Obrnile so se štiri dekade obstoja Wishbone Ash. V lanskem letu je zasedba odigrala kopico koncertov v prid obeležitvi tega okroglega jubileja. V ta namen so pobrskali po zaprašenih arhivih bogate diskografije in sestavili retrospektivni koncertni repertoar, ki je zajemal najbolj prepoznavne stvaritve njihovih klasičnih albumov, s težiščem na prvi dekadi delovanja skupine.
Intenzivno preigravanje na lepem svežnju koncertnih terminov v lanskem letu, se je prelilo v kri in prste fantov in to nedvoumno odraža novi album "Elegant Stealth". Je namreč vrste album, ki postreže izredno svežino in kvaliteto, s katero se "vračajo" Wishbone Ash v čas odličnega studijskega izdelka "Bona Fide" iz leta 2002, upam pa si trditi, da gre celo za najboljši Wishbone Ash album novega milenija, ki se kar šibi od prepoznavnih elementarnih zaščitnih znamk glasbene samoniklosti te zasedbe. Štiri leta so minila od izdaje predhodnika "The Power Of Eternity". In to je bilo zelo dobro.
Tako so se fantje znašli na novi turneji. Vselej naredijo turnejo pozimi. In vselej s težiščem koncertov po Nemčiji, kjer so še posebej priljubljeni. No nas, osamljene tri jezdece, je zanesla pot z željo po ogledu enega izmed koncertov "Elegant Stealth" turneje na najlaže dosegljivo lokacijo. Za katero se je, kot že ničkolikokrat prej izkazal, pač avstrijski Dunaj.
Še pred koncertom, pa smo imeli veliko čast, da poklepetamo s šefom in edinim originalnim članom današnje postave Wishbone Ash Andy Powell-om.
Kako napreduje turneja?
Andy: Kot jer že znano nas je Evropa vselej zelo dobro sprejemala. Za nas, ki smo vseskozi na koncertih je to zelo pomembno, še posebej v Nemčiji, kjer smo še bolj priljubljeni v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Prejšnji teden, ko smo se mudili na severnem delu Evrope, so temperature pritiskale še posebej nevarno pod ničlo, to ljudi ni zaustavilo ali odvrnilo, da ne bi prišli ven na naše koncerte. Smo zelo zadovoljni s stanjem na turneji.
Je slučajno kak konec sveta, kjer Wishbone Ash še niste nastopili, pa bi si želel?
Andy: Kar se Evrope tiče že zelo dolgo nismo igrali v vzhodnih državah, kot sta npr. Madžarska ali Romunija, sicer pa bi si želel nekoč zaigrati na Kitajskem, to bi bil zares velik met.
Novembra 2011 ste izdali novi studijski album "Elegant Stealth". Lahko poveš kaj o procesu njegovega nastajanja, o poteku snemanja in podobno...
Andy: Vse se je začelo pred dvema letoma. Najprej smo se odločili, da posnamemo video za DVD. Ta je povzetek pisanja, ustvarjanja albuma. K temu smo priključili proces snemanja albuma v studiu v lanskem poletju in nastal je DVD "This is Wishbone Ash". Del materiala smo posneli v našem novem studiu v Angliji, nekaj dodatnih vokalov sem posnel v ZDA in Connecticutu, kjer sicer živim, Muddy je posnel nekaj kitar na Finskem v Helsinkih. Ljudje pravijo da je "Elegant Stealth" po dolgem času eden najboljših albumov, kar smo jih izdali. Ljudje ga imajo zelo radi. Je iskren, neposreden, bili smo sami pri snemanju, poleg nas nekaj zvočnih inženirjev in vse se je super izteklo. Zelo smo zadovoljni.
Lahko opišeš ozadja nekaterih najbolj zanimivih sporočil v verzih pesmi novega albuma?
Andy: Novi album se ubada precej z odnosi, z razmerji med ljudmi. Denimo skladba Warm Tears govori o prekinitvi razmerja na osebni ravni. Vsakdo, ki je bil v razmerju z nekom bo razumel čustva, ki prevzemajo to skladbo. Skladba Heavy Weather je skladba, ki smo jo snemali poleti v ZDA in v tem času smo bili deležni nekaterih ekstremnih vremenskih razmer. Ne glede na to, da se za tem naslovom prav tako skriva metaforična skovanka za odnos v razmerju, smo bili dejansko takrat deležni tornadov in poplav, kar se vremena tiče. Kjer živim, to je na severovzhodnem delu ameriške celine smo imeli tudi hurikane.
Letos je napočilo 40. let odkar ste izdali album "Argus". Nameravate kako posebej obeležiti ta jubilej?
