Malo je skupin, ki premorejo toliko potenciala in kreativne moči, kot jo premore nova slovenska skupina Werefox. Ne, ne gre za novotarijo, temveč za jekleno navezo štirih členov, ki premorejo močno skupno slo po ustvarjanju, za lisičjedlakim imenom pa bije eno samo srce ter v mislih tli ena sama skupna misel. Skupina, ki jo sestavljajo stari znanci in sooblikovalci nekdaj močnih skupin, kot so Psycho-Path, pa morda malce manj znanih, a izjemno zasvojljivih Sphericube ter sicer še vedno aktivnih internavcionalnih popovcev Lollobrigida, premore precej vedrega optimizma, navidezne pop konture pa skrivajo toliko srži, da je ostalo marsikaj zavitega v kopreno skrivnostnosti, tako sem se z mislijo na nekoliko bolj poglobljen pogovor spravil proti Kinu Šiška. Čemu lisicodlaki in kako so se na skupnem vozu ustvarjanja znašli tudi s frontmanom skupine Girls Against Boys je bil le ščepec tistih vprašanj, ki pa niso ostala neodgovorjena, saj se je v polmraku prvega nadstropja ljubljanskega hrama kulture zgodil res lep sproščen pogovor, katerega ni omejevalo niti dejstvo, da lovim besede na nosilec zvoka niti dejstvo, da je po napornem dnevu bil naš pomenek še ena izmed službenih zadolžitev, kot bi to nekatere glasbene skupine tudi pojmovale, Werefox pa že na prvi pogled delujejo kot usklajena družina štirih dobrih prijateljev, ki znajo skupaj tudi kaj lepega ustvariti.
Rockline: Zelo sem počaščen, da lahko sedim za mizo z glasbeniki takega kalibra in iz različnih vetrov.
David Halb: Mi smo pa zelo počaščeni, da lahko sedimo za mizo s takimi fejst novinarji in fotografi.
Melée: Itak ...
Rockline: Najprej pa bi izpostavil dejstvo, da je bila pred kratkim sezona volkodlakov in vampirjev, vi pa predstavljate lisicodlake kot nekaj popolnoma novega in svežega. Kaj ta lisicodlaki prizvcok pomeni v vašem primeru, razen morda malce več odtenka rdeče barve tvoje pričeske, Melée?
Melée: Nisem samo jaz lisicodlaka, ampak se bo naknadno pobarval tudi Beko, da bo bolj podoben lisičji dlaki.
David: Ali pa si bo pobarval brado ... (smeh)
Melée: Dejstvo je, da smo vsi to, kljub temu, da po barvi las najbolj spominjam na to, a je v ozadju vsega ena res simpatična in seksi legenda, ki prekaša volkodlake in je obenem tudi manj razširjena in izrabljena. Ime za zasedbo smo iskali res dolgo in smo bili že kar obupani, ker smo našli kar nekaj res dobrih imen, ki pa so bila vsa zasedena in nato se je iskanje nadaljevalo, saj smo morali najti nekaj, kar se sklada z zasedb, z duhom, izgleda fajn in se sliši fajn ter je na voljo, Po enem letu, vmes smo imeli vse komade že nared ...
David: Rekli smo si celo, da bomo ime že našli, saj je važno le, da imamo komade ...
Rockline: Konsenz pa je padel na ime za lik, ki ni tako izrabljen, ker pa sem zelo velik ljubitelj etnografskih izročil, ki se tu, bi rad kaj več zvedel prav o tem.
