Accept so nemški heavy metal velikani, ki so s preigravanjem v lokalnem okolju pričeli že konec šestdesetih. Accept so kot del nemške heavy / speed / power metal scene odigrali eno ključnih vlog pri uveljavitvi in razvoju heavy in speed metal scene v Evropi in kot taki veljajo za enega ključnih heavy metal aktov celinske Evrope. Njihov preprost, udaren tevtonski heavy metalski zvok se je najbolj proslavil na albumu »Balls to the Wall« (1983) z istoimenskim hitom, ki še danes ostaja redno predvajan na vsaki prav metal zabavi.

Uradna Accept biografija za leto nastanka beleži letnico 1968, ko sta Udo Dirkschneider in Michael Wagner začela preigravati v zasedbi Band X. V naslednjih letih so (bodoči) Accept konstantno menjavali člane in kot klasičen amaterski bend nastopali v domačem okolju v raznih beznicah in na manjših festivalskih odrih. Njihova profesionalna kariera se je pričela leta 1976, ko so bili povabljeni na enega izmed prvih rock festivalov v Nemčiji »Rock Am Rhein«. Po uspešnem nastopu so Accept v žep pospravili svojo prvo pogodbo z založbo, pri kateri so še pred koncem leta 1979 izdali prvenec s preprostim imenom »Accept«, ki pa ni požel večjega zanimanja.

Prvo stabilno Accept postavo so tvorili vokalist Udo Dirkschneider, kitarista Wolf Hoffmann in Gerhard Wahl, basist Peter Baltes in bobnar Frank Friedrich. Zaradi premajhnega interesa, ki ga je profesionalen status zateval, sta bend po izdaji prvenca Friedrich in Wahl zapustila, na njumo mesto pa sta prišla Stefan Kaufmann in Jörg Fischer, v novi postavi so Accept posneli drugi album »I'm A Rebel« (1980). Zanimivo, naslovna skladba plošče je bila napisana za AC/DC (napisal ga je starejši brat slavnih bratov Angusa in Malcolma Younga), a je Avstralci niso nikoli izdali, zato so po njej planili Accept. Nemci so se našli v zvoku preprostih riffov in udarnih refrenov, ki gredo hitro v uho, zato je v tem oziru primerjava z AC/DC več kot na mestu - seveda z opazko, da prvi preigravajo klasičen rock, drugi pa heavy metal. Z drugim albumom so bili Accept poprvikrat v karieri obravnavani tudi v medijih, kar jim je prineslo njihov prvi nastop na televiziji. Prišlo je leto 1981, ki je bilo za Nemce zmagoslavno. Izdali so svoj tretji album »Breaker«, podpisali pogodbo z menedžerko Gaby Hauke in se odpravili na svetovno turnejo z velikimi kovači heavy metal biblije Judas Priest.

Naslednji album »Restless and Wild« je prinesel rahlo evolucijo v zvoku in položil temelje razvijajočemu se žanru, kasneje poimenovanemu speed metal, mnogi kritiki navajajo komad Fast as a Shark celo za prvi speed metalski komad sploh.

S turnejo so Accept svoje ime ponesli tudi izven Evrope, a pravi uspeh je šele sledil! Leta 1983 so z novim kitaristom Hermanom Frankom (ex-Sinner) izdali album »Balls to the Wall«, ki je že zaradi konceptualnih postavk znova zvenel malo drugače kot predhodnjiki. Album tvorijo skladbe, ki govorijo o medčloveških odnosih, politiki in seksu, torej temah, ki se tako ali drugače tičejo vsakega človeka. Kot soavtor pesmi je naveden Deaffy, kasneje se je izkazalo, da se je pod tem psevdonimom skrivala menedžerka Haukejeva. Ta je prispevala večino besedil albuma in bila v tem segmentu sestavni del benda tudi na prihodnjih izdajah. Kljub temu si vse do razpada zasedbe avtorstva nad skladbami ni lastila. Sledila je obsežna svetovna turneja in nastop na znameniten Monsters of Rock festivalu v Doningtonu, kjer so nastopili s tako eminentnimi imeni kot so AC/DC, Van Halen, Ozzy Osbourne in Gary Moore.

Serijo izdajanja albumov sta nadaljevala »Metal Heart« (1985) in Russian Roulette (1986) in zavoljo kvalitetne vsebine prepoznavne Accept šole nemški kvintet še trdneje utrdila v krogu največjih heavy metal skupin svojega časa.

