Arena nastanejo leta 1995 kot skupni projekt Clivea Nolana, klaviaturista skupine Pendragon ter Micka Pointerja, originalnega bobnarja skupine Marillion, potem, ko Clive razpusti svojo prejšnjo zasedbo Shadowland. Svoj prvi album izdajo v postavi, katero sestavljajo Nolan, Pointer, Cliff Orsi na bas kitari, Keith More na kitari in John Carson na vokalu. Ta odličen prvenec, imenovan »Songs From The Lions Cage« (1995), ki izide pri založbi Verglas v lasti skupine, je zelo dobro sprejet. Rojstvo novih legend neoprogresivnega rocka se od tu naprej zares lahko začne dogajati.

Navkljub trditvam nekaterih glasbenih kritikov, da so Arena zgolj klon Marillion iz Fishevega obdobja, z Mickom na bobnih in pevcem, katerega glas spominja na Fisha, je glasba sveža ter že vsebuje klasike kot so »Jericho«, epski »Solomon« in emocionalni »Crying For Help IV«. Ena od značilnosti albuma so krajše inštrumentalne sekcije (»Crying For Help« serije), ki ločijo ne-inštrumentalnr kompozicije. K temu pristopu se bodo Arena vrnili tudi na svojem naslednjem albumu.

Skupino tedaj nepričakovano zapustita dva člana: v septembru 1995 odide pevec John Carson, kateremu v maju 1996 sledi še basist Cliff Orsi. Arena kljub temu ne stojijo dolgo križem rok in že kmalu privedejo dve odlični zamenjavi: Paul Wrightsona kot novega pevca in Johna Jowitta, ki je ljubiteljem prog rocka že prej poznan kot član skupin IQ in Jadis, na bas kitari. Njun prihod takoj zastavi vprašanje: kakšne posledice bo to imelo za zvok naslednjega albuma?

Leta 1996, ko izide njihov drugi album »Pride«, prispe odgovor. Rezultat je odličen in klub spremembam v zasedbi je glasba in naslovnica delovala presenetljivo domače. Paulov vokal ni bil tako drugačen od Johnovega le, da je v sebi posedoval še nekoliko več moči, emocij in agresije. Razen tega, da so Arena potrdili da niso izgubili svoje sposobnosti ustvarjanja sijajnih del, ta album odraža zmožnosti individualnih članov skupine. Najboljša primera za to sta skladba »Crying for Help VII«, pri kateri pevec Paul lahko pokaže vse zmožnosti svojega vokalnega razpona ter zaključni ep »Sirens« s svojo ognjevito inštrumentalno sekcijo v srednjem delu. Sledi turneja in EP »Edits«, ki vsebuje inštrumentalno verzijo skladbe »Empire Of A Thousand Days«.

Kljub temu sreča ponovno ni na strani skupine, kajti leta 1997 jih nenadoma zapusti kitarist Keith Moore. Keith je želel, da bi bil del skupine le kot priložnostni glasbenik, kar so ostali člani zavrnili. Novi kitarist postane John Mitchell, ki nemudoma dobi priložnost da se izkaže na EP-ju »The Cry«. Ta EP vsebuje (večinoma na novo prirejene verzije) »Crying For Help« epopeje z njihovih prvih dveh albumov. Na tem EP-ju pa se nahaja tudi novo, agresivneje obarvano delo, imenovano »The Healer«.

V istem letu izdajo Arena svoj prvi koncertni album, katerega producent je kitarist John Mitchell. »Welcome to the Stage!« (obstaja tudi izdaja fan kluba, ki se imenuje »Welcome Back! To The Stage«), da dober pregled glasbe skupine in hkrati lepo ujame atmosferoro njihovih koncertnih nastopov.

Nato leta 1998 izide konceptualna klasika skupine z naslovom »The Visitor«, ki je za večino Arena ljubiteljev še vedno njihov najbolj priljubljen album. »The Visitor« je bil intenzivna zmes glasbe, besedil in slik, ki je bila med seboj preprosto neločljiva. Hkrati je šlo za konceptualen album grajen okrog ideje, ki se je Cliveu porodila med njegovim bivanjem v tujini. Rezultat je album, poln precej temačnih besedil in intenzivne glasbe, ki poslušalca drži v napetosti od začetka do konca. Na njem ni bilo epov kot sta bila denimo »Solomon« ali »Sirens«, toda »The Visitor« je bil kot celota en sam velik ep, sestavljen iz relativno kratkih del, ki so pripovedovale zgodbo (čeprav veliko ljudi izpostavlja »The Hanging Tree« kot osrednji ep na albumu). Individualna vrhunca albuma sta »A Crack In The Ice« ter »The Hanging Tree«. Ni treba izpostavljati, da je »The Visitor« naletel na številne zelo dobre odzive. Sledila je uspešna turneja med katero se je Paul izkazal tudi kot odličen igralec prek svojega menjavanja vlog likov iz knjižice oz. »The Visitor« koncepta.

