Po performansu The Tide v Gali Hali sem se napotil v zaodrje na kratek intervju s skupino. Načrtovanih 10 minut intervjuja se je prelevilo v 45 minut pogovora o pojmovanju glasbenega ustvarjanja, o lojalnosti in prihajajočih dneh.
RockLine: Ob poslušanju vaše glasbe me vaš pristop spomni na nekakšno bluesovsko varianto One Republic in Bastille, ki se dobijo na prekmurski gibanici. Zanima me predvsem kako ste začrtali konceptualni potek plošče Landings, kako ste jo sestavili med seboj?
Tomaž: Proces je odvisen od pesmi in idej, ki jih imaš na razpolago. Nekatere ideje se hitro zaključijo, ne rabiš komplicirat, ker so v osnovni vedno enostavne. Druge ideje smo pa obračali gor, dol, levo pa desno in niso prišle na album. Za njih smo porabili lahko tudi tri mesece pa v bendu niso zaživele.
Marty: Je pa zanimivo da se način dela ne razlikuje preveč od načina dela benda 10 let nazaj. Čisto vsi ustvarjamo skladbe.
RockLine: Čisto vsi? Ni nikogar ki bi vodil proces?
Marty: No, mogoče imata onadva (Tomaž in Drejc) kakšno idejo, ki jo skupaj naredita. Vendar ne deluje na tak način da bi nekdo spisal note pa dal zasedbi in to je to. Od začetka sklabe naprej vsak naredi svoj kos in potem sodelujemo skupaj pri končni sliki; to že od začetka benda. Se pa npr. občasno ta protokol spremeni: Johnny (Janez) je na zadnji plošči precej delal na kitarskih rifih, mogoče kakšna skladba nastane celo iz tega.
RockLine: No, ravno to sem pri Janezu opazil: zanimiv mi je njegov kitarski setup in progresija njegovega sounda vseskozi plošče.
Tomaž: Veliko eksperimentira.
Marty: Res si vzame čas za zvok in tisto, kar bo igral.
Tomaž: Prva plošča, Love & Trust, je bila zgrajena na meni, Drejcu pa basistu Dejanu...
Drejc: Skladbe na Love & Trust so bile izmišljene še preden je Johnny prišel v bend. Imel je zelo malo maneverskega prostora. Na naslednji plošči ga je imel že malo več, na naslednji še več, itd.
RockLine: Možno je opaziti tudi spremembo aranžiranja po poteku plošč; razpolaganje z elementi znotraj skladb. Običajno tega ni v slovenski glasbi, vedno mora nekdo v bendu igrati “šefa”, ostali pa nekako sledijo.
Tomaž: No, mi težje delamo če nas vseh pet naenkrat dela na začetku ene idej. Pesmi, ki so nastale iz džemov, je manj; mogoče greva nekaj jaz pa Drejc podžemat, ampak je to zelo grob okvir ideje, h kateremu pozneje vsi dodatno prispevamo, zato da skladba zaživi. Brez ostalih imava z Drejcem včasih “jao-bože” ideje. So v redu, vendar ni to to.
RockLine: Ste imeli, odkar delujete kot skupina, kdaj tudi kakega producenta? Nekoga ki bi vam pomagal pri aranžiranju od temeljev komada navzgor?
Drejc: Ne, sredi ustvarjalnega procesa ne. Na Landings plošči se je prvič zgodilo da smo imeli zunanjega producenta.
RockLine: Namreč opaziti je nekakšno boljšo homogenost skladb.
Drejc: Prvi dve plošči je produciral Dejan (basist), pri tretji smo načrtno šli v to, da je ploščo produciral in miksal zunanji član benda.
RockLine: Ste miksali tudi pod producentom?
Tomaž: Miksali smo v Metroju, šli smo čisto na analogne mešalke.
Marty: Mislim, da bo največje presenečenje nove plošče ravno to: skladbe niso tako drugačne od dosedanjih, so določene ki odstopajo, vedno so se kje znajdle. Zunanje produciranje doda skladbam in principu ustvarjanja nekaj, kar sami ne moremo naredit, kar Dejan kot producent (in član benda) ne more.