Melée: Dejansko o tem nisem vedela nič, dokler nisem prebrala knjige The Sacred Book Of The Werewolf tri ali štiri leta nazaj od tega res zanimivega ruskega pisatelja Viktorja Pelevina, ki pa je to legendo tam res po svoje obrnil v res dobro perverzijo originalne legende in je bil lik fenomenalen že od začetka. Nato sem šla malce globlje v raziskovanje in dejansko japonska legenda o lisicodlakih razkrije sveto žival, ki spremlja boginjo riža in predstavlja dejansko zelo prominentno mitološko bitje pri Japoncih. Če se pojavijo v bližini hiš, jih nikoli ne odganjajo, lisice pa po njihovem verovanju prinašajo tako srečo kot bogastvo. Upam, da bo to kaj dodatno napolnilo naše denarnice, saj smo se zelo finančno iztrošili za to plato ... (smeh) Lisicodlaki imajo mogoče podobno funkcijo zlati ribici v nekaterih naših legendah, saj izpolnjujejo želje, ampak jim nato nekaj dolguješ. Lisice imajo različno število repov. Največ jih je lahko devet. Mi smo si jih izbrali za naslovnico šest, ker nismo želeli reči, da nismo že sedaj devetorepi lisicodlaki, ker tisti lisicodlaki, ki imajo devet repov, so vsevedi in vse slišijo ter vohajo. Tako daleč še nismo, ampak tudi s šestimi repi imaš kar nekaj veščin za pasom. Je tako zanimiva in atraktivna legenda, da se je vtihotapila v naše ime.
Rockline: Nekaj prvinskega, kar se je tu zgodilo, je ta sinteza med vami. Prihajate iz popolnoma različnih vetrov vsaj kar se glasbe tiče – vaju, David in Manuel, poznam iz bolj progresivnih jazzy vod skupine Sphericube, vaju, Melée in Beko, iz indie zasedbe Psycho-Path, s tem, da si ti, Beko, obenem tudi eden prominentnejših prekmurskih kitaristov, ki se po znanju in konceptualiziranju kitare kosa z Deklevo iz Srečne mladine. Čudodelniku na šestih strunah iz Ljubljane sedaj parira prekmurski antipod. Kako je do tega sodelovanja med vami sploh prišlo, da ste zajadrali v popolnoma nove vode in z Werefox spletli res seksi pop?
David: Hvala za ta opis. Tega si jaz sicer ne drznem povedat, a sem ravno na prejšnjem intervjuju povedal, da bi nas pri tem, če bi nas že oral opredeljevati, opredelil v razdelek alternativnega popa. Konstalacija pa je rezultat nekaterih res lepih slučajnih okoliščin. Tri zgodbe so se sočasno zaključile- Psycho-Path so zaključili svoje delo, Sphericube smo rekli zadnjo besedo in tudi jaz sem iz konteksta skupine Lollobrigida ušel. Sašo in Melée sta takoj po Psycho-Path pridno nadaljevala z delom in avtorskim ustvarjanjem. Moj bratranec Dominik, ki trenutno fura svoj solo projekt Baladero, jima je v začetku pomagal soustvarjati, nato pa se je konstalacija popolnoma naravno konstituirala. Jaz in Manuel sva itak svoje base in bobne harala, pa sva potrebovala podporo, nakar je nastala popolna lepa združitev. Itak smo na zasebni ravni zelo dobri prijatelji, z medsebojnim spoštovanjem in skupnimi interesi pa je bil vstop na skupno Werefox pot nekaj popolno naravnega in samumevnega.
Rockline: Zakaj pop? Konec koncev ste bili prej v popolnoma drugih sferah in sem bil kar prijetno presenečen nad tem, kaj se je na plati I Am Memory pravzaprav zgodilo – zgodila se je zelo poslušljiva stvar na prvo žogo, ki pa terja multipla poslušanja, da lahko vse zaobjameš ...
Beko: Kar se mene tiče, je izraz pop lahko zelo širok, saj v ta okvir zlahka padejo tudi stvari, ki so zelo heavy in eksperimentalne, če pa ob tem premore še nek hook, da ti ostane v glavi, potem lahko temu rečeš tudi pop. Ne gre toliko za žanrsko opredelitev kot za to, da ti glasba ostane v glavi.
David: Tu je ta Memory element pomnenja ...