Kot vsak bend tudi Accept kljub konstantni formi niso bili imuni na vzpone in padce. Accept so želi veliko popularnost v Ameriki, zato so preživeli veliko časa zdoma, kar pa ni bilo všeč trdoživemu frontmanu Dirkschneiderju, in hoteli ali ne je med njim na eni in Hoffmanom in Baltesom na drugi strani nastala globel, ki je lahko pomenila le eno: zamrznitev delovanja. Karizmatični Udo se je odločil za solo karero in že leta 1987 pod imenom U.D.O. izdal prvenec »Animal House«, ki je izšel tako v Evropi kot tudi v Ameriki.

Udo je s solo kariero žel uspehe, zato so se Hoffmann, Baltes in Kaufmann odločili, da bodo po skoraj dvoletnem premoru Accept kolesje pognali dalje z drugim frontmanom. Na avdiciji so izbrali ameriškega pevca Davida Reecea, z njim posneli album »Eat the Heat« (1989) in se odpravili na turnejo. Kljub temu, da so se Accept predstavili v zvokovno novi podobi in da so kritiki album raztrgali, s pretečeno časovno distanco danes album ne zveni slabo in se po kvaliteti zlahka kosa z nekaterimi predhodnjiki. Turneja je bila prekinjena zaradi Kaufmannovih težav s hrbtom, ki se mu vlečejo še danes (leta 2010 so tako U.D.O. prav zaradi Kaufmannovih bolečin dolgo odlašali s snemanjem albuma Rev-Raptor, opomba). Jedro zasedbe (Wolf, Peter in menedžerka Gaby) so zaradi osebne nestabilnosti Reeceja neslavno odpustili, Kaufmann se je podal na dolgotrajno zdravljenje bolečin v hrbtu, in še drugič v nekaj letih so Accept prenehali z aktivnostmi.

Leta 1990 je izšla koncertna kompilacija »Stying a Life«, izdaji pa so sledile glasne zahteve oboževalcev iz vsega sveta po ponovni združitvi. Med obiskom Nemčije so se glavni »ameriški« akterji sestali z Udotom, medsebojni pogovor je padel na trdna tla in sprejeta je bila odločitev o obuditvi klasične postave.

Izšel je album »Objection Overruled« (1993), bolj kot nad samim albumom pa so bili feni navdušeni nad njihovo koncertno formo. Kreativno navdahnjeni so zgolj leto zatem posneli še album »Death Row«, a je zaradi ponavljajočih se Kaufmannovih težav s hrbtom na njegovo mesto začasno vskočil Stefan Schwarzmann. Leta so tekla, Accept niso bili več energije polni najstniki iz Solingena, ampak odrasli možje vsak s svojo družinsko zgodbo, zato je sredi devetdesetih kvintetu pričelo zmanjkovati motivacije za nadaljno skupno glasbeno pot. Poslednji album klasične dobe »Predator« so izdali leta 1996, tokrat z Michaelom Cartelloneom (Damn Yankees) za bobnarsko baterijo. Izdaji je sledila nova svetovna turneja, svoj poslednji koncert pa so Accept odigrali v eni izmed mek heavy metala, v Tokiju na Japonskem.

V naslednjih letih so se člani benda raztepli vsak v svojo smer in delali na solo projektih, Accept pa so se v klasični postavi za nekaj nastopov po osmih letih mirovanja znova združili leta 2005 in med drugim nastopili tudi na Gods of Metal festivalu v Milanu. Sledila so nova leta neaktivnosti. Udo je v nekem intervjuju leta 2007 zatrdil, da bi s snemanjem novega materiala uničili z znojem prigaran ugled in tako posredno zavrnil možnost nadaljevanja Accept zgodbe, v mislih pa je brez dvoma imel tudi svojo skupino U.D.O., ki si je z dvajsetletnim stažem že izborila svoje mesto pod soncem.

A glavna akterja sta skozi leta delovanja postala kitarist Wolf Hoffmann in basist Peter Baltes, oba družinska človeka z umirjenim življenjem in poklicem izven glasbenih vod. Hoffmann si je kruh služil s fotografijo, in ko je bil službeno na poti blizu Baltesovega doma, ga je poklical in bolj za šalo kot zares sta se domenila za skupen jamm. Manjkal je vokalist, zato je Baltes poklical blizu stanujočega Marka Tornilla, nekoč frontmana lokalne skupine TT Quick. Magija preteklosti se je vrnila, iz iskrice je vzplamentel ogenj in Accept so se kljub začetnim polemikam o nadaljevanju kariere brez Udota vrnili. S simpatičnim Tornillom na čelu so izdali odlično sprejeta albuma »Blood of the Nations« (2010) in »Stalingrad« (2012), igrali na vseh vidnejših evropskih festivalskih odrih in si povrnili status živih legend heavy metala.

Prevedel in uredil: Urban Bolta