Dan D so ena najpopularnejših rockovskih zasedb v Sloveniji. So v fokusu množice, ta pa je zahtevna in zato razvajeno čaka na nove in nove artistične poteze skupine. Poteza s projektom »Tiho« je bila za Dan D pravzaprav nujna, da se skupina ne bi slučajno ujela v past rutine in samorepeticije. S preoblikovanjem Dan D repertoarja na noto rabe eksotičnih pripomočkov od steklenic, žlic, kuhalnic, odpiračev itn… je skupina artistično korenito pretresla svoj kreativni duh, kar jim je pomagalo dozoreti do nove razvojne stopnice, na kateri stoje Dan D danes še močneje, še odločneje in to jim odpira vrata na stežaj k inspirativni drži in kreativno artistični izzivalnosti, ki ju lahko skuipna optimalno iztrži v procesu snemanja prihodnjega studijskega albuma.
V sklopu jesenske »Tiho« turneje smo skupino prestregli, dne 03.11.2012 v Šmartnem (Goriška Brda). Po nastopu skupne se je ponudila priložnost, da pokramljamo z karizmatičnim frontmenom in glavnim skladbopiscem skupine Dan D Tomislavom Jovanovičem »Tokcem«…
RockLine: Od kod ideja za obsežno slovensko turnejo namenjeno izvedbi akustičnih koncertov?
Tokac: Bili smo povabljeni na festival Lent, izrazili so željo, da bi Dan D priredili akustični nastop. Veš to smo mi že nekoč izvajali,… akustične kitare, akustični špili, ideja nam najprej ni bila na mestu… Potem sem se spomnil na podstrešje in smo pobrskali po njem. Našli smo žlice, kuhalnice… Sprva smo se hecali, preizkušali smo stvari v napol šali, vendar je zadeva stekla. Zadeva je vžgala po intimnem principu ter zapeljala stvari v pravo smer. Rezultat je bila drugačna prezentacija našega glasbenega kataloga, predvsem gre tu za pristop podajanja čustev, kar drugače učinkuje v primerjavi s prejšnjimi turnejami skupine.
RockLine: V bistvu je nekakšna nadgradnja variante »Izštekani«.
Tokac: Da. Tam si imel akustične kitare, bobnarske metlice,… To je pač ustaljena praksa na sceni. No tokrat pa gre za nekaj precej drugačnega. Ves starejši material, kot tudi novejši komadi, funkcionirajo zelo deviantno v primerjavi z vsemi dosedanjimi preararanžiranji, da ne govorimo o Dan D izvirnikih. Druga atmosfera, druga senzibilnost se razvijata. Na plano sili drug princip komponiranja skladb, rezultat je druga energija…
RockLine: Tega večera v Šmartnem tu v Goriških Brdih, ste odigrali tri ali celo štiri povsem nove skladbe, če se ne motim?
Tokac: Da štiri.
RockLine: Kako in kdaj so nastali? So motivi zanje starejšega nastanka, ali so se ideje porodile v fazi prearanžiranja vašega »back kataloga« za turnejo »Tiho«?
Tokac: Nastale so v času, ko smo se ukvarjali s starejšim materialom, torej pred kratkim. Rekli smo si, da ne bomo pod vsako ceno čakali, da dobijo ti novi komadi električno finalizacijo za prihodnjo studijsko ploščo. To za nas ni bilo pomembno. Pomembno pa je to, da so te skladbe nastale v drugačnem ustvarjalnem okolju, v novi situaciji posebne intime in sodijo naravno k preoblečenim klasičnim Dan D skladbam, v režiji »Tiho«. To se nam zdi povsem logično, ker je tako diktiral njihov naravni razvoj. Rodile so se torej na način in v času, da je za njih najbolj naravno, da se obravnavajo kot del Dan D zgodbe, ki je opredeljena kot »Tiho«.
