Rockline: Menda imate sedaj nekaj prostih dni.
Lukather: Res, prvič v dveh mesecih imam dva prosta dneva. Moj sin Trevor je priletel v Zagreb, nastopil bo z menoj.
Rockline: Če se ozrete nazaj na izpolnjene otroške sanje: Kaj je potrebno, da postane glasbenik prepoznaven, da ga opazijo, glede na to, da je v ZDA veliko dobrih glasbenikov?
Lukather: Težko vprašanje. Odrasel sem v Los Angelesu, ki ima dobro geografsko lego za vsakogar, ki se hoče ukvarjti z glasbo. Imel sem prednost v tem, da sem že pri petnajstih spoznal nekaj vplivnih ljudi, med njimi družino Porcaro in Davida Paicha (klaviaturist pri Toto). Začeli smo igrati skupaj. Sicer igram od sedmega leta. Ko smo se spoznali, je bila to velika prelomnica zame. Zadeva je postala resna, veliko časa smo posvetili študiju. V srednji šoli smo bili že zelo dobri, postal sem zelo osredotočen na igranje. Prek Jeffa Porcara (bobnar Toto) in Davida Paicha sem dobil nekaj lepih priložnosti, spoznal veliko studijskih glasbenikov, ki so me priporočili za določene nastope. Veliko sem vadil, nekaj imam naravnega talenta, ljudje so se radi družili z mano, menim, da ima celotna osebnost precej opraviti z mojim glasbenim udejstvovanjem. Takrat se je sprožil pravi plaz. Pri devetnajstih sem dobil delo pri pevcu Bozu Scaggsu ravno, ko smo sestavljali skupino Toto, ki je bila pravzaprav podaljšek našega srednješolskega benda. Nato sem začel dobivati klice za sodelovanja na ploščah nekaterih glasbenikov. Igral sem na nekaj zelo uspešnih ploščah. Imel sem veliko srečo; obstaja veliko glasbenilkov,ki so rojeni drugje in nimajo priložnosti za preboj, morda so boljši od mene. Danes je toliko odličnih glasbenikov, tako da težko vse dohajam. Konec sedemdesetih ni bilo toliko dobrih muzikantov, posebej ne resnih. Vsi so hoteli biti v rock bandu, niso pa se glasbi poolnoma predali. To je razlika med rock zvezdo in glasbenikom. Mislim, da spadam v kategorijo glasbenikov.
Rockline: Kakšni so bili odzivi na aktualno ploščo Ever Changing Times?
Lukather: Dandanes moramo biti realni, ker glasbena industrija razpada. Glasbene založbe umirajo. Velike založbe so včasih zaposlovale dva tisoč ljudi, danes jih imajo dvajset. To se dogaja po vsem svetu. Prodaja plošč pada, za vsak prodan izvod jih ljudje z interneta snamejo sto. Glasbeni posel se dogaja na koncertih. Odkar spet igram v živo je moje življenje udobno. Sem v prehodnem obdobju po odhodu iz Toto. Po vseh teh letih to ni več band, kakršen je bil. Solistične plošče snemam že dvajset let, vedno so bile stranski projekti. Ever Changing Times pa je uspešna zgodba, v katero sem vstopil lani. Imeli smo uspešno razprodano turnejo. Lani smo nastopali na velikih poletnih festivalih med drugimi z ZZ Top, bili smo na Nizozemskem. Naše povprečje je 1000 do 1200 obiskovalcev na večer, pri tem ostajam realen, saj ne igramo uspešnic Rosanna, Africa in Hold The Line. Od tega se zavestno ograjujem, če bi to hotel, bi ostal v bendu, me razumete?
Rockline: Ko ravno omenjate skladbo Rosanna (največja uspešnica Toto), nam lahko razložite skrivnost: Je to res skladba o igralki Rosanni Arquette?
