin, ki je na pesmi 'Stranger Than Fiction' na koncertih pel nadomestno besedilo ("I want to know where Brett gets his crack" ter "I want to know why Gurewitz cracked"), s katerim se je obregnil v Gurewitzov večni boj z odvisnostjo od narkotikov, ki ga je spremljala leta dolgo. Brett je o svojih narkomanskih razvadah spregovoril v pogovoru za dokumentarec, ki je spremljal urnejo po albumu Suffer, Along The Way ter zagotovil, da je zdaj povsem trezen in "čist". V odgovor na podle Graffinove podpasne udarce je posnel pesem s skupino The Daredevils, kjer naslov pove vse- 'Hate You', ost pa je naperil direktno na basista Jaya Bentleya.
Po Gurewitzowem odhodu Bad Religion novačijo novega kitarista, ki se je pred tem kalil v zasedbah Minor Threat in Dag Nasty- Briana Bakerja. Ker v skupini ni bilo več drugega kreativnega peresa, Mr. Bretta, je bil odslej glavni tekstopisec Greg Graffin.
4. marca 1998 se Bad Religion okitijo s svojo prvo zlato ploščo, saj zgolj v ZDA prodajo kar pol milijona izvodov albuma Stranger Than Fiction.
Post-Gurewitzovsko obdobje (1996-2001)
Bad Religion nadaljujejo svojo pot brez Bretta Gurewitza ter izdajo tri plošče za novo založbo atlantic. Album The Gray Race (1996) producira nekdanji frontman skupine Cars Ric Ocasek, navkljub negodovanju fanov nad Brettovo odsotnostjo pa se plošča kar dobro prodaja. Manjši ameriški radijski hit postane pesem 'A Walk', veliko večjo rotacijo na radijskih in televizijskih valovih pa dobi evropska verzija pesmi, na kateri sodelujejo z nemškimi punk veljaki Die Toten Hosen, 'Punk Rock Song'. V Evropi jih sprejmejo bolje kot kdajkoli poprej in na nemških glasbenih lestvicah se prebijejo na častitljivo 6. mesto, prav tako pa, denimo, le v skandinavskih državah prodajo dovolj plošč za zlato naklado.
Naslednja plošča, No Substance (1998) pa ne sprejmejo dobro niti kritiki niti fani, zato za naslednji izdelek, ploščo The New America (2000) za producentske posle novačijo Graffinov zgodnji glasbeni vpliv, Todda Rundgrena, ki je bil underground persona obdobja sredi sedemdesetih. Leta 1999, v poletni sezoni, odrinejo na trimesečno stadionsko turnejo, na kateri nastopijo kot predskupina mladim MTV-jevskim ljubljencem, skupini Blink 182, a so nad izkušnjami s te turneje, milo rečeno, rahlo razočarani. Poide jim tudi volja za studijskim delom, saj je bil Rundgren, kot se je med snemanjem izkazalo, precej slaba izbira za producenta. Delo je zastajalo, nekdanji Gregov idol pa svojega občudovalca ni maral, zato je prihajalo do trenj. Skupino je primoran, zaradi resne in komplicirane ramenske poškodbe, zapustiti bobnar Bobby Schayer, namesto njega pa v skupino vstopi Brooks Wackerman, nekdanji bobnar skupine Suicidal Tendencies. Leta 2001 nastopi kritična odločitev- zapustijo Atlantic Records ter poiščejo zavetje ponovno na svoji nekdanji založbi, Brettovem drugem domu, založbi Epitaph.
Vsa vrata pa le niso tesno zaprta: Gurewitzova vrnitev (2002-danes)
Nov cilj je povrnitev stare slave. Skupini se v času snemanja plošče The Process Of Belief (2002) vrne stari kitarist, Mr. Brett. Graffin v intervjuu za nek časopis izjavi, da je bil kar nekoliko razočaran nad Brettovo odločitvijo, da skupino zapusti, po njegovem mnenju pa naj med obema ne bi bilo nikakršnih resnejših razprtij in globokih nepremostljivih zamer, kar pa ni držalo tudi v primeru ostalih članov. Ker sta pa Graffin in Gurewitz glasbeno sodelovala kar precej časa, je bil izziv ponovnega sodelovanja ter stekanja obeh kreativnih virov, več kot le izziv in neustavljiva želja. Gurewitz že takoj po vrnitvi v prve bojne linije postreže z njemu lastno kreativnostjo in dobijo neuraden prvi naslov še neposnetega albuma- The Process Of Relief, Bad Religion pa dobijo poleg dobrega naslova albuma še nekaj več- povrnejo si razpoznaven in nepogrešljivi stari zvok in intelektualno patino s sarkastičnimi, a vseeno globokimi besedili.
Naslednji album. The Empire Strikes First, ugleda luč sveta junija leta 2004. Obe plošči sta med fani in kritiki zelo cenjeni. Skupina Bad Religion se vrne, z razliko od let na Atlanticu, na prava pota.
Remastrirani ponatisi starih albumov so dosegljivi tudi novim generacijam punksov, ki si lahko nabavijo ponovne izide plošč How Could Hell Be Any Worse?(poleg originalnega prvenca združi še celoto kompilacije 80-85), Suffer, No Control, Against the Grain in Generator, za katere poskrbi založba Epitaph.
7. marca 2006 izdajo koncertni DVD Live At The Palladium, kjer so poleg nastopa v hollywoodskem Palladiumu leta 2004 na voljo še obsežni intervjui, videospoti ter fotogalerije. V enem od intervjujev Gurewitz omeni možnost, da naj bi bil lahko naslednji album, ki ga bi Bad Religion posneli in izdali, dvojna plošča. Graffin nadaljuje, poleg dela z Bad Religioni, še s solo delom. 11. julija 2006 izda drugi samostojni album z naslovom Cold As The Clay.
Naslednja plošča iz arsenala Bad Religion ponudbe naj bi izšla 10. julija 2007, naslov izdelka pa bo New Maps Of Hell. Morebiti kaj novega lahko slišimo tudi na ameriškemk Warped Touru. Če pa vam do takrat ne zadošča le nabor pesmi matične zasedbe, lahko prisluhnete novi super skupini, ki jo je ustanovil Bad Religion kitarist Greg Hetson- Black President. Poleg Grega pa so člani zasedbe še Charlie Paulson (kitarist skupine Goldfinger), basist in pevec Jason Christopher ter bobnar Wade Youman (oba člana skupine Unwritten Law) in pevec Christian Black (član zasedbe Dee Dee Ramonea)
DISKOGRAFIJA:
How Could Hell Be Any Worse? (1982)
Into the Unknown (1983)
Suffer (1988)
No Control (1989)
Against the Grain (1990)
Generator (1992)
Recipe For Hate (1993)
Stranger Than Fiction (1994)
The Gray Race (1996)
No Substance (1998)
The New America (2000)
The Process Of Belief (2002)
The Empire Strikes Back (2004)
New Maps Of Hell (2007*)
BAD RELIGION so:
Greg Graffin – vokal
Mr. Brett – kitara
Jay Bentley – bas
Greg Hetson – kitara
Brian Baker – kitara
Brooks Wackerman – bobni
Bivši člani:
Jay Ziskrout – bobni (1980-1981)
Pete Finestone – bobni (1981-1982, 1984, 1986-1991)
Paul Dedona – bas (1982-1984)
Davy Goldman – bobni (1982-1984)
Tim Gallegos – bas (1984, 1985)
John Albert – bobni (1985)
Lucky Lehrer – bobni (1986)
Bobby Schayer – bobni (1991-2001)
Pripravil in uredil: Sandi Sadar
na vrh