The Animals je bila popularna britanska skupina iz Newcastla, ki ji je popularnost začela rasti po preselitvi v London leta 1964. Znani so bili po mešanju rhythm & bluesa v priredbe znanih pop standardov in po unikatnem, globokem vokalnem izrazu frontmana Erica Burdona. S hitom The House of The Rising Sun so osvojili ameriško lestvico in postali še ena uspešna skupina, ki je po prodoru Beatlov sredi šestdesetih vladala na tamkajšnjem trgu. Med njihove najbolj znane pesmi sodijo še We Gotta Get out of This Place, It's My Life ter Don't Let Me Be Misunderstood. Leta 1966 so The Animals razpadli, vodja skupine Burdon pa je kariero nadaljeval z novo ekipo pod imenom Eric Burdon & The Animals. Preselili so se v Kalifornijo in začeli z ustvarjanjem psihadeličnega rocka ter poskrbeli za še nekaj nepozabnih hitov, kot so San Franciscan Nights, When I Was Young ter Sky Pilot.

THE ANIMALS (1963 - 1966)

The Animals so s preigravanjem pričeli leta 1963 v Newcastlu, Angliji, ko se je zasedbi Alan Price Rhythm and Blues Combo pridružil vokalist Eric Burdon. Originalni sestav so dopolnjevali še Alan Price (klaviature), Hilton Valentine (kitara), John Steel (bobni) in Bryan »Chas« Chandler (bas kitara). Ime »The Animals« so si nadeli zaradi svoje divje odrske podobe, katere glavni protagonist je bil Eric Burdon. Potem ko so v lokalnem okolju postali prepoznavna skupina, jih je našel Yardbirds menedžer Giorgio Gomelsky in jih povabil v London, kamor so se preselili leta 1964, kmalu potem, ko je svet že zajela Beatlomanija in je glasbena industrija iskala nove »beat« bende.

The Animals so, tako kot večina drugih njihovih sodobnikov, preigravali priredbe izvajalcev kot so Jimmy Reed, John Lee Hooker in Nina Simone. Podpisali so pogodbo z založbo Columbia in že kmalu izdali prvi single Baby Let Me Take You Home, rockersko različico pop standarda Baby Let Me Follow You Down. Junija 1964 mu je sledil naslednj singel, The House of the Rising Sun, že večkrat prirejena pesem, ki so jo pred tem predelali že Bob Dylan, Dave Van Ronk, Josh White in Nina Simone, a je prav verzija The Animalsov s prvim mestom na ameriški lestvici postala najuspešnejša izmed vseh. Njihovo izvedbo sta zaznamovala Burdonov tuleč vokal in dramatičen orglarski vložek klaviaturista Alana Pricea. To je bil prvi pravi folk-rockerski hit na vrhu ameriške lestvice, z njim pa so se tudi The Animalsi pridružili četici britanskih skupin, ki so po revolucionarnem uspehu Beatlov onkraj Atlantika sledili britanski invaziji na ameriški trg.

S tem se je začelo dvoletno obdobje, ko so se The Animalsi redno uvrščali na ameriške lestivce. Čeprav so bili v osnovi rhythm & blues skupina, so v tem času predelali kar nekaj pop standardov, denimo pesmi Bring It On Home To Me (originalno Sam Cooke) ter Don't Let Me be Misunderstood (Nina Simone), poleg tega pa še Boom Boom Johna Lee Hookerja in I Believe to My Soul Raya Charlesa. Kljub temu da so Animalsi večinoma ustvarjali v polju rhythm & blues glasbe, so njihovi največji hiti praviloma postajale bolj pop orientirane pesmi.