RockLine: Temu pa sta sledili naravni potezi, zelo premeteni potezi, da ste izdali rustikalno obliko novega avdio zapisa na kasetnem nosilcu, ki je vložen v embalažo brezovega polena, kot tudi nekakšnega usnjenega mošnjička,…
Tokac: Veš tudi ta poteza se je razvila povsem spontano. O tem ni nihče premišljeval. Snemali smo v posebnem ozračju kmetije v Šentjerneju. To je povsem nova ustvarjalna sfera za nas, ki nas je očarala na poseben način, nas navdahnila, dodatno motivirala, z-animirala, veš tukaj pojejo drugačni ptički he he he… Ideja s kaseto je odlična. Ta moment se nam je zdel idealen, da na nek premeten način znova sprovociramo ljudi. Ljudi mora skupina vselej nekako sprovocirati, vendar tega ne sme storiti na silo, pač pa tako, da jim ponudi denimo kaseto – nekaj na kar je večina danes že pozabila, da je kdaj sploh obstajalo in ljudje se morajo zato potruditi da poiščejo kasetofon, da si bodo kaseto lahko zavrteli in poslušali skladbe. Gre za vrsto subtilne provokacije, ki mora vžigati stimulativno na sprejemnika, na ljudi, ki jih zanima naša glasba, v tem primeru.
RockLine: Kar nekaj zanimivega je bilo videti in slišati na vašem špilu v Šmartnem. Obra se je prelevil za hip tudi znova v pihalca, ko je prijel za tubo, skladbe učinkujejo posebej intenzivno, kot da jih še ne bi nikdar slišal prej, posebej se me je dotaknila denimo skladba Tiho, pa to ni bila edina…
Tokac: Tudi tukaj je prišlo do izbora skladb, ki jih izvajamo na odru povsem spontano. Ni bilo poprej natančno določnih skladb, ki bi bile namenjene preobleki v varianto »Tiho«, pač pa smo preprosto spontano preizkušali skladbe kako funkcionirajo v novem glasbenem okolju, novih zvočnih krajinah, novih emocijah. Kjer efektivno zgrabi neka skladba, je to v čustvu. To je prvinskost vsakega glasbenega sporočila. No vsaj mora biti po plati iskrenosti. Tako je nastal repertoar. Ničesar nismo podrejali uporabi sile.
RockLine: Kako je potekal proces preoblačenja pesmi?
Tokac: Dobili smo se pri meni in odšli na podstrešje. Prijeli smo za instrumente, ki jih v življenju nismo igrali. In preizkušali, preizkušali in preizkušali. Ugotovili smo, da vse učinkuje na način, ki ga prej nismo poznali, vedeli smo, da to kar počnemo ni podobno še ničemur, kar smo preizkusili v karieri. Vse te skladbe funkcionirajo tako zelo drugače, kot bi bile prvikrat ustvarjene. Na tak način smo si pravzaprav izmaknili tla pod nogami. To pomeni, da smo sami sebe postavili na neko povsem novo preizkušnjo,ki je bila za nas zelo zahtevna. Šlo je za nek zrelostni izpit. In zmogli smo ga. Tu vlada le eno vprašanje: »Ali si, ali pa nisi?« Veš in tu ni izgovorov. Ali igraš, sicer pa je bolje, da takoj spakiraš kufre in greš domov!
RockLine: Nocoj si zibal v rokah pravo morje različnih instrumentov, kdaj si se naučil vse to igrati?
Tokac: Z glasbo se ukvarjam že zelo dolgo. In tako je nastopil ta moment, ko ti sprovociraš samega sebe do te mere, da se postaviš pred dejstvo, da nisi na tistih varnih instrumentih, saj razumeš…. Ni Marshalla, ni Les Paula, ni trivialnosti, ni predvidljivosti, ni kontrole – ni torej stvari, ki ti ponujajo varnost. V tej novi situaciji si sprva nekoliko nesiguren, porajajo se vprašanja, dvomi… A ko se samozavest zgradi, ko ugotoviš, da si vstopil v neko sfero, ki jo odkrivaš na novo, postane to velik užitek in pravzaprav te ta sfera izziva, na nek princip drugačne, še ne preizkušene kreativnosti. Pričneš spoštovati in žlico in kuhalnico. Sliši se skromno, a pomeni veliko.
RockLine: In reakcije občinstva so burne, ko na Dan D koncertu recimo Obra naenkrat udari po seriji navezanih steklenic na vrvicah…
Tokac: Da. Vsi najprej gledajo, kaj za vraga že ves čas počno na odru steklenice. Imajo svoj namen, svoj trenutek in so pomembne. A vsi so nestrpni ker ne vedo, kdaj bo ta trenutek nastopil. Ni mi všeč ko novinarji in mediji eksponirajo naš novi princip, kot nekaj posebnega in pravzaprav zadeve na nek način napihujejo, senzacionalizirajo. Ne. Kuhalnica in žlica sta čisto navadna predmeta. Bistvo stvari je to, ali ljudje slišijo v tem glasbo, ali ne. Šteje le glasba. Dotik artizma.
