Turneja "The Days Of Grays" dosega nove epske razsežnost. Če poveževa celo obdobje od novembra 2009, ste pravzaprav na turneji leto in pol, tale obisk Ljubljane sodi že k drugemu delu evropske turneje, na katerem še vedno prestavljate vaš aktualni studijski album "The Days Of Grays". V tem času ste obiskali skoraj vse dele planeta. Kakšni so dosedanji občutki? Ste kaj utrujeni? V Avstraliji na primer, ste se znova srečali z vašimi starimi tovariši, skupino Vanishing Point, s katero ste leta 2001 nastopali že enkrat v Evropi...
Tony: Pravzaprav smo imeli do tega dela turneje pavze tri mesece, tale trenutni nastop v Ljubljani, pa je za nas komaj drugi nastop na novi turneji, tako da smo sveži in spočiti ter absolutno v polnem zagonu. Da. Lep del poti smo prevalili za seboj do tega trenutka, kar se tiče promocije novega albuma. Glede Vanishing Point, pa smo ohranili ta kontakt še od leta 2001, ko smo preživeli šest skupnih tednov takratne turneje z Gamma Ray na avtobusu in smo v tem času prijateljevanja postali pravi bratje. Posneli smo celo eno izmed njihovih pesmi in jo priredili! To je Two Minds, One Soul iz albuma "Tangled In Dream". Razmišljali smo, da je sedaj enkratna priložnost, da podoživimo evropsko turnejo in smo jih tako povabili, da odigrajo z nami nastope po Avstraliji. S fanti smo vseskozi v kontaktu, vsa leta. Sicer ne pogosto, a kontakt ohranjamo.
Kako doživljate Sonata Arctica in ti osebno, odzive publike, na različnih odrih sveta na tej novi turneji?
Tony: Povsod smo deležni salv velikega navdušenja. Na tej turneji smo obiskali tudi nekatere dele Azije, kot je recimo Kitajska, pa Tajvan, pa že omenjena Avstralija, kjer pred tem še nikdar nismo nastopali. Občutja so bila povsod fantastična, posebej pa velja ob tem izpostaviti Japonsko. Tam smo nastopali že mnogokrat in to je za nas posebna dežela, kjer predanost oboževalcev ne pozna meja.
Spregovoriva o novem albumu "The Days Of Grays". Z albumom "Unia" ste preizkusili nekatera nova glasbena obzorja, "The Days Of Grays" se nekako znova vrača h klasičnem pristopu Sonata Arctica, a s precej zrelejšim, organskim zvokom. Kako bi opisal zgodbo vašega novega studijskega dosežka ti?
Tony: Definitivno je pomenila "Unia" za nas nekaj posebnega. Zame osebno je predstavljala katarzo, nekakšno osebno očiščenje. "The Days Of Grays" je nekakšna kombinacija albuma "Unia" in našega standardnega "pre-Unia" pristopa. Oba albuma sta izjemna, a pred pričetkom snemanja novega albuma, smo čutili, da ne bomo mogli nadaljevati v smeri albuma "Unia". Kot pisec glasbe sem želel spremembo. Ozrl sem se k našim koreninam in tako vnesel naš klasični pristop v to kar smo pred tem dosegli z "Unio". "The Days Of Grays" je znova bolj dostopen album, ob primerjavi s kompleksnejšim "Unia". Na albumu "Unia" je mnogo podrobnosti in albumu moraš res dati čas, da ti zleze pod kožo. Ob albumu "The Days Of Grays" pa me vleče na naše starejše albume, zlasti na prva dva izdelka. Seveda smo danes starejši, bolj zreli, precej jasneje izrazimo to kar dejansko čutimo v sebi. Da izrazimo tisto, kar poganja naš razvoj, vodilo naše glasbene vizije..
Je prihod nove kitarske okrepitve Eliasa Viljanena kakorkoli vplival na proces pisanja in ustvarjanja novega Sonata Arctica ali na podobo vašega glasbenega izrazoslovja?