Lukather: Takrat (1981) smo se kar precej videvali, David Paich je napisal skladbo, Steve Porcaro (klaviaturist Toto) pa je z njo hodil. Morda je samo uporabil ime, nisem prepričan, če je bila skladba namenjena prav njej. Kolikor mi je znano, Rosanna Arquette skladbo sovraži. Malo je čudna, no skladba je pripomogla k njeni slavi. Z njo je postala bolj slavna kot s čimerkoli drugim, kar je naredila v življenju. Ljudje govorijo, da sta Rosanna in skladba in Your Eyes Petra Gabriela o njej....Kakorkoli, z njo nisem govoril že desetletja, sem pa nekoč prebral nekaj prav grdih izjav, ki jih je namenila skupini Toto in so nas precej prizadele. Bili smo kot: "Ničesar slabega ji nočemo, zdaj pa tole...."
Rockline: Katere kvalitete mora po vašem imeti dobra rock skladba?
Lukather: Joj, ne vem,...Moj sin Trevor je dober skladatelj, pomagam mu ustvarjati prvenec. Naš sosed Steve Perry (bivši pevec Journey) z njim piše skladbe in mu producira vokale. Lepo je, da se ukvarja z mladino, za kar se mu zahvaljujem. Trevor ni hitro zadovoljen, išče svoj prostor v glasbi, gre malo po mojih stopinjah, snema kot studijski glasbenik. Je dober, nanj sem ponosen. Sestava skladbe je nekaj, melodija pa drugo. Če pogledate thrash, recimo Slipknot, ki so mi všeč....tam je zadeva drugačna. Pri njih gre za celoten žanr, za celoten življenjski slog. Všeč mi je raznovsrtna glasba, poslušam pop, heavy, country, veliko be bopa, jazza, starega R 'n' B-ja. Rad imam vse sloge, sem odprtih ušes. Če slišim lepo melodijo, takoj postanem pozoren. Isto je z dobrim besedilom. S časom se zaznavanje spremeni. Ko si mulec, pišeš o avtomobilih, dekletih in zabavah. Ko si starejši pa....moja aktualna plošča Ever Changing Times govori o spremembah. Dopolnil sem petdeset let, imam majhno hči, zapustil sem prejšnjo skupino, nekateri prijatelji so umrli. Gledam nazaj in naprej. Svet je trenutno zelo v k.....Upam, da se bo kmalu obrnilo na bolje.
Rockline: Na katero skladbo ste najbolj ponosni, katera ima magijo, ko se združita dobra melodija in odličen tekst?
Lukather: Oh, govorite o nekaj sto skladbah...To je res težko. Običajno sem osredotočen na tisto, kar trenutno počnem. Toto sem pustil za sabo, sicer z zelo lepimi občutki. S fanti smo prijatelji, z Davidom Paichem ravno ustvarjava skladbo za novo ploščo Georgea Bensona. Sploh ne gre za to, da se ne bi marali, le kot Toto nismo več skupaj. Pravih Toto ni več: Mike Porcaro (bas) ne more več igrati, ker ima težave z mišicami, Steve Porcaro že leta ni član, ni Davida Paicha... Od prvega do zadnjega koncerta sem bil tam samo jaz. Menil sem, da ni prav nadaljevati pod tem imenom, da bi služili denar na račun stare slave. Glasba ni samo način zaslužka, je oblika umetnosti, na kar nekateri pozabljajo. Je posel, tega se moramo zavedati, od nje živim, vendar je mašinerija postala prevelika. Pri Toto je bilo na plačilni listi petinštirideset ljudi: lučkarji, tonski mojstri in ostali. Lahko bi služili milijone dolarjev, toda na koncu večera, ko poplačaš vse račune se vprašaš: "Koliko mi ostane?" Približno enako služim kot solist s podporo prijateljev glasbenikov brez priveskov. Igramo po manjših prostorih, tudi stroški so manjšpi. Nisem Madonna, ne potrebujem pirotehnike in plesalcev, ker pridejo ljudje na koncert poslušat, kako igram. Sem pošten glasbenik, se ne pretvarjam, nimamo Pro Toolsov, semplov, predposnetih glasov, vse je resnično. Kot v šestdesetih ali sedemdesetih. Na to sem ponosen. Obstaja veliko glasbenikov, za katere sploh ne bi pričakovali, da imajo v zaodrju pripravljena različna pomagala. Bili bi zbegani, ko bi to videli.....Glavni glasovi, spremljevalni glasovi, dodatni inštrumentalni deli. Ko ste na koncertu ste navdušeni: "Lej, lej, sliši se kot na plošči." Seveda, možnost je, da je tako, ni pa nujno. Ljudje slišijo podrobnosti. Moja mama na primer...Ne spozna se na glasbo, ko pa nekaj sliši, reče: "A so tule tudi uporabili računalnik....sliši se tako....? " Ne moreš jih prelisičiti. Če greš na koncert Britney Spears, veš, da ne boš slišal impresivnih glasov ampak boš doživel cirkus. Vsi vedo, da ne zna peti. Nesreča je v tem, da taki ljudje razprodajo stadione, pravi glasbeniki pa morajo igrati v majhnih klubih. Najstniška glasba je pač taka, o njej nič slabega, toda njihove kariere ne bodo trajale večno.