RockLine: V drugi polovici septembra lani ste odigrali na železniški postaji v Ljubljani »nenapovedan« nastop v dopoldanskih urah. Kako so reagirali mimoidoči in kakšna so bila občutja?
Tokac: Spet je odgovor isti. Tega smo se lotili iz želje po provokaciji. Je pa tu ena razlika. Malo prej si držal na podstrešju žlice in kuhalnice, torej ti trenutni inspirativ ne narekuje, da bi se podal na glamurozni nastop v Halo Tivoli, iščeš majhne stvar, majhne in enostavne stvar, a stvari z utripom intime. Železniška postaja je kot nalašč v tem oziru. Je povezava na naša razpoloženjska stanja v obdobju preizkušanja teh eksotičnih orodij, instrumentov…. Lahko rečeš tudi neke vrste refleksija na ustvarjalno periodo. Seveda pa je v ozračju vseskozi tavala naša misel, ali lahko s tem zgodnjim nastopom na postaji osrečimo mimoidoče, ki so se odpravljali v službo ali na fakulteto ter jim tako polepšamo vsakdan. To je tud prvi namen v končni fazi. Namen glasbe. Cilj smo dosegli, reč je vžgala!
RockLine: Zadnje čase se je modna muha pouličnih glasbenih trubadurjev v Ljubljani zelo razmahnila…
Tokac: Da. Vendar zanimivo, da v tem času, ko smo se znašli mi na železniški postaji, tam ni bilo med njimi nikogar. Celo spraševali smo ljudi, osebje ki dela na postaji, če kdo izvaja takšno prakso, pa so odvrnili da ne. To mi ni jasno. Skupine bi morale ravno tam opravljati svoje tonske preizkušnje.
RockLine: Je bila pa to šok terapija za mimoidoče.
Tokac: Efekt je bil seveda opazen. Vendar pa v smislu, da smo širili pozitivni duh, vibracija in dražljaji so bili zelo pozitivni. Energija je drugačna. Ni pa pri tem važna kvaliteta izvajalca, važen je namen, ki mora biti iskren. Jaz tega uličnega igranja v splošnem ne razumem kot »žicanje«. Preprosto gre za to, da se je nekdo naučil nekaj igrati in gre to ven na ulico pokazat, ker uživa v tem. Pošteno pa je, da za svojo igro in predstavo dobi tudi kakšen cekin. Tega bi moralo biti več in več. To ni fehtanje. Gre za princip da ti nekaj daš ljudem, nekaj kar je v tebi in nekaj kar more iti ven iz tebe.
RockLine: Leta 2008 si prispeval vokal na eno od skladb za drugi album skupine Elevators. Glede na to, da oni ustvarjajo v povsem drugačnem glasbenem okolju me zanima, kako ste prišli na isto valovno dolžino in si vskočil pomagat z vokalom na skladbo »Čedo ljubavi«?
Tokac: Mi smo dolgo že v neki navezi. Gre za Srbohrvaški tekst, ki ga je napisal RunJoe (Sergej Ranđelović, bobnar skupine Elevators, op. p.), pa se mu je zdelo priročno, da se jaz lotim vokala, nemara zato, ker prihajam tudi sam iz juga, pa so si Elevatorsi verjetno mislili, da bom zato to najbolje izvedel jaz. Je pa to tak jugo-revival komad, ki mi je bil dejansko tudi pisan na kožo. Po moje je to vzrok sodelovanja.
RockLine: Je kje že kak žarek na obzorju, ki nemara že naznanja, da se lahko nadejamo novega studijskega albuma skupine Dan D?
