Superbrands so indie rockerji iz Zagreba. V sklopu 27. skupin, ki so se prijavile na Epic RockLine Contest 2009/2010, edini tuji bend, ki je premogel dovolj poguma, da premaga navidezne bariere, ki so postavljene z državnimi mejami. Skupina je z besedili v angleščini in lahkotno, naravno in melodično zvenečim rock žargonom, že v začetku svoje kariere bolj zanimiva za poslušanje tistim, ki obiskujete festivale tipa FreQuency ali Nova Rock v Avstriji, kot pa v matični državi.
RockLine: Kaj je bil osnovni namen tega, da ste se prijavili na tekmovanje RockLine Epic Contest?
Adi: Za nas je bilo glavno to, da si na tak način zagotovimo nastop v Sloveniji. Slišal sem namreč, da je v tem času zelo težko dobiti nastop v Sloveniji, podobno je na Hrvaškem. Ta plat t.i. "tekmovalna" je za nas bolj ali manj nepomembna v tem primeru. Če bi slučajno zmagali, bi to za nas pomenilo nov koncertni nastop. To pa nam bi bilo znova najbolj pomembno. Nov nastop.
Hrvoje: Pa tudi v Sloveniji še nikdar nismo igrali, tako da je to za nas toliko bolj pomembno, da smo nocoj tukaj.
Robi: Slovenija je sedaj za nas tujina, ha, ha, ha... ta nastop se štejemo, kot da bi igrali v tujini.
RockLine: Katere okoliščine so privedle do glasbenega sloga, ki ga razvija in goji skupina Superbrands?
Robi: Jaz sodim še v staro gardo, ki se je nekako vključila v novi val skupin. Skupini sem se pridružil zadnji. Morda sem ravno jaz tisti faktor, ki je k temu kar danes zveni alternativno, dodal neko noto starega, tradicionalnega rocka, saj sem nastopal v skupinah še v osemdesetih letih.
RockLine: V katerih?
Robi: V Psihomodo Pop,...
Adi: Robi je za nas zvezda, he, he...
Robi: Igrali smo tudi v Ljubljani, tam nekje leta 1984 ali 1985... ne vem prav natančno.
Adi: Mi smo kot popolno nogometno moštvo. V njej so mladi, katerim kri vre v žilah, potem pa so tu starejši, ki znajo "umiriti žogo". V samem našem slogu pa ne moreš tako preprosto povzeti, kaj vse smo mi v karieri preposlušali in kar bi lahko vplivalo na to kar smo. Morda kakšnih The Smiths. Ko sem bil mlajši, sem jih precej poslušal.
Hrvoje: To nekako vleče pri nas bolj na kakšne The Editors...
RockLine: Ravno to sem hotel izpostaviti. Osebno ste me na trenutek spomnili na ta indie zvok skupin kot sta denimo Interpol, The Killers ali The Editors.
Adi: Takšnih primerjav je bilo doslej že kar nekaj. Sploh kar se vokala tiče. To je za nas super. Interpol so super skupina, prav tako The Killers.
Hrvoje: Veš kritiki nas mnogokrat povezujejo s skupinami, češ, da smo tej ali oni malo podobni, za katere sploh nismo nikdar slišali. In potem nas zanimajo in gremo poslušat, kdo za vraga so ti bendi, na ktere vlečemo.
RockLine: Deluje gradnja atmosfere, kot pomembno vodilo v vašem izrazu?
Hrvoje: Pa niti ne vem, če mi to sploh zavestno počnemo. To kar si recimo zaznal ti, ali zazna nekdo drug, ki nas posluša. Da bi se pred koncertom pogovorili o tem, da moramo preučiti npr. pristop do tvorbe kakšne posebne atmosfere. O tem se niti nismo nikdar resno pogovarjali.
Adi: Veš, pri tem gre za proces. Imaš skladbe, ki so neprimerljive, ko primerjaš kako so zvenele, ko smo jih prvikrat zaigrali v studiu in kako zvenijo danes, ko jih izvajamo na odru.
Robi: Sam se prinesel tisti bolj neposreden rock, v "mehkejši" pristop, ki so ga gojili ostali. Sedaj smo potegnili med tema dvema pristopoma nekakšno sredinsko črto.
Adi: Lahko samo rečem, da tako, kot zvenimo trenutno, nismo zveneli pred pol leta in tako ne bomo zveneli več čez pol leta.
RockLine: Potemtakem ste v fazi spoznavanja. Dograjujete in razvijate kemijo?
Hrvoje: Ne. Zasedba je nekako razdelala čvrsto formo in razmerja funkcionirajo uravnoteženo. Okej, kemija je druga reč. Negovati jo moraš ves čas. Vseskozi mora učinkovati tako, da poganja skupino naprej. Sedaj smo že toliko zreli, da lahko na prvo mesto postavimo, kot naš prioritetni cilj, izdajo studijskega prvenca.
Adi: Vselej pa bo med nami ostala tista želja po preizkušanju novega. To nas veže skupaj.
RockLine: Kako daleč ste z izdajo albuma?
