Švedska death metal zasedba Unleashed je danes poleg Grave sinonim za švedski death metal. Edina, ki sta od velike četverice ostala zavezana švedskemu zvoku (Entombed so zaplavali v rahlo drugačne vode, Dismember pa so odšli v prerano penzijo). Unleashed so pravkar izdali svojo dvanajsto studijsko ploščo Dawn of the Nine, mi pa smo se z ustanovnima članoma Johnnyjem Hedlundom (bas in vokal, svojo pot je začel v Nihilist, prvemu pravemu švedskemu death metal bendu) in Andersom Schultzem (bobni) pogovarjali pred njihovim nastopom na Metaldays 2013. Dobro leto pred njim pa so Unleashed izdali odlični konceptualni album Odalheim s postapokaliptično zgodbo vpeto v vikinško tematiko.
RockLine: Pri nas ste nazadnje igrali pred nekaj leti v okviru Heidenfesta in bili pravzaprav črna ovca turneje kot edini death metal bend med folk metalci. Kakšen je vaš pogled na številne folk metal bende, ki se opevajo vikinško kulturo pa v večini primerov z njo nimajo prav nič skupnega?
Johnny: Na turneji, ki jo omenjaš smo se imeli lepo, tisti fantje so naši prijatelji, čeprav je naša glasba verjetno res izstopala. A to je po drugi strani bistvo te turneje, saj je bistvo pravzaprav v besedilih in ne v popolnem glasbenem ujemanju nastopajočih.
RockLine: Pred nekaj časa ste izdali svojo enajsto studijski ploščo Odalheim. Kako jo zdaj, ko je od izida minilo že nekaj časa, vidite v primerjavi s starejšimi? Odalheim je pravzaprav vaša prva popolnoma konceptualna plošča.
Johnny: Prav to, da Odalhaim povezuje koncept je največja razlika. Že na As Yggdrasil Trembles je bilo nekaj komadov, ki so se povezovali v koncept, Odalheim pa je naš prvi zares v celoti konceptualni album. To je gotovo največja razlika, saj glasbeno ostajamo zvesti svojim koreninam. Sicer bi lahko katerikoli komad z Odalheim premaknil na kakšen drug album in bi deloval, a tisti, ki poznajo koncept bi vedeli, da je to le del celotne zgodbe.
RockLine: Kakšen pa je pravzaprav koncept tega albuma, ki je sicer po vaši tradiciji vpet v nordijsko mitologijo, a lahko njegovo tematiko preslikamo tudi v sedanjost?
Johnny: Drži, gre pravzaprav za zgodbo iz prihodnosti, ki pa sloni na vikinški tradiciji in ne toliko na sami mitologiji, ki izvira iz sag. Seveda se v besedilih dotikamo tudi tega, a gre bolj za vpliv. Verjetno bomo z zgodbo nadaljevali tudi na prihodnjem albumu.
RockLine: Kaj pa nas po tvoje čaka v prihodnosti?
Johnny: Odalheim (smeh). Pravzaprav je zgodba albuma res moje videnje prihodnosti, ki nas čaka, a zgodba nima konca, saj jo bomo nadaljevali na nasledniku.
RockLine: Pa ste morda že začeli z delom zanj?
Johnny: Ja, vendar še ne s pisanjem samih skladb. Trenutno se razvijajo glavni deli zgodbe.
RockLine: Kako pa Unleashed pravzaprav pišejo nove komade? Bend kot celota ali vsak posameznik zase?
Johnny: Na začetku vsekakor vsak sam. Sedaj je Fredrik tisti, ki v rokah vihti kitaro, jaz pa besedila, nato pa najine ideje razdeliva bendu, ki jih sprejme ali pa ne. To je vsa umetnost. Od začetka pisanja komadov pa do začetka snemanja običajno preteče leto in pol, faza predprodukcije traja pol leta, sam postopek snemanja pa kakšen mesec.
RockLine: Pa sicer začnete z glasbo ali imate najprej besedila?
Johnny: Običajno kar oboje naenkrat, pri Odalheim pa je bila stvar bolj komplicirana zaradi koncepta, saj vsako besedilo ne more pasati k vsakemu komadu. Najprej je potrebno pregledati vse komade in jim določiti idejo, ki jim ustreza. Pri tem je precej veliko breme padlo na Fredrika, saj mi je moral predstavi več komadov kot sicer, iz tega nabora pa se potem izlušči tiste, ki delujejo tudi s pravo tematiko.
RockLine: Unleashed ste že od samega začetka švedskega death metala njegov velik in pomemben del, kako se danes spominjate teh časov, svojih začetkov in Johnny, ti tudi Nihilist?
