Ameriška Bay Area thrash metal zasedba Forbidden je vedno predstavljala najboljše kar je Bay Area lahko ponudil. Plošči Forbidden Evil in Twisted Into Form sta danes smatrani za kultni thrash klasiki, za kar ju je naredil odličen smisel za pisanje komadov, progresivno naravnane skladbe, fantastičen vokal Russa Andersona, topovske salve bobnarja Paula Bostapha (kasneje igral tudi pri Exodus, Testament in Slayer) ter genialne kitarske linije Craiga Locicera ter kitaristov, ki so sodelovali s Forbidden. Forbidden so se v devetdesetih oddaljili od svojih thrash korenin, a obenem ostali zasidrani v thrashu, le da sta bila albuma Distortion in Green obarvana mnogo bolj moderno. Prav zaradi tega nista bila sprejeta preveč lepo (krivično op.a.) in Forbidden so leta 1997 razpadli. Znova so se med žive vrnili pod prvotnim imenom Forbidden Evil leta 2001 na Thrash of the Titans, ki je oživil mnoge thrash bende iz osemdesetih. Forbidden so se dokončno vrnili leta 2007, naslednje leto odigrali nepozaben koncert v mariborskem ŠTUKu, predlani pa izdali fantastično »comeback« ploščo Omega Wave. Žal so pred dobrim mesecem Forbidden objavili novica, da originalni basist Matt Camacho skupino zapušča, vokalist Russ Anderson pa se je odločil, da rabi premor od glasbenega posla. Prihodnost skupine je trenutno negotova, kaj pa je o Forbidden lani povedal kitarist Craig Locicero pa preberite spodaj.
RockLine: Začniva pri aktualni plošči Omega Wave, ki predstavlja vaš povratek tudi med studijsko žive bend in je vaš prvi po skoraj petnajstih letih…
Craig: Res je, zadnji album smo posneli leta 1996, z delovanjem pa smo prenehali leto pozneje. Verjetno iz dobrih razlogih, saj takrat nismo več čutili to kar bi morali kot skupina, poleg tega pa tudi ljudi glasba ni več zanimala. Preprosto ni jim bilo več mar. To so bili temni dnevi za metal, česar smo se sami zavedali in sprejeli prej kot večina bendov. Nekateri pravijo, da smo vztrajali predolgo, a menim, da je Green dobro plošča, le nekoliko pred svojim časom je bila. Kakšna dve, tri leta.
RockLine: Kako pa bi primerjal proces pisanje, nastanek, snemanje novega albuma s nastankom preteklih plošč?
Craig: Bilo je mnogo lažje. Večina verjetno misli, da je bilo težje, saj imamo novega kitarista, ki živi v Londonu (Steve Smythe, ex-Nevermore, ex-Vicious Rumors op.a.), a je bilo prav zaradi tega lažje. Ideje sem lahko v miru razvil sam, ne da bi mi jih bilo potrebno predstaviti na vaji vsem hkrati, kar je lahko zelo kaotično, saj imajo lahko vsi različna si mnenja. V preteklosti se je mnogokrat dogajalo, da so člani po burnih debatah odvihrali iz sobe, res pa je, da sem večino prepirov zmagal jaz (smeh), kar je povzročilo veliko zamer in dolgih nosov. Tokrat je bilo res sproščeno, saj sva si s Steveom pokazala ideje drug drugega, nato pa sem imel čas in mir, da sem jih lahko v premislil in predelal z Markom (Hernandez, zdaj že nekdanji bobnar, op.a.). Z Markom odlično in zlahka sodelujeva in tudi zato je bilo snemanje te plošče eno najlažjih sploh. Imeli smo termine, ko smo delali vsi skupaj naenkrat, običajno pa sva bila z Markom sama, ko sva imela dodelane aranžmaje pa se nama je pridružil tudi Russ. Tokrat sem v tem resnično užival, čeprav so ostali člani material v celoti slišali šele čisto na koncu. Resnično je bilo zadovoljujoče ta proces pripeljati do konca.
RockLine: Zanimivo je, da sta bila tudi v začetku glavni avtorski tim benda prav kitarist in bobnar, torej ti in Paul Bostaph.
