Siddharta! Že samo ime porodi močna občutja v glavah slovenskih ljubiteljev rocka. Fantje se vračajo sredi letošnjega leta v velikem slogu na prizorišču. Sredi junija pripravljajo na novem stadionu v Ljubljani pravo koncertno poslastico. Na tem nastopu bodo izvedli premierno v celoti nov album in ga hkrati posneli za načrtovano izdajo v letošnji jeseni. V sled tega velikega dogodka, smo se srečali, v prijetnem ambientu parka v ljubljanskih Navjah, s kitaristom skupine Primožem B-jem in basistom Janijem H-jem, s katerima smo se ozrli po prehojeni Siddhartini poti vse od njenih pričetkov, do današnjega dne, kot tudi od pričakovanj povezanih z novim mejnikom za skupino, ki ga bo ovekovečil nastop skupine na stadionu v ljubljanskih Stožicah, dne 18.06.2011.
RockLine: Najprej oba lepo pozdravljena. Osem let po velikem koncertnem spektaklu na bežigrajskem stadionu se obeta velika koncertna poslastica, ki jo pripravljate v Sloveniji. Obeta se vrnitev v velikem slogu. Kaj vse boste predstavili naši publiki?
Primož B.: V prvi vrsti bomo na koncertu izvedli v celoti in premierno našo novo ploščo ter jo hkrati tudi posneli. Poleg tega novega materiala, ki ga je deset do dvanajst skladb, bomo v treh urah izvedli tudi "best of" našega železnega repertoarja. S temi, tako imenovanimi "ponarodelimi" skladbami, bomo zapolnili preostanek minutaže. Gre za dobre tri ure stadionskega rock n' rolla, to pot v Stožicah, na novem stadionu. Takšni dogodki se pri nas ne porajajo ravno pogosto, zato je za nas ta dogodek toliko bolj mikaven in želja, da se na tak način predstavimo slovenski publiki tudi toliko večja.
RockLine: Predvidevam, da bo dogodek pospremljen in podkrepljen z dodatnim umetniškim vtisom. Pripravljate v zvezi s tem kakšna posebna presenečenja?
Jani H.: V prvi vrsti gre za predstavitev skupine. To je bistvo. Tako ne bomo vključevali poleg orkestra, kot za Bežigradom. V ospredje bomo postavili rock n' roll, zasedba bo pospremljena le nemara z dodatnim tolkalistom in morda spremljevalnim vokalom. Ravno v teh dneh potekajo pogajanja v našem taboru okoli tega. Glede posebnih gostov pa so v 90% že potrdili svoje sodelovanje tudi Laibach in pa kot vse kaže, to bo vaš medij tako prvi izvedel, Josipa Lisac. Seveda ne bi radi dajal predhodnih obljub, kajti lahko se zalomi kaj v zadnjem hipu in na to nimaš vpliva, a v grobem lahko pričakujemo režijo v tem stilu. Ni pa to še zaključeno. Lahko bomo kaj spremenili, kaj dodali, kaj odvzeli.
RockLine: Katero številko obiska pričakujete na stadionu v Stožicah?
Primož B.: Rekorda 30.000 ljudi z obiska za Bežigradom ne gremo podirat. Kapaciteta z vsemi odprtimi tribunami je 23.000 ljudi, Glede na to da je parter na voljo, se pravi zelenica, se tako tribune praznijo, saj bo večina zavzela prostor na zelenici. Sam pričakujem 15.000 do 19.000 ljudi.
RockLine: Kako se pripravljate kot posamezniki in skupina, na tak mamutski spektakel?
Jani H.: Ena najbolj pomembnih priprav na ta dogodek se je zgodila par tednov nazaj v Los Angelesu, ko smo šli do konca spisat in posneti demo posnetke ali pa recimo osnutke za nove komade, ki jih bomo sedaj posneli. Najtežji del je torej za nami. Sedaj je vse to potrebno pripeljati do neke točke, da bodo vsi ti komadi, ti novi komadi, ki so sicer še vedno v fazi piljenja, odigrani prvikrat v živo, pred tako številno množico. To je za nas najbolj privlačno. Po eni strani veš, da se ne smeš zmotiti, ob njihovi izvedbi, po drugi strani, pa če se že zmotiš, se pač zmotiš in ta trenutek bo ujet na snemalni trak. Se pa ob tem sprošča velik adrenalin, zato so tudi predpriprave na ta dogodek bolj intenzivne, kot če bi šlo za nek običajen koncert.
RockLine: Na vaši spletni strani je že na razpolago in na v posluh skladba Sam. V kakšni meri nakazuje ta skladba celovito glasbeno podobo novega albuma.
