Tokrat ponujam na branje krasen in poglobljen pogovor z bratoma Pegam, soustanoviteljema znamenite brežiške alternativne soldateske Demolition Group, ki sta lansko leto posnela in izdala svoj elektro – ambientalni prvenec SinnScapes, s katerim se po vel decenijah stihijskega, manj znanega dela, daje na poslušanje še malce kreativnega nektarja izven dominiona Demolition Group. Usoda je hotela, da se je zvočni zapis sprva izgubljene intervjujske seanse po letu dni le našel, par dni pred vnovičnim pristankom slovenskih orlov izvrstno artikuliranega sladkega hrupa pa se bomo s križišč osrednjetočnosti pomaknili na manj znane stranske bulevarje. Sinntetic Liquid je popolnoma sproščeni izlet v neznano, pred lanskoletnim decembrskim koncertom v Menzi pa sta si brata z veseljem vzela čas za pogovor ter spregovorila o večdimenzionalnem odklopu, ki se zaradi presežka kreativne energije v brežiškem kolektivu že od nekdaj iskri.
Rockline: Veseli smo lahko, da ste dali slovenski publiki dali vpogled v alternativni svet tega, kar poleg dela z Demolition Group nekateri člani počnete v svojem »prostem času«. Sinntetic Liquid ponuja izjemno raven kvalitete, gre pa za zvočno kuliso, ki terja malce več razlage. Kako sta prišla oba brata Pegam do tega, da izlijeta svoje bolj sintetične elektro ideje na zvočni nosilec ter ponudita to svetu na poslušanje?
Matjaž Pegam: V bistvu se je Demolition Group rodil iz neke podobne elektronske kombinatorike. Mi smo z Gast'r'bajters v času, ki ga ne bom imenoval čas ugašanja, naredili preklop med organskim proizvajanjem hrupa na nekaj sintetičnega. Lahko bi rekli tudi, da smo Gastrbajtrs začeli z neko elektroniko v samem začetku delovanja. Prva plošča (Ni življenja brez ljubezni, 1983, op.p.) je imela tudi dosti elektronskih elementov, čeprav je bila tehnologija takrat drugačna in smo imeli tedaj tudi povsem drugačne materialne možnosti. Nato se je zgodilo to, da smo pri Gast'r'bajtrs naredili krog v smeri tega, da smo ustvarili bolj organski bend s pihalno sekcijo, bobni in ostalimi organskimi elementi, nato pa je sledil vnovični preklop, med vsem tem iskanjem lastnega izraza, da smo šli v neko frakcijaštvo in na nek način začeli ustvarjati zametke novih stranskih bendov. Takrat se je praktično vsak teden štartal kak nov projekt. Glavni, prvi, je bil Demolition Group, nato smo imeli Del Masohistics, ki je bila spet varianta nečesa novega, nato smo imeli Sinntetic Liquid in še bi lahko naštevali. Te frakcije so začele živeti vsaka svoje življenje. Demolition Group se je razvil v bend, sicer spet spečan z neko elektroniko in espreimentiranjem in se je spet sformiral spet v nek rockerski bend, kot ga poznamo danes, ostalo pa je ostalo na stand by. Občasno smo s tem malo nastopali. Sam sem imel veliko narejenega in spisanega materiala, v nekem trenutku sem sklenil, da je čas, da to spravimo nekako skupaj, nakar sva z Jocotom nekako materializirala in spravila v formo komadov.
Rockline: Plata me na prvi pogled spominja na fragmente, katerih smo bili deležni že z Deep True Love, nato pa še bolj z drugo polovico Neovangelija, kjer so bili po uradnem delu nasneti remiksi, elektronski kolaži. Gre za logično nadaljevanje in podaljšek tega in koliko časa je sedaj sam projekt (s prekinitvami) dejansko živ?
Matjaž: Sama asociacija, ki si jo podal, je zanimiva in sam na to nisem tako pomišljal, ker pri Deep True Love smo se pač spoznali z Gregorjem Zemljičem ob neki priložnosti in je naredil remiks enega komada. Remiks ni bil posledica našega zavestnega dela na elektroniki, na teh sintetičnih ambientalih, kot sva to z bratom realizirala na Sinntetic Liquid, sicer pa je ideja Sintetic Liquid živa že od leta '85, '86, '87.