Craig: Ja, zavedati pa se je treba, da v večini metal bendov bobnarji nikoli niso deležni pohvale, ki si jo zaslužijo, saj res trdno delajo. V Forbidden sva s Paulom tako vzpostavila odnos, ki je temeljil na temu, da je bil enakovreden član skupine, ob tem pa tudi avtor in aranžer. Enak odnos smo imeli s Steveom Jacobsom (bobnar na ploščah Distortion, Green, op.a.), zdaj pa tudi z Markom. Mislim, da je tako pošteno. Ko sedimo v sobi in pišemo material je bobnar enako pomemben kot moj riff. Bobnarji so v večini metal bendov zapostavljeni, pri Forbidden pa niso bili nikoli. Dejstvo je, da večina metal bendov bobnarjem preprosto ne prizna zaslug. Na primer: Dave Lombardo. Res misliš, da ni napisal Slayer komadov? Seveda jih je, Slayer je naredil odlične!
RockLine: Se strinjam, res pa je tudi, da čeprav bobnar ni nujno avtor materiala, pa vso stvar veže skupaj. Vsaj v primeru Forbidden je tako.
Craig: Točno tako! Tudi drugi bendi bi morali delati tako pa ne. Ne pravim, da je to nujno slabo, vsekakor pa nočeš, da ti bend zameri. Če ti bobnar reče, da imaš res dober rif je pravilen odgovor ja hvala, a ti si vso stvar povezal skupaj. Če nekaj izboljšaš si zaslužiš, da je tvoje ime napisano zraven.
RockLine: Če se še enkrat ozreva na sam proces pisanja komadov – kako bi opisal skladanje s Paulom v prvem obdobju skupine, nato za Distortion in Green ter zdaj za Omega Wave?
Craig: Danes je vsekakor lažje. Paul je neverjetno inteligenten, tudi misli na vso moč in prisežem, včasih se mi je zdelo, da mu iz ušes prihaja dim (smeh). A bil je izredno pomemben za prvi dve plošči, sploh pri Twisted Into Form, ko je bilo potrebno material napisati izredno hitro. Je predvsem izreden improvizator in nikoli ni dveh stvari odigral na isti način. To je Paulova posebnost, je povsem drugačen od drugih bobnarjev. Mark se je trudil na vso moč je izreden bobnar, vse ima premišljeno. Imel sem res veliko srečo, da nikoli nisem igral z zanič bobnarji, kar ne velja le za Forbidden temveč tudi za Spiralarms in Manmade God. Dolgo časa sem igral s tudi s Chrisom Kontosom pa Ericom Kretzom iz Stone Temple Pilots in seveda Geneom Hoglanom.
RockLine: Ravno si omenil Steva Smytha; vedno si igral tudi z odličnimi kitaristi…
Craig: Ja, jaz sem vedno tadrugi tip (smeh).
RockLine: Hehe, če ti tako praviš. Če se vrnem na moje vprašanje, je bilo zate kdaj težko, ko si se moral privaditi na novega kitarista?
Craig: Z Glenom je bilo neverjetno težko delati, vedno je bil zelo negotov. Če bi imela razmerje tako, da bi jaz napisal ves material on pa bi le odshredal bi bilo super. S Steveom je zato užitek delati, saj ni le odličen kitarist, temveč zna tudi pisati. Poleg tega pa je fen Forbidden in odlično pozna vse albume. Enako je bilo s Timom Calvertom s katerim sva prav tako imel odličen odnos, saj sva točno vedela kaj hočeva drug od drugega. Z Glenom je bilo tako težko, da sva morala s komadom zbežati in ga skriti (smeh). Tako sva sama na primer napisala Through Eyes of Glass in vanjo le umestila ubijalski Glenov solo, ki je po mojem mnenju najboljše kar je kdaj napisal. Glen je zanimiv tič, a se je precej spremenil in skuliral. Ko je bil del prvih reunion koncert je bilo zelo lepo in nobene hude krvi med nami ni bilo, ko je odšel, saj ga nikoli nismo odpustili. Vedno pa gre za to, da morava s katerimkoli kitaristom že delovati kot tim.
RockLine: Omega Wave sam vidim kot korak, ki bi moral slediti Twisted Into Form. Se strinjaš?
Craig: Ja, deloma že, a če ne bilo bilo Green in Distortion ne bi bilo Omega Wave. Vsi so bili potrebni. Je pa gotovo album, ki smo ga posneli z največjo jasnostjo. Ko sva z Markom začela pisati album sva imela frazo »Embrace the Metal«, torej smo se nekako prepustili toku in pisali točno to kar smo takrat želeli in čutili.