Primož B.: Skladba Sam je že sedmi ali šesti komad, ki je na razpolago v poslušanje na naši strani. Naj razdelim nov material na dva dela. Prvi del obsega delo v Ljubljani, drugi del pa tisto kar je nastajalo v Los Angelesu. Skladba Sam je konkretno nastajala v Los Angelesu in je ena od dveh ali treh skladb s počasnejšim tempom na novi plošči. Ostale skladbe so za nas bolj značilne, rockersko hitrejše, udarnejše. Zvok za katerim stremimo oziroma smo ga imeli v glavah, ko smo pisali pesmi in aranžmaje za novi album, tudi tekste je sam stadion. Kaj je tisto kar te inspirira v takšnem okolju kot je stadion. Torej album močnih ritmov in močnih stadionskih napevov. To pot ne gre za konceptualni album v smislu "Sage", pač pa bo to plošča, ki bo bolj "velika", če se lahko tako izrazim, še bolj odprta in bolj pozitivna v končni fazi. V tekstih smo se oprli na radost do življenja. Ti opisujejo stvari, ki jih najraje počnemo v življenju. Tudi kot skupina smo se v tem času dodatno povezali in zrasli.
RockLine: Kaj je po vajinem vse prineslo za Siddharto sodelovanje z Rossom Robinsonom, katera je presežna vrednost, ki jo je prinesel Ross k Siddharti in kam se je skupina posledično artistično zasukala, v katero smer?
Jani H.: Ko smo pričeli delati z Rossem je prva stvar, ki je odpadla bil "klik". "Klik" je danes pogosto pomagalo v studiih pri snemanju. Prva opazka nad katero sem bil fasciniran je bila ta, da Ross obožuje nihanja in padanja v tempu. Tudi ko poslušaš stare plošče, ti je dejansko všeč, ko kje kdo prehiti, kje kdo zaostane, kje kdo kiksne, zgodi s akord, kateremu nihče ne pozna pravega imena, vsi potem iščejo njegovo ime in podobno.... Na tak način je Ross oplemenitil našo glasbo. Prej se nas je vseskozi držal blagi nemški vzorec. Zelo precizen. Iz tega natančnega benda, smo postali bolj tak "jeu de vivre" bend, ne v hudomušnem smislu. Naenkrat se je začelo več dogajati. Tudi interakcije med nami so se spremenile. Ni vse več tako predvidljivo. In to se je preneslo tudi na koncerte. Nekdo na primer med koncertom "odtava" po svoje, pa ga drugi pospremi, ali pa tudi ne. Temu mi več ne rečemo "napaka", temveč dejstvo. Na tak način smo se začeli vsi bolj odpirati, vsi člani skupine. To nam je pokazal Ross svojim načinom razmišljanja o življenju, ki mu sledi tudi delo v studiu. Ko se pogledaš v ogledalo vidiš v njem mulca, ki ima v garaži izredno voljo da spremeni svet, ko ustvarja svojo glasbo. Včasih namreč izgubiš osnovni smisel, stvari pričneš opravljati preveč sistematsko. A to ni glasba. Glasba je: "Pej'mo!" Glasba je "flow"!
RockLine: Je še kdo izmed teh velikih producentov v rock glasbi, s katerim bi želeli preizkusiti svojo glasbeno obzorje v prihodnje?
Primož B.: Denimo delo Ricka Rubina ni nekaj kar bi po mojem mnenju Siddharti najbolj ustrezalo. On ne postane član skupine. Bob Rock je veliko bolj polikan v smislu idej in produkcije, zapusti nek pečat duše na izdelkih. Ross pa je drzen, Ross postane član skupine in je izredno inspirativen. Nemara bi nam ustrezal kakšen Brian Eno.
Jani H.: Da. Zanimiva opcija. Če bi imel kdaj možnost, da bi lahko sam izbiral s kom bi sodeloval od teh svetovnih herojev produkcije, ki krojijo nek glasbeni okus, bi to bil Daniel Lanois. Temu producentu sledim. Karkoli naredi, mi je všeč. Sem njegov fan. Njegov solo prvenec iz leta 1989 "Acadie" in potem stvari, ki jih je počenjal s Petrom Gabrielom, pa v devetdesetih... no v novem času me fascinira tudi s svojo novo skupino, ki se imenuje Black Dub. Odlična glasba in kvalitetno organsko sproduciran zvok. Tu je tudi človek z imenom Nigel Goodrich, ki je naredil izjemne stvari, od Radiohead, Beck, celo Paulu McCartneyu eno ploščo. To so ljudje,od katerih bi se poleg Rossa Robinsona, naučil rad še kaj zanimivega. Vendar pa je to za nas v tem okolju finančno na žalost težko dosegljivo.