Tomaž: Mi smo pri Dejanu vedno mislili: “ Saj je član benda, on hoče vse nas upoštevat”. Sound je bil odličen, za Landings smo se pa drugače odločili. Matjaž je tukaj imel proste roke in je vse posnetke po trakih začel kar miksat, začel je delat na skladbah, skladbe je spustil skozi mešalko čisto surove.
Marty: Pri eni skladbi je cele bobne zamenjal. Pač, ni mu sedel sound, pa jih ga je čisto zamenjal.
Drejc: Pri eni skladbi je cele klaviature dal ven (smeh).
Tomaž: V ponedeljek izide nova Little Love Pretender: Tukaj sem si npr. cel čas predstavljal tak plavajoč vokal. On (Matjaž) ga je naredil čisto suhega, takega kot je v studiu, čisto surovega. Da te udari naravnost v glavo, to je to. Klavir in kitara pa zadaj ustvarjata atmosfero.
RockLine: S takimi manevri se posledično rešiš konflikta med inštrumenti.
Marty: Gledano za nazaj; omejen postaneš, ker cel čas razmišljaš na en in isti način. Tukaj pa Matjaž reče: “No, jaz drugače gledam na tole”. In se prepustimo. Kot bend pa itak delujemo tako da zaupamo; Matjažu zaupamo, ima proste roke nad delom, ravno tako kot Kitch&Nitch za dizajn, itd.
RockLine: Dizajn je ena skrajno opazna stvar pri vas. Je mogoče to kolektivno delo?
Tomaž: Eno zlato pravilo vedno drži: Če nisi v temu doma, potem prepusti delo tistemu ki je. Mi vedno rečemu tistemu ki nam dela dizajn, ali spot: “Čisto nič ti ne bomo govorili, imaš proste roke.” Kitch & Nitch nam delata te animacije; niso spoti, so animirana ozadja, je nekaj drugačnega. Potrebno je razbijat to premico povprečja. Zaupanja (v Sloveniji) glede takih stvari vedno zelo manjka.
Marty: Poskusiš izbrat nekoga, ki mu toliko zaupaš da bo dobro opravil svoje delo, da se ne obremenjuješ s tem ali bo v spotu več pevca ali kitarista. Ti piči z dizajnom, ti piči s spoti, mi delamo glasbo. In to je to. Mi smo live skupina, s tem se ukvarjamo.
RockLine: V live izvedbi vaše studijske skladbe definitivno še dodatno zažarijo.
Marty: Mi smo prvotno live band, šele nato studijski.
RockLin: Ste kdaj snemali tudi v živo? Mišljeno kot vsi skupaj naenkrat?
Marty: Imeli smo idejo, da bi posneli skladbe v živo.
Tomaž: Nismo pa dovolj dober bend, no go (smeh).
RockLine: Ste vsaj poskusili? Ker energija všega živega nastopa drži v sebi nekaj svojstvenega. Ne pravim, da istega občutka se ne da najti na vaših albumih, vendar je živi nastop popolnoma nekaj drugačnega.
Tomaž: Live smo igrali na Izštekanih, 2007, to je bilo super. Vendar se nismo ravno čutili pripravljeni za živo snemanje; na Landings plošči smo opazili da so se ideje razvijale tekom snemanja. Šli smo precej na surovo, bobne mamo, vokalna linija je, kitara je, klavir je, pa piči.
Marty: Kar se tiče snemanja Landings; pred snemanjem smo imeli skupne intenzivne vaje približno tri mesece, toliko da je bila baza postavljena in da sem imel strukture za bobne postavljene. Bobne sem nato posnel v enem dnevu (9 skladb): prvi dan smo bobne postavili za snemanje, drugi dan sem jih posnel. Potem so ostali na te bobne nasneli svoje linije.
Tomaž: Čeprav imaš prav, bi bilo fajn posnet svari v živo. Na posnetkih se čuti tisti “žmoht”, na live koncertih dobiš pa toliko več.