Tony: Še vedno pišem vse sam. Vso glasbo. Vse kar posnamem, vse ideje, pošljem fantom, da material preposlušajo in dodajo v moj material svoje lastne ideje ter tako nadgradijo platformo. Elias je z nami že od leta 2007 in zanj je bil prvi album na katerem je sodeloval s Sonato Arctico nekakšna preizkušnja. Čutilo se je, da je bil nekoliko nervozen, manj sproščen, verjetno je v njem tlela iskra prevelikega odmerka spoštovanja, v to seveda nisem z gotovostjo prepričan. Tako ni posvečal mnogo pozornosti v izkoriščanju možnosti, da bi dejansko vlagal samega sebe, kot glasbenika v kreacijo posameznih idej za album "Unia". Bil je nekoliko plah. Za naš novi album "The Days Of Grays" pa se je teh spon osvobodil in prispeval v našo glasbo svoj glasbeni jaz, svojo karizmo, kar se definitivno pozna na svežini samega izdelka.
Ste dolgo iskali ustrezno zamenjavo za Janija Liimatainena na kitari?
Tony: Pravzaprav ne. Eliasa smo že dolgo poznali. Vedeli smo, da gre za glasbenika izrednega dometa, kar se igranja kitare tiče. Predvsem pa je bilo glavno to, da se je Elias osebnostno odlično poklopil s karakterjem preostalih članov naše ekipe, kar je odtehtalo v odločanju, da ga sprejmemo na naš krov. Vsekakor je to najbolj pomembno. Ni dobro, če imaš v ekipi najboljšega kitarista na svetu - karikiram. To nikakor ni dobro, če je hkrati s tem velik tepec in z njim vsi težko shajajo v ekipi zaradi njegove muhavosti. Elias se je znašel na pravem mestu. Vrnil nam je svežino, sproščenost, smisel za humor... Elias je zelo zabavna osebnost.
Na novem albumu je sodeloval tudi čelist zasedbe Apocalyptica Perttu Kivilaakso.
Tony: Pisalo se je poletje 2008, ko sta obe skupini nastopali na poletnih evropskih festivalih. Ko smo se srečali skupaj na Finskem, so me fantje iz zasedbe Apocalyptica povabili na oder, naj odpojem na nekaj njihovih koncertih vokale na posameznih skladbah. Z veseljem sem privolil. Seveda sem že takrat prišel na idejo, da vprašam fante, če bi kdo sodeloval z nami na novem albumu. To je bila pravzaprav vselej moja želja, da bi kdaj skupaj sodelovali. Pripetilo se je, da je imel v obdobju, ko smo spravljali skupaj novi album čas ravno Perttu, ki je tako obogatil podobo skladb na albumu in jim vdihnil posebnost v aranžmajih. Zelo sem zadovoljen, da nam ga je uspelo pridobiti k sodelovanju.
Rad bi te vprašal, kot vpraša absolutni laik pevca, sledeče. Obstaja kakšen poseben recept, s katerim ohranjaš svoj vokal v visoki formi skozi leta kariere, saj si nenehno izpostavljen resnično najtežjim sekvencam in zahtevni vokalni artikulaciji, kadar se znajdeš na koncertnih odrih?
Tony: Dejansko je zame zadeva zahtevna v fizičnem smislu, saj ne uporabljam falsseta, pač pa le "kričim". Seveda se to pozna najbolj v izvedbi visokih linij, nižje so lažje. Dejstvo je, da se z leti vokal niža. Pazim, da ne pijem hladnih pijač, kontroliram se, kadar sem prisoten na zabavah, da se jim izognem. Sem in tja užijem kako pivo, to pa je tudi vse. Na turneji ne pijem alkoholnih pijač. Prav tako ne sme početi tega Tommy (Tommy Portimo, bobni, op.p.), saj mora ohranjati visoko formo fizične vzdržljivosti. S to razliko, da jev tem primeru moj vokal pravzaprav instrument, za katerega moram skrbeti vseskozi. Drugi člani se morajo večinoma brzdati le v obdobju turnej, pri meni to ne pride v poštev. Na vokal pazim vseskozi. Kadar sem doma, ali na turneji.
