Tomo Jurca, kitarist in idejni vodja sveže rojenih melodičnih ljubljanskih hard rockerjev Stone Orange, z močno oporo na izročilu klasičnega Judas Priest & Accept orientiranega metala, sicer doktor sociologije kulture, se mi je pridružil na klepetu v Cutty Sark-u - znanem ljubljanskem pubu, da zalijeva vnovično srečanje, odkar je preteklo 13 let in pol, ko sva skupaj "drotala" v naši dolgo tega pokopani skupini. Sprva je bila to za oba velika zabava, mene je kasneje odnesla pot za vedno stran od članstva skupin, Tomo pa je stvari zastavil na mnogo bolj profesionalni ravni, kar se danes uspešno iskri in kapitalizira v njegovem otroku Stone Orange skupini, ki je letos maja tako izdala svoj studijski prvenec "Nori mlin" (2007). Bilo je nepozabno obujati nekatere spomine dveh starih kameradov...
RockLine: Tomo, za začetek nam predstavi kdo so Stone Orange, kako in kdaj ste prišli skupaj?
Tomo: Leta 2003. Kakšno dve leti, ali tri leta je minilo, da smo ugotovili kaj komu odgovarja, vmes se je postava nenehno spreminjala. Gre za fazo medsebojnega otipavanja, kalibriranja, ko ugotavljaš kaj ti odgovarja in kaj ti ne odgovarja. Največji porodni problem v začetku je ta nujnost, da dobiš v ekipo prave ljudi, ki klapajo skupaj. Ko v tem uspeš, postane šele stvar izvedljiva. Na začetku pridejo tudi ljudje, ki bi samo malo "brenkali", potem ko pa vzklije trenutek, ko se lahko posnameš, se resnično izkristalizira kdo je za stvar in kdo ni.
RockLine: Postava Stone Orange torej v tem trenutku popolnoma klapa?
Tomo: Ja. Zdej smo dobili eno zelo dobro zasedbo. Okej malo se lovimo okrog pokrivanja klaviatur, sicer pa ostali členi, torej obe kitari, bobni, vokal, bas kitara zelo dobro medsebojno delujejo.
RockLine: Na ploščku sem zasledil, da klaviaturist ni citiran kot stalni član postave, pač pa le kot gost na plošči. Imate tendenco, da vključite tudi petega člana v skupino?
Tomo: V bistvu je trenutni klaviaturist že član. Gojimo pa slog, ki potrebuje klaviaturista. Za podlago, za ambientalno ozadje, za atmosfero. Ni treba da je to ravno Ivo Pogorelič, če veš kaj mislim.
RockLine: Kdo je tvorec glasbe na albumu "Nori mlin"?
Tomo: Jaz in pevec. 6 komadov sem napisal jaz, ostale 4 pa naš pevec Marko Erjavec.
RockLine: Opiši malo kam bi uvrstil Stone Orange žanrsko in kakšne so vizije za prihodnji razvoj skupine?
Tomo: V bistvu nisem niti razmišljal o tem kakšen žanr predstavljamo. Marko je zrasel na devetdesetih - grungeu, pa brit popu, jaz sem ljubitelj težkih zvokov osemdesetih. Poslušam zasedbe iz vrst klasičnega metala Ozzy, Accept, Dokken itd…
RockLine: To se dosti čuti v stilu Stone Orange.
Tomo: Ja. Recimo komad Dokken Unchain The Night, če poznaš, iz plate "Under Lock and Key"? Ta je služil kot referenca za otvoritveni uvodni del naše plošče "Nori mlin".
RockLine: Pravzaprav melodični hard rock (Dokken in podobni bendi), to je danes čista eksotika in alternativa, Stone Orange po tej plati znova orjete s plevelom že davno poraščeno in zapuščeno njivo…
Tomo: Hja, meni je resnično žal, da so prišla devetdeseta takšna kot so pač prišla, ki so prinesla obrat, da so se pojavile skupine kot Nirvana, ki so oddaljile glasbeno virtuoznost in melodični intelekt od poslušalcev,… Scena kateri sledimo je davno tega odplavala iz mainstreama v underground in sedaj čakamo, da se vrne znova na površje.
