Lanskega marca so se v ljubljanski kavarni Sputnik v okviru evropske klubske turneje ustavili L.A. Guns, danes že na pol pozabljeni biser kalifornijske hard rock scene konca osemdesetih. Glede na to, da v Sloveniji kronično primanjkuje gostovanj tovrstnih zasedb, je bil koncert L.A. Gunsov prava mala ekskluziva, o čemer je navsezadnje pričala pestra bera obiskovalcev, zbrana iz vseh vetrov naše male deželice (Rockline reportaža tukaj)
Kalifornijskim pištolam je poveljeval kdo drug kot Tracii Guns, legendarni kitarist, ki je skupaj z Axlom Rosem davno tega ustanovil razvpite Guns N' Roses, se s svojo skupino L.A. Guns povzpel med dobro znana imena domače scene in tekom kariere sodeloval s številnimi znanimi glasbenimi imeni. Tracii-jevo gostovanje v Ljubljani sta seveda izkoristila tudi prijateljska portala Rockline in Paranoid, ki sta s kitaristom po koncertu družno spregovorila nekaj besed.
Pozdravljen Tracii, povej nam za začetek, kako za zdaj poteka aktualna turneja, gre vse po načrtih?
Današnji koncert v Ljubljani je bil naš prvi v drugem delu evropske turneje. Prvi del je bil fantastičen: igrali smo v Avstriji, na Poljskem, v Nemčiji, Veliki Britaniji. Zdaj smo prvič sploh prišli v Ljubljano, v Slovenijo, in nismo vedeli, kaj lahko od koncerta sploh pričakujemo. Nikoli in nikjer nisem srečal nobenega fana iz Slovenije, zato smo bili pred koncertom o vsem skupaj rahlo skeptični, a bilo je odlično, tako da je bila to lepa popotnica pred nadaljevanjem turneje.
V zadnjih letih ste večkrat premešali zasedbo, kako ste zadovoljni s trenutno L.A. Guns postavo?
To zdaj je pravzaprav drug band, gre za skupino League of Gentelman, mojo drugo skupino. Trenutno snemamo naš prvi album, promotorji pa nas kličejo z željo, da igramo L.A. Guns skladbe, kar na tej turneji tudi počnemo.
Torej gre za zadnjo turnejo, na kateri preigravate L.A. Gunse?
Ne, definitivno ne. Sicer to ni odvisno samo od mene, ampak tudi od promotorjev in naše agencije. Trenutno imam po Ameriki že rezervirane koncertne termine, na katerih bomo v enem večeru nastopili League of gentelman in L.A. Guns, torej dve skupini skupaj, kar zame pomeni dva nastopa v istem večeru. To je zelo naporno, a se zabavamo, pa še zaslužek je nekoliko večji. Kakorkoli obrnem, se splača preznojiti. Pa še nekaj je: če se še tako trudim, nikakor ne morem uiti stran od L.A. Gunsov! (smeh)
V letu 2011 ste nekaj mesecev sodelovali z Dilano Robichaux, kako to, da se je sodelovanje končalo?
Ok, naj začnem takole: Dilana je zelo, zelo talentirana. A ima en velik problem: zasvojena je z alkoholom. So ljudje, katere lahko prenašaš tudi ko so opiti, in so ljudje, ki po nekaj popitih kozarcih totalno spremenijo svoj karakter in postanejo druge osebe, govorijo stvari, ki jim treznim niti na kraj pameti ne bi padle. Vsako jutro po koncertu sem se o tem problemu z njo poskušal pogovoriti. Naši koncerti so bili super, vse je šlo kot po maslu, ampak v nočnih urah po koncertu je bila pa vedno prava norišnica... Vsako jutro sem ji pihal na dušo, češ, se spominjaš kaj si delala ponoči? Tako žal ni šlo v nedogled. A naj še enkrat ponovim, Dilana je drugače čudovita oseba, ki jo zelo cenim.
Kakšna je tvoja bližnja prihodnost, boš z novim bandom koncertiral, snemal albume?