Andy: To je zelo dobro vprašanje. Nek simfonični orkester iz Nemčije nas je v želji po sodelovanju glede tega že kontaktiral s pobudo, da so zelo zainteresirani, če bi skupaj posneli orkestralno verzijo albuma. Album "Argus" v celoti izveden z orkestracijami. Menim, da je to zelo zanimiva ponudba in verjamem, da bi se lahko v tem sodelovanju razvilo nekaj zares zanimivega. Nekaj izkušenj z orkestrom imamo še iz preteklosti, vendar pa bi v tem primeru, ko bi odigrali cel "Argus" to pomenilo zares enkratno in posebno izkušnjo in zares lepo obeležitev tega jubileja. V kolikor bo do tega prišlo, bomo posneli tudi DVD.
Nedolgo tega ste praznovali 40. let obstoja skupine. Kakšna čustva te prevevajo ko se ozreš nazaj in se spogledaš z dolgo potjo, ki ste jo prehodili Wishbone Ash?
Andy: Zame, kot edinega originalnega člana skupine, ki je dejansko prestal to dobo od začetka do danes, je ta dogodek sam po sebi nekaj posebnega, ko me navdajajo refleksije na pretekle čase vezane na skupino. Vsakokrat. Naravnost neverjetno je, da po vseh teh letih skupina nasploh še obstaja, piše glasbo, izdaja albume in se nahaja nenehno na turnejah. Ta dogodek smo obeležili z izdajo koncertnega CDja in DVDja "Live In London". 40. let je res veliko. V tem obdobju se je pri Wishbone Ash zvrstilo polno članov. No trenutni basist Bob Skeat, pa je z nami že 15. let v postavi, kar ni več malo. To je namreč dvakrat toliko, kot je zdržal v začetnem obdobju Wishbone Ash v skupini npr. Ted Turner. Na Wishbone Ash gledam mnogokrat, kot na nogometno ekipo. Obstaja zelo dolgo, v njej pa je igralo že mnogo različnih igralcev.
Kako bi sam opisal vašo glasbo? Glasbo Wishbone Ash in kam bi jo žanrsko uvrstil?
Andy: Ko smo ustanovili skupino, ni bilo založb, bili smo le glasba. Kasneje so nas začeli označevati za progresivni rock. To je bilo v sedemdesetih, potem kasneje, pa so nas začeli imenovati, kot "classic rock". Zelo dobra stvar pri Wishbone Ash je ta, da pri nas ni omejevanja. Lahko igramo metal, lahko igramo jazz, lahko igramo folk. Smo eklektični. Vendar, če me že sprašuješ za opredelitev bi od teh oznak izbral tisto, ki nas označuje kot "classic rock". Osnovni format po katerem smo zasnovani sta dve kitari, bas kitara in bobni. To je klasični rock. Veliko melodije, zelo angleško, zelo prvinsko. Nekaj bluesa, nekaj folka, prav tako pa nas ni strah, ko se podamo v čudaške ritmične teksture. Radi namreč popeljemo publiko s seboj na posebno glasbeno avanturo.
Kateri so tvoji najljubši Wishbone Ash albumi in katere so tvoje najljubše Wishbone Ash skladbe?
Andy: Moji?!? Moj Bog... Toliko jih je, da težko izbiram. Album "Argus" imajo vsi radi, jaz ga imam zelo rad. Zelo sem vesel, da je ta album del nas, izkazalo se je da je bil "Argus" očitno vrhunec naše kariere. Prav tako mi je zelo všeč album "New England". To je bil naš prvi album, ki smo ga posneli v ZDA. Lepa občutja me vežejo na ta album. Najljubše skladbe, pa resnično, če izvzamem le favorite, bi to bila denimo Sometime World iz albuma "Argus". To skladbo imam zelo rad. Prav tako Thrown Down The Sword. Slednja nosi izreden sentiment, izredne kitare, je izredna skladba . Ta skladba v mnogih prvinah pooseblja skupino, kot celoto.
V zadnjih letih se pojavlja nekakšna modna muha, da soemnogi znani glasbeniki in izvajalci, kot med njimi Alice Cooper, Queensryche in sedaj tudi Ian Anderson iz skupne Jethro Tull odločijo posneti drugi del svojih najbolj uspešnih in popularnih albumov kariere. Kako ti doumevaš ta trend?
Andy: Drugi del albuma praviš? Z novimi skladbami?
Da.