RockLine: Po "Nord" se je za Siddharto pričelo spogledovanje s tujino. Kakšen je celokupen občutek splošnega sprejemanja v tujini od leta 2003 pa do danes? Kako sprejema tuja publika Siddharto in zvok Siddharte?
Primož B.: Dejstvo je, da ostaja tujina za nas še vedno uganka. To je resnica, pred katero si ne zatiskamo oči. Gre za začarani krog. Da si lahko prepoznaven v tujini, moraš biti tam prisoten. Če nimaš plošče, ne moreš biti prisoten, kljub temu da si tam. Gre za nek cikel. To zahteva tudi nek finančni input, ki ga delegiramo, kot skupina, iz naših virov. Ta finančna sredstva so absolutno omejena. Po drugi strani, pa je "feedback" od ljudi dejansko dober. Tako kot se je na začetku za nas dogajalo v Sloveniji, je bilo dogajanje dinamično tudi v tujini. To nam omogoča splet, socialno omrežje in odzivi so zelo pozitivni. Kar pa se tiče industrije same, pa je ta zelo popredalčkana, od česar pa Siddharta odstopa. Nas se ne da spredalčkati. Z "Rh-" smo izdali ploščo pri založbi Ministry of Sound. Znana je bila kot založna, ki podpira v prvi vrsti elektroniko. Tako jim je bilo z nekim rock izdelkom težje prodreti do medijev, ki to pokrivajo. Dejstvo je, da smo v tistem obdobju imeli premalo koncertov v tujini, bili tam premalo pristni. Sicer pa dobivamo odzive iz tujine in potrditve o prihodu na stadion tudi iz tujine. Trenutni fokus je torej usmerjen za nas na koncert na stadionu v Stožicah. Od 18.06.2011 dalje, bomo videli kakšni premiki se bodo zgodili tudi v tujini v zvezi z našo novo izdajo in aktivnostmi.
RockLine: Kakšen je vaš pogled na čase dolpotegov in "torrentov", ko se vas kot lastnike vaše glasbe razlasti avtorstva in postanete sredstvo, neka dobrina, ki se prosto podaja naprej poslušalcem?
Jani H.: To so stvari, ki so bile neizogibne. Ti daš človeku ogenj, pa ti prvi skuha večerjo, drugi pa ti bo z njim zažgal hišo. Internetni dolpoteg je dodobra zdesetkal glasbeno industrijo, ki pa je bila potrebna tega, da se jo predrami in pretrese. Vsi smo vedno rjoveli proti založbam, kako nas izkoriščajo. Pojav internetnega "downloada" gotovo ni brez smisla. Ima svoj namen. Ta situacija je privedla do tega, da je danes bolj pomembno kaj predstavlja skupina "v živo", kaj iztrži "v živo". Drugo pa je zavest ljudi. Še vedno so tu države, ki bolj podpirajo kupovanje glasbe, kot drugje, kjer vlada totalen kaos. Do neke mere se skušamo prilagajat tem stvarem. Za naš prostor skušamo ustvariti neko vrednost presežka, ki prestavlja ljudem dodatno vrednost in s tem preseči ta razpotja, ki jih je ustvaril internetni dolpoteg. Če postaviš na polico le CD, bo tam ostal dokler ga ne bodo po nekaj letih zaprašenega pospravili s police trgovci. Če pa temu CDju dodaš še nakaj poleg, bo to nemara predstavljalo za nekega glasbenega navdušenca nekaj več kot le vrednost enega klika na medmrežju. To je naša filozofija, ki ji kot skupina sledimo. Zase osebno lahko povem, da še vedno kupim mesečno pet ali šest CDjev in dokler bo to na voljo, bom to počel. Sem del tega, ostal bom del tega in ne bom potemtakem pljuval v lastno skledo.
RockLine: V oblikovanju vaših izdelkov začenši od transfuzijske vrečke pri albumu "Rh-", pa do neverjetnega oblikovanja embalaže albuma "Saga", ste bili vedno korak pred ostalimi skupinami na Slovenskem. Je ostalo na polju estetizacije še kaj neizkoriščenega, kar bi bilo nemara v prihodnje vredno vključiti poleg?