Johnny: Po pravici povedano se ne maram preveč ozirati v preteklost, nisem nostalgik, raje gledam na danes in na to, kaj nas čaka v prihodnosti. Moram pa reči, da so bili tisti časi čudoviti, še preden so prišle vse turneje in festivali smo se imeli prekleto odlično. Raje pa živim za danes, tiste čase imam v lepem spominu, raje pa gledam naprej kot v vzvratno ogledalo.
Anders: Pravzaprav je šlo takrat le za kup mulcev za katere je bilo bistvo pitje, šele nato smo bili glasbeniki. Sama scena je bila zabavna, a bilo je veliko težje kot danes, saj si moral misliti in skrbeti za nešteto stvari, ki so danes pravzaprav samoumevne. Zanimivo pa je, da danes veliko ljudi govori o nekakšni legendarni sceni, česar sam niti ne razumem, saj je sami nikoli nismo videli kot takšne in še danes je ne. Bili pa so to dobri časi in lep način odraščanja. A res se je začelo le kot druženje mulcev ob pitju alkohola, nato pa so praktično čez noč vsi začeli igrati death metal. In to dobro.
Johnny: Ni pa bil to kakršenkoli načrt, preprosto zgodilo se je. Poleg tega pa nismo bili ne vem kako dobri glasbeniki (smeh).
RockLine: Vseeno pa ste se od vaših sodobnikov razlikovali vsaj po tem, da niste pisali »gore« besedil, temveč ste se lotili stvari s perspektive vaše vikinške dediščine. So na vas zaradi tega morda gledali kaj drugače?
Johnny: No, nekaj gnusa smo imeli tudi mi (smeh). Še vedno imam rad bende kot so zgodnji Death in Autopsy, všeč so mi njihova besedila, a ne moremo zanikati tega, da pač izhajamo iz vikinške tradicije. Če bi prihajal iz Slovenije bi verjetno izhajal iz slovanske tradicije. To je bila pot, ki smo jo izbrali. Vse pa je prvotno seveda izšlo iz našega zanimanja za švedsko vikinško zapuščino.
RockLine: Kako pa kot staroste švedskega death metala gledate na moderno švedsko death metal sceno in hkrati na ameriški, floridski death metal?
Anders: Kar se tiče švedskega in ameriškega death metala… Takrat na ti dve sceni nismo gledali kot na nekaj različnega, šlo je preprosto za death metal. Nihče na to ni gledal kot na dve različni šoli, to je bil pač death metal. Tudi nase nikoli nismo gledali, češ, zdaj bomo pa igrali švedski death metal, obstajali pa so seveda bendi pred nami, ki so nam bili za vzor. Gre za isti glasbeni žanr in nima smisla delati nekakšnih umetnih delitev. Čeprav gre za različne bende je zame enako ali poslušam Terrorizer, Autopsy ali Carcass. Podobno mislim o novejših bendih, čeprav je danes njihovo število seveda neprimerljivo večje.
RockLine: Kako pa vam je uspelo ostati skupaj tako dolgo, ob tem da ste tako studijsko in koncertno zelo aktiven bend?
Johnny: Mislim, da gre predvsem za dve stvari. Prvič, radi delamo to kar počnemo in drugič, vsak v bendu prispeva svoj delež k celoti. Pomembno pa je tudi to, da vsi stremimo k istemu žanru. Ne vem kako dolgo bi ostali v taki postavi, če bi nekdo hotel v glasbo vnesti klaviature ali nu metal ker je pač popularen. Ostati moraš zvest samemu sebi. Poglej na primer AC/DC ali Motörhead. Vedno so ostajali zvesti sami sebi in čeprav so poskusili tudi kakšno novost svojega zvoka niso drastično spreminjali. Mislim, da iz tega izhaja njihov uspeh. In še vedno so dobri.
Anders: Kot je rekel Johnny. Najbolj pomembno je, da imamo skupen cilj in da pri tem nimamo absolutno nasprotujočih si pogledov. Smo le štirje tipi, ki igrajo death metal. Zunaj tega pa se sovražimo do smrti (smeh).
Johnny: Mislim, da se bom moral o tvojem sovraštvu pogovoriti s tvojo mamo (smeh).
RockLine: Glede na vse do sedaj povedano, torej za vas penzija ne pride v poštev tako kot za Dismember?
Johnny: Ne, ne kje pa. Oni preveč pijejo (smeh). Sam trenutno ne vidim kakršnegakoli zaključka, to so naša življenja. Če pogledam malo drugače – imel sem več avtomobilov in vsi so se pokvarili. Imel sem več deklet… ki to več niso, edina konstanta v življenju pa ostaja bend.
Anders: Strašljivo, ampak resnično (smeh).
na vrh