RockLine: Vendar pa vse te skupine, ki so bile zelo popularne v drugi polovici osemdesetih, to še vse živi. Sicer v "podtalju", a npr. dogajajo se neke ponovne združitve, denimo Ratt so spet skupaj, pa Hanoi Rocks so znova skupaj, pa Poison… Okej to sicer deluje glede na zvarke, ki so v nepojmljivih količinah pretekli skozi cock rockersko ožilje, ultimativna združitev zdelanih, preden dokončno pocepajo v penzijo, a vseeno, nekaj se dogaja, premika…
Tomo: Ja res je…. Zadeva ima potencial da se vrne, denimo Van Halen gredo tudi znova na evropsko turnejo in to v združitvi z Davidom Le Rothom.
RockLine: Boš šel na Dokken v Salzburg konec tega meseca?
Tomo: Zelo privlačno se sliši, čeprav ni George-a Lyncha več v jedru skupine. Ne vem še.
RockLine: No "predvozači" v Salzburgu so pa Nemci Kingdom Come… Kaj praviš?
Tomo: Ja valjda jih poznam… oni so imeli res super plato In Your Face (1989). To je super muska…
RockLine: Okej en naš novinar gre dol, varianta je da te zbašemo poleg v avto, če se slučajno odločiš da se pridružiš…
RockLine: Tomo povej mi, nekoč si igral bas kitaro, kaj se je zgodilo, povej mi kako je prišlo do te tranzicije, tvojega izraznega preskoka na kitaro in celo več. Postal si eden glavnih stebrov Stone Orange, akterjev. Si soler, tvorec riffov itd…
Tomo: Hja, kdaj smo mi nehali? Se še spomniš?
RockLine: Leta 1994, februarja tega leta so nas oropali, pustili samo Lebnove bobne na "vadbišču" kotlovnice in zaklonišča v prostorih Zavoda za slušno in govorno prizadete na Vojkovi, brrrr, me kar zmrazi… no sem vsaj diplomiral.
Tomo: No potem, ko smo ni nehali, kako leto nisem veliko migal, potem pa sem znova stopil v kontakt z Andrejem Lebnom, takrat sem igral še bas kitaro, tu je bil tudi Vili, pa smo veliko igrali po koncertnih odrih, nato je Leben zaključil. Hotela sva z Vilijem naredit svoj bend, to se ni izšlo, potem sem se lotil učenja kitare… Leta 1997 sem si kupil električno kitaro in od takrat, pa do danes je nisem več odložil, izpustil iz rok, to me je stalo tri leta fakultete, katero sem postavil na popolno mirovanje…
RockLine: Res super. Super da imaš takšno voljo.
Tomo: Ni volja, pač pa sem tako močno "padel noter", da ne morem brez tega, brez kitare…
RockLine: Del življenjskega sloga… to ti je ventil…
Tomo: Ja. In potem pride tu poleg tega, vlaganje zbranega denarja v razne Marshall ojačevalnike, efekte, imam dva redka primerka kitar, limited edition, ena je Petruccijeva, drugi je Lynchev ESP model, obe sta valjda "signature"…
RockLine: Okej, greva spet k Stone Orange. Kako to, da ste se odločili za slovenska besedila?
Tomo: Naslednja plošča bo imela definitivno besedila v angleščini. Tudi ljudje, ki so poslušali album, so priporočali preskok na angleščino, itak me vse bolj prepričuje v to tudi želja po potencialnem preboju v tujini. Nekdo mi je celo predlagal, da pošljemo material v tujino na nekatere tuje založbe, ki imajo pod okriljem skupine, ki gojijo melodični hard rock in heavy metal…
RockLine: Ne vem ali sem pravilno zasledil, a distrubucija za album "Nori mlin" ima Dallas, ne? Album pa je sicer izdan v samozaložbi.