Marty: A veš kaj bi blo res zanimivo? Zanimivo bi bilo narediti oboje; da posnameš live, pa še studijsko varianto. Dvojna plata.
Drejc: Osebno mislim da obstaja zelo realističen razlog zakaj ne snemamo v živo: mi ne živimo od glasbe in nimamo časa dnevno vadit 4 ure. Če bi lahko vadili 4 ure na dan, bi z lahkoto posneli live album. Imamo vsak svoje službene obvznosti, časa za vadbo pa malo.
Tomaž: Imamo ogromno idej, posnetih na računalniku v vadbenem prostoru; za Landings smo tako izbirali tiste, ki so nam res nekaj zbudile, npr. voljo po džemanju na odru. Voljo po temu da bi kar skočil na oder pa samo džemal.
RockLine: Ravno zato; live nastop ima nekakšno otipljivo dodano vrednost. Če imaš zadeve sterilno posnete, potrebuješ nekaj da se med seboj porazgubi, nekaj napačnega, nekaj človeškega.
Tomaž: Tega primanjkuje slovenski glasbi.
Drejc: To je precej glasbena opazka: moje osebno mnenje je nekaj, kar v skupini prakticiramo že od samega začetka, in sicer to da skladbe se ne začenjajo iz istih tonalitet. To je zelo subtilna zadeva, vendar pri ljudeh to deluje. Če si predstavljaš, večina kitarskih bendov ima komade iz kitarskih tonaliet, ki so ponavadi lahke. Mi pa ustvarjamo skladbe iz čisto različnih tonalitet.
Tomaž: Tule je Drejc tisti, ki poudarja raznovrstnost (smeh).
Drejc: Tole si lahko privoščimo, ker se tako dobro poznamo med seboj, Johnny je dober kitarist, Tomaž odpoje kot je treba, itd. Seveda tonalitete spreminjamo tudi iz psiholoških razlogov: dokazano je da ralične tonalitete vzbujajo v ljudeh različne občutke. Pri nas so to stvari o katerih ne govorimo preveč, a se vseeno nekako zgodijo. To je dobro tudi zaradi plošče; ko poslušaš ploščo nimaš občutka da se ponalja, ko si jo preposlušal do konca.
Tomaž: Pri Kings of the Hill smo ugotovili da lahko tudi drugače, ne samo tonalitetno, začnemo in ustvarimo komad. Skladbe so precej klavirske, zato smo si rekli: “O.K., ne bomo začeli s klavirjem, dajmo nekaj drugega noter”.
RockLine: Dajmo basistu malo prostora. (smeh)
Drejc: Lep primer sta ta dva zadnja komada, ki smo ju danes zaigrali: te dve ideji sta bili najprej klavirski.
Tomaž: No, Roll the Dice ne.
Drejc: Tudi Roll the Dice.
Tomaž: Ne.
Drejc: Ideja ja. (smeh)
Po krajši prekinitvi, smehu in kričanju gremo naprej.
Drejc: Zdaj je šel pevec stran, vendar ostajata dva pametna ki vozita domov. (smeh)
Marty: Kar se tiče skladb: Dejstvo, katero gre poudariti, je da že 10 let igramo v nespremenjeni zasedbi. Smo take vrste bend; če bi enega vzeli stran, ostali razpademo. 10 let smo že vajeni eden drugega, ne gledamo na člane kot na plačance.
RockLine: Kot na odnos podjetje-delavci.
Marty: Ja, ali pa pevka plus spremljevalni bend, v katerem se v 5 letih Vsi zamenjajo. Pri nas, če bi nekdo zaradi službe ali kakršnegakoli drugega razloga moral prenehati, bi najverjetne vsi si rekli: “OK, to je to.” Saj bi lahko iskali zamenjavo, vendar ne bi bilo isto. Smo med seboj že tako povezani, da bi se težko obdržali skupaj po odhodu kateregakoli člana.