Novembra 1964 so The Animals premierno pripotovali v Ameriko, kjer so jih sprejeli zares kraljevsko. Iz njujorškega letališča Johna F. Kennedyja je vsakega člana posebej odpeljal luksuzen avto v družbi mičnih deklet, vrhunec turneje po njujorških gledališčih pa je nastopil z nastopom v šovu Eda Sullivana, kjer so zaigrali skladbi I'm Crying ter House of the Rising Sun. Decembra istega leta je izšel tudi film Get Yourself a College Girl, za katerega so Animalsi prispevali skladbo Chucka Berryja Around and Around.

Maja 1965 je skupino zaradi nepremostljivih kreativnih razlik in straha pred letenjem zapustil Price in pričel z uspešno solo kariero pod imenom The Alan Price Set. Za kratek čas ga je zamenjal Mick Gallagher, dokler mesta za klaviaturami ni zapolnil Dave Rowberry, s katerim so Animalsi nato izdali naslednji dve uspešni skladbi, We Gotta Get out of This Place ter It's My Life.

Za nastop na peti izvedbi britanskega Jazz & Blues festivala v Richmondu avgusta 1965 so se Animalsi okrepili z gostujočimi glasbeniki in nastopili pod imenom Animals Big Band. Burdonu, Rowberryju, Valentinu, Chandlerju in Steelu se je pridružila sedemčlanska pihalna sekcija v postavi Ian Carr, Kenny Wheeler, Greg Brown (vsi trobenta), Stan Robinson, Al Gay, Dick Morrissey in Paul Carroll (vsi saksofon).

Kreativno pot skupine je narekoval producent Mickie Most, ki je skrbel za izbor skladb, kar pa ni bilo pisano na kožo Ericu Burdonu, ki si je želel več umetniške svobode, zato so konec leta 1965 The Animals končali z dvoletnim sodelovanjem z Mostom in pristali pri novi založbi MGM Records (za ameriški in kanadski trg) oziroma pri Decca Records za preostali svet. Že zgodaj naslednjega leta je založba MGM poskrbela za zbirko hitov »The Best of the Animals«, ki je postala njihova najbolje prodajana plošča na ameriškem tržišču. Sledil je odhod bobnarja Steela, ki ga je nadomestil Barry Jenkins, že kmalu pa je skupina zaradi karizme in artistične veličine svojega vodje spremenila ime v Eric Burdon & The Animals.

Burdon je pričel z delom na solo albumu »Eric Is Here«, na katerem se nahaja tudi single Help Me, Girl, ki je bil konec leta 1966 predvajan v popularnih britanskih televizijskih oddajah Ready, Steady, Go! ter Top of the Pops. Animalsi so medtem razpadli, kot poglaviten razlog pa bas kitarist Chandler (ki je postal menedžer Jimija Hendrixa) navaja slabe finančne razmere, saj so glasbeniki kljub uspehu v tistem času malodane životarili, glavni krivec mizernega konca skupine naj bi tako bil njihov nesposobni menedžer Michael Jeffery.

ERIC BURDON & THE ANIMALS (1966 - 1969)

Eric Burdon (vokal), Barry Jenkins (bobni) ter novopridruženi člani John Weider (kitara, violina, bas kitara), Vic Briggs (kitara, klavir) in Danny McCulloch (bas kitara) so nato konec leta 1966 začeli s preigravanjem pod imenom Eric Burdon & The Animals. Skupina je popolnoma spremenila svoj stil, svoj težki blues / folk izraz so transformirali v zvočno psihadeliko, preselili so se v Los Angeles in postali eni izmed glasnikov hipijevske generacije, ki je sredi druge polovice šestdesetih svoj domicil našla na zahodni ameriški obali.

Leta 1967 so izdali albuma »Winds of Change« ter »The Twain Shall Meet« s skladbami tipa San Franciscan Nights, Monterey (kot poklonilo Monterey Pop festivalu) in Sky Pilot. Njihov zvok je bil neprimerljivo težji kot zvok The Animalsov, kot da to še ne bi bilo dovolj, so Burdon in kompanija z 19-minutnim posnetkom New York 1963 - America 1968 s čudaškim besedilom, Burdonovim kričanjem, glasnim drgnjenjem inštrumentov in maratonsko formo zaplavali v še bolj eksperimentalne vode.