Jože Pegam: Ideja sega v čas, ko smo se z Gast'r'bajtrs razpadli. Enkrat je šel en k vojakom, nato drug in se z Gast'r'bajtrsi ni dalo delat, ker ni bilo bobnarja, basista, kitarista ... To smo takrat kompenzirali tako – s sempli.
Matjaž: Ideja Sinntetic Liquid je bila takrat generirana, nato pa je stvar bila dolgo časa porinjena v stran. Sam sem se s tem začel ukvarjati – s to glasbo, a ne v obliki, kot je izdana – vnovič pred štirimi ali petimi leti, več ne. Je pa pogojeno bilo to s tem, da se je vmes storil korak naprej tudi kar zadeva tehniko. V zadnjih desetih letih se je princip ustvarjanja glasbe olajšala in možnosti, ki jih je ponujala tehnologija, so se skokovito spreminjale. V nekem trenutku sem štartal z napol hardware seta in napol z AKAI semplerji, MPC-ji, nato sem prešel na hibridno varianto računalnika, programa, sintov in prvotne opreme, nazadnje, ko sem se pa odločil, da bomo to izdali, pa sem vse ustvaril z računalnikom. Vse je popolnoma sintetično, razen saksofon je organski, pa še ta je na nekaterih delih izmaličen do nerazpoznavnosti.
Rockline: Pri samem poslušanju plate dobi poslušalec občutek, da gre bolj za razpredanje občutij, za impresije, ki jih dva skupaj generirata sproti. Je šlo za jam session ali je bila kompozicija po taktih določena?
Matjaž: Moja intimna ideja je bila, da bi ustvaril čisto ambientalno glasbo, pa čeprav ne bi bilo komadov in bi bil to flow nekih prelivov – zato sem dal plati ime SinnScapes – za splet sintetičnih struktur, zvokovnih pokrajin, ki se prelivajo ena v drugo, ko pa smo to začel resno obdelovati, pa se je v končni fazi izoblikoval niz komadov. Materiala imam narejenega – oziroma sem imel narejenega, ker je sedaj stvar malce že neaktualna, vsaj petkrat toliko in dvakrat ali trikrat zapored sem po principu negativne selekcije izločal dele komadov ali cele kompozicije, nakar mi je ostalo tistih zadnjih finalnih 10 komadov po pet minut. To je bila prvotna ideja. Seveda ni ratalo tako, da bi idealne mere in proporci popolnoma uspeli tudi v praksi – eni komadi so daljši, drugi krajši. Forme so bile, če se vrnem k vprašanju, čisto odprte. Logični prehodi med enim in drugim delom so sicer obstajali, končno obliko pa je postavil sam saks s svojimi frazami in melodijami.
Rockline: Glede na to, da je edini organski del v celoti saksofon, ostalo sintetično formo pa je moč manipulirati z računalnikom in elektronskimi pomagali – kako se ti sam pri tem počutiš? Mar gre za neko umetniško shizofrenijo, ki jo ima vsak vsejane v sebi? Se lažje vživljaš v take zametke popolnega prostega toka pooplne svobode ali ti je lažje funkcionirati v okviru benda, kjer ima vse skupaj neko skupno konsenzualno noto skupne artikulacije in izgrajevanja?
Joco: Pri Sinntetic Liquid je šlo za naboj viška. Muzika, ki sva jo naredila na Matjaževe podlage, je šla na prvo žogo. Matjaž je postavil okvire, formo, nato me je poklical in rekel »Stari pridi! Maš cajt?«, nato sva se usedla in začela z delom in snemanjem. Vse je šlo od prve in kakor sva stvari posnela, tako je ostalo gor na plošči. Vse fraze so se nekako poklopile, ni bilo pa nikakršnega pretiranega razmišljanja kako in kaj kaj narediti. Ni bilo globokih debat v stilu – tu bi rad to in to. Sedla sva dol in začela delat in to je meni zanimivo – vse je bilo posneto od prve.
