Konec maja so v Orto baru skupaj s hišnim bendom C4 v vlogi predskupine nastopili Top Stripper, mladi ljubljanski hard rockerji, ki so pred nekaj meseci na sceno s tihimi, a odločnimi koraki stopili z izdajo prvenca »High Heels Avenue« (Rockline recenzija tukaj). Po izdaji so močno aktivirali svoje koncertno poslanstvo in si zavoljo samosvojega stila in simpatične celostne podobe v podzemni sceni hitro utrdili sloves sila obetajočega benda. Po koncertu smo se v sproščenem vzdušju v zaodrju Orto bara pogovarjali z Jašo Sabanom (vokal), Juretom Demšarjem (vodilna kitara), Miho Majcnom (bobni) in Rokom Rožmancem (ritem kitara). Fantje so skozi pogovor razodeli, da si upajo sanjariti, a istočasno še vedno z obema nogama stojijo na trdnih tleh.
Rockline: Pozdravljeni, Top Stripper! Pred nekaj meseci, ko ste izdali prvenec »High Heels Avenue« in ga predstavili v Orto baru, je izgledalo, kot da ste prišli iz nikoder. Pred tem vas namreč v slovenskem rockerskem podzemlju ni bilo moč zaznati, pa čeprav delujete že več let. Kako sta pravzaprav sploh nastali?
Jaša: Približno štiri leta nazaj smo se dobili Jure, Miha in jaz, k projektu smo povabili še Roka in začeli s preigravanjem za lastno veselje. Sproti so nastajali novi komadi, in ko se jih je nabralo dovolj, smo posneli album in ga izdali. Sprva smo imeli nemalo težav z basisti, a smo zdaj končno našli enega, s katerim smo se ujeli.
Miha: Midva z Rokom sva že pred tem skupaj igrala pri bendu Rockolution. Tam je začelo škripati, zato je Rok povabil Jureta, da se dobimo. Nastal je nov, ločen bend, s katerim smo na začetku igrali priredbe. V novem projektu sem videl izredni potencial, sploh zaradi Juretove kitarske genialnosti. Ko se je bend resno postavil na noge, sva z Rokom izstopila iz Rockolution in se popolnoma posvetila Top Stripperjem. Nekaj časa je trajalo, da smo izoblikovali avtorske komade, tudi na samem snemanju smo se krvavo namučili. Odpadlo nam je nekaj koncertov, pokvaril se je disk na katerega smo snemali in podobne stvari, a nam je na koncu le uspelo in zdaj smo tu!
Rockline: Imam občutek, da ste res udarili nenadno – s februarskim koncertom v Orto baru, medtem ko vas prej rockerska javnost ni poznala.
Jaša: Morda se res zdi, da smo prišli čez noč, a mi še kako dobro vemo, da se za izdanim albumom skriva večletno preigravanje v kleti. Ko je bil album nared, smo se odločili za promocijo, da pokažemo kaj smo naredili in se predstavimo tudi navzven, začeli smo redneje koncertirati.
Rockline: Ste že vse od ustanovitve benda sledili cilju izdaje albuma in vsemu, kar temu sledi, ali se je vse skupaj zgodilo spontano?
Miha: Da, in zaenkrat smo z rezultati našega dela zelo zadovoljni. Trudimo se čim več koncertirati v »undergroundu« in si pridobiti čim več raznolikih izkušenj, zavedamo se, da imamo še veliko pomanjkljivosti, že iz čisto tehničnega vidika moramo odpraviti kakšne napake, da bomo morda prišli do točke, ko bomo pripravljeni tudi za večje odre. Do takrat pa nas čaka še veliko dela, izboljšati se moramo na vseh možnih ravneh, pisati moramo novo glasbo, vseskozi napredovati...
Jure: Ko že omenjaš našo tehnično plat, Miha, dejansko je tako, da šele z osvajanjem novega glasbenega in tehničnega znanja dojemaš, česa vse še ne znaš. Že ko smo prišli do tega spoznanja, smo naredili korak naprej. In dokler ne bomo popolnoma ujeli želenega ritma, ne bomo mogli biti zadovoljni sami s seboj. Če nas v tem trenutku vržeš na nek večji oder, bi pregoreli. Zaenkrat še nismo dorasli temu, se pa vsekakor trudimo. Delati je treba majhne korake in se ob tem učiti. Zdaj, tudi če smo imeli koncert v Orto baru, smo še vedno nula, če veš kaj mislim. Kilometrina ima veliko moč.
Rockline: Za vami je torej izdaja albuma in njegovo večmesečno koncertno promoviranje. Morda že razmišljate o nadaljnih kariernih korakih?