Melée: V takšnem kontekstu se lahko s popom strinjam, a pop kot en žanr, ne opisuje naše narave. Večinska definicija popa tu ne drži vode, saj pri nas glasba še vedno seka, je poslušljivo, a ima plata še vedno moč. Pop v klasičnem pomenu besede teh elementov ne premore.
Rockline: Nisem vas želel postavljati ob bok Adele ali Pink, temveč sem vas tu primerjal s skupino, ki jo zelo cenim – Pearl jam. Ne morem govorit o grungeu ali težkem rocku, temveč so paralele s ploščami Binaural ali Yield popolnoma izvedljive ...
David: Preden je Beko začel govorit, sem želel v tej smeri peljati pogovor in vem, da si imel tu v mislih predvsem opis občutka, ki pa je pri celotni zgodbi tudi bistven. Mislim, da je ta kontekst seksapilne poslušljivosti popa rezultat tega, da se ob ustvarjanju glasbe vedno dobro počutiš. To je nujno. Če znaš poslušat en drugega in čutiš v prsnem košu ob tem toplino, bo rezultat takšen.
Rockline: Največji preskok so bili prav glavni vokali, saj sem bil tebe, Melée, navajen v vlogi grlene močne oratorke skupine Psycho-Path. Poleg te intenzivnosti in tekstov ter besedil je bila udarnost tam na prvem mestu. Sicer ne trdim, da Werefox te udarnosti ne premorete, saj veliko od tega izžarivajo sama besedila, kjer je veliko inteligentnega poigravanja z besedami (Murder in Redrum postanejo tako del tega mozaika). Sedaj si razvila popolnoma drugo interpretacijo. Kako to?
Melée: Zaradi tega, ker je bilo to zame nekaj popolnoma logičnega. Vse to sem, po pravici povedano, želela početi tudi prej, a, če sem iskrena, a potrebuješ za kaj takega tudi pravo skupino soigralcev, da lhako določene stvari bolj sproščeno sprobaš. Bodimo iskreni – Psycho-Path smo bili vmeščeni prisilno tudi v neko tako nišo, v kateri je melodija domala majhen zločin, saj naj trda glasba ne premore neke melodije.
David: Potem si bila dejansko velika zločinka.
Melée: Že, a sem se pri Psycho-Path, če se je vmes prikradel kakšen preveč speven hookline, temu tam namensko izognila. Sedaj se več ne.
Rockline: Na vašem prvencu Jiu Jitsu je bilo tega na določenih mestih precej slišat ...
Beko: Dezinvoltura je bila tu precej bolj hooky ...
Melée: Tisto je bil dejansko odklon v neki drugi smeri, a želim povedati, da so nas nekatere stvari tam zelo omejevale, tako nas je žanr, kamor se nismo sami vmeščali, omejeval. Dločene interpretacije in načine petja sem razvijala tudi prej, a se sedaj prvič počutim dovolj svobodno, da lahko vse to tukaj tudi v popolnosti realiziram. Mi smo tukaj tako odprti – in mislim, d abomo tako tudi ostali – da komadu, kakršen se nam pač ponudi, tudi zvesto sledimo. Če gre to v nekoliko bolj spevne vode, kot je to slišno na skladbi Fun On The Moon, ne bomo silili spreminjati ga v nekaj, kar to ni, temveč se bomo prepustili toku misli in čustev brez žanrske racionalizacije.
Rockline: Enajst komadov na vašem prvencu – enajst različnih sentimentov, pa bi dal besedo malce več drugi strani omizja in bi prosil, da date jajca na mizo ter razkrijete kateri izmed posnetih briljantov je vaš največji ljubljenček in favorit?
