Švicarski veterani Samael, ki so s svojimi prvimi pionirskimi black metal izdajami začrtali smernice evropskemu black metalu južno od Norveške niso neznanka naših odrov. Nazadnje so pri nas nastopili lanskega septembra v sklopu turneje s katero so promovirali aktualno ploščo Lux Mundi. Eden zadnjih toplih in sončnih dni lanskega septembra sicer ni bil nekaj, kar bi ravno obogatilo koncept black metal večera, a še kako je prijalo pred koncertom v družbi idejnega vodje zasedbe, kitarista in vokalist Vorpha, na soncu spiti pivo in se pripraviti na počasno kuhanje v švicarski savni, ki je sledilo. Z Vorphom smo spregovorili o tematiki albuma, evoluciji Samael, švicarski metal sceni in Laibach.
RockLine: Pred kratkim ste izdali novo ploščo Lux Mundi, njen naslov pa prihaja iz Svetega pisma.
Vorph: Tako je, v Bibliji piše, da je Cerkev Luč sveta, naslov pa je latinski zaradi očitnega razloga, to je bil jezik takratnega časa. Naš občutek pa je, da je ravno obratno, Cerkev ljudi vara in jih slepi. Luč sveta so ljudje, njihove odločitve, povezovanje med njimi. To je nekakšna skupna ideja albuma, nekaj naslovov skladb je direktno povezanih z naslovom albuma, kot je Let My People Be in Lux Ferre. Tudi le-ta bi lahko bil naslov albuma, a nismo želeli komada z istim imenom kot ime albuma, saj nismo želeli, da je le en komad v fokusu.
RockLine: Omenil si, da je naslov referenca na Cerkev, kakšno pa je tvoje mnenje na to, da Cerkev dela ravno nasprotno kar je pridigal Jezus? Torej, da mora biti vera sama luč sveta za vsakega posameznika, ne institucija.
Vorph: Seveda, ne zanikam, da v Bibliji ni neke pozitivne filozofije, a je obenem polna sranja, ki ga moraš izločiti.
RockLine: Je kot pravljica za lahko noč.
Vorph: Točno tako, gre za zgodbice, ki imajo nek moralni zaključek, do katerega moraš priti sam. A vsi smo odrasli posamezniki, ne potrebujemo nekoga, ki se bo odločal in izbiral namesto nas. Če obstaja neka knjiga, ki naj bi vodila mnenje mnogih, je to že v osnovi velika napaka. Ni važno katera knjiga je to. Četudi bi bila to najboljša knjiga na svetu, bi bilo to narobe, saj bi šlo za diktaturo mišljenja. In v tem se seveda skriva velika nevarnost. To so doživele komunistične države, nacistična Nemčija. Resda ni šlo za religijo, a gre za isto stvar.
RockLine: Za voljo, idejo enega človeka.
Vorph: Ja, vso filozofijo države so osnovali na ideji enega ali na ideji elite. Ne moreš si predstavljati, da bi bil cel svet ena velika država, čeprav to ni ideja, ki bi ji nasprotoval.
RockLine: Imaš v mislih eno veliko utopično državo?
Vorph: Ne bi se oklical za utopista, a menim, da se ne bi smeli bati, če se naše sanje, ideje nagibajo v to smer. To verjetno ni cilj, ki ga bomo dosegli, a je cilj, ki je vreden naših želj in hotenj.
RockLine: Kako pa bi novi album umestil v celotno diskografijo, koncept, širšo sliko Samael?
Vorph: Mislim, da se prilega zelo dobro. Naš cilj je bil začeti znova, začeti sveže, da ne bi ponovili predhodne plošče. Pred tem smo posneli projekt Above, ki smo ga izdali kot Samael. Vedeli smo, da ne bo naslednik te plošče, saj je bilo to le enkratna zadeva. Spet pa nismo hoteli, da bi bil naslednik albumov Passage, Solar Soul ali kateregakoli albuma iz preteklosti. Vsekakor pa smo s tem albumom poskušali ohraniti elemente Passage in Ceremony of the Opposites, saj menimo, da so tega vredni. S to ploščo smo se poskušali spomniti, kako bi bilo, če bi bil to naš prvenec. Spet smo poskušali zanetiti ustvarjalno iskro, kot smo jo imeli ob naših začetkih.
RockLine: In je nekakšen miks starih in novih Samael?
Vorph: Ja, verjetno res. Hoteli smo imeti več orkestralnih delov, ki smo jih imeli precej na Passage, medtem, ko smo z alternativnimi elementi na Eternal odplavali stran od tega.
