Malokatera velika svetovna rockerska atrakcija je v svoji karieri zmogla dovolj moči in preživela še tako hude čase kot ravno bostonska zasedba Aerosmith. Še danes veljajo za enega najbolj priljubljenih ameriških hard rock bandov, čeprav so njeni člani stari že blizu šestdeset let. Od leta 1970 dalje so šli skozi pekel in raj, skozi dobro in zlo in zdi se, da so končno v zadnjem desetletju dosegli tisto, zaradi česar bodo za vekomaj zapisani v zgodovino. To pa je neumorna predanost največji ljubezni - glasbi! Aerosmith so nastali leta 1970 in po nekaj nastopih v lokalnih barih, jih je odkril Clive Davis, lovec na talente pri založbi Columbia. Kmalu so podpisali snemalno pogodbo in njihov prvenec, naslovljen kar po skupini sami, je ugledal luč sveta leta 1973. Razen srednje velikega hita Dream On ni postregel z kdovekako uspešnimi skladbami. Sicer plošči nič ne manjka, le poslušalci so bili malce skeptični, saj je šlo za novince na sceni. Aerosmith so do leta 1976 posneli še plošče Get Your Wings, Toys In The Attic in Rocks, ki jih je dokončno zasidrala na vrhu lestvic popularnosti. Skupina Aerosmith je v svoji najboljši postavi vključevala pevca Stevena Tallarica (Tylerja), kitarista Joeja Perryja in Brada Whitforda, bobnarja Joeyja Kramerja in basista Toma Hamiltona. Še danes nastopajo v isti postavi, kljub temu, da je v začetku osemdesetih let vse kazalo na neizbežen konec te uspešne zasedbe. Plošča Draw The Line iz leta 1977 je bila glasbeno precej manj zadovoljiva kot predhodnice, po plošči Live Bootleg in Night In The Ruts, pa sta Tyler in Perry prekrižala roke in razkrižala poti, tako da je Perry izstopil iz banda. Isto je malo kasneje storil Whitford. Dejstvo, da so bili konec sedemdesetih let prav vsi člani skupine pod vplivom alkohola in drog, pri čemer sta prednjačila Tyler in Perry, ni v ničemer pomagalo pri pridobivanju boljših idej za skladbe. Tako so preostali trije posneli dokaj solidno ploščo Rock And A Hard Place, ki je izšla leta 1982. Kot se je kasneje izkazalo, je Tyler našel skupen jezik s Perryjem in Whitfordom, ki sta prišla nazaj v skupino. Leta 1985 so izdali povratniško ploščo Done With The Mirrors, ki je marsikoga spominjala na Led Zeppelin, vendar si zaradi tega nihče ni belil glave. Naslednje leto je sodelovanje z rapperskim trio Run DMC v videospotu za novo preobleko stare skladbe Aerosmith Walk This Way vzpodbudilo zanimanje zanje tako pri starih kot pri mladih poslušalcih, in še posebej gledalcih, kajti satelitske glasbene televizije so bile že močno zasidrane v marsikaterem domu. Ozdravljeni in očiščeni so skesanci leta 1987 izdali izjemno ploščo Permanent Vacation, dve leti kasneje pa še boljšo naslednico Pump. Za založbo Geffen so leta 1993 izdali še izjemno sproduciran in preračunan album Get A Grip, potem pa je pogodba potekla. Vmes so svojemu prvinskemu in na trenutke izjemno sproščenemu hard rocku, ki je vseboval tudi koščke bluesa, rhythm 'n' bluesa in rock 'n' rolla, dodajali tudi skladbe v akustičnh izvedbah. Ravno pri teh njihovih starih skladbah, ki so vedno zvenele kot udarne električne pesmi, so nove, izklopljene verzije naredile njihovo glasbo novejšo, vredno ponovnega ali prvega raziskovanja. Leta 1997 je izšel njihov povratniški album Nine Lives, ki so ga za mastne milijone dolarjev posneli za staro in od tedaj spet novo založbo Columbia/Sony. Aerosmith so se leta 1998 s skladbo I don't want to miss a thing izpod peresa Diane Warren, ki so jo posneli za film Armageddon, prvič uvrstili na vrh ameriške lestvice malih plošč. Leta 2001 je sledila plošča Just push play, vmes so izdali živo ploščo A little south of sanity, leta 2004 pa udarno ploščo Honkin' on Bobo, s katero so se poklonili svojim bluesovskovskim vzornikom. Leta 2005 je izšla še plošča in DVD Rockin' the joint s posnetkom njihovega koncerta iz Las Vegasa 11. januarja 2002.