Matjaž: Veseti je potrebno, da sva z Jocotom sinova iste matere in tu ni bilo potrebe po prilagajanjih. O glasbi sva se prej že itak dosti pogovarjala in tako je tudi dandanes. Proces je bil, kot Joco pravi, popolnoma intuitivno svoboden. Morda sta samo dva komada taka, da sva stvar bolj domišljala, kar se čuti na sami plati – predvsem tam, kjer so bolj izrazite fraze, tam je bilo več interakcije med Jocotom in menoj oziroma, če smo dosledni, med Jocotom in mašino ali pa med Jocotom in muziko. Ostali komadi so produkt nekega čisto intuitivnega pretoka, Jocotovega špilanja, ki ga je izvajal ...
Joco: Stvar se je enostavno poklopila!
Matjaž: Ko je slišal glasbo iz zvočnikov, je odpelajl po svoje stvari natanko tako, kot jih lahko slišite na plati. V tem kontekstu je stvar brezhibna.
Joco: Pazi – brez vaje!
Matjaž: V tem kontekstu je to čisto drug koncept dela kot z bendom, kjer je bend kot celota več posameznikov (več ljudi – pet ali šest) in to terja to, da se glasba generira drugače. Nekdo prinese neko idejo, drug postavi to, tretji doda verze ... Gre za skupinsko zloženko, ki terja osebno interakcijo članov. Delati z računalnikom je bila zame zanimiva izkušnja, ker sem pred samo pobudo, da dam v celoto nekaj organskega, kar je bil na koncu saks, to, da si sam na nekem svojem miselnem planetu in v bistvu si odvisen izključno od sebe, kar je OK po eni strani, ker ti ni treba sklepati nikakršnih kompromisov, temveč vse določaš sam. Na drugi strani je tu tudi manjko, ker si sam in nimaš nekih kreativnih inputov, ki ti jih drugače soprispevajo drugi člani benda. Mi kot rockerji ne znamo glasbe delati drugače kot v interakciji z ostalimi, tu pa sem moral vzpostaviti interakcijo sam s seboj.
Joco: Tu delaš v principu to, da sedeš, vzameš inštrument in začneš igrat. Rezultati pa so bili na koncu lepi.
Matjaž: Zelo!
Rockline: Tretji član te zasedbe bi bila lahko tu publika, tako me zanima ali sta projekt že kdaj predstavila v živo oziroma so plani za kaj takšnega v prihodnosti? So tendence v smeri odrske postavitve?
Matjaž: Doslej tega ni bilo, pa ne bom rekel, da me to ne zanima, čeravno zadnji dve leti ali tri leta, kar delamo z Demolition Group, terja slednje delo veliko intenzivnosti in napora. Odkar sem izdal Sinntetic Liquid, nisem vključil računalnika z namenom, da bi ustvarjal glasbo, se mi pa zdi, da v meni raste ter se nabira želja po tem, da bi mogoče začel stvar tudi v smeri odrske predstavitve razvijat ... Hotel pa sem še to reči – z DG smo zadnje leto in pol sproducirali veliko. Plata izgleda na izi, a je bila projekt, ki je terjalo tako čas, energijo in določeno proceduro, da smo prišli do tega. V tem trenutku je postavljanje Sinntetic Liquid na oder – ne vem, če imava trenutno čas za kaj takega, ker je itak potrebno narediti stvar do te mere zanimivo, da ne bo na odru postavljen samo Mac pa Jocota zraven ...
Joco: (smeh) Kako bi to zgledal ...
Matjaž: To je na nek način tudi predstava in če pride publika, mora biti tudi na odru kaj takega, se nekaj dogajat, da pritegne to tvoje zanimanje in da rečejo ljudje: »Aha, OK, tu je nekaj!« Ne more biti playback in nekdo zraven igra saksofon. Rad bi videl, da sem na miksu, ker mi je to fajn, na odru bi pa potreboval dva ali tri ljudi, da dobi zadeva neko obliko.
Joco: Tudi sam ne bi znal vsega, kar sem zaigral, zdaj ponovit, ker bi moral sest dol in stvari naštudirat ... (smeh)
Matjaž: Bi moral komade skint, ne? (smeh) Saj bi.
Joco: Z veliko muko ... (smeh)
Rockline: Če za konec vprašam – Sinntetic Liquid je dobil neko ubeseditev. Dobimo mogoče kmalu kakšno nadaljevanje? Morda na pomlad?