Miha: Za junij nismo imeli nobenih konkretnejših planov, pa smo zdaj dobili povabilo iz Cvetličarne, kjer bomo igrali pred Janezom Bončino - Benčem, dogovarjamo se tudi za open-air koncert na Metelkovi v drugi polovici meseca. Sanjali smo, da bi se odpravili na krajšo turnejo, v igri so bili Zagreb, Reka, Trst, Koper, ampak so v igri tudi izpiti na faksih, zato je ta plan padel v vodo. Nato bo prišlo poletje in z njim naša računica, da bomo igrali na kakšnem moto zboru, v nasprotnem primeru pa bomo delali na novi avtorski glasbi. Z novo koncertno sezono pa bodo seveda prišli tudi novi klubski koncerti: Jedro v Medvodah, pa Metelkova, Rdeča Ostriga v Škofji Loki, Mostovna, Kult na Bledu, Down Town v Kranju, odprtih je kar nekaj opcij. Z novim letom pa morda štartamo na omenjeno hrvaško mini turnejo...
Jure: Tudi če nam ne uspe dobiti turneje, tega ne dojemamo kot minus, morda celo kot plus. Zdaj ko smo napisali in izdali teh nekaj komadov, je vse skupaj zastalo, zato nam bo prijalo, če bomo uspeli poleti ustvariti kaj novega materiala. Mnogo bendov, ki gre skozi uvodno fazo prvega albuma, misli, da bo zdaj od tega živelo deset let. Tako to ne gre, treba je iti naprej in srčno upam, da bomo že v kratkem spisali nekaj svežega materiala.
Rockline: Kako nastaja vaša avtrska glasba? Prinese en član benda na vajo nek riff, neko idejo, ali komadi nastajajo kot plod celotne skupine?
Rok: Težko je posplošiti, saj vsak naš komad nosi svojo zgodbo o nastanku. Ponavadi nekdo od nas na vajo prinese kakšno idejo, in če jo ostali člani zagrabijo, morda iz tega nastane dobra kompozicija, seveda pa veliko idej pristane tudi v košu. Včasih se zgodi, da ideja nekaj časa stoji in jo šele potem nadgradimo, včasih tako pomembno vlogo odigra tudi časovna komponenta.
Rockline: Torej so komadi delo celotne skupine?
Rok: Kakor kateri, ponavadi pa pri razvijanju nekih idej res vsak član v komadu pusti svoj pečat.
Miha: Ponavadi ideje sploh niso problem. Nekateri v skupini imajo glasbeno izobrazbo, drugi ne. Ideje same sploh niso problem, kvečjemu nestrinjaje dela članstva o kateri izmed rešitev. Včasih traja, da se uskladimo in v samem komadu najdemo skupno točko, ki nam je vsem všeč.
Jure: Idej nam res ne manjka. Najtežji del pisanja komadov, sploh če so ti daljši od denimo treh minut, je komponiranje vseh delov v neko smiselno, povezano celoto.
Jaša: Kot so dejali že drugi, vsak prispeva svoje predloge, traja pa, da dosežemo nek konsenz. Skladbo je treba preigrati, komadi nastajajo in ni skrbi, da bi kot bend ostali pri tem albumu, stvar gre naprej. Moramo se družiti, saj smo kot celota zelo produktivni in verjamem, da je poletje pred nami pravi čas za nadgraditev našega opusa.
Jure: Ne govori v tako optimističnem tonu, da ne bomo na koncu ničesar naredili! (smeh)
Rokcline: Gojite zelo zanimiv glasbeni stil. Veliko je hard rock bendov, ampak v slovenskem prostoru ste se takoj z izdajo prvenca »High Heels Avenue« predstavili na čisto samosvoj način. Gojite različico hard rocka, ki je bliže ameriškemu dojemanju žanra, v vaši glasbi je veliko bluesa. Kako je prišlo do tega?
Jaša: Blues je bil vedno osrednji del naše glasbe, na bluesu smo vse gradili. Čutimo ga, ker pa smo po srcu vseeno hard rockerji, smo se odločili za preplet teh dveh žanrov.
Jure: Vsi čutimo blues, po drugi strani ga pa more žgat. Blues simbolizira celo vrsto čustev, je žmohten, asocira na seks, je glasba, skozi katero se človek sprosti. Odločili smo se za stil, ki nam je vsem blizu. Vseeno nam je, če smo komu podobni, s kom nas primerjajo in tako dalje, nam je všeč kar delamo in pri tem bomo ostali. Drugače ne znamo.
Miha: Poleg tega smo že dolgo skupaj. Kljub vsem štalam, ki smo jih že doživeli, smo skušali vsak komad dodelati kolikor se je le dalo. Ne govorim samo o nekem zaporedju akordov, pač pa o estetskem aranžmaju z dobrim riffom, ki se lepo pokriva z vokalom in ostalimi linijami. Pomembno je bilo, da smo nastanku vsakega komada namenili ogromno časa.