Ravno predno smo šli na turnejo, smo začeli s snemanjem. Osem skladb je približno dokončanih, vse skupaj pa jih bo približno deset do dvanajst. Naredili bomo tudi špansko različico albuma, v planu imamo tudi album z rock'n'roll priredbami iz petdesetih in šestdesetih.
Mimogrede, nov album so izdali Van Halen, si ga že slišal?
Na hitro – nisem še prisluhnil vsem skladbam. Sliši pa se super! To so bandi, ki bodo večno igrali. Roger Daltrey, Robert Plant in ostali, tudi sam počasi vidim, da dlje kot si v svetu glasbe, vse trdneje te objema in v glavi se ti poraja vse več idej, ki bi si jih želel uresničiti. Hkrati bi bil kot glasbenik rad tudi kreativen, saj se te glasba skozi leta dotika na različne načine. Ko sem bil najstnik, oziroma na začetku dvajsetih, sem mislil, da se ne bo nikoli nič spremenilo – vsi pa vemo, da to ni res. Poglejte Kiss-e, že ves čas pogrevajo isto juho - pa imam rad Paula, Genea in ostale - a roko na srce oni imajo v glasbenem smislu bolj malo za povedati, njim se gre za posel. Tudo Rolling Stonese sem sovražil do mojega 23. leta, potem pa so mi postali najljubši band. Stvari se enostavno spreminjajo.
Še eno vprašanje iz tvoje kariere, Tracii. Na začetku devetdesetih si bil del superskupine Contraband, s katero ste izdali en odličen album. Kaj se je s projektom zgodilo potem?
V Ameriki je bil projekt dobro sprejet, po izdaji albuma smo si želeli tudi koncertiranja. Ampak žal se ni izšlo v celotni Contraband postavi, manjkala je Share Pedersen (Vixen, op.). To je bilo v času, ko je pri Ratt igral Michael Schenker. Pred Ratt bi morali igrati mi, in sicer na Floridi, v dvorani, ki je sprejela 6000 obiskovalcev. Začeli smo igrati prvo skladbo, Richard na vokalu se ni slišal, zvok je bil slab, in z Michaelom Schenkerjem sva skušala situacijo rešiti z igranjem Hendrixove Red House. Vse skupaj je izpadlo grozno. Odkorakali smo z odra, menedžer nam je dal 200 dolarjev in rekel: »Upam, da ste uživali v svoji karieri, nasvidenje«. To je bilo to, tako je projekt neslavno propadel.
Tekom kariere si igral s številnimi velikimi imeni rocka. Sodeloval si z Axlom Roseom, igraš pri L.A. Gunsih, kratko obdobje si bil tudi član znamenitih Quiet Riot – kaj se je takrat pravzaprav zgodilo, kako je prišlo do sodelovanja?
S fanti se poznamo že od pamtiveka. Nekoč sem obiskoval klub Starwood, kjer je bil v notranjosti velik napis Quiet Riot. Takrat je njihov kitarist Randy Rhoads ravno igral pri Ozzyju. Vzljubil sem ga, a zgodilo se je kar se je pač zgodilo. Randyja nisem nikoli spoznal, že kot mulc pa sem srečal Kevina DuBrowa. Bil je zelo prijeten. Kasneje, v zgodnjih devetdesetih, smo L.A. Guns in Quiet Riot skupaj odigrali veliko koncertov, z Rudyjem Sarzom in Kevinom smo postali zelo dobri prijatelji. Kevina sem vedno spraševal o Randyju, vedeli so, da sem njegov fan, in tako so me povabili v skupino. Frankie Banali je želel nekoliko več bluesa, vedel je, da mi blues leži, zato smo napisali nekaj skladb, s katerimi pa se nikakor nisem mogel poistovetiti. Edinkrat, ko sem dejansko igral s Quiet Riot, je bilo na avdiciji za novega basista. Novih skladb se enostavno nisem naučil, ker me sploh niso pritegnile. Naučil sem se Slick Black Cadillac, pa Metal Health, in pa vsaj približno še dve novi skladbi, toliko da smo lahko imeli avdicijo. Želel sem si igrati s Quiet Riot, s Frankiejem, ampak v prvi vrsti pa s Kevinom, a se stvari enostavno niso poklopile. Kot mulc sem na kitaro igral album »Quiet Riot II« z Randyjem Rhadsom v glavni vlogi, tako da so se mi izpolnile sanje, ko sem vsaj s Kevinom zaigral nekaj sladb iz tistega obdobja. Povabil me je celo na večerjo, na kateri sva se odkrito pogovarjala o vsem: o ljubezni, o glasbi, o tem kako on ne jemlje kokaina in podobno... čeprav smo vsi vedeli, da ga. Zato sem bil resnično žalosten, ko je umrl. Bil je nor, rad je veliko govoril, a bila sva si blizu, zelo rad sem ga imel.