Robi: Pa materiala imamo trenutno za en CD. Za kakšnih 45. minut glasbe. Ne igramo dolgo časa skupaj. Sicer bi bilo materiala več. Vsekakor pa bo preizkušanja vse več, ko bomo izdajali več albumov.
RockLine: Za navržbo primer iz Slovenije. Siddharta so izdali na petem albumu 10. minutni instrumental.
Robi: Zanimivo. Očitno so zadovoljni s statusom. Dosegli so komercialni uspeh, sedaj pa so si dali očitno duška v studiu in uživajo v eksperimentiranju. To je dobra odločitev.
RockLine: Je na Hrvaškem, ali pa recimo v Zagrebu, še kaj takšnih alternativnih rock skupin, kot ste Superbrands? Kakšno je zanimanje pri vas za takšno zvrst glasbe in ali je deležna podpore?
Robi: Zanimivo je to da v tem krogu indie rocka, takšnih skupin res ni. Je mnogo zanimivih skupin, ki gojijo nek samosvoj alternativni princip, vendar v krogu blizu Superbrands, jih dejansko težko najdeš.
RockLine: Vaš pristop bi bil aktualen za tujino.
Adi: Natanko to. To je naš cilj. Mnogi nam pravijo, da se omejujemo, ker ne izvajamo skladb v Hrvaškem jeziku. Sam osebno menim, da temu ni tako. Ker bomo za našo vrsto glasbe, vselej našli več zanimanja v tujini, kot na Hrvaškem, pa če se to še tako čudno sliši. Sedaj, ko smo v dobi interneta, imaš publiko tako rekoč na dlani. Le prepričati jih moraš znati. Že sedaj imamo več oboževalcev v tujini, kot pri nas doma. Ko si ogledujem našo MySpace stran ugotavljam, da komentirajo našo glasbo predvsem tuji poslušalci. Le redko ljudje iz Hrvaške.
Robi: Še vedno je zelo malo skupino tudi danes iz Hrvaške, ki ne bi izvajali svoj material v Hrvaščini.
Hrvoje: Pa tu zadaj stojijo komercialni vzroki.
Adi: Povezujemo se s skupino The Orange Strips, ki so iz Labina. Oni so stopničko nad nami. Ne v glasbenem oziru, pač pa so denimo preko MTV Adria že izdali svoj drugi video spot. Delujejo v glasbi blizu Superbrands. Zato smo se odločili povezati, združiti moči, da organiziramo skupne koncertne. Vsaka skupina pripelje s seboj na koncert nekaj ljudi. Tudi vaš Uroš, ki ima svojo skupino Uroš Planinc Group, mi je predlagal podobno stvar. Da bi mi prišli kdaj v Celje, obratno, pa mi njim omogočimo kakšen špil v Zagrebu. To se mi zdi zelo pomembno, da se na tak način skupine povezujejo in pozabijo na medsebojno konkurenco. V tem primeru pomagaš drugim in hkrati na tak način tudi sebi.
RockLine: Sicer pa je Hrvaška močna v alternativnih skupinah?
Robi: Da. Vendar komercialno ni kdove kako približan. Občasno zavrtijo kaj v našem slogu na Radiu 101. Po navadi, pa je tako, da če že vrtijo hrvaške skupine, potem vrtijo tiste, ki izvajajo svoje skladbe v Hrvaškem jeziku.
Hrvoje: To so tako imenovani lobiji.
Robi: Recimo Analena iz Zagreba. Njih se ne spomnim, da bi jih kdaj slišal na kaki hrvaški radijski frekvenci. Oni so potem skoraj več nastopali v Sloveniji, kot pri nas.
RockLine: Sicer pa pričakujemo vaš album, ki bo poln indie rocka?
Robi: Da. Naravno zveneč, s čim manj kičeraja. Okretne, a lahke kitare, kompaktni ritmi.
Hrvoje: Da. Brez kompliciranja. Včasih se veda pa dopustiš tudi to, da ko nekaj preizkusiš, da te to pač zapelje, ker ti deluje zanimivo. Takrat se lahko porodi zares dobrodošla ideja, ki obogati izraz skupine, do neke mere dvigne skupino na nov, višji kvalitativni nivo. Na podlagi nedolžnega eksperimenta. To je tisti moment, ko moraš dovoliti, da se glasbi prepustiš, da te ona vodi.
Adi: Mi težimo k melodičnosti in spevnosti. Ne boš slišal kitarskih solaž in kakšnih "duhamornih" instumentalnih improvizacij. Reč mora biti v trenutku dostopna ušesom. Nalezljiva. Vsekakor pa ob tem ne smemo izpasti "banalno".
RockLine: Kakšni pa so vaši kratkoročni načrti?
Robi: Čim več nastopanja.
Hrvoje: Sedaj se povezujemo z The Orange Strips. Super bi bilo, če nam uspe nastopiti tudi pred Švedi Mando Diao, ki prihajajo mislim, da marca letos v Zagreb.
Adi: Če zberemo nekaj denarja, bi bilo super posneti naš material. Morda za izdajo, kot EP. Za začetek.
Hrvoje: Če bi se to zgodilo, bi istočasno skušali posneti video spot.
besedilo prevedel in uredil: Aleš Podbrežnik
fotografije: Martin Prezelj
na vrh