Vene: Po vašem uspehu v osemdesetih letih je pravi heavy metal malce utonil v pozabo. Vaša skupina pa se je kljub temu še vedno borila za ideale. Tako ste pred kratkim izdali novo ploščo Kill, Fuck, Die. Kaj v splošnem pričakujete od nje?
Lawless: Odziv je bil doslej dvojen. Naši novi poslušalci, ki nas poslušajo pet ali šest let, so dejali, da je to naša najboljša plošča. Drugi, ki nas poslušajo dlje časa, pa pravijo, da so malo presenečeni, saj so pesmi odlične, produkcija pa je nekaj čisto drugega, kot so navajeni. Morda so pričakovali nekaj podobnega kot skladbo Wild Child, toda če pogledate našo kariero, ni nikdar bilo dveh plošč, ki bi bili popolnoma enaki. Nova plošča je pravzaprav nadaljevanje od tam, kjer sva s Chrisom Holmesom prenehala sodelovati. Moja začetna reakcija je taka kot pri plošči Headless Children. Tudi novo ploščo čaka podobna usoda. Tako kot omenjena, ni eksplodirala takoj po izidu, ampak je potrebovala približno pol leta, da so se ljudje navadili na njeno idejo in sprejeli njeno sporočilo.
Vene: Ste producent na plošči Kill, Fuck, Die. Menite, da je bolje, če je producent glasbenik sam ali je včasih bolje prepustiti to delo nekomu, ki ni član skupine?
Lawless: To je odvisno od razmer. V preteklosti smo mnogokrat zaposlovali ljudi od zunaj, vendar se niti eno sodelovanje ni izkazalo kot uspešno. S tem imamo precej slabe izkušnje. Zagotovo pa je nekje nekdo, ki bi nam ustrezal , vendar ga na žalost še nisem spoznal.
Vene: Lahko našim poslušalcem na kratko pojasnite glavno zamisel in počutje nove plošče?
Lawless: To je zelo intenzivna plošča, še več, je naša najboj intenzivna in ekstremno agresivna plošča. S Chrisom nisva sodelovala šest let in če sva prišla spet skupaj, sva morala narediti pravo W.A.S.P. ploščo. Spet sva morala postati najbolj umazan, smrdljiv, gnusen in odtrgan bend na tem planetu. Pravi oboževalci pa ne bi pristali na nič drugega. Zares sva morala narediti agresivno ploščo.
Vene: Glasba in besedila so napadalna. Kako ustvarjata glasbo. Je to trenuten navdih ali v sebi nosita ideje dalj časa?
Lawless: Za lažjo predstavo. S Chrisom Holmesom bi morali preživeti štiriindvajset ur. Brez dvoma je najbolj jezen človek na zemeljski obli. Njegov vpliv name je izjemno velik. Po eni strani je res prijeten, druga stran pa ga uteleša kot čisto zlo. Ko se razjezi, in to se dogaja dokaj pogosto, vpliva name. To se čuti predvsem v besedilih, ki jih pišem sam. Razlog, da to deluje pa je v tem. Kadar ga zanese, ga potegnem nazaj in obratno. Tako se vedno srečava nekje v sredini. Oba se hraniva z agresivnostjo drugega, s tem pa dobiva zvok, ki je lasten samo W.A.S.P. V tem bendu ni samo ena oseba, ampak celotno počutje oziroma vibracije, ki valujejo v najinem krogu.
Vene: Kako sprejemate dejstvo, da je Chris po sedmih letih spet član benda?
Lawless: Sedaj se bolje razumeva kot prej. Po njegovem odhodu sem snemal plošče z drugimi ljudmi , vendar tiste kemije, ki sem jo začutil ob njem, nisem začutil nikoli kasneje. Ko z nekom ponovno sodeluješ to bolj ceniš kot prvič. Nekako tako kot takrat, ko nekaj imaš pa se tega ne zavedaš dokler tega ne izgubiš. Večini ljudi se kaj takega sploh ne zgodi, ampak meni se je. Nekaj sem imel, to sem izgubil in na koncu dobil nazaj. Zato se počutim izjemno srečnega.
Vene: Na novi plošči ste raziskovali nova tonska področja. Verjetno je to vaš zvočno najtemnejši album.
Lawless: Brez dvoma. Poskušali smo ujeti duh naše prve plošče, obenem pa smo jo hoteli postaviti tja, kjer še nismo bili. Nikakor nismo hoteli oditi po poti lastnih spominov. Poleg glasbe je pomemben tudi naš nastop, ki je moral biti usklajen z glasbo. Če je ta intenzivnejša, se je moralo isto zgoditi z nastopom. Poglejte, kaj delajo mlade skupine! Devetdeseta so naredila osemdesetim to, kar so šestdeseta storila petdesetim. Veliko je skupin, ki so bile uspešne v sedemdesetih in osemdesetih letih, sedaj sedijo in čakajo, da se bo ta čas vrnil . Povem pa vam eno: še dolgo bodo sedele. Nove skupine kot Stabbing Westward ali Rage Aganst The Machine so rock 'n ' rollu vrnile agresivnost in ga hkrati potisnile korak naprej. Niso niti približno take kot so bile glam rock skupine s konca osemdesetih. Prišli smo tja, kamor sodimo. Zato sem vesel , da sem še vedno del tega, tako kot moja skupina. Nikdar se nisem mogel poistovetiti z mnogimi drugimi bendi, ki so delovali takrat, ko smo tudi mi začenjali glasbeno pot. Meni je udobneje sedaj, kot mi je bilo takrat, pred desetimi leti in več.
Vene: So vam poleg Stabbing Westward in Rage Against The Machine všeč še kakšne druge novejše, mlade skupine?
Lawless: Oh, veliko jih je. Celotna scena je bolj zdrava kot je bila pred desetimi leti. Tega ne pravim zato, ker je sedaj deset let kasneje, ampak sledim dogajanjem. Ko je Eddie Cochran napisal Summertime Blues je z njo zadel pravi pomen rock 'n' rolla. Od tega sporočila se je scena oddaljila, vse skupaj je zvodenelo, zato je propadla. Prišli so Nirvana in podobni in spet pokazali, kaj bi moral biti pravi rock 'n' roll. Ko igramo Animal ali Mean Man še vedno pravijo, da smo preostri. Vedno se čudim in pravim da je to pravi duh tistega, kar bi moral biti pravi rock. Založbe pa delajo po svoje, velike založbe pa ubijajo heavy metal , kakršnega poznamo.
Vene: Kaj je pripeljalo W.A.S.P. do tega velikega uspeha in kako se borite s slavo v vsakdanjem življenju?
Lawless: Gotovo zaradi glasbe. Sicer nas poznajo tudi po naših nastopih. Naše plošče pa se še vedno dobro prodajajo. Najbolj zaradi zares vdanih oboževalcev. Upam, da je to zaradi glasbe, ne toliko zaradi nastopov. Zato mislim, da je glasba poglavitna za naš uspeh in bo tako ostalo tudi vnaprej.
na vrh