Kakšna so bila tvoja občutja, ko je Nikki Sixx zapustil projekt Brides of Destruction? (gre za skupino, ki sta jo leta 2002 skupaj ustanovila Nikki Sixx (Mötley Crüe) in Tracii Guns, op.)
Takrat me je Nikki resnično razjaril, mislim sem ga kar ubiti. Njegov odhod je bil seveda razlog, da smo Brides of Destruction razpadli. Naučiš se, da vsem ljudem enostavno ne moreš zaupati. Nikkija poznam že od svojega devetnajstega leta. Vedno se je obnašal kot tepec. Kot mulc sem se razšel z nekim dekletom, s katerim je nato začel hoditi Nikki, in od takrat naprej me je nekaj časa gledal postrani.. zakaj le, sem si mislil, ta punca ga je vlekla meni, zdaj ga pač vleče tebi, v čem je tu problem? Preteklo je nekaj let, in tam okoli izdaje »Dr. Feelgooda« sva se z Nikkijem spet malo zbližala. Mi smo ravno izdali plato »Coacked & Loaded« in se menili, da se skupaj z Mötleyi odpravimo na turnejo, ko se je naš basist odločil, da bo podrl ženo Vincea Neila, da bo po Los Angelesu naredil en krog z njegovim avtom in podobne bedarije... Klical me je Nikki in dejal, da do turneje ob vsem tem pač ne more priti, kar pa se mi je itak že dozdevalo.
Ob prelomu tisočletja nam L.A. Gunsom ni šlo vse po planih, pod nogami nam ni bilo posuto z rožicami. Bobnar Steve je obupaval in morda želel celo, da nehamo igrati. Rekel sem mu, nadaljuj z L.A. Gunsi, jaz pa se bom z Nikkijem lotil novega projekta in nam s tem morda odpral vrata do skupne turneje z Mötley Crüe. Ideja je bila dobra, s tem bi povzdignil tudi renome L.A. Gunsov. A kreten od Sixxa me je zajebal. Poklical me je in rekel, naj zapremo Brides of Destruction spletno stran, saj so se s Crüe-ji znova aktivirali, za stran pa da vsak mesec plača po tristo dolarjev, Poklical sem tipa, ki je skrbel za stran, ta pa mi je rekel, da za vzdrževanje ni dobil niti ficka. Z ljudmi, ki mi lažejo, pa jaz enostavno ne morem sodelovati, in tako se je zaključil najin skupni projekt. Ampak ko danes pogledam nazaj v ta leta, moram priznati, da smo se imeli odlično. Zabavali smo se, izkusil se nekaj stvari ki jih z LA. Gunsi nisem nikoli, denimo igranje na velikih evropskih festivalih, igrali smo skupaj s Turbonegro, skratka uživali smo sto na uro.
Tracii, hvala za tvoj čas in prijeten pogovor!
Vprašanja postavljala: Gregor Šujica (Paranoid) in Jernej Vene (Rockline)
Uvodni tekst, intervju pretipkal: Urban Bolta
Fotografije: Mitja Groznik
na vrh