Tomo: Ja, Dallas ima samo distribucijo. Sedaj je tako, da pri nas založbe ne sklepajo pogodb s takšnimi skupinami, kot smo mi. Pogodbo za distribucijo smo sklenili pred tremi meseci, konkretnih rezultatov uspešnosti popularizacije naše glasbe zaenkrat še ni…
RockLine: Povej mi, kje si dobil idejo za naslov albuma "Nori mlin"? Madona, a ne zameri mi, stalno mešam naslov "Nori mlin" z "Rdeči mlin", naslovnica je takšna rdeče - črna, socialistična z Indijancem, Indijanci so imeli Norega Konja, pa Rdečega Oblaka… se oproščam, ta naša podzavest… zelo punkiš naslovnica…
Tomo: Kako si pa pogruntal, da je ta Indijanec vzet iz zapuščene tovarne v Ljubljanskih Mostah?
RockLine: Malo sem posurfal po netu, ha,ha, ha, ha, ha….
Tomo: Ha, ha, ha, ha… Ne, ker to je zadeva, ki jo folk ponavadi ne pozna. Zgodilo se je, da je moj kolega nekoč taval povsem pijan, enkrat za spremembo, če lahko temu rečem "koristno pijan". No na tem koncu Ljubljane, je iskal nek bar in naletel na Indijanca na tej zgradbi, pa je prenesel informacijo do nas. In smo uporabili idejo. Kar se pa besedil tiče in naslovov skladb, to mi je zelo mučno, to prepuščam zaenkrat pevcu Marku… Trenutno nismo bend, ki bi gradil toliko na besedilih, so pač zaenkrat za nas nujno zlo.
RockLine: Pa naredite kakšen 15 minuten inštrumental, zakaj pa ne?
Tomo: Ja res, zakaj pa ne? Kar se mene tiče, se moram dobesedno prisilit, da spravim kakšno besedilo iz sebe…
RockLine: Ko poslušam "Nori mlin", so riffi dodelani do mere udarnosti, da bi ob njih nadgradnji, se pravi ekstra poliranju, peglanju, okraševanju, lahko resnično atmosferično zrasli, saj bi jim z lahkoto prilepil kakšne grabežljive back vokalne aranžmaje ali atmosferično zaveso klaviatur v ozadju. Po tem kar je zaužilo moje uho ob poslušanju albuma "Nori mlin", nosite Stone Orange potencial, da vlečete iz naftalina na plano tudi kakšne pozabljene dobro preizkušene trike iz doktrine AOR rocka, kaj praviš? Tudi bendov, predvsem mislim mladih bendov z vašo stilistično tendenco v Sloveniji ni, ne?
Tomo: Ja. Tega pri nas res ni. Kar se tiče mainstreama. Tudi zunaj velja podobno. Kar slišiš v trendy varianti so neki moreči zamolkli akordi, preprosto triakordno drgnenje, dolgočasno, brez sleherne iskre in duhovitosti in ki poslušalca ni sposobno zaposliti. Človek dobi občutek da v mainstreamu danes nihče več ne zna igrati kitare. Nobenih harmonij nikjer ne najdeš, jaz osebno se s takšnimi prijemi v novodobnem mainstreamu enostavno ne morem poistovetiti.
RockLine: Melodični hard rock živi, a je v popolni obskuri. Recimo italijanska založba Frontiers Records izkazuje danes v Evropi še največ podpore melodičnemu hard rocku.
Tomo: Ah ja Frontiers, se spominjam, ko sem kupoval od te založbe albume bendov kot so Giant, pa Great White…
RockLine: Evo odličen primer, ko sva ravno pri Great White. So še en bend, ki je ravnokar vstal od mrtvih z novo ploščo… skratka Frontiers je zelo močan, celo bendi kot Toto, Survivor, Night Ranger, so podpisali z njimi pogodbe, potem pa so tu še druge malo manjše, ki sploh nimajo pogodbe za distribucijo v Sloveniji kot so Escape Music, AOR Heaven, Metal Heaven, MTM Records, Lion Records,… tukaj je opcija za Stone Orange… Okej, greva naprej. Kaj lahko še poveš o svojem slogu igranja kitare, o vplivih?
Tomo: Ja prej sem pozabil omeniti še Judas Priest. Sicer sem si nagrabil inštrukcijske DVDje, knjige, ne ravno za Satrianija in Vaia, ki ju omenja večina, a denimo meni je blizu zelo Paul Gilbert…
RockLine: Si si ogledal koncert v Mariboru letos s Paulom Gilbertom?