RockLine: In seveda je to moč opaziti. Govorim namreč o subtilnostih, katere je moč opaziti, kot npr. zaključki. Nekdo ki skupaj igra že desetletje se bo poznal do potankosti,in znal točno zadeti tisti zaključek, naj bo bolj triolski, ali pa bolj “four on the floor” občutek. To so detajli ki jih tkoj opaziš.
Marty: Glasbeniki, ki gledamo špile, to vidimo. Pa tudi čuti se.
Drejc: Veliko je stvari, ki jih poslušalec začuti , kljub temu da mogoče ne zna igrati kakega inštrumenta.
Marty: In če poslušalec ne začuti ničesar, potem bend ni dovolj naredil. Se ni dovolj potrudil. Če bend funkcionira prvinsko, bo poslušalec to začutil, če pa ne pa že ni dovolj. Ali pa se ga “fejka”, kot npr. “kje so roke!”. (smeh)
Drejc: Gre se tudi za čas v katerem živimo. Naša glasba ima tudi pop elemente, ne moremo tega zanikati, je popularna. Nihanja popularnega v smislu tistega, kar gre v uho in žanrsko popularnega so na primer 60-a.V 60-ih je bilo popularno tisto, kar je šlo hitro v uho, v 70-ih sta glam in heavy vzbudila žanrsko sledenje in popularnost, 80-a so spet sproducirala ene najbolj popularnih melodije, 90-a pa zanetila žanrsko popularnost grungea. Danes so ljudje vsega že zelo navajeni: zaradi padca produkcije in nizkih zahteva pa šepajo tako “catchy” melodije kot pa tudi žanrska produkcija, ki skrajno meji na nečloveško. Težko je poslušati npr. Lady GaGa, ki ima popolnoma “catchy” komad značilno nečloveško sproduciran. Ne pravim da je slabo, ampak trenutna generacija se identificira s takšnim tipom glasbenika. Torej tisti live “žmoht” je nekako prednot naših live koncetov. Dandanes je tak čas. En presežek moraš ustvariti, če ga ne s “catchy” melodijami, ga moraš nekako drugače.
RockLine: No, tako kot vaš nastop tudi izbira akordov pri vas ni ravno tipična kot npr tipični G, D in C. Nosite precej poseben harmonični podpis.
Marty: Ne mene gledat (smeh in kaže na Drejca).
RocKLine: Pač, opazoval sem med špilom Drejčve manerizme, in postal pozoren na to kdaj ti je (Drejc) "začelo dogajat", kdaj si se znašel v pravem trenutku, kdaj si prišel na svoj račun, in ponavadi se je to zgodilo na kakšnih zanimivih, čudnih akordih. (smeh)
Drejc: Majna skrivnost zakaj ustvarjam takšne akorde: marsikatera skladba je nastala iz džema med mano in Tomažem. Pozneje smo mogoče pri nekaterih skladbah odrezali skoraj celotne klaviaturske linije. Akordi so takšni zato, ker se s Tomažem konstantno spremljava: če se on ne najde, mi potem moji akordi nikakor ne pomagajo. Namen pa je da iz nekakšnih totalno taborniškh akordov (iz katerih bi lahko nastala taborniška pesem) potegnem malce bolj zakomplicirane variante akordov. Na tak način si mace prikrojim samemu sebi melodični spekter. Nekatere stvari uspejo, nekatere pa ne, odvisno od občutka. Težava ni v tem, da narediš 20 komadov ki se bodo igrali okoli ognja, ampak v tem, da si bodo vsi prekleto podobni in posledično dočgočasni. (smeh)
RockLine: In tudi tebi sčasoma postanejo plehki, ne odigraš jih več z začetnim zanosom. Skladbe izgbubijo večslojnost, posledično se vanje ne moreš več poglobiti.
Drejc: Tudi po desetih letih nastanka Love & Trust izvajamo skladbe z istim zanosom kot deset let nazaj, včasih celo bolje.
Marty: Skrivnost Love & Trust; Bobne smo šli snemat z namenom izdelave demo posnetka. Iz teh bobnov so nato traki, uporabljeni na albumu. (smeh)
RockLine: Temu bi se reklo spontanost.