Rockline: Mislite, da so ljudje zadovoljni z manj kvalitetno glasbo?
Lukather: Da, predvsem mladim ni mar. So večopravilni: pišejo sms-e, gledajo TV, pišejo na računalnik, glasba je v ozadju. Ne poslušajo celih albumov, na i-podih imajo skladbe v naključnem vrstnem redu. Njihova pozornost je kratkotrajna. Ko sem bil mlad, je bil nakup novega albuma dogodek. S prijatelji smo sedeli v sobi in poslušali ploščo, prebirali opombe na ovitku in besedila. Med poslušanjem smo bili tiho, vsrkavali smo glasbo. Potem smo slišano predebatirali, ponovno poslušali in si ustvarili mnenje. Danes vse sprejmejo v hipu, vse je McDonalds varianta, trenutno....nikomur se ne da več delati. Pa vsakdo bi rad bil rock zvezda v eni sekundi. Obstaja morje citatov, eden mi je posebej pri srcu: "10000 ur vaje je potrebno, da postaneš pravi glasbenik." Mnogi vložijo 100 minut, se naučijo nekaj akordov, uredijo pričesko in gredo na oder. Tam odigrajo tri, štiri akorde, če imajo srečo, napišejo skladbo z nalezljivo melodijo in so zvezde za dve ali tri leta. Potem je tega konec. Če niso dobri, da bi bili pravi glasbeniki, poiščejo kakšno drugo delo. Obstaja možnost, da tudi ničesar ne zaslužijo zaradi butastih pogodb z založbami. Založniki imajo v posesti njihova življenja, avtorske pravice, prodajo spominkov na koncertih, ostane jim drobiž. Moj sin ima prijatelje glasbenike, ki stanujejo v taki sobi, kot je ta (4 x 4 metre) in imajo na steni uokvirjen trikrat platinast album. Nimajo denarja, niso zaslužili nič, so pa bili rock zvezde za nekaj let. Res je žalostno, ampak do tega je glasbena industrija prišla. Zdaj založb skoraj ne potrebujemo, če imaš dovolj oboževalcev, lahko vse narediš sam. Lahko prodaš desetino tistega, kar si prodal včasih in zaslužiš desetkrat več kot prej. Smo v času sprememb. Breme povprečnosti je težko in ljudje hočejo slišati nekaj drugega. Metal glasbeniki so globoko predani svojem načinu dela, veliko vlagajo v igranje, veliko časa namenijo vajam. Povprečni alternativci pa so bolj ali manj zanič. Seveda obstajajo izjeme.
Rockline: Se je glasbena industrija res spremenila tudi v tem, da mlajši ne vadijo več toliko?
Lukather: Niti ne, kot sem rekel, moj sin se druži z mladimi glasbeniki, ki so predani, vadijo in jim ni vseeno. Dovolj jim je tega. Trevor je pri sedemnajstih igral z Lindsay Lohan. Pela je na playback, bend je igral v živo. Bila je arogantna, je proizvod tabloidov in ni pretirano nadarjena. Nekoč je med prenosom na Aol-u vanj vrgla mikrofon, ker ni igral točno tako, kot je bilo posneto na plošči. No, takrat je bil še otrok, ki je zaslužil 2500 dolarjev na teden, več kot njegov učitelj. Zato je tudi zapustil šolo. Itak sem vedel, da ne bo zdravnik, ha, ha..