RockLine: Kot z Era One?
Vorph: Ja, a to je bil spet projekt. Era One in Above sta oba del Samael diskografije, a hkrati vanjo ne sodita. Above je bila naša odločitev, za Ero One pa se je odločila založba, saj smo album želeli izdati pod imenom projekta, Era One, založba pa se je odločila, da ga bo izdala kot Samael album.
RockLine: Omenil si Above. Kako ste prišli do odločitve, da ga boste izdali?
Vorph: Komade smo imeli že prej, a celotne zadeve nikoli nismo pripeljali do zaključka. Takrat smo ravno zaključili turnejo, imeli smo čas, poleti ni bilo veliko festivalov in to je bila prilika, da ga zaključimo. Takrat je še nastajal kot projekt ločen od Samael, ko pa smo ga zaključili, smo opazili, da je na njem zbranega nekaj res močnega materiala, ki bi bil vreden izdaje kot Samael. Z Era One tako predstavlja oba ekstrema Samael in odločitev, da bo Above izdan kot Samael nekako uravnoveša našo diskografijo.
RockLine: Če se premakneva še globlje v preteklost. Ste se zavedali, da bosta vaša prva dva albuma in potem Passage pustila tak pečat?
Vorph: Ne, to je nekaj česar se ne moraš zavedati, lahko pa to čutiš. Pri Passage je bilo na primer tako, da so ob snemanju v studio prihajali novinarji in lahko smo z njihovih odzivov sklepali, da imamo nekaj dobrega. Bilo so zelo presenečeni, niso si mislili, da bomo šli v to smer. Mnogo ljudi pa je bilo skeptičnih, celo založba nam je rekla naj v studiu delamo kar hočemo, da pa naj tega ne igramo v živo, saj nam bodo feni obrnili hrbet. In pravzaprav so imeli prav, še danes nas ljudje sprašujejo, kdaj bomo spet vpeljali bobnarja. A všeč mi je, da stvari počnemo na naš način in se ne prilagajamo drugim.
RockLine: Začel si govoriti o skepsi s strani založbe. Si imel ti osebno ali bend kot celota dvome, strahove…
Vorph: Seveda, a dvome imaš pogosto, pri nas je šlo predvsem za neko čutenje, ali si upamo žrtvovati vse do tedaj prigarano, za nekaj v kar verjamemo. Šlo je predvsem za tveganje in ja, bili smo ga pripravljeni sprejeti. Že pred spremembo našega zvoka smo v bendu imeli klaviaturista, ki pa nas je ironično zapustil ravno pred to spremembo. Želeli smo eksperimentirati z različnimi zvoki in vesel sem, da smo naredili ta korak.
RockLine: Vendarle pa ni šlo za trenutno spremembo temveč za evolucijo vašega zvoka.
Vorph: Tako bom rekel. Med ploščama Ceremony in Passage smo izdali mini album Rebellion, na katerem smo znova posneli dve skladbi, priredbo Alice Cooperja in eno skladbo, Rebellion, za katero smo bobne sprogramirali. Nismo se zavedali, da bo to nov zvok Samael, a če mu danes prisluhneš je vse kristalno jasno. Rebellion je mini album, ki je za nas pomenil nekakšno tranzicijo. Ta ni bila načrtna, a je res kar praviš. Če prisluhneš naši diskografiji gre v resnici za nekakšen tok, »flow.« Če je ta tok naraven mu moraš slediti, seveda pa lahko neko stvar zavestno spremeniš v trenutku.
RockLine: A v tem primeru ne ostaneš zvest sam sebi.
Vorph: Res je. A, če se temu toku ne bi prepustili na primer plošče Above ne bi izdali kot Samael. Pri temu albumu je šlo za popoln odklon od našega takratnega stila in to smo vedeli, a smo ploščo še vedno hoteli izdati kot Samael. S tem izdelkom smo želeli presenetiti tako ljudi kot same sebe. Ko smo ploščo poslušali smo se zavedali, da bomo nekaj komadov igrali kot Samael in bilo je čudno. Med ameriško turnejo s Carcass smo igrali pred publiko, ki je precej bolj ekstremna kot naši običajni poslušalci, a ko smo premierno igrali komad Black Hole smo dobivali res dobre odzive in vedeli smo da imamo nekaj dobrega.
RockLine: Glasbeni spremembi pa je sledila tudi sprememba tematike. Po prvih dveh albumih ste se odmaknili od okultnih, satanističnih tem proti bolj kozmičnim temam, ki so se skladale tudi z novo glasbeno usmeritvijo.