Beko: Meni je najljubši uvodni komad The Redneck Genous Story, ker gre za komad, katerega smo zelo dolgo ustvarjali in gre za enega prvih komadov, katerega smo začeli delat in sva ga z Melée spisala še v prejšnji konstalacijii, preden smo postali Werefox. Sprva se je zdelo, da nikamor ne vodi in da iz tega ne bo nikoli nič konkretnega nastalo, ampak čez čas se je zgodil ... Sam od sebe ... Morda je bilo potrebno pustiti le času čas in da se na njem malce plemenite plesni nabere (smeh).
David: V bistvu je The Redneck Genious novi scweizer kässe.
Rockline: Uvertura v plato je res izjemna, saj potem sledi plaz čustvenih eksplozij, dva komada, ki pa se tu res rikradeta in udarita kot odpadnika v množici lepote, pa sta, vsaj zame, March Of Finest in Did I Kill The Devil In You? Kako to, da je bilo na plati prostora za odpadnike?
Melée: Ti si pri trših, torej ... (smeh)
Beko: Ja ne vem! Padeta pač. Morda sta malce trša in bolj rifovska, a sta obenem polna melodije in hookov in vdržujeta rdečo nit ter gradita atmosfero. Sam mislim ,da sta dobro strateško vmeščena ...
David: V bistvu sta na plati zgolj zato, ker nismo imeli nič drugega za gor dat ... (smeh)
Melée: Prosim lepo! Gre za komade, ki segajo v naše prvinsko obdobje, ko je nastal tudi Shitload Of Love.
Rockline: Lep in suvereno nežna brca v glavo z lepim besedilom.
Melée: Ta je tudi bolj surove sorte. Sama menim, da bo imela naslednja plata več teh surovih elementov – seveda čisto odvisno od razpoloženja in počutja, mislim pa, da tudi naši najbolj mirni komadi vsebujejo vsaj nekaj elementa ostrine. Pa bi se vrnila na Fun On The Moon, kjer to ostrino slišim, a je drugačna kot na Did I Kill The Devil In You. Mislim, da nam je bilo tako pomembno na tej plati, da se ne pustimo omejevati s tem, kaj se nam sliši ostro in kaj ne, temveč smo sledili le počutju in občutju, notranjemu diktatu skladb.
Beko: Tako bodo določene stvari, ki so na plati nežne, v živo izpadle ostreje.
Rockline: Glede na to, da imate zelo jekleno in samoniklo identiteto me prav preseneča, da je bilo prvo snidenje z Werefox prav vaš tandem s Scottom McCloudom. Čemu ste šli potem prav s tem led prebijat in kako je prišlo do sodelovanja?
Melée: V resnici tam nismo sklepali namenskega sodelovanja. Scott je zgolj na prvem koncertu, ki smo ga odigrali, prvi koncert kdajkoli pa smo imeli prav z njegovim bendom Paramount Styles, povsem spontano pristopil in je bila odločitev na samem licu mesta. Po tonski smo v zaodrju naštudirali en komad ...
David: Scottu smo pomagali organizirati špil v Murski Soboti, po tonski pa smo v backstageu podali idejo in rekli: »Ej Scott, bi ti mogoče zapel kak komad?« in v dobre pol ure ali eni uri smo naštudirali komad ter skupaj družno stopili na oder.
Melée: Najprej smo nameravali s Scottom posneti skladbo Urgency, a je imel občutek, če ga citiram, da skladba stoji tako dobro, da bi on tam samo nit le zmoil. Tako smo mu predlagali skladbo The Boy In Me, The Girl In You, ki pa mu je popolnoma sedel in je skladbi dodal najboljšo možno začimbo, ki bi si jo sploh lahko želeli.
Rockline: Tom Waitovski vokal ...
Melée: Totalno! In je tako zame zgodbo popolnoma na novo napisal, saj sem jaz pri tem komadu furala svojo lastno spisano zgodbo, on pa je razprl komad v popolnoma drugo smer in je bil rezultat meni zelo všečen, tako sem vesela, da je bila končna izbira prav ta komad. Po tem uvodnem koncertnem krstu naše zasedbe nas je lahko prvič v živo slišal in si je lahko izdelal predstavo in mnenje, kam smo se obrnili, saj nas pozna res že kar dolgo časa. To, kar sedaj delamo, mu je dejansko bolj všeč in je dejansko bližje njegovemu sedanjemu glasbenemu razpoloženju in afiniteti.
