Annihilator so otrok kanadskega kitarskega posebneža Jeffa Watersa. Nase so prvič opozorili leta 1989 z danes kultnim prvencem »Alice In Hell«, od takrat pa redno izdajajo albume in so eden redkih 80's metal bendov, ki so svojo bazo poslušalcev uspeli obdržati vse do danes. Njihovi komadi so surovi in energični, prepojeni s tehnično virtuoznostjo pa v živo vedno poskrbijo za nepozabno izkušnjo. Jeff Waters je z Annihilator metalskemu svetu predstavil popolnoma nov zvok, ki temelji na kombinaciji izvrstnih riffov in zvočne perfekcije, zato ni čudno, da je svojevrsten pristop, nekakšna nadgradnja Megadethov in Metallice, to kanadsko skupino že v zgodnji fazi delovanja ustoličil med velikane metala.

ZAČETKI DELOVANJA (1984 - 1989)

Annihilator je leta 1984 ustanovil kitarist Jeff Waters. S pevcem Johnom Batesom je že v začetki fazi bendovega delovanja posnel istoimensko skladbo (drugo od tiste, ki se nahaja na albumu »King of the Kill«, 1994). Originalna verzija skladbe je bila izdana leta kasneje, kot bonus skladba albuma »Schizo Deluxe« (2005). Watersu in Batesu sta se pridružila bobnar Paul Malek in basist Dave Scott. Ta postava je skupaj preigravala eno leto in v tem času posnela demo Welcome To Your Death. Še pred njegovo izdajo, ki je pritegnila svetovno pozornost, sta zaradi medsebojnih trenj in kreativnih razlik skupino zapustila Bates in Scott. Jeff Waters in Paul Malek sta leta 1986 posnela demo Phantasmagoria, ki je že kmalu postal vroča roba, ob boku Metallici in Megadethom celo tretja najbolj iskana metalska kaseta osemdesetih. Nekateri komadi, nastali v času zgodnje druge polovice osemdesetih, so kasneje pristali na prvih dveh Annihilator albumih.

Kanadska skupina v postavi Waters / Malek je leta 1987 izdala tretji demo in ga razposlala po založbah. Waters se je iz Ottawe preselil v Vancouver in tam rekrutiral popolnoma novo postavo, pridružila sta se mu bobnar Ray Hartmann in basist Randy Rampage (ex-D.A.O.). Waters je med leti 1987 in 1989 pilil končno podobo dolgometražnega prvenca, posnel je kitare in bas ter se predstavil tudi v vlogi producenta. Ko je album dokončal, je v skupino pritegnil basista Waynea Darleya in kitarista Davea Davisa.

VZPON DO SLAVE (1989 – 1993)

Po izdaji prvenca »Alice in Hell« (1989) so Annihilator z več sto tisoč prodanimi izvodi postali takojšen hit. Kanadčani so se odpravili na svojo premierno svetovno turnejo, po končanem ameriškem delu s Testamenti pa je mesto frontmana zaradi predanosti svoji službi v vancouverski ladjedelnici zapustil Randy Rampage.

Waters je novega pevca našel v ex-Omen frontmanu Coburnu Pharru in tudi založbo samo presenetil z drugim albumom »Never, Neverland« (1990), ki je prav tako kot predhodnjik navdušil kritike in metalsko javnost. Odpravili so se na svetovno turnejo z Judas Priesti in Pantero, v okviru katere so se ustavili tudi v ljubljanski Hali Tivoli. Po turneji sta skupino zapustila Hartmann in Pharr, zamenjala sta ju Mike Mangini (danes Dream Theater) in Aarin Randall. Tretji album »Set The World On Fire« (1993) se je dobro kosal na evropskem in azijskem trgu, medtem ko v Severni Ameriki ni doživel tako dobrega sprejema. Avgusta istega leta je zaradi nezmožnosti gostovanja na Japonskem basist Wayne Darley dobil nogo, še pred koncem leta pa so Annihilator ostali še brez založbe, saj so se pri Roadrunner Records zaradi trendovskega padca popularnosti metala znebili cele kopice metalskih skupin pod svojo streho.

KRATKOTRAJNI RAZPAD IN KASNEJŠA LETA (1993 – 1998)

Skupina je za kratek čas razpadla, njen idejni vodja Jeff Waters pa je kljub temu nadaljeval s pisanjem in snemanjem novega materiala. Za naslednji album »King of the Kill« (1994), ki je bil še močneje kot njegovi predhodnjiki bolj kot Annihilator pravzaprav kar Watersov solo album, je Jeff posnel vse inštrumente z vokalom vred, edino bobnarski delež je prispeval Randy Black. Kot basist se je skupini pridružil Cam Dixon, medtem ko je vokalne dolžnosti med leta 1994 in 1997 opravljal kar Jeff Waters. V tem času sta izšla albuma »Refresh the Demon« (1996) in »Remains« (1997). Za časa snemanje slednjega so bili Annihilator samo še Watersov solo projekt, skupino je namreč razrešil njenih članov, tako da je bobne za album posnel kar z računalniško matrico. Izdaja albuma je tako ostala tudi brez promocijske turneje.

KARIERA SE NADALJUJE (1999 -)

Annihilator v živo niso igrali vse do leta 1999, ko se je Waters odločil, da obnovi klasično Alice in Hell postavo. Vrnili so se vsi z izjemo vokalista Waynea Darleya, ki je kot razlog neprisustvovanja navedel zdravstvene težave. Izdali so album »Criteria for a Black Widow« (1999) in oddelali uspešno turnejo, nakar je Rampage zaradi neprimernega obnašanja znova dobil brco v rit. Zamenjal ga je Joe Comeau, Curran Murphy je na kitari zamenjal Davisa, na bobnarski stolček pa se je vrnil Randy Black. Annihilator so izdali albuma »Carnival Diablos« (2001) in »Waking The Fury« (2002) z nekoliko posodobljeno produkcijo. Jeff Waters se je zaradi konstantnih kadrovskih menjav nato odločil, da bo odslej naprej najemal zgolj spremljevalne glasbenike, z izjemo Davea Paddena, ki je leta 2003 postal polnopravni Annihilator vokalist / kitarist. Tudi skozi prvo desetletja novega tisočletja so Annihilator konstanto izdajali albume, zadnji izmed njih »Annihilator« je izšel leta 2010, kljub še vedno samosvojemu zvoku pa kritiki njihovim zadnjim izdajam niso več tako naklonjeni, kot še desetletje pred tem.

Ker so bili Annihilator že od izdaje prvenca dalje vedno bolj kot doma popularni na evropski strani Atlantika, je usoda hotela, da so Jeff Waters in kompanija redki gostje severnoameriških koncertnih odrov. Tako so od leta 1993 pa do danes tam odigrali vsega peščico koncertov, vse v letu 2011. Leta 2013 se Annihilator v postavi stalnih dveh članov Jeffa Watersa (solo kitara) in Davea Paddena (vokal, kitara) po treh letih znova vračajo na odre Stare celine, med drugim tudi na tolminski festival Metaldays.

Urban Bolta, april 2013