Leto 1999 je bilo relativno tiho leto za skupino saj takrat niso ničesar izdali. Nekateri člani so delali na stranskih projektih (John s skupino The Urbane in Clive na projektu Jabberwocky skupaj z Oliverjem Wakemanom), ki so vsi izšli pri založbi Verglas. Nepričakovano je leto 1999 minilo tudi v slovesu Paula Wrightsona od skupine. Ponovno se je začelo iskanje karizmatičnega pevca. Tokrat je bil izbran Rob Sowden, osebni izbor Johna Mitchella. Kljub temu, da je bilo Robu sprva težko nadomestiti Paula saj je bil slednji označen kot najboljši pevec skupine za večino privržencev, Rob uspešno prepriča publiko o svojem talentu. To se zgodi maja 1999, med akustičnim nastopom za privržence skupine. Tedaj prek fankluba izide tudi posebna izdaja, »The Visitor Revisited«, ki vsebuje tudi prvi Robov prispevek na CD-ju. Naslednji šok v letu 1999 je odhod basista Johna Jowitta. Zamenja ga Ian Salmon, ki je bil ljubiteljem prog rocka znan že od prej, saj je nekoč igral v Cliveovem prejšnjem bandu Shadowland. Ian, ki je obenem tudi odličen igralec (akustične) kitare, tako že ob svojem prihodu ni bil noben tujec za ljubitelje skupine.

Prvi album z aktualno zasedbo skupine oz. prvi na katerem se skupaj pojavita tako Rob kot Ian je »Immortal?«, ki izide leta 2000. Album je ponovno odličen in uspe dokazati, da so Arena, kljub izgubi dveh pomembnih članov, v svoji glasbi naredili še en pomemben korak naprej. »Immortal?« ni konceptualen album tako kot je bil »The Visitor«, vendar kljub temu vsebuje glasbo in besedila s številnimi kompleksnimi in med seboj sorodnimi tematikami. Glasba vsebuje zelo dobro atmosfero in variira od napol akustičnih balad (»Friday's Dream«) do večplastnih epov (Moviedrome). Rob in Ian sta se na albumu tako dobro izkazala, da ima poslušalec občutek kot da bi bila v skupini že dolgo časa.

Ponovno sledi turneja, katere rezultat je ultimativni koncertni album skupine »Breakfast In Biarritz«, ki izide leta 2001, medtem ko prek fankluba izide posebna izdaja z naslovom »Unlocking The Cage 1995-2000«, ki ponuja ekskluzivna dela iz vseh obdobij skupine ter s tem dober pregled za vse njihove ljubitelje. Arena v letu 2001 skupaj s skupino Saga nadaljuje turneje po Nemčiji. Hkrati se večina članov posveča svojim stranskim projektom. Clive je zaseden s turnejami s skupino Pendragon, medtem ko se Rob in John posvetita svojim solo albumom. Nolan in Wakeman leta 2002 izdata še en album pod naslovom »The Hound Of The Baskervilles«, ki je utemeljen še na eni klasični angleški zgodbi izpod peresa Arhurja Conana Doylea.  

Januarja 2003 izide dolgo pričakovani »Contagion«, ki je njihov prvi album z isto zasedbo kot na prejšnjem. »Contagion« odseva postopno dozorevanje skupine. Gre za še en konceptualen album, ki temelji na kratki Cliveovi zgodbi. Slednja odseva temačno vizijo prihodnosti. Album naleti na izjemno pozitiven odziv tako s strani privržencev kot kritikov. Težko je izpostaviti najboljša dela z albuma saj je ta popolnoma uravnotežen. Skupini prinese njihovo prvo uvrstitev na glasbeno lestvico v Nemčiji ter na Nizozemskem. Arena se odpravi na novo turnejo, ki sovpada z izidom EP-ja »Contagious«, ki je prvi izmed dveh EP-jev, ki skupaj zapolnjujeta razpoke v konceptu »Contagion«. 

Istega leta izide še album »Skeletons In The Cupboard«, ki vsebuje posnetke v živo. Slednji večinoma izvirajo z novega albuma. Vsebuje pa tudi številne klasike s prejšnjih koncertov. Temu so pridodani tudi nekateri video posnetki. Leta 2003 izide tudi izdaja fankluba »Radiance« in prvi DVD skupine, »Caught In The Act«. Leta 2004 izide drugi EP, ki se veže na »Contagion«, imenovan »Contagium«.

Januarja 2005 izide še en izjemno ambiciozen album »Pepper's Ghost«, ki prav tako vsebuje sledove koncepta prek inspiracije iz kultnega stripa Liga pravih gospodov. Odziv na album je znova zelo dober tako pri privržencih kot kritikih. Temu sledi uspešna turneja ob 10. obletnici skupine. Leta 2006 skupina izda DVD z omenjene turneje, ki se imenuje »Smoke & Mirrors«.

Peter Podbrežnik, februar 2006