Konec sedemdesetih so bili Angel Witch eden najbolj obetajočih bandov novega vala britanskega heavy metala (NWOBHM), a jih je tako kot celo peščico njihovih sodobnikov ves čas spremljala nesreča v obliki slabega menedžmenta in nezainteresiranosti založb, zaradi česar so bili potem, ko v svoji zgodnji karieri niso uspeli narediti nobenega vidnejšega koraka navzgor, obsojeni na doživljenjsko životarjenje po podzemni sceni. In to kljub temu, da njihov debitantski album »Angel Witch« (1980) danes velja za čistokrvno heavy metal klasiko, oznako katere pa je dobil šele s pretečenimi leti po izdaji.

PRVI GLASBENI KORAKI (1977 -1979)

Angel Witch so s preigravanjem uradno pričeli leta 1977 v južnem Londonu in takoj prevzeli trendovsko popularno mešanico Black Sabbath vzorcev z ritmiko Motörheadov. Vodja skupine, kitarist in vokalist Kevin Heybourne je po mnogih začetnih kadrovskih menjavah ustaljeno zasedbo našel z vključitvijo basista Kevina »Skidsa« Riddlesa in bobnarja Davea Hogga. Ko je punk gibanje konec sedemdesetih doživelo samodestrukcijo, so na popularnosti začeli pridobivati heavy metalski bandi kot so Iron Maiden, Def Leppard, Saxon, Angel Witch in številni drugi, ki so se ta čas kalili s preigravanjem po lokalnih klubih in pivnicah.

IZDAJA DANES KULTNEGA PRVENCA (1980)

Angel Witch so bili povabljeni na snemanje kompilacije »Metal fot Muthas«, za katero so prispevali komad Baphomet, ki jih je premierno predstavil širši publiki in jim prinesel pogodbo s slavno založbo EMI (ta je pod svojo streho istočasno vzela tudi Iron Maidne). A založba je mlado skupino po izdaji prvega singla »Sweet Danger«, od katere so pričakovali kaj več kot zgolj 75. mesto na britanski lestvici, že kmalu pustila na cesti. Svoj novi založniški dom so Angel Witch našli pri Bronze Records, kjer so leta 1980 izdali svoj istoimenski prvenec. Na njem je slišna Heybournejeva ljubezen do Black Sabbathov, globoka temačna atmosfera je prežeta z odličnimi soloti, riffi in vokalno predstavo, samosvoj stil prvenca pa je Angel Witche v celotni NWOBHM sceni zacementiral kot svojevrsten unikat. Kljub pozitivnim kritikam in statusu enega najboljših debitantskih albumov celotne scene je skupina kmalu propadla – Skids in Hogg sta se namreč pridružila zasedbi Tytan, tako da je Heybourne naposled razočarano zaključil z iskanjem novih članov in kariero nadaljeval v skupini Deep Machine.

ZATIŠNA LETA (1984 – 1998)
Po stalnem poskušanju obuditve zasedbe je Heybourne nove člane naposled našel leta 1984 v basistu Petru Gordelierju, pevcu Daveu Tattumu in vrnjenemu bobnarju Hoggu. V tej postavi so izdali svoj drugi album »Screamin' N' Bleedin'« Odpuščenega Hogga je zamenjal Spencer Hollman, s katerim so leta 1986 izdali tretji album »Frontal Assault«. Album je v krvni obtok zasedbe prinesel nekaj več melodičnih elementov, pa čeprav še vedno prepoznavno unikatne Angel Witch forme. Vokalist Tattum je kmalu dobil nogo, tako da je skupina na občasnih nastopih nadaljevala kot trio.

Konec osemdesetih so v Los Angelesu odigrali serijo nastopov, ki so bili nato obeleženi z izdajo koncertnega ploščka »Angel Witch Live« (1990). Heybourne se je odločil, da želi kariero nadaljevati v Ameriki, ker pa ostali člani niso bili pripravljeni na dolgotrajnejšo imigracijo, je onkrat Atlantika vodja skupine okoli sebe zbral novo ekipo ljudi in se dogovoril že za prve koncerte, a je bil na predvečer prvega aretiran zaradi neizpolnjenih delovnih dokumentov, s čimer so se končale njegove ameriške sanje, za celo desetletje pa se je umirilo tudi delovanje skupine. Heybourne je ostal v stiku z ameriškim basistom Jonom Torresem, s katerim sta v devetdesetih nato posnela nekaj skladb in pripravila kompilacijo, ki je Angel Witche naposled vrnila med žive.

NOVEJŠA ZGODOVINA (2000 -)

Ob prelomu tisočletja je izšla kompilacija »Resurrection«, ob čemer so se Angel Witch znova zbrali in odigrali nekaj nastopov (med drugim tudi na slavnem Wacknu), po vnovičnih trenjih pa so se razšli, zato je Heybourne ob sebi zbral novo postavo, s katero je tekom prvega desetletja občasno preigraval po Veliki Britaniji in Evropi. Nov velik korak za skupino se je zgodil v začetku leta 2012, ko je po četrt stoletnem premoru izšel nov, skupno četrti studijski plošček »As Above, So Below«. Posneli so ga Kevin Heybourne (vokal, kitara), Will Palmer (bas kitara) in Bill Steer (bobni), v tej postavi pa so po izdaji albuma pričeli tudi z rednejšim koncertiranjem.

Urban Bolta