Jaša: Nismo zadovoljni s komadom kot komadom, ves čas ga predelujemo, v njem hočemo slišati celoto, da je vsem všeč, da smo ga vsi dodelali. Šele ko se s komadom lahko vsi identificiramo, vemo, da smo ga izoblikovali do končne podobe. Blues in rock'n'roll, v tem smo enostavno doma.
Jure: Naša glasba ni na prvo žogo. Verjamem in upam, da tudi nikoli ne bo. Nekateri glasbeniki recimo veliko pozornosti namenijo graditvi vzdušja, mi pa želimo do tega cilja priti s preprosto zasedbo – dvema kitarama, basom, bobni, vokalom. Predvsem vokalom. Zato naša glasba verjetno ne bo všeč vsakomur. Vsebuje veliko sporočil, atmosferičnih preobratov, zato ne gre govoriti o tipičnem žurerskem hard rocku. Ni ravno radijska scena, ampak osebno mi je za to čisto vseeno, dokler bomo delali kar nam je všeč.
Miha: Dejansko smo naleteli tudi na problem, da smo napisali muziko, ki je bila predobra, da bi jo sploh izvajali...
Jure: Pa ne smeš zdaj vsega povedati, no... (smeh)
Miha: Zato smo se morali domeniti, kako to sploh izvajati. Riffi in vsi ostali elementi namreč dobro zaživijo šele potem, ko jih dobro izvedeš. Seveda smo želeli vsak element dobro naštudirati, to je bil tudi poglavitev vzrok, ki nas je nekaj časa zadrževal pred snemanjem.
Rockline: Piše se leto 2013. Hard rock doživlja lepše čase, kot denimo pred desetletjem. Pravkar ste izdali prvenec in s tem z velikim korakom stopili v sredo scene, kakšni so odzivi, kako se vse skupaj odvija? Kako izgleda scena skozi vaše oči?
Jaša: Veliko je novih bendov, veliko je dobrih bendov, mislim, da scena cveti. Tem bendom je treba dati več priložnosti, da se pokažejo. Tega je premalo. Vsekakor pa mislim, da se scena še vedno vzpenja, bendi delajo dobro avtorsko glasbo, zato bi si zaslužili, da bi sceno z večjo izpostavljenostjo dvignili na višjo raven, ven iz podzemlja.
Miha: Hard rock scena ne bo nikoli več tako popularna, kot v svojih zlatih časih. Morda je ravno to priložnost oziroma sporočilo, da treba najti nekaj novega. Mi si želimo skozi glasbo poiskati nekaj novega, čeprav nekih korenitih sprememb tako ali tako ne mislimo delati – všeč nam je glasba, kakršno igramo. Glasbeni trg je šesti največji trg na svetu. In znotraj tega tržišča je prostor tudi za hard rock, tudi ta mini segment je še vedno veliko večji kot si kdorkoli od nas sploh lahko predstavlja. Z veliko vloženega truda verjamem, da se da priti do točke, ko se ti vse dosedanje kaplje znoja povrnejo. S kvaliteto, dobro izvedbo, sporočilnostjo in unikatom se da priti do tega, da nekega dne odrineš na evropsko ali ameriško turnejo. O tem sanjamo, a se hkrati zavedamo, kje stojimo danes. Naš prvi cilj je dvigniti kvaliteto na res visoko raven. Ob tem uživamo in že zdaj doživljamo lepe trenutke.
Jure: Stil, takšen ali drugačen, ne glede na vse predsodke, ki so danes na svetu, je lahko iskren le, če prihaja iz srca. Če je neka glasba narejena iz gole potrebe po poslušanje, je to navadno sranje. Če pa glasbenik čuti to kar dela, pa čeprav morda njegova glasba ni mainstreamovsko naravnana, bo prej ali slej našel neko ciljno publiko, ki ga bo sprejela. Dokler si iskren, je vse mogoče.
Rockline: Pa smo prišli do finalnega vprašanja, do zaključne misli. Bi morda radi karkoli sporočili našim bralcem?
Miha: Aktivni smo na omrečju Facebook, kjer se nas lahko kontaktira za koncerte. Našo bazo obževalcev želimo čim bolj razširiti, zato da smo lahko v direktnem stiku. Težko se je promovirati preko drugih medijev, kjer kraljuje denar. Žal nismo v stadiju, da bi lahko veliko vlagali v našo promocijo. Plato se da za simbolično ceno treh evrov dobiti pri nas, na voljo so tudi majice. Hvala vsem, ki ste nas do sedaj sprejeli, opazen je velik napredek pri tem, kako ljudje pristopajo do nas, všeč nam je vsaka naklonjenost, podpora, ki jo dobimo, saj nam daje novega zagona.
Jure: Vsako ponudbo sprejmemo z največjim veseljem. Bodite pridni, in se kmalu spet vidimo!
Rockline: Hvala za vaš čas in vse dobro na prihodnji poti!
Intervju vodil: Urban Bolta
Fotografije: Karin Zelko
na vrh