Rockline: Leto in pol je bilo dovolj, da ste spisali svoj prvenec in ga plasirali na trg, se spravili prej v studio in rekli, da je napočil čas, da polovite vse svoje prelepe metuljčke idej in navdiha ter jih daste v svoj prvi stekleni kozarec. Vaša prva čaša novo stisnjenega vina je na mizi. Leto 2013 pomeni za vas tako novo poglavje. Kaj si lahko letos obetamo? Kakšni so vaši načrti? Kakšna je pot, ki jo nameravate letos spisat in prehodit?
Beko: Pot bo čim bolj pestra in veliko bo koncertov.
Melée: Definitivno.
David: Točno tako, kot je Beko povedal – Werefox stopa na pot koncertov. To je tisto, kar nas bo letos okupiralo, ker smo bend, živa tvorba in igramo. Mislim, da se bomo v teh koncertno odrskih okoliščinah tudi najblj konkretno predstavili in vsak, ki nas bo prišel užiti v živo, bo dojel in doumel, kaj delamo.
Melée: Kot Psycho-Path smo obredli kraje od Sicilije in Skandinavije ter Anglije, kamor, to že lahko omenim, se usmerjamo tudi mi, saj se osvežuje naveza. Tam se nas spominjajo, tako se zna zgoditi, da bomo z istim bookerjem od prej nadaljevali zgodbo, pa tudi v Italiji imamo kontakte od prej in odpira se Avstrija. Ne smem pozabiti na bivšo Jugoslavijo, kjer imamo tudi močno vez in se pripravlja intenzivna promocija, saj si pripravljamo lep teren. Eno tržišče in scena, ki ni bilo prej na voljo v taki meri, se sedaj daje v prvem planu sedaj.
David: Mislim, da je tudi fer, da izpostavimo ta odziv konkretno iz Srbije, saj izžarevajo velik entuziazem. Če si enkrat navajen relativno hladnih ali mlačnih odzivov, so intervjuji, katere so pripravili s takšno pozitivno energijo in naravnanostjo do nas, da je bilo res zanimivo vse te telefonske intervjuje izvest.
Rockline: Sam si drznem trditi, preden zaključimo današnji intervju, saj je čas zlato, vaš je pa sedaj še toliko bolj dragocen – in prepričan sem v to – da se bo ob zvokih vašega prvenca I Am Memory odtajalo ali vsaj malce ogrelo srce marsikaterega slovenskega poslušalca. Sedaj pa vam prepuščam zaključno besedo, sklepno misel in piko na i nocojšnjemu res krasnemu snidenju, ob katerem pa sem tudi sam zelo užival.
Melée: Ta je vedno najtežja ... (smeh)
Beko: Toliko je čudovite lepe glsabe, da je biti škoda omejen na samo eno stvar in nikoli ne spoznavati nekaj drugega.
David: Sam bi nadaljeval Sašovo misel in povedal – bodite pogumni!
Manuel: To je v bistvu to!
Rockline: Ne dodajaš nič? Ti si bil tihi redkobesedni del Sphericubov, saj te nisem slišal praktično nikoli razen na odru ... (smeh)
David: Zdaj ga dejansko slišiš.
Melée: To je zelo pomomembna komponenta naše glasbe, na kar smo prej malce pozabili. Mi imamo poleg mene na vokalu dejansko dva res aktivna spremljevalna vokala in delamo res izdatno na aranžmajih vseh nas treh skupaj, ker imamo res srečo, da vsi trije glasovi res dobro funkcionirajo skupaj. To ni nekaj avtomatskega. Nekdo lahko premore krasen glas, a ne bo šel skupaj z nekim drugim.