RockLine: Chuck Schuldiner je nekoč dejal Let the Metal Flow.
Craig: Točno tako! S Chuckom sem nekaj časa tudi igral (na turneji za Individual Thought Patterns leta 1993, op.a.), vprašali so me tudi če bi igral z njimi, a sem ga zavrnil, saj mi časovno ne bi zneslo.
RockLine: To bi bila res zanimiva glasbena izkušnja.
Craig: Res je, takrat je bila moja desnica zareees hitra in tisto je bil tudi najhitrejši Death material do takrat. Geneu (Hoglanu op.a.) ni bilo težko slediti in igrali smo vedno hitreje in hitreje. Tisti čas so celo prvič uporabil blast-beate v Death komadu. Tisto je bilo res neverjetno obdobje mojega življenja, Chucka močno pogrešan, Gene pa je eden mojih najboljših prijateljev.
RockLine: Rekla sva že, da je Omega Wave nekakšen skupek vseh preteklih albumov, vedno pa se mi je na primer zdelo škoda, da nikoli niste uradno izdali komadov z dema Trapped, saj je na njem nekaj fenomenalnih komadov…
Craig: Ha! Res je na njem nekaj odličnih komadov, a vedno se mi je zdelo, da so hkrati tudi tako odmaknjeni od vsega, kar smo naredili s Forbidden. Bili so melanholični in depresivni, moj bog za prerezat zapestja, »down the road, not across the street!«Pred časom sem ravno poslušal te komade in bili so močno navdihnjeni s strani Tima Calverta, ki je bil velik fen bendov kot so Queensryche in Fates Warning. Kar je kul, a ne ravno Forbidden. Če postaviš v vrsto Forbidden Evil, Twisted Into Form in oba demo posnetka, se je ogromno ljudi praskalo po glavah. Precej ljudem pa sta bila tudi všeč. Mislim, da je največji problem v tem, da smo prehitro napredovali, nismo se ozirali na to kaj je bilo ljudem všeč na nas, hoteli smo le napredovati, biti vedno boljši in boljši. Če se zdaj ozrem nazaj moram reči, da je My Sorrow's My Own jebeno epski komad, Trapped mi gre na živce, čeprav ima nekaj dobrih riffov, So Dark je kul, a so vsi po vrsti preveč depresivni. In danes nismo depresivni, takrat pa nismo imeli založbe, borili smo se za svoje mesto v metalu. Danes je mnogo lažje, imamo založbo, smatrani smo kot kultni bend in smo thrash metal bend. Na albumu so vsi komadi, ki smo jih napisali, ni odvečnih demo posnetkov. Oba demo posnetka, Adapt Or Die in Hopenosis, sta končala na plošči. Kot sem že rekel, gre za jasnost, ki je v preteklosti nismo imeli.
RockLine: Popularno je, da bendi izdajajo stare posnetke, različne kompilacije. Ste tudi sami razmišljali v tej smeri, da bi kdaj izdali Trapped in Disillusions dema, morda celo Egypt Has Fallen (smeh)?
Craig: O bog ne! (smeh) Egypt Has Fallen je bil posnet na majhen kasetar in je bil pravzaprav povsem Robbov (Flynn, ex-Forbidden, ex-Vio-Lence, danes Machine Head, op.a.) otrok. Ko sva že ravno pri tem, vse pohvale Robbu za vse kar mu je uspelo, mi je pa, ko sva bila še otroka Robb res vsakič odpihnil možgane, bil je še boljši. Potem se je odločil, da vso stvar poneumi, pa ne mislim s tem slabo, tako se je pač odločil. Odločil se je poistovetiti z ljudmi s ceste, hkrati pa še vedno odličen lead kitarist, kar pa danes počne je več ali manj le tiltiltiltiltil... Da je lahko mulec v srednji šoli napisal komad kot je Egypt Has Fallen je neverjetno. Kul je, da se dobro poznava in med nama je ogromno zgodovine, bila sva prva v bendu. Ponosen sem na to, kje so sedaj Machine Head.
Rockline: Kako pa se sedaj skoraj 30 let po ustanovitvi oziraš na preteklost?
