Še v časih, ko je ona nosila uniformo in je bila priljubljena pijača gin tonic in limona, so se Avtomobili odpravili na dolgo popotovanje. Skozi dolga topla poletja so se ustavljali ob dekletih, ki so izginjala v noč, si privoščili postanke v mrzlih dvoranah in si niso predstavljali, kako dolgo in polno bo njihovo potovanje. Kot Argentina.

Avtomobili so skozi leta potovali tiho in neslišno, a vendarle so se nežno, kot netopir pod srajco, za vedno zasidrali v naših srcih.

Minevali so dnevi in minevala so leta, ko so skozi mesta železniških postaj rasli, dozorevali in tudi dozoreli. Morda je kriva luna, morda trenutek enakonočja, ali pa le številna poletja ljubezni. Vedno so poslušali svoj notranji glas in tako postali gospodarji svojega ustvarjalnega navdiha.

Prihaja njih dan. Dan, ki 30 let plodnega ustvarjalnega opusa strne v lep oktobrski večer.

(napisano ob jubilejnem koncertu v Cankarjevem domu 05.10.2012)

Začetki osemdesetih let so bili za uveljavitev nove skupine sila zahtevni, saj v tistem času na področju nekdanje Jugoslavije beležimo razcvet rock glasbe, ki nam je zapustil danes najbolj legendarne rock skupine. Glavni motor novogoriških Avtomobilov, brata Marko in Mirko Vuksanovič, takrat živeča v Sarajevu, sta že v petem razredu osnovne šole igrala v rock skupini, tedaj celo skupaj s sošolcem Milanom Mladenovićem, kasnejšim članom kultnih jugoslovanskih zasedb Šarlo Akrobata in EKV.

Po selitvi v Novo Gorico sta leta 1982 ustanovila novo skupino z imenom Avtomobili. Mirko kot klaviaturist in Marko kot vokalist in bas kitarist sta k sodelovanju povabila Mitjo Mokrina (saksofon), Valterja Simončiča (bobni) in Romana Nussdorferja (kitara). Njihove prve skladbe so bile napisane v srbohrvaškem jeziku, saj je skupina takrat ambiciozno ciljala predvsem na velik jugoslovanski trg.

Enega prvih javnih nastopov skupina beleži leta 1983 na Novem rocku v Ljubljani. Naslednje leto je sledil zmagovalni nastop na mladinskem festivalu v Subotici, zmaga pa je skupini omogočila vrsto koncertov po Jugoslaviji in nekajletno uspešno prisotnost na takratnem glasbenem prizorišču. Istega leta je s producentsko pomočjo Mira Tomassinija, člana glasbene zasedbe Martin Krpan, izšel tudi albumski prvenec Mjesec je opet pun.

Takrat so se zgodile tudi prve kadrovske spremembe. Skupino sta zapustila kitarist Roman Nussdorfer in bobnar Valter Simončič. Slednjega je nadomestil Lucijan Kodermac. V tej zasedbi so pod producentsko taktirko Tomaža Domicelja posneli drugi album Dugo toplo ljeto. Album je skupini še dodatno utrdil sloves ene najbolj izvirnih in svežih rock zasedb v tistem času.

V letu 1987 se je skupini pridružil še izvrstni kitarist Alan Jakin, s katerim je skupina v svoji glasbeni identiteti ogromno pridobila. Kako zelo je oplemenitil njen inštrumentalni izraz, je opazno že pri zadnjem albumu, ki ga je skupina posnela v srbohrvaškem jeziku (in hkrati tudi na vinilu) z naslovom Krenimo. Osnovana je bila trdna podlaga za naslednje desetletje, ki za skupino predstavlja vrh njenega ustvarjanja.

V devetdesetih letih so Avtomobili posneli štiri odlične studijske albume: Mraz (1992), Skozi leta (1994), Navaden dan (1997) in Enakonočje (2000). Upravičeno jih lahko štejemo za ene najbolj kvalitetnih v slovenski pop-rock glasbi. Tekstopiscu Marku Vuksanoviču je uspela paleta izjemnih besedil, ki so poleg globljega pomena pridobila tudi literarno vrednost. Hkrati je dozorel tudi njegov vokalni potencial, ki se je razvil v enega najbolj kvalitetnih in prepoznavnih. Klaviature virtuoza Mirka Vuksanoviča so del svojega prostora v inštrumentalni kulisi postopoma in s pravim občutkom harmonije prepustile odličnim in vedno pogostejšim kitarskim solažam Alana Jakina. Na ta način melanholija in kanček nostalgije, tako značilna za mnoge njihove skladbe, nista bila pretirano poudarjena, a še vedno dovolj prepoznavna. Prav ta originalnost ni mogla ostati prezrta in povsem zasluženo se skupina ponaša z dvema nagradama Zlati petelin, kateri je prejela leta 1994 in 1996 kot najboljša slovenska rock skupina.

Vstop v novo tisočletje je prinesel večje kadrovske menjave. Marko Vuksanovič je opustil igranje bas kitare in se posvetil le vokalni interpretaciji, vlogo basista pa je prevzel David Šuligoj. Skupino je zapustil tudi dolgoletni bobnar Lucijan Kodermac, katerega je nadomestil Marko Lasić. V tej zasedbi je skupina leta 2006 izdala nov studijski album Mesta železniških postaj, takoj zatem pa je skupino zaradi zdravstvenih težav moral zapustiti kitarist Alan Jakin. Namesto njega je vskočil Boštjan Andrejc-Bushy, izjemno talentiran in ustvarjalen kitarist, ki poleg svoje kitarske virtuoznosti prispeva tudi spremljevalni vokal.

Leta 2008 se je skupina lotila še enega izziva. V sodelovanju z radijsko postajo Val 202 je posnela album v živo pred publiko, ki je pod imenom Klub klubov prodajne police ugledal leta 2008. Predstavlja retrospektivo skozi celotno diskografijo in zelo nazorno pokaže,  kako Avtomobili z leti ne bledijo, pač pa zorijo. Skozi tridesetletno obdobje delovanja so uspeli ujeti korake s sodobnimi glasbenimi trendi, hkrati pa ohraniti svojo unikatno glasbeno identiteto, katere osnovo so zastavili že v zgodnjih osemdesetih letih.

V letu 2012 se je zgodila še zadnja kadrovska menjava. Bobnarja Marka Lasića je zamenjal David Morgan.

Skupina ima po tridesetih letih še vedno veliko povedati. Že nekaj časa se na radijskih postajah vrti novi single Poslušaj, naslednji z naslovom Kaj si hotel pa kot popotnica novemu studijskemu albumu Pozna Pomlad, izide 10. septembra 2012.

Zasedba, v kateri Avtomobili praznujejo 30 let glasbenega ustvarjanja, je: Marko Vuksanovič (vokal), Mirko Vuksanovič (klaviature, spremljevalni vokal), Boštjan Andrejc-Bushy (kitara, spremljevalni vokal), David Morgan (bobni) in David Šuligoj (bas kitara).

Helena Vertačnik