Primož B.: Albumi bodo za nas vedno glavna stvar. Seveda gredo poleg vsi izdani singlei, vendar pa je album glavni nosilec naše glasbe. Oblikovanje, video spoti pridejo v naše glave kasneje. Glasba je najprej. Potem se začno rojevati ideje tudi za vizuale. Če pogledam retrospektivno, je vsaka plošča predstavljala tudi nek vizualni presežek, ki pa je posledica dogodka, ki ga inspirira. "RH - " je imel to krvavo zgodbo, ki je inspirirala njen vizual in temu je sledila adaptacija te zgodbe tudi na posamezne single. Tudi "Saga", kot konceptualni album, je sam po sebi klical po posebni vizualizaciji. Temu primerno smo postaviti tudi višjo ceno albumu. Tisti, ki bodo album hoteli imeti, jim bo vseeno ali bodo odšteli 10,00€ ali 15,00€, ob vseh tistih, ki si albume jemljejo zastonj iz interneta. Zase osebno, kot velikega Metallica oboževalca lahko rečem, da moram imeti prav vse njihove albume. Tudi posebne izdaje. Ko so izdali tisto posebno "Death Magnetic" krsto, sem si jo hipoma nabavil in bi plačal tudi 100,00€ zanjo, če bi bilo treba. Ne morem pa ničesar napovedati za prihodnji Siddhartin izdelek, ki bo nastal na stadionu. Ali bo samo plošča, ali tudi DVD... kako bo vse skupaj izgledalo. Uradni izid bo sledil jeseni, spogledujemo se pa s 3D izgledom.
RockLine: Kako ti Primož vidiš skozi retrospektivo, studijsko pot Siddharte od albuma "Id" pa naprej. Sam razvoj, artistično zorenje...
Primož B.: Čas v studiu izredno hitro teče, preprosto zato, ker počneš v studiu stvari, ki jih imamo vsi v skupini najraje in jih najraje počnemo. V obdobju "Id" smo se vrgli v nekaj popolnoma neznanega, nihče med nami ni imel studijskih izkušenj. Težko smo si vse predstavljali. Veliki koluterji, velike mašine, Acov studio Tivoli. Vse je bilo za nas takrat povsem eksotično. Takrat še ni bilo računalnikov tako izpopolnjenih, da bi omogočali snemanje doma. "Id" smo posneli tako, da smo sami zbrali denar, nekaj so nam donirali znanci, prijatelji, zavezniki, Tivoli nam je ponudil "dobro ceno", delali smo veliko z Dejanom Radičevičem, ki je bil takrat pomočnik Acu Razborniku. Spominjam se, da se nam je precej vleklo to leto 1998, pa do leta 1999, ko je album naposled le končno izšel. Pri "Nord" smo bili že korak višje. Imeli smo svojo založbo. Za seboj smo že imeli nek določen uspeh na trgu, lažje in varneje se je investiralo v skupino, rang sodelavcev se je razširil, pridružil se nam je Jani. Več smo vedeli o vsem. V obdobju albuma "Rh-" smo se ukvarjali že z detajli, finesami. S "Petroleo" smo skušali bit drzni, kar pa nam ni ravno uspelo, smo pa to drznost uspešno udejanjili z albumom "Saga", v smislu, da smo uživali, drznili smo si biti neobremenjeni, pustili glasbi da nas pelje, kamor nas pelje. Neobremenjeni smo bili s tem kaj si bo kdo mislil o albumu, kajti dokler je glasba nam všeč, je to dobra glasba. Novi projekt je povsem stadionska zadeva, je odmik od studia in nov izziv. Tu imaš eno možnost. Kakor odigraš, tako se posname. Okej. En dan prej bomo imeli generalko, za vsak slučaj. A prava energija bo dogodek, dne 18.06.2011 na stadionu v Stožicah in tisto energijo bomo skušali ujeti. Za to se pripravljamo od januarja 2011 dalje.
RockLine: Jani. Deset let je minilo od tvoje priključitve k Siddharti. Kako si se ti soočal z obdobjem postopnega vstopa v Siddharto in potem nadaljnje integracije v skupino?