Vorph: Vedno me je privlačila temačna stran metala, Venom, Bathory, Hellhammer, pionirji tega stila. Bil sem njihov velik fen in mislim, da smo s prvima dvema albuma poskušali doseči nekaj podobnega, a na naš način. Prva dva albuma sta gotovo nek del tega gibanja, sami bi takrat zlahka igrali z Venom in z Bathory, če bi ti igrali v živo. Ko smo dosegli ta nivo je bilo vprašanje kaj bomo počeli v prihodnje. Se bomo ponavljali ali naredili korak naprej? Tisti čas smo začeli z delom na albumu Passage in nismo prav točno vedeli, kakšna bo sploh glasba na njem. Vedeli smo le, da hočemo nekaj močnega, nekaj svežega in nekaj drugačnega. Vse ostalo pa je bila neznanka, delali smo po korakih in tudi sami se nismo zavedali kam točno potujemo. Pred snemanjem albuma sem bil v Indiji, kjer sem odkril različne nove zvoke, zvok table na primer, in nekaj tega sem hotel prenesti tudi v Samael. Bilo je čudno, saj takrat tega ni počelo prav dosti bendov in dober primer je prav komad Jupiterian Vibe. Hoteli smo imeti lep ritem, a masiven zvok bobnov. Podoben tribal stil ima tudi komad z nove plošče, In the Deep in to mi je zelo všeč.
RockLine: Kaj pa je nate in na bend najbolj vplivalo v smislu sprememba zvoka od plošče Ceremony of the Opposites naprej?
Vorph: Takrat ni bilo le enega benda, ki bi ga lahko izpostavil, saj smo poslušali raznoliko glasbo, vsekakor pa lahko izpostavim Laibach. Oni so brez dvoma eden največjih vplivov Samael in sam sem njihov velik fen. Smešno pa je to, da ko smo mi izdali album Passage so oni izdali Jesus Christ Superstar na katerem je ogromno kitar. Seveda ni šlo za to, da bi mi vplivali na njih, to se je preprosto zgodilo. Mi smo šli bolj v smer industriala, oni pa bolj v smer metala. Mimogrede, to je odličen album.
RockLine: Se strinjam, meni osebno pa je najljubši Opus Dei.
Vorph: Ja, še en odličen izdelek. Ko smo bili na turneji za Ceremony of Opposites smo ves čas poslušati NATO. Uporabljali smo ga celo za intro naših koncertov.
RockLine: Zanimivo je to, da so prav Laibach ogromen vpliv na vas, Morbid Angel, …
Vorph: In še številne druge bende, kot so Rammstein. Ko sem jih prvič slišal so se mi zdeli kot slaba kopija Laibach, prvi album mi je resnično slab. Kasneje so našli bolj svojstveno usmeritev in so mi danes precej ljubši.
RockLine: Kako pa se spomniš zgodnje švicarske metal scene? Zanimivo je to, da ta nikoli ni veljala za veliko metal sceno, vseeno pa je iz nje izšla trojica kultnih bendov – vi, Hellhammer oz. Celtic Frost in Coroner.
Vorph: Ja, Coroner so se pred kratkim spet združili. Videl sem jih v Švici, a menim, da niso live bend. So odlični glasbeniki, imajo odlične komade, a bend je po mojem mnenju preveč osredotočen na svoje inštrumente in ne dobiš pravega občutka live šova. A gre za odličen bend. Da ti odgovorim še na tvoje vprašanje. V časih, ko smo igrali vsi trije bendi ni bilo neke enotne scene kot take. Vedno sem bil velik fen Celtic Frost, a ne zaradi tega ker so bili Švicarji, temveč ker so bili odličen bend. Nikoli mi ni bilo mar iz kje bend prihaja, važna mi je njihova glasba. Čeprav so Švicarji tako nikoli nisem maral bendov kot so Krokus, menim celo da so sramota, a to je stvar okusa.
RockLine: Kakšna pa je prihodnost benda, ali bolj primerno, kaj je »lux mundi« Samael?
Vorph: Trenutno smo na polovici turneje, resnično pa uživamo v igranju novih stvari. V prihodnje upam, da nam uspe igrati v ZDA, Veliki Britaniji in v Skandinaviji. Za pisanje novega materiala pa je še prezgodaj, trenutno imamo dovolj materiala za nekaj časa. Še vedno je ogromno komadov, ki jih nikoli ne igramo v živo. Izredno rad bi v živo igral zaključni komad plošče Reign of Light, Door of Celestial Peace, hoteli smo ga igrati že na tej turneji, a nekako ni našel pravega mesta.
na vrh