Rockline: Lahko kitara naredi revolucijo v zabavni glasbi?
Lukather: To se dogaja ravno zdaj. Edina težava, ki jo vidim, kot starejši, izkušenejši glasbenik je, da se glasbeniki naučijo vseh trikov, preden se naučijo osnov. An nedavnem frankfurtskem sejmu sem se po eni uri hotel ubiti. Vsi so preigravali bliskovito hitre lestvice kar je zanimivo štiri minute, nato pa sem jim dejal: "Lahko zdaj zaigrate kaj glasbe? Znate spremljati, igrati ritem, igrati sinhrono z bobnarjem, lahko najdete izpeljavo te ali one glasbene zamisli?" Od začetka so res zanimivi, toda....v vsakem mestu je tisoč mulcev, ki igrajo ravno tako dobro kot tisti, ki sem jih slišal tam. Toda, kaj bodo s tehniko samo? Treba je napisati skladbo, jo obdelati in posredovati ljudem. Res so tehnično izredno prepričljivi, toda nekaj manjka. Kot bi imel torto brez sladkorne glazure. Prvih nekaj grižljajev je odličnih, nato pa ...bljak...dovolj imam.
Rockline: Kaj zdaj, bo kaj počitka?
Lukather: Že drugo leto promoviramo aktualno ploščo na turneji.. Vrnil se bom domov, končal miks za Bensonovo ploščo, povabljen sem na nekatere nove sessione. Prijatelji so me prepričali, naj učim na Rock 'n' Rol Fantasy Campu. Temu sem se leta izogibal, pa so rekli, saj ti bo vzelo samo nekaj ur, daj nekaj znanja mladim. Malo bom izpregel, imam majhno hči, ki me komajda pozna. Mislim, da sem govoreči ohranjevalnik zaslona. Ko me vidi na računalniku začne: "Da, da..." Zadnjič je bil na naslovnici New York Posta Bruce Springsteen v povezavi s člankom, v katerem so opisovali njegovo nezvestobo do žene. Malce sva si podobna, imava črne lase in brado. Mala je dvignila časopis in začela: "Da, da...", bruhnil sem v smeh in domačim razložil, da ne varam žene... Res, malo bolj se ji bom posvetil, da bo imela kaj od mene. Glasbo bom malce postavil na stranski tir. Poleti se vrnem za nekaj nastopov na evropske festivale. Potem počasi pride na vrsto pisanje novih skladb in ko bo nova plošča posneta, spet na cesto...
Rockline: Imate v mislih kakšno podobno zadevo kot Steve Vai, ko je svoje skladbe odigral z orkestrom?
Lukather: Steve je moj dober prijatelj. So me pa že spraševali, če bi z bendom posneli zadevo z orkestrom, vendar projekt še ni uresničen. Sem odprt za tako sodelovanje. Moja glasba ni tako odštekana kot Vaijeva. Njegova glasba mi je všeč, je genialen. Velik glasbeni izobraženec je, kar občudujem. Obenem je tudi eden najprijaznejših ljudi. Moja glasba v takem projektu bi bolj temeljla na primerni orkestrski spremljavi. Gotovo ne bi bila tako zappovsko usmerjena. Vsak igra po svoje. Rad ga imam.
Rockline: Kakšen je vaš način vaje in koliko časa še vedno namenjate tem aktivnostim?
