V sled izdaje novega, petega po vrsti, studijskega albuma prve violine slovenskega rocka, skupine Siddharta, z naslovom "Saga", s katerim se za Siddharto pričenja nov razvojni cikel, odkrivanje in izzivanje novih obzorij, so fantje iz te zgodbe izšli očiščeni, okrepljeni, še čvrsteje konsolidirani in z vizijo še bolj jasnega fokusa, ki kvintetu samoniklih duš polaga pod noge prožno vzmetenje, v katerega se za mnoga nova spoznanja bogatejši fantje lahko povsem sproščeno in neobremenjeno naslonijo in zavihtijo na še višjo raven glasbenega artizma.
RockLine: Siddharta se vrača z novim albumom "Saga". Kaj predstavlja ta album za vas?
Tomi: S tem albumom smo nekako "doktorirali". Sami hodimo v izobraževalno ustanovo, ki ji rečemo rock n' roll, kjer se učimo. Ta album je za nas gotovo nek preskok. Ne bom rekel, da ob novem albumu že vse vemo in znamo, smo pa z novim albumom dali sebe "ven" na način, kot še nikoli doslej. To pot nismo bili tako nepazljivi kot na predhodnih albumih, prav tako pa nikdar še nismo bili tako iskreni, kot ravno z albumom "Saga". Glede na to, da smo vsi v skupini stari v povprečju preko 30. let, je ta album tak kot je prišel ob pravem času, v času ko smo dozoreli.
Tomaž: S Tomijem se povsem strinjam. Proces ustvarjanja te plošče je potekal povsem drugače, kot pri naših predhodnih ploščah. Sicer smo se spreminjali iz plošče v ploščo, a "Saga" predstavlja za nas zares velik odmik. To je za nas odmik od pravil, odmik od kontrole. Med nastajanjem albuma ni bilo pravil in ni bilo kontrole in to se mi zdi bistveno.
RockLine: Še vedno ohranjate svoj prepoznavni pečat preprostih trikov, a bogatega vzdušja. Tudi ko prisluhneš novi plošči, ostaja oznaka da v primeru Siddharte ne gre bolj "slovensko" v rocku, neprizadeta.
Tomaž: Mogoče kar se rock n' rolla tiče. No v zadnjem času je kar nekaj dobrega rock n' rolla v Sloveniji
Tomi: Smo na nek način ponosni da krojimo podobo slovenskega rock n' rolla. Ne glede na to, da so odšli delati "Sago" v ZDA, dejstva da prihajamo iz tega dela Evrope, ne moremo prikrivati. To nosimo že od samega začetka v sebi, s seboj. Ohranjati moramo to rdečo nit, kajti že v začetku smo ustvarili tako širok glasbeni spekter izražanja, torej nismo se sfokusirali na nek poseben stil, pač pa si dopustili v izražanju, da gremo lahko kamorkoli, pa še vedno b nek poslušalec dojel, da je to Siddharta. To je dobro, ker nas ta pristop ne duši. Kot bi plezal po drevesu z veje na vejo. Enkrat si na sončni strani drevesa, drugič v senci, tretjič se zakoplješ v same korenine ipd...To pot smo šli po samem deblu naravnost do vrha, da se malo razgledamo kaj je okoli nas, saj nam bo tako naprej še lažje nadaljevali našo pot, kajti "Saga" ni še zdaleč naš zadnji album.
RockLine: Od kod ideja za naslov albuma "Saga"? Je mar za tem naslovom skrit koncept, ali kaj drugega?