Tokac: Ta trenutni projekt »Tiho« smo izpeljali z namenom, da zasučemo malo našo ustaljeno Dan D zgodbo. Da presenetimo sebe in ljudi. Če ne uspeš presenečati sebe in ljudi, potem nisi več zabaven. Dan D smo le večja skupina na prizorišču slovenske glasbene scene in da se ljudje ne nasitijo naše zgodbe, ki ne sme preiti v rutino, si moramo izmišljati nove art ideje in jih ponujati poslušalcem. Veš, če preveč koncertiraš, se ljudje hitro nasitijo skupine, prav tako postane trg prenasičen. Smo preveč popularni in zato smo prisiljeni v to, da veliko nastopamo. Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev pa je v tem oziru kaj hitro prenasičena, saj se ljudje naveličajo ponavljanja ene in iste zgodbe in to lahko ubije zgodbo o skupini, glasbo skupine, duh skupine, vse. Spotoma pa ubiješ tudi ljudi in nisi več zabaven. V tem oziru smo tudi zmanjšali količino nastopov. Sprememba s projektom »Tiho« pa je bila za nas nujna, da stopimo korak stran od ustaljene prakse. Verjamem pa, da je ta naš artistični odmik pomemben dejavnik, ki bo povzročil kreativni premik v vseh nas, kar bo pomembno vplivalo na realizacijo svežine in novih idej za prihodnji studijski album. Ta album bo seveda električen in se ga srčno veselim. Ne vem kdaj ga bomo začeli delati in ne vem kam bomo z njim šli. Ravno ta nepredvidljiva nota je toliko bolj privlačna in zato me to, kot glasbenega umetnika, toliko bolj vznemirja in veseli. Ta svoboda, da nisi omejen z načrtovanjem kdaj in kako, je nekaj najboljšega kar se ti lahko zgodi, kot glasbeniku.
RockLine: Poleg Dan D so na tak princip funkcioniranja v slovenskem glasbenem prostoru večno obsojeni Siddharta, pa tudi Big Foot Mama…
Tokac: Slovenija je torej zelo majhen prostor, skupine pa se lahko kaj hitro ujamejo v past v želji, da bi veliko nastopale in se zato postopoma spremenijo v vikendaške bende, ki stremijo le za tem, da dobijo špil. To pa ne sme biti tvoj cilj. Cilj mora biti kreativnost, smisel in kvaliteta. In če ti v Sloveniji narediš 100 koncertov, to ni kvaliteta, to je kvantiteta.
RockLine: To je tudi princip zdravega artističnega zorenja slehernega izvajalca, ki ustvarja avtorsko glasbo.
Tokac: Zanimivo je to, da sem zadnjič po zares dolgem času znova poslušal našo prvo ploščo, to je bilo pred kratkim, ko smo se Dan D peljali skupaj v kombiju. Umiral sem od smeha. Na pol bizarna sporočila v poeziji, izpostavljen je moški šovinizem v tekstih in podobno. Seveda začneš na vse to skozi leta gledati drugače. Vendar je bilo v redu. Bili smo mladi in nismo tega zadrževali v sebi. Ne nazadnje, kaj pa veš o življenju, ko si star dvajset let in malo preko dvajset? Vendar to ni pomembno. Glavno je, da daš to energijo iz sebe, ker je takrat pravi trenutek za to. In če vztrajaš v tem, sledi to odraščanje, zorenje skupine na naraven način. Glavno je, da ne ostaneš isti. To bi mene osebno najbolj bolelo. Naš drugi album mi je veliko močnejši glasbeni manifest glede dovršenosti skladb. Veliko je hitov na njem, odličnega skladanja skladb, tudi precej več sem se nagaral pri aranžmajih za drugi album.
RockLine: Si imel kdaj željo da bi se preizkusil v kakem drugem glasbenem projektu? Nemara kot samostojni umetnik, kantavtor, Tvoja sporočila v poeziji so namreč močna in v substanci zelo tehtna.
Tokac: Seveda je vseskozi poleg vsega prisotna neka želja v meni po takšnih projektih, vendar pa po drugi plati vseskozi sodelujem z drugimi glasbeniki, s skupinami, jim produciram glasbo. Predvsem me zanimajo mladi kreativni bendi in jih iščem, da »jim, kot vampir, pijem kri in me to potem pomlajuje« (vsi smeh). Te mlade kreativne bende je treba zmotivirati. Rad bi prenesel nanje to svojo trmo in vztrajnost. Zato ker lahko uspeš z vztrajnostjo. Je mogoče. Le zaupati moraš samemu sebi in vztrajati. Žal je tako, kot si ti prej rekel, da so v Sloveniji trije bendi. Tri institucije. In to ni prava scena. Treba jo je nujno razširiti.
Koncertno RockLine reportažo z nastopa skupine Dan D, v Šmartnem (Goriška Brda), z dne 03.11.2012, si lahko preberete TUKAJ.
Koncertno RockLine reportažo z nastopa skupine Dan D, v Novem mestu (Lokalpatriot), z dne 29.11.2012, si lahko preberete TUKAJ.
na vrh