Tomo: Ne, sploh nisem vedel da bo nastopil pri nas, nisem nikjer nobene reklame zasledil. Zelo mi je žal da sem izpustil ta koncert… Sicer sem študiral precej tudi Petruccija. Vsak od teh hitroprstežev ima popolnoma svoje finte, trike in pristop…vznemirljivo jih je raziskovati.
RockLine: Greva spet k bendu. Glavno je da imate album zunaj. In sedaj vprašanje, ali imaš že v glavi razdelano kako vidiš Stone Orange v prihodnosti? Že kuješ realizacijo novih idej, prihodnje vizije za skupino?
Tomo: Ja furali bomo naprej v podobnih vodah. Je pa hudič. Ciljna publika. Trenutno sprejemajo najbolj našo glasbo ljudje malo preko 30 let, založbe pa so nam nenaklonjene. Zelo težko je, mislim ideje so, a ko gledaš naprej ta njihova realizacija, bo v tej trenutni situaciji na trgu zelo težka. Človek se vpraša, ali naj vztraja ali naj se podreja…
RockLine: Škoda bi bila ovinkariti, tako da se podrejaš ugajanju drugim. Vztrajajte. Veš kašno grozno plato so naredili TNT letos, legendarni norveški hard rockerji. Najprej zamenjajo pevca, ki ima izdelan vokal za petje v operi, prišel je iz vrst odlične britanske hard rock zasedbe Shy in ga naterajo da malo manj kot momlja skozi efekte, riffi so izpadli povsem namerno popustljivo trendovsko, plošča je navaden kup zafrkancije, preprosto nekaj kar tej skupini enostavno ne godi. Tako kot sicer izvrstni Tony Mills, bi lahko kvakala pri TNT na novi plošči tudi ti ali jaz. In zdi se mi da niso edini hard rockerji, ki znajo igrati in ki so neuspešno skušali prodati dušo,… No denimo Europe so eni redkih, ki so se zrinili skozi šivankino uho pri tem, eni redkih uspešnih melodičnih hard rock bendov iz osemdesetih, ki jim je kameleonstvo ob povratku z novima ploščama uspelo.
Tomo: Ja pa sej to delajo danes vsi, Dokken tudi, no Lynch Mob so še nekaj časa migali v tisti stari smeri, sicer pa… Kaj bi dal, da bi danes naredil en bend iz osemdesetih takšno plato kot jih je izdajal v osemdesetih, samo časi so pač drugi, stvari se spreminjajo…
RockLine: Se mi zdi da je najbolje da vztrajate v tem kar ste.
Tomo: Ja. Drugega nam ne preostane. Itak smo našli kreativno jedro skupine, zdaj moramo gradit naprej. Jaz sem zadolžen za riffe, solaže, bolj za glasbo pri Stone Orange. Sem po duši v klasičnem metalu, pevec je bolj rocker, denimo komad Ne gledam dol mu je kot ulit na kožo in podobni štosi… on je bolj menedžerski tip v skupini, zadolžen za logistiko, jaz prinašam glasbene ideje.
RockLine: Ne gledam dol je zelo posrečen komad albuma "Nori mlin", odlično gre v ušesa, zelo dobra sinteza refrena in predrefrena, grabežljivo.
Tomo: Aha. Samo video bi bil lahko boljši. Glavno pa je, da video sploh je in da se vrti.
RockLine: Plata "Nori mlin" je torej zunaj. Kako je z njeno promocijo?
Tomo: Razni tako imenovani šefi, ki naročajo glasbo v trgovinah pri nas, z njimi je cel križ. Npr., če se takšnemu malemu bogu ne bo zdelo, da skupino pozna, ali bo slišal za ime prvič, plošče ne bo naročil v trgovini. Sam osebno sem osebno obiskal nekaj trgovin z ducatom naših plošč pod pazduho, ki so jih potem vzeli v prodajo, to so manjše trgovine, kot npr. Rockerija. No celo Mueller je vzel baje nekaj kosov, medtem ko npr. trgovina Big Bang ni vzela zadeve v prodajo.