Joco: Na pomlad se začne kolesarska sezona in glede na to, da se glede tega matramo skupaj, takrat dvomim, da bo šlo ... (smeh)
Rockline: Gorsko kolesarjenje?
Matjaž: Občasno gorsko, a več cestno.
Rockline: Zdrav duh v zdravem telesu ...
Matjaž: Smo pač v letih, ko je potrebno kaj za zdravje narediti ... (smeh) Pa preidimo k odgovoru na tvoje vprašanje. Svojo patološko željo, ki jo na plati nisem uspel realizirati, da bi naredil čisto ambientalno ploščo, to je še zmeraj ena izmed opcij – da ni komadov, da se stvar pretaka, da naredim 50 minut muzike v kosu, da stvar teče nekje v ozadju in da lahko poleg glasbe delam karkoli.
Rockline: Kot Brian Eno?
Matjaž: Nisem želel direktno tega reči, me pa Brian Eno fascinira, čeprav izjemno težko poslušam te njegove ambientalne plate, ki jih je posnel.
Joco: Svojo boš lažje poslušal ...
Matjaž: Svojih plat ne maram poslušat oziroma redko kdaj se zgodi ... Ne vem, če sem Planet starcev doslej poslušal enkrat, ker se ga tokrat naposlušam na koncertu, tako je tudi z zadnjo živo plato, Sinntetic Liquid pa sem poslušal nazadnje, ko sem sedel v hčerin avto, ga vžgal in je imela to ploščo notri. Da pa bi sedel dol, vzel v roke ploščo in prav namensko začel poslušati, to se ne zgodi. Plošče raje delam kot poslušam.
Joco: To je nekako tako, kot če bi se vsak dan gledal v ogledalu ...
Rockline: Saj, a se ne?
Joco: No, ko si zobe umivaš, že, da pa bi se slekel in eno uro gledal pred ogledalom ... (smeh)
Rockline: Mora biti malce narcisa v tej igri ega, ne? (smeh) Stvar je lažja, ker premorete lastno založbo ...
Matjaž: Lastno založbo smo imeli že sredi osemdesetih (takrat še kaset) in šli smo tako daleč, da smo tedaj sami tiskali plate, sami snemali plate in jih distribuirali.
Joco: Pa si predstavljaj vsa tista presnemovanja in kasete danes ... (smeh)
Rockline: To je bil pravi DIY!
Matjaž: Sami smo snemal, produciral, tiskal nalepke za kasete, sami smo tiskal plakate ...
Joco: Jih tudi samostojno lepili ...
Matjaž: Pošiljali naokrog, tako da je bilo to tisto obdobje krativno in osrečujoče. Takrat smo se imenovali Opus Manum in nekje sem prebral, da smo dejansko furali prvo neodvisno založbo v bivši Jugi ali celo v vzhodni Evropi, je napisal en srbski kritik, kar pa je nekaj posebnega. Založb takrat ni bilo – bil je Jugoton, Helidon, ZKP ni izdajal plošč, kar je začel šele konec osemdesetih, Jugodisk in RTB so bili vse, kar smo premogli, tako da je bilo do plošč priti bližje znanstveni fantastiki. Danes je stvar bolj demokratična in bolj v domeni posla ter kapitala, stvar je bolj pretočna, je pa demokratizacija pripeljala obenem do tega, da se dandanes stvari precej bolj neselektivno delajo, ampak to je del časov – več ko ljudje delajo in snemajo plošč, več ko špilajo, boljša je produkcija in več je izbire ter kakovostne glasbe.
Rockline: Za sklep pa bi prosil samo še piko na i in klasiko – nagovor bralcem z vajine strani ...
Matjaž: Ker sem praktičar, neke silne intime ne prakticiram. Bralcem bi rekel to: hodite na koncerte, kupujte plošče, saj na ta način podpirate bende, da producirajo novo muziko in vzdržujejo posel, ki ga delajo iz srca in za vas. To se mi zdi ključno sporočilo, saj edino na tak način lahko preživi rock'n'roll!
Joco: Se z bratom popolnoma strinjam, ker je vse tako lepo zavil v celoto!
na vrh