Lukather: Na turneji igram ves čas, pred nastopom se ogrevam pol ure.Vadim zaporedja akordov, razne lestvice, doma pa študiram novosti iz knjig (Slonimsky: Thesaurus of scales and modes in Ted Greene: Chord chemistry). Navadno naši nastopi trajajo dve uri in pol, tako da igram veliko. Včasih po dolgih turnejah sploh ne primem kitare v roko kakšna dva tedna, da očistim dušo in telo. Doma ne pijem alkohola, samo vodo. Pa dobro se naspim. Na turneji je življenje noro: vsak večer je sobotni večer. Skušam ostati v formi, za svojih enainpetdeset niti ne izgledam tako slabo...moral bi že biti v invalidskem vozičku, ha, ha. Nekdo, ki ni navajen, tega ne bi zmogel. Če bi bili vedno z menoj in delali popolnoma iste gibe in poteze in prepotovali vse razdalje, bi rekli: "Tega ne zdržim.....". In to delam petintrideset let.
Rockline: Kako ste prišli do koncerta v Zagrebu, saj ste imeli nekaj dni premora po klinikah na frankfurtskem sejmu?
Lukather: Krivec je moj velik prijatelj Drago, ki praznuje Abrahama. Celotno ekipo je povabil sem na zasebno zabavo. Rekel je, da bi bilo lepo imeti še en koncert za izven. Nikoli še nisem bil tu, ljudje me niso videli igrati. Smo se menili že prej, vendar se ni nikoli izšlo. Tukaj je lepo, pripeljal sem tudi prijatelja Boba Bradshawa (izdelovalec Lukatherjevih efektov, op.p). Trevorjevi prijatelji so prišli z vlakom iz Amsterdama. Drago je prijazen gostitelj, vodi nas po mestu, nam razkazuje znamenitosti...Dobro jemo in pijemo, ljudje so zelo prijazni. Moj sin se dobro razume z dekleti, res so zelo lepe. Če ne bi bil poročen, bi bil v težavah...
Rockline: Vas navdušuje kakšen res dober sodobni kitarist?
Lukather: Uf, ta bo težka. Odkrito vama povem....Tu je Milan Polak, ki dela v Nemčiji, je moj prijatelj in ga poznam že leta. Je bolj shredder (trgač strun), vendar ima dušo. Robbie Mussenbichler bo jammal z nami v Avstriji, poznam ga že 25 let, torej ni ravno novinec. Alexi Laiho iz Children Of Bodom je dober, odlično obvlada tehniko. Mladi jezni mož, ki je nekaj naredil iz svoje glasbe. Poznam maskirane fante iz Slipknot, ki pa niso več najmlajši. Fantje iz Radiohead so ustvarili nekatere zelo lepe glasbene teksture. Kakšen novinec pa ... malo težko jih je spremljati. Eric Johnson pa je starejši od mene in je genij, eden najbolj melodčnih kitaristov s svojstveno tehniko. Večino kitaristov pa poznam, so moji prijatelji in skupaj smo marsikaj preživeli. To so moji sodobniki: Michael Landau, Nuno Bettencourt, seveda Joe Satriani, kateremu sem predal nagrado za življenjsko delo na frankfurtskem glasbenem sejmu. Odigrala sva štirinajst nastopov v štirih dneh.
Rockline: Ste slišali za Chickenfoot (člani so Sammy Hagar, Joe Satriani, Chad Smith in Michal Anthony)?
Lukather: Moj kitarski tehnik je bil prej zaposlen pri basistu Michaelu Anthonyju. Vse fante dobro poznam, z bratoma Van Halen smo prijatelji trideset let. Komaj čakam, da slišim, kaj so posneli. Gotovo so pod velikim pritiskom, upam, da jim bo uspelo, ker so res prijetni ljudje. Zasnova superskupine je kar strašljiva, ljudje od tebe pričakujejo nove Led Zeppelin. So pa samo štirje fantje, ki bi radi igrali svojo glasbo. Pravijo, da je glasba v redu, vendar še nisem utegnil...
Rockline: Nekatere skladbe imajo na svoji spletni strani...
Lukather: In kako se slišijo?
Rockline: Močan boben, nato Satcheva kitara in Sammy, ki poje tako kot zna, torej odlično...
Lukather: Ok, prepričan sem, da bo super.
Rockline: Hvala in veliko uspehov za naprej!
Lukather: Hvala tudi vama!
Prevedel: Jernej Vene
na vrh