Andy: Kar se mene tiče, gre v tem primeru bolj kot ne, za komercialno potezo. Če bi se sam postavil v isto kožo in se odločil, da posnamemo Wishbone Ash "Argus" številka dve, dejansko vem, da tega ne bi zmogel. Ker tega ne čutim v svojem srcu. Menim, da smo Wishbone Ash v tem bolj iskreni do samih sebe. Dejansko lahko vzameš ti atmosfero, ideje iz "Argusa" in jih uporabiš znova, celo posnameš po istem principu. To je za prvo mikrosekundo nemara celo zanimivo.
Lahko našteješ kateri glasbeniki so najbolj občutno vplivali nate kot umetnika?
Andy: Kot mlademu nadobudnežu je prvi vzbudil pozornost Gibson kitarist Django Reihnardt. Rad imam čustva v njegovem igranju. Kar pa se rock n` rolla tiče, pa je bil Hank Marvin iz skupine The Shadows tisti, ki se mi je zasidral v spomin zlasti zaradi specifičnega zvoka kitare, ki ga je uporabljal. Takrat mi je bilo kakih 11. let. Kasneje, v letih adolescence, to je biol v sredini šestdesetih, sem igral zelo veliko ritem kitare. Takrat je vplival name Steve Cropper, poslušal sem veliko ameriških skupin, Stax, pa Motown, potem me je prevzela blues glasba in Albert King. Nikdar nisem bil velik ljubitelj B.B. Kinga, medtem ko sta Freddy King in posebej Albert King iz drugega testa. Oosebej Albert King... všeč mi je njegov temperament. Nadalje Peter Green, ki sodi med najboljše angleške kitariste. Do njega gojim izredno spoštovanje. Potem sta iz Anglije prišla še Eric Clapton in Jeff Beck. To so trije največji angleški kitaristi, ki jih je dala Anglija. V poznih šestdesetih. Te fante je bilo težko preseči. Edina pot je bila za nas ta, da poizkušamo nekaj drugačnega. In tako smo preizkusili dva kitarista v skupini.
Dve kitari in Wishbone Ash. To je pravzaprav vaša zaščitna znamka.
Andy: Vsekakor. In še vedno je. Dvojne solaže. To počnemo. To je naša formula in nekaj tega ščepca dvojnih kitarskih melodij čutiš prav v sleherni naši skladbi.
Ali še vedno praviš da imajo kitare krila?
Andy: To je moje prepričanje. Verjamem, da jih imajo. Velika stvar kitare je v tem, da predstavlja kitara vselej temeljni kamen rock n` rolla. Seveda lahko povsod vtakneš klaviature, saksofon, itn... Vendar pa sprejmimo dejstvo. Rock, rock n` roll je kitara. In tako je bilo od nekdaj.
Kaj lahko pričakujejo od vašega koncerta slovenski fani, ko boste nastopili v Sloveniji?
Andy: Mnogo klasik. Zaigrali bomo starejše skladbe, s katerimi so ti naši oboževalci odraščali. Zelo je pomembno, da jim ponudimo nekaj sentimentalnosti. K temu, pa bomo dodali tri ali štiri skladbe iz novega albuma "Elegant Stealth", kot tudi nocoj, tu na Dunaju.
Imaš še kakršnokoli pomembno sporočilo za naše zveste bralce?
Andy: Kot se spominjam v Sloveniji resnično nismo dolgo, dolgo časa nastopili. Če se prav spominjam smo nastopili nazadnje nekje v osemdesetih. Ljubljana je zelo lepo mesto in dobro se ga spominjam, ko smo ga obiskali. Za nas bo velika čast, da se lahko vrnemo vanj in tam zaigramo. Upam, da bo to le eden od tistih nastopov na prizoriščih, na katere se vselej radi vračamo in kjer bi radi igrali bolj pogosto. Tudi v prihodnje. Predvsem, pa je za nas najbolj pomembno, da spoznavamo nove obraze in naše oboževalce tudi v Sloveniji. Zelo me zanima kako je pri vas, saj se je medtem, ko nas ni bilo na koncertih v Sloveniji, zgodilo mnogo velikih sprememb v vaši deželi.
Hvala Andy za tvoj dragoceni čas.
Andy: Bilo mi je v veselje fantje. Se vidimo na koncertu.
intervju vodil: Peter Podbrežnik
besedilo prevedel in uredil: Aleš Podbrežnik
fotografije (klub Reigen, Dunaj, Avstrija): Aleš Podbrežnik
iskrena zahvala za vso podporo Zdravku Grahu iz podjetja Concertica, ki je poskrbel za vso potrebno logistiko in prebijanje ledu z menedžementom skupine, kar je omogočilo ekipi RockLine, da srečno izpelje tale intervju.
na vrh