Prizor je kot iz sanj in prvi vtis presenetljiv - viharen zanos štirih mladih čelistov, povsem skoncentriranih na igro inštrumentov; kapljice potu pršjo po plemenitem lesu in hladijo razgrete, ječeče strune; dolgi lasje plešejo v divjem ritmu, ki ga kroji šviganje lokov. Zvok štirih čel v glavi ustvarja nevihto decibelov. Atmosfera je nabita z energijo in mistiko - vstopili smo na teritorij plemena Apocalyptica. Res je, na svetu ni glasbene skupine kot je finska Apocalyptica, ki bi našla originalno poslanstvo v združevanju klasičnih instrumentov in klasične glasbe z drugo ljubeznijo njenih akterjev, hard rockom in heavy metalom. Zgodba sega v leto 1993, ko je šopek prijateljev in študentov Sibeliusove akademije za glasbo v Helsinkih, Eicca Toppinen, Antero Manninen, ki ga je nasledil mladi Pertu Kivilaakso (sicer član orkestra Helsinške Filharmonije), Paavo Lotjonen in Max Lilja, začel za lastno zabavo prirejati pesmi Metallice in jih preigravati na svojih čelih. Veliko navdušenje in odobravanje povsod, kjerkoli so se pojavili, so ambicije godcev povečali, prerasli so zabave in študentske žure ter začeli so nastopati v rock klubih. Izkoristili so povabilo glasbene založbe in spomladi 1996 je izšla prva velika plošča "Plays Metallica by four cellos", s katero je Apocalyptica začela svoj triumf na mednarodni glasbeni sceni. V dveh letih je imela preko sto nastopov v več kot dvajsetih državah. Druga plošča "Inquisition symphony (1998) je korak naprej in materializacija razvoja tehnike igranja v še bolj težki ter trdi smeri. Zvočno podobo so obogatili z uporabo vedno več specialnih efektov in z inovativnimi načini igranja čela. Razširili so repertoar predelav in poleg Metallice priredili še pesmi "From Out To Nowhere" ameriških heavy fuzistov Faith No More, "Domination" skrajno trde Pantere, ter "Refuse / Resist" in "Inquisition Symphony" brazilskih prvokategornikov Sepulture. Prvič pa je Apocalyptica posnela tudi svojo lastno glasbo, katere avtor je vselej Eicca Toppinen. Člane Apocalyptice so dosežena priznanja z obeh strani, tako klasikov kot tudi rockerjev, komercialni uspehi in ponudbe za nastope potegnili v svet sodobne popularne godbe. Dasiravno še vedno igrajo tudi klasiko, za študijske obveznosti zmanjkuje časa. Dogaja se veliko: njihova glasba se pojavlja v filmu, prihajajo nagrade, nezadržno osvajajo evropske odre in že dosegajo status glavne atrakcije na velikih festivalih. Na nastopih presenečajo z raznolikim in obsežnim materialom, kombinacijo heavy verzij, večkrat popestrenih z znanim gostom (tako so na nekem nastopu zaigrali skupaj z bobnarjem Davom Lombardom nekaj klasik njegovih Slayer), in lastnih skladb, ki skladateljsko in izvedbeno povsem konkurirajo, saj je Eicca pri svojem skladateljskem delu izjemno skrben in ga utemeljuje v delu nekaterih velikih klasičnih mojstrov: ruskega eklektika Aleksandra Skrjabina (1872-1915), Bele Bartoka in Richarda Wagnerja. Balansiranje med klasiko in rockom, med prirejanjem tujih skladb in skladanjem lastne glasbe, je znova izzvano na tretji "Cult", (jesen 2000, Polygram, Multimedia), kjer pa le treh skladb ni podpisal Eicca. Dvakrat so obdelali Metallico (" Until It Sleeps" in "Fight Fire With Fire") ter prvič posneli priredbo klasične skladbe "Hall Of The Mountain King" norveškega skladatelja Edwarda Griega. Če sta prva albuma nekako temeljila na izkoriščanju zvočnih kapacitet čela in moči četvorice, pa "Cult" pomeni premik meja tako na področju kompleksnosti aranžmajev kot tudi pri uporabi različnih instrumentov (elektronskih, bobnov in tolkal, vokala). Navdihnili so jih izleti v priredbe skladb Angležev Bush, sodelovanje s pevcem nemških Witt, Metallica so jih povabili na snemanje albuma "S/M" v San Franciscu, in še ...
"V zadnjih letih smo ugotovili, da z igranjem lastnih skladb ustvarjamo nekaj povsem novega, tako po instrumentalni, kot po glasbeni plati. Čelo lahko uporabimo kot inštrument veliko bolj raznoliko in v širšem obsegu kot pri tisti glasbi, ki je bila originalno napisana zanj. Zato sem začel pisati več glasbe za Apocalyptico. Ker sem odraščal med obema glasbenima stiloma, klasičnim in heavy metalom, moja glasba vsebuje veliko elementov obeh. Zelo akustični in klasični trenutki (npr. "Romance", "Coma", "In Memoriam") so povezani s povsem agresivnimi in jeznimi pesmimi; razbita in distorzirana čela in nenavadne menjave tempa, ritmov (npr. " Hyperventilation", "Struggle", "Pray"). Vse je začinjeno z efekti in netradicionalnimi načini igranja tolkal, kar prispeva k povsem novim standardom Apocalypticinega zvoka. Moja glasba izvira iz narave človeštva in iz močnih čustev med ljudmi: ljubezen in sovraštvo, odnos do narave, biti človek." Tako Eicca v spremnem besedilu k plošči "Cult". Enkratni v uspešnem združevanju dveh navidezno ločenih glasbenih svetov, klasične glasbe in težkega, trdega roka, ne da bi pri tem prikrajšali katerega od obeh, so zrasli iz naključnega projekta predvsem za lastno veselje v kult. Po zaslugi velikega hita in video spota " Path vol. 2", na katerem gostuje Sandra Nasić, pevka Guano Apes, so dodatno razširili krog podanikov. Vse navedeno smo lahko tudi Slovenci že nekajkrat preverili, saj so bili že nekajkrat pri nas, bodisi samostojno ali kot gostje (Rammstein!)
"Oh, kitaristi se sploh ne morejo meriti z moškim s čelom!" se smeji Eicca, "dekleta imajo rada naš način igranja instrumentov...smo resnično senzitivni in zelo trdi!"