Rockline: Pri vas pa je blend taprav!
Melée: Ja! In smo se vrgli v to, saj to ni bilo nalrtovano, temveč se je izšlo.
David: Zato imaš I Am Memory uvod z The Redneck Genious Story res razpoznaven.
Melée: Začne se z vsemi tremi glasovi.
Rockline: Komad je pa res seksi in ob navezavi na avtomobile ter vse skupaj se počutiš naravno in kul, ter si rečeš: »Rabim nadaljnje olje in kerozin ...« (smeh)
Melée: Morda bi tu povedala nekaj, o čemer sicer nerada razlagam, saj nima vsak komad toliko konkretnih ozadij, vendar ga ta ima. Dejansko sem ugotovila, da smo ga zaključili domala sočasno s tem, da je umrl pisatelj, ki je bil inspiracija temu komadu. Nekje marca 2012 – mislim, da smo takrat začeli sklepati delo na tej skladbi – Harry Crews morda ni toliko znan ...
Beko: Je mlajši brast Toma Cruisa ... (smeh)
Melée: Ne ... Harry Crews, ki ga zelo priporočam na branje. Je zelo originalen pisec, prav tako pa je tudi njegovo življenje vredno samostojne zgodbe. V življenju je delal vse – od rokoborbe, bil je nekdanji marinec in dal je marsikaj še drugega skozi. Zelo mi je všeč, ta pesem pa se nanaša na njegovo novelo The Car, ki je spisana baje po resničnem dogodku. Po tej zgodbi je nek tip dejansko pojedel cel avto in to kot nek dogodek, saj ljudje hodijo vsak dan ob točno določeni uri in on poje še en kos avtomobila. Sicer na koncu ...
Rockline: Umre?
Melée: To ne veš, ker je končna scena takšna, da ne veš ali bo ali ne, ampak interno ga je vsekakor poškodovalo to, kar je naredil in Crews je poln takih zgodb. Njegove zgodbe so bizarne, pa ne zato, ker bi si jih izmislil, temveč zato, ker jih jemlje iz tega čudnega okolja, v katerem živi oziroma je živel. Gre za nekakšne fotografije, posnetke resničnega življenja, ki jih Crews posreduje na zelo dokumentaristični način, da se lahko vnovič vprašaš, ali ni res, da je lahko resničnost tisočkrat bolj čudna od kakršnekoli fikcije ... The Redneck Genious Story je naš mini hommage njemu in dejansko je komad okronal s tem, da je takrat umrl – in konec je postal le nov začetek, cikli pa so bili sklenjeni ... Drugi hommage pa je moj sveži tattoo, ki se ga bo dalo videti na koncertu. Crews je imel napisan tattoo: »How do you like your blue eyed boy now, Mr. Death?«. Sama imam napisano: »How do you like your blue eyed girl now, Mr. Death?«. Ta moj sveži zapis črnila pod kožo je zame popolno zaokrožil to prvo sklenjeno celoto naše plošče.
Rockline: Rekel bom le, da sem že pred intervjujem komaj čakal, da sedemo za mizo, sedaj pa sem čisto naježen in se nadejam, da bomo lahko kmalu nadaljevali naprej od tod, koder se ta naš prvi skupni pomenek sklepa.
Melée:Mi delimo ta feeling.
David: Sam bi dodal le še to dejstvo, da bomo plato izdali po principu Pay what you want. Digitalna oblika bo takšna, da jo boste lahko plačali toliko, kolikor boste hoteli. Preko Bandcampa bo tekla digitalna izdaja, na voljo pa bo odločitev od 0 do »state your price«. Fizični izvodi bodo na voljo za 10 evrov na strani, pa tudi na koncertih in nekaj v trgovinah. Gre torej za naš prispevek k vzgajanju nove generacije odgovornih poslušalcev na slovenskem ...
na vrh