Nedavna je legendarni vokalist Rob Rock izjavil v enemu od intervjujev za RockLine, da starejši ko postajaš, več "debeline" pridobiva tvoj vokal.
Tony: Vsekakor! A v primeru slehernega prehlada, to lahko prinese pravo nočno moro za pevca, kot sem jaz. Preprosto. Zaradi načina interpretacije skladb, do katerega pristopam z njim. Veš, če bi bil prepričan, da se vokal ne bo spremenil niti po dvajsetih letih, se niti za hip ne bi obremenjeval s tem , da moram tudi po dvajset večerov zapored skakati po odru skozi dim, soparo, okajen zrak, včasih tudi neznosno vročino. A tako danes ne gre več. Sedaj, ko sem bolj zrel in izkušen pazim, da pišem skladbe v nižjih legah, ki ustrezajo mojemu vokalu, pa tudi na odru občasno improviziram tako, da ohranjam moč vokala ter da ga ne iztrošim. Obenem mi to predstavlja veliko zabavo, saj me sili v preizkušanje novega. Denimo album "The Days Of Grays" je skomponiran tako, da lahko z veliko lahkoto interpretiram tudi na odru vse njegove skladbe.
Kdaj si se še kot otrok ali najstnik odločil, da se preizkusiš v vlogi pevca? Katera je bila v tem oziru prelomna točka tvojega življenja?
Tony: Imel sem tri leta, ko sem bil s staršema in smo pozimi čakali na eni izmed avtobusnih postaj. Igral sem se snegom medtem, ko smo čakali na avtobus. Pa je pristopil do mene starejši moški, ki me je ves ta čas opazoval ter me vprašal: "Kaj boš počel, ko boš velik?" In odvrnil sem mu: "Pevec bom." Pa me vpraša nazaj: "Operni pevec?" in odvrnem: "Ne! Rock pevec!". Torej že od vsega začetka je tlelo globoko v meni nekaj, kar mi je narekovalo, da sledim temu občutku, ki me je na koncu pripeljal na pravo pot. Seveda v to nikdar nisem zavestno silil. Je pa tlela vselej v meni neka ambicija, četudi se tega nisem takoj zavedal. Vselej sem rad prepeval in preizkušal svoj vokal. Potem sem se srečal z glasbo skupine Queen, leta 1985 ali leta 1986. To je bila skupina, ki je vplivala na glasbeno percepcijo še v času mojega odraščanja in je oblikovala moj glasbeni razvoj....
...ne nazadnje to odražata zlasti album "Unia", pa tudi vaš zadnji album...
Tony: Da, da. Slišiš Queen. Temu ne moreš uiti pri Sonata Arctica. Sicer pa sem vselej posvečal pozornost in bil naklonjen vsemu, kar je vsebovalo jasno poudarjeno melodičnost. In tu je zajet širok spekter. Od klasične glasbe, do black metala in vsega vmes.
Preden pripeljeva k zaključku tale intervju, bi te rad vprašal še tole. Ali načrtujete v bližnji prihodnosti tudi kakšno koncertno izdajo, nemara DVD, ali kaj podobnega?
Tony: Da. Aprila letos, ko bomo prispeli domov na Finsko, načrtujemo posneti enega izmed naših koncertov ter ga vključiti na DVD. Ko bomo nastopali v mestu Oulu, ki se nahaja blizu mesta, kjer je Sonata Arctica dejansko tudi doma. To bo predstavljalo za nas vrhunec trenutne evropske turneje, ki se bo tako zaključila vsega 20km od naših domov na Finskem, kar je za nas silno vznemirljiva izkušnja in se je zelo veselimo. Sicer pa bomo poletje preživeli v vlogi nastopanja po festivalih, jeseni pa se odpravljamo znova k pisanju materiala za novi studijski album.
Tony hvala za tvoj dragoceni čas, želim ti obilo uspeha na novi evropski turneji ter predvsem, da joi srečno izpeljete.
Tony: Hvala tudi vama.
fotografije: Nina Grad
Intervju je nastal v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
Koncertno reportažo iz nastopa skupine Sonata Arctica, z dne 26.02.2011, v Ljubljani, si lahko preberete TUKAJ.
na vrh