Marty: Pač, posneli smo low-budget set Pearlov, pa si rekli: “O.K., tole bomo imeli za demo.”. Po poslušanju pa smo ugotovili: ”No,tole je pa kar dobro, bomo si tole vzeli kar za plato.”. 10 let nazaj smo delali na drugem nivoju: pridi, piči, posnemi. Zdajšnja situacija je precej drugačna.
RockLine: Imaš ljudi, ki se do potankosti ukvarjajo z detajli, pa postavljanjem mikrofonov, naj bo to na kitarskih ojačevalcih ali pa bobnih. No, bobni so precej občutljiva zadeva z vidika snemanja.
Marty: Ja, bobni so največja j***, ker na bobnih svet stoji. (smeh). Malenkost se hecam, vendar vseeno; če imaš bobne dobro posnete, iz tega naprej lažje delaš.
Drejc: Tile produkcijski prijemi nam hitro pokažejo da resnično živimo v “fejk” svetu. Če gledaš vse te reklame pa televizijo, kakorkoli obrneš vsaka reklama je “fejk”, isto je v produkciji glasbe. Kar slišiš je večinoma “fejk”, velikokrat vidiš izvajalca, katerega koncert v živo konkretno trpi oz. redko zveni v živo kot na plošči.
Marty: Oziroma, v živo lahko zveni podobno samo če imaš matrico z vsemi dodatnimi inštrumenti. Tega se mi ne gremo. Mogoče imajo naši (studijski) posnetki posnetih več kitar, za nastop v živo pa imamo vedno nekakšno “debato” o tem kako bomo poustvarili občutek z manj inštrumenti. Drejc nima pet parov rok za hkrati izvajati različne dele godal pa trobent. Vendar vseeno, ne bomo šli na matrico, nočemo kopije tega pa onega zvoka, hočemo vedno nekaj novega.
Po krajšem vrvežu in mahanju s cigareti se nam Tomaž nazaj pridruži.
Tomaž: Ko smo bli na izšteknih smo igrali Carry On; v tej skladbi imamo vmesni solo del, v katerem igrajo samo kitara, bas pa boben. To je to. Nobenih dodatnih bobno, efektov, nobenih dodakov. Lahko bi jih imeli, vendar pri tej enotavnosti ostajamo. Če ti s tem uspe dvigniti ljudi, če ti uspe narediti vtis, to je to. Brez olepšav.
RockLine: Zanima me , glede na to da imate nekakšne pop korenine in ambientalne tendence pri izvajanju, če za naslednjo plato mogoče razmišljate o dodajanju električnih, semplanih bobnov. Ne po ritmu elktronsko točni, po soundu.
Drejc: Mislim da ne, predvsem pa zato ker po naši logiki ideje ne izhajajo iz eksperimentiranja z opremo, ampak iz eksperimentiranja z ustvajalnostjo. Na začetku so ideje precej taborniške, vendar se z dodajanjem vseh elementov in vseh nas spremenijo v nekaj posebnega, v ustvarjalni eksperiment.
Tomaž: Za naprej pa sledeče: Vedno smo naleteli na ljudi, ki so nam zatrjevali da smo pop, na drugi strani pa na ljudi, ki so nam trdili da smo alter. Zaj***** zadeva. Imamo pesmi kot Desire, ki so čisti pop, pa Matrix World, ki ga žaga. Torej za naprej imamo več možnosti; ali poskusimo izvajati skladbe v slovenščini pod imenom The Tide ali mogoče kakšnim drugim imenom. Poskusimo obrniti kompas proti žaganju ali proti atmosferičnosti? To je isto kot da bi samega sebe spraševal: “Kaj boš zdaj? Boš stagniral? Miroval?”
Marty in Drejc: V bistvu niti sam ne veš (smeh).
Enostavno gre spontano naprej.
Na fotografiji: The Tide, med koncertnim nastopom, dne 12.12.2013, v ljubljanski Gala Hali (RockLine fotoarhiv 2006-2013, vse pravice pridržane)!
na vrh