RockLine: Se mi zdi da danes kvalitetna glasba enostavno ne pride do poslušalcev, tu pri nas v Sloveniji, na žalost to velja tudi za ponudbo domačih izvajalcev, najbolj žalostno je to da država nima posluha za mlade talentirane domače bende…
Tomo: To je tako vse povezano med seboj, krogi so sklenjeni, zaključeni. Čim nisi Atomic Harmonik ali Plestenjak enostavno ne prideš zraven, ker predstavljaš riziko v tem, da ne boš prinesel v naprej zagarantiranega profita. Še distribucijo težko dobiš. Pri nas se vse te distribucije borijo za preživetje, časa za plasiranje kvalitete na tržišče nimajo, vsega porabijo, da rešijo svoje shirane želodce. Veliko vode bo preteklo, da dosežemo kulturni nivo zahodnoevropske kontinuitete, ki stoji za rock glasbo. Morda cel generacijski obrat, kdo ve.
RockLine: Si zamišljaš to današnjo realnost, da ti sam umetnik uspešne in vplivne skupine na koncertih nagovori oboževalce naj raje "dolpotegnejo" z interneta njihovo glasbo, kot da puščajo oderuški glasbeni industriji denar za originalnimi izvodi njihovih CD-jev? V mislih imam nedavne izjave šefa zasedbe Nine Inch Nails Trenta Reznorja…
Tomo: Založbam pri nas npr. upada vsako leto prodaja CD-jev za 30% navzdol. Konstantno.
RockLine: In cene ostajajo kljub temu zasoljene, preveč ljudi je nanizanih v vrsti, med štanc mašino v fabriki ter polico v trgovini, ki pristavljajo svoj piskrček…
Tomo: Na vidiku je prestrukturiranje obstoječih glavnih slovenskih založb in distribucij v nekakšne menedžerske hiše, karikiram… Sicer pa se mi zdi tukaj še en drug dejavnik, ki je zelo pomemben. Bend je toliko dober, kolikor dobrega in sposobnega PR-ovca ima. Enostavno vidiš, da so bendi, ki ne posedujejo velike kvalitete lahko komercialno zelo uspešni, ker za njimi stoji sposoben menedžer, agresiven in vztrajen, ki rine skupino v medije. Nam to manjka in težko prihajamo do oglaševanja. Resnično. Od enega medija smo recimo dobili odgovor, da so morali napoved o izidu našega CDja prestaviti na izid naslednje številke časopisa, ker jim je v trenutni zmanjkalo prostora. Torej dogovor ni bil realiziran Pazi, pa gre se samo za objavo eno mini vrstice v tiskanem mediju. Neverjetno. Človek ob tem lažje v laboratoriju odsimulira celo genezo planeta Zemlje. Ostajam brez besed. Dokler si neznan, te pač ne šljivijo,…
RockLine: Okej, vrniva se še malo k Stone Orange. Je želja za prodorom v tujino?
Tomo: No, že s sledečim albumom, ko načrtujemo tudi besedila v angleščini, bi radi razposlali material na par tujih založb. Bomo videli kakšni bodo odzivi. Je pa trenutno težko, ker nismo v mainstreamu, mislim slogovno. Težko je če si sam, upajmo da se situacija čim prej obrne. Če sam furaš sceno v opoziciji, težko prilezeš iz sence na sonce.
RockLine: Kakšni so kratkoročni načrti za Stone Orange? Verjetno se boste vrgli zlasti na odre, da porinete naprej svoje ime in album "Nori mlin"?
Tomo: Do novega leta imamo planiranih nekaj koncertov, nekateri so potrjeni, drugi termini so v trenutni fazi dogovarjanja, a do konca leta 2007 smo koncertno nekako pokriti. Skratka veliko koncertiranja, nabiranja izkušenj, utrjevanje imena. Moramo se borit in vztrajati, more nam uspeti.
RockLine: To je bistvo, vera! Tomo, iskrena hvala za tvoj čas in tale zanimiv pogovor. Bi dodal na koncu še kakšno misel, kakšen nasvet bralcem našega RockLine časopisa?
Tomo: He, he,... To ne bo tako zapleteno. Ljudje. Poslušajte glasbo osemdesetih!
foto: Vasja "Beast" (Chaosstar)
na vrh