Jani H.: Dejansko, ko omenjaš teh deset let, ki so minila. Pred tem se mi sploh poznali nismo. Poti so se sicer med nami prekrižale na enem ali dveh koncertih. Takrat sem igral pri Magnificu, trčili smo drug ob drugega, a niti "Živ'jo" si nismo rekli. Peter Penko ali Žare Pak, eden od njiju me je takrat poklical, če bi prišel posnet basovsko linijo za par komadov kot gost. Dobil sem dober občutek. To je bil takrat zame mlad bend, ambiciozen bend, ki dela vse sam. Rekel sem si: "Zakaj pa ne?" Tudi sam sem bil takrat v precepu. Zame se je takrat zaključeval en del glasbene zgodbe, ustvaril sem tudi svojo skupino The Elevators, nisem še natanko vedel kam vse me bo glasbena pot vodila naprej. Ko sem delal s fanti v studiu, se mi je zdela ta vibracija in odnosi v skupini, način kako skupina dela zelo zanimiv. Navajen sem bil, da je navadno en dirigent v skupini. Tu pa so se vsi ukvarjali z vsakim vprašanjem. Vsi skupaj. Zelo zavzeto. To je naredilo name nek močna vtis. Pa itak že prej, ko se je z albumom "Id" ustvaril bum in poplave vrtenja Siddhartinih skladb na radiih od Pot v X do Lunanai. Že takrat sem zaznaval skupino kot nekaj svežega, nekaj novega. Nikdar pa nisem niti pomislil, da bom slučajno kdaj igral z njimi. Po "Nord" so se porajala vprašanja ali bo prejšnji basist Primož še ostal v skupini, ali ne. Pa so me vprašali, če bi jim pomagal za nek določen čas par mesecev v obdobju, dokler oni ne rešijo tega problema. Da bi jim pomagal na koncertih. Rekel sem jim naj mi dajo dan časa za razmislek. No in iz tega dneva je sedaj nastalo 10. let skupnega dela. Potem sem začel hoditi na koncerte s skupino in hitro začutil, da deluje skupina kot neka družina. Skupino žene nek duh naprej. Druge skupine se utrudijo, se pričnejo kregat in to zaradi stvari, ki niso zrastle na njihovem zelniku, le da prejmejo slab "feedback", ali se skregajo zaradi denarja. Pri Siddharti pa so ti fantje videli dlje. Poleg stalne ekipe, ki jih je podpirala. Resnično je bil občutek, da je ta skupina izredno dobro organizirana. Seveda pa je od nekdaj veljala za prvo stvar, ki me je pritegnila k Siddharti, njena glasba. Ko sem zaslišal Tomijev glas, ki je zvenel popolnoma drugače, kot vse ostalo pri nas v Sloveniji do takrat. Tudi glasba je imela svojo lastno prepoznavno usmeritev, si sicer našel v njej vzorce česa tujega, a je imela že od začetka svojo "špuro". Ljudski faktor in glasba. To sta vzroka, zakaj sem ostal s Siddharto. Kar se pa generacijske razlike tiče, se stvari niso mnogo spremenile. Sploh se niso. Ostalo je isto kot prej. Oni so sedaj toliko stari, kot sem bil jaz, ko sem se jim priključil, pred desetimi leti. Te razlike so včasih opazne recimo v vztrajnosti do žura. Oni imajo te vztrajnosti danes le več, kot jo imam jaz.
RockLine: Pa je ta "party groove" ostal enak, glede na to, da je Tomi povil pred kratkim otroka?
Primož B.: Je, je. Je ostal. "Mojo-ta" nam ne zmanjka. Nočno življenje je pomemben element, saj se takrat porajajo določene ideje, navezave, asociacije... veliko idej v naši glasbi izvira od tod.
Jani H.: Je pa rojstvo vplivalo vsaj na dve besedili na novem albumu. To je nova dimenzija in velika prednost za nekega tekstopisca. Tomi je na tak način napisal dva krasna teksta.
RockLine: Naj sklenemo ta intervju z vprašanjem kratkoročnih in dolgoročnih ciljev skupine.
Primož B.: Kratkoročni cilji so "razturit" stadion in izdati dober album. Dolgoročni hmmm,.... Veš vse tiste ideje, ki pronicajo, vzklijejo zares šele takrat, ko se neka zgodba zaključi, tako da v tem trenutku težko govorim o naslednjih ciljih. Seveda delamo glasbo dalje. Težko pa napovem "kje", "kdo", "kdaj" in "s kom".
RockLine: Imata še kakšno sporočilo za naše bralce?
Jani H.: Pridružite se nam na tem koncertnem dogodku, dne 18.06.2011, s katerim orjemo ledino tudi za druge slovenske skupine. Apeliramo tudi na druge slovenske bende, da naj si upajo, da naj si drznejo sami ali v družbi več skupin, preizkusiti podobno, kar bomo izkusili sedaj sami.
Primož B.: Odprimo glave za slovensko glasbo, ki je srčna in dobra, pa marsikdaj prezrta. Mnogokrat zaradi predsodkov. Slovenska glasba je super, zato ji dajmo priložnost in naredimo premik.
intervju vodil: Sandi Sadar Šoba
kamera: Urban Bolta
fotografije: Aleš Podbrežnik
besedilo intervjuja uredil: Aleš Podbrežnik
na vrh