Tomaž: Sprva je bil koncept v ozadju, a se je na koncu izkazalo, da je ta koncept, ki naj bi bil sprva zamišljen kot vodilo albumu, prerasel samega sebe, da ta koncept težko obvladujemo in da ga pravzaprav niti ne želimo obvladovati. Sprva je bila ideja, da gremo snemat novi album na Islandijo, bistvo pa je da smo šli ustvarjat neko zgodbo. Potem je prišla ponudba iz ZDA in sprejeli smo jo. Nastajanje albuma smo želeli sprva prikazati, tako da bi Saga izhajala v segmentih, na podlagi zapisa delnih utrinkov iz poteka snemanja v ZDA. Takoj smo se pa naučili to, da Sage ne moreš takoj določiti, ampak je to nekaj kar pišeš sproti, na svoji poti. No in tista Saga za katero smo mislili, da jo obvladujemo, je na koncu prevzela vse vajeti. Prišli smo v ZDA, odprlo se nam je nebo. Izid albuma in koncerti, ki sledijo albumu je nadaljevanje Sage. To je torej za naše poslušalce v Sloveniji šele začetek.
RockLine: Torej je odločitev menjave okolja, torej dejstvo, da ste zapustili vaš domači prostor, na točki, ko ste se odločili za snemanje novega albuma, odigrala zelo pomembno vlogo.
Tomi: Predvsem je prva želja bila ta, da si po 15. letih ustvarjanja želiš spremeniti okolje. To ima vpliv na naše medsebojne odnose, še zlasti pa na to, kako vso to glasbo in ideje, ki jih nosiš v sebi, skanaliziraš na ploščo. Lahko gre v principu za majhna odstopanja, ki pa jih poslušalec močneje zazna. To je pravzaprav naša prva izkušnja snemanja v tujini. Na srečo nas to ni pokopalo, pač pa dodatno okrepilo. Ob tem lahko povsem iskreno dodam, da nismo imeli prav nobenih težav, ki se rade pripetijo ob tovrstnih izletih v tako imenovano "neznano okolje". Situacija nas je ohrabrila in nam dala zagon za naprej. Ustvarili smo torej nekaj kar smo poizkušali nadzorovat in zastaviti nek cilj kakovosti v naprej, a se je zgodilo, da smo vse to presegli za kar nekaj enot. To je neke vrste presenečenje, ki se v življenju ne zgodi velikokrat. Energija ki jo Saga tako nosi v sebi je nekaj zelo resnega. Ta album nosi v sebi tako veliko različnih slojev, ki jih poslušalec odkriva dalj časa, da lahko rečem za album, da je to tipična ne-instant plošča, kakršnih je danes žal zelo malo. To je danes lahko naš velik ponos.
RockLine: Na kakšen način so se vezi med člani okrepile v sami fazi nastajanja novega albuma?
Tomaž: Da. Najbolje je, da nanizam nekaj okoliščini, ki to dejstvo potrjujejo. Mi smo živeli tri mesece pod isto streho, v istem domu. V teh treh mesecih se niti enkrat nismo sprli. Šlo je pravzaprav za najdaljše druženje, odkar Siddharta obstajamo. Ta čas je bil za nas zelo koristen, saj nam je omogočil, da se spoznamo še bolj, kakor smo se poznali doslej. Dejstvo da ni bilo v tem času med nami nikakršnih egov, ali drugih razmerij v dani situaciji, ki bi kalili odnose, dokazuje kako zelo smo se ujeli in kako zares sodimo člani skupine v tej postavi skupaj. Omenil bi rad tudi to, da smo bili to pot zelo daleč od doma. Npr. če bi ostali v Sloveniji, bi denimo lahko snemali v Novem mestu, pa bi se zvečer vračali v Ljubljano domov, kjer bi se soočali s problemi vsakdanjika. To pot pa se je za nas ustvarila sanjska situacija. Ni ti bilo treba razmišljati o plačevanju računov doma in podobno. Torej ta situacija je bila na nek način za nas blažena, saj smo v obdobju treh mesecev. Situacija, da si lahko svoboden, ko ustvarjaš, kar naj bi tudi bilo tvoje poslanstvo. Skupaj smo odpirali nov svet.
RockLine: Producent Ross vas je s svojimi izkušnjami verjetno že z majhnimi gibi korekcije