Aprila 1968 se je skupini pridružil še Zoot Money. Sprva je bil zgolj pianist, po McCullochovem odhodu pa je začel tudi z igranjem bas kitare in celo občasnim prevzemanjem glavnega vokala. Kmalu zatem je Briggsa nadomestil Andy Summers, prav tako kot že Money tudi sam nekdanji član britanskih psihadeličnih rockerjev Dantalian's Chariot, nad skladbami katerih je bil Burdon navdušen.

Eric Burdon & The Animals so do konca leta 1968 razpadli, istočasno z izdajami dvojnega albuma »Love Is« in singlov Ring of Fire ter River Deep – Mountain High. Za razpad različni viri navajajo več razlogov, najverjetnejši pa je tisti o ponesrečeni japonski turneji jeseni 1968. Sprva napovedana za september se je naposled začela odvijati novembra, a se je po zgolj nekaj odigranih nastopih zgodil incident. Promotorji turneje so bili jakuze, člani organizirane mafijske družbe. Ugrabili so menedžerja in ga prisilili, da je podpisal dokument s finančnimi odpustki do benda, po izpustitvi pa so mu dali ultimat, da v roku enega dne zapustijo državo, drugače jih bodo vse pobili. Skupina je razpadla, Money in Summers sta kariero nadaljevala kot solo izvajalca, Eric Burdon pa se je pridružil kalifornijski skupini War.

KASNEJŠA LETA (1970 - )

Skupina se je v originalni postavi (Burdon, Price, Valentine, Chandler in Steel) leta 1968 za enkraten koncert v Newcastlu ponovno združila, leta 1975 pa celo posnela nekaj skladb, čeprav je Burdon kasneje dejal, da je bila ta združitev sredi sedemdesetih popolnoma nesmiselna. Naslednje leto so odigrali nekaj koncertov, leta 1977 pa so izdali nov studijski album »Before We Were So Rudely Interrupted«.

Decembra 1982 sta se glavna dva protagonista zasedbe, Eric Burdon in Alan Price znova zbližala in odigrala skupen koncert. Naslednje leto so se The Animals znova združili, posneli album »Ark« in oddelali svetovno turnejo, na kateri so zasedbo dopolnjevali še Zoot Money (klaviature), Nippy Noya (bobni), Steve Gregory (saksofon) in Steve Grant (kitara). Na koncertih so tretjino repertoarja zapolnili s skladbami iz šestdesetih let, dve tretjini pa z novim albumom in nekaterimi Burdonovimi solo skladbami. Na turneji so veliko snemali, vendar vse do danes njeni posnetki še niso izšli. Skupina je po turneji znova prenehala z delovanjem.

Leta 1994 so bili The Animals sprejeti v Rock and Roll dvorano slavnih, skupaj z izvajalci kot so Grateful Dead, The Band, John Lennon, Rod Stewart, Bob Marley in Elton John. Dve leti kasneje je zaradi srčno-žilnih težav umrl originalni basist (v sedemdesetih tudi uspešen glasbeni menedžer) Chas Chandler, šele takrat so dokončno potihnile vse govorice o morebitnem novem povratku originalne The Animals postave.

Od devetdesetih let dalje so v različnih časovnih obdobjih obstajale različne reinkarnacije benda, ki so jih tvorili njegovi nekdanji člani. Leta 2008 je sodišče razsodilo, da ime The Animals pripada bobnarju Johnu Steelu, ki tako še vedno koncertira pod prepoznavnim imenom skupine, medtem ko frontman Burdon danes snema in koncertira pod imenom Eric Burdon & The Animals - seveda z drugimi spremljevalnimi člani, kot v drugi polovici šestdesetih, ko je v Kaliforniji preigraval v skupini z istim imenom.

Urban Bolta, avgust 2013