Craig: Ne trideset! (smeh) 25, 26. Prekleto, star sem že. Oziram se z velikim ponosom in modrostjo, ki mi jo je uspelo pridobiti v zadnjih nekaj letih. Moram priznati, da sem resnično odrasel in dozorel šele nekje sredi devetdesetih, saj sem v bend odšel takoj po srednji šoli. Moja glava ni bila nikoli tako upočasnjena, da bi se lahko ustavil in zavedal svojega položaja. Danes sem bolj izpopolnjen, imam sina, hvaležen sem, da sem na položaju na katerem sem. Mnogo ljudi se ne zaveda, kje točno se ta trenutek sploh nahajamo, ta prostor ima bogato zgodovino.
RockLine: To je bila v sedemnajstem stoletju pruska vojaška utrdba.
Craig: Ja in gotovo ima svoje duhove. Prisežem, ko sem na WCju danes opravljal potrebo, sem dobil res močan občutek neke prisotnosti, bil pa sem povsem sam. Bilo je precej intenzivno.
RockLine: Forbidden ste bili vedno eni večjih predstavnikov Bay Area thrash scene, obenem pa ste se od drugih bendov ločevali po tem, da ste imeli do skladanja tehnično izpiljen pristop, sama glasba pa je bila obarvana precej progresivno. Ste se za tak pristop odločili zavestno?
Craig: Niti ne, takšni pač smo. Sam sem bil izredno hiperaktiven, moji prsti so morali vedno nekaj početi in to se je poznalo tudi v glasbi. Nismo imeli znanja o tem kar počnemo, to je bilo pač kar je iz nas prišlo. Mislim, da se pristop na novem albumu po tej plati ne razlikuje. Razlika je le ta, da bolje razumemo melodije, skladateljsko smo mnogo boljši. Moje igranje rock glasbe mi je močno pomagalo pri tem, da danes znam napisati komad kot tak. Glasba danes tako zveni bolj celovita, danes razumem kako v glasbo vnesti elemente, ki v ljudeh prebudijo čustva. V preteklosti je šlo bolj za nalaganje rifa na rif, še vedno pa gre seveda za thrash in na Omega Wave sem resnično ponosen. Vsi so se res potrudili , predvsem Russ se je izredno izkazal, kljub temu, da je bil precej nesiguren o sebi. Nanj sem res ponosen, vsakič znova se izkaže. Ko smo odigrali prvo reunion turnejo nismo bili pripravljeni na to in imeli smo precej velike težave, sploh Russ je bil po trinajstem koncertu po vrstu povsem obupan in izčrpan.
RockLine: V sklopu tiste turneje sem vas gledal v Mariboru in o tistem koncertu pri nas še vedno govorimo z velikimi očmi.
Craig: Tisto je bil prvi del turneje… Sta iz Slovenije? Ljubim Slovenijo, tisto je bil neverjeten izlet in fantastičen koncert! Res komaj čakam, da se vrnemo v Slovenijo. Tisto je bil eden najbolj vročih koncertov, kar sem jih kdaj odigral.
RockLine: Omega Wave je tematsko v koraku s časom, besedil se dotikajo socialnih in političnih tem.
Craig: Ja, s Hopenosis smo bili še pred Obamo. Besedila sem začel pisati po evropski turneji in že takrat je bilo očitno. Ta tip očara ljudi ob tem pa ne pove ničesar. Vsakič, ko ima nekdo takšno moč nadzora množic sem takoj zastrižem z ušesi. Te plošče ne bi niti začel pisati, če ne bi imel takih vplivov. Povsem smo se potopili v teorije zarot, za nekatere od njih sam menim, da sploh niso teorije. Če pa govoriš z Mattom (Camacho, bas, op.a.), zanj je vse v najlepšem redu. Ok, vsakemu svoje, kar naj gleda svet skozi rožnata očala (smeh).
RockLine: Za konec še očitno vprašanje, kakšna je prihodnost za Forbidden?
Craig: Ne vem. Rekel bom samo to, da imam dovolj inspiracije, da lahko napišem novo ploščo. Če bi rekel karkoli drugega ne bi bil iskren. Ko bo čas za začetek pisanja nove plošče moram biti z mislimi resnično pri tem, če ne se k temu sploh ne bom spravil. Nuclear Blast na zaenkrat pri tem podpira, hočem pa posneti ploščo, ki bo vsaj tako dobra, če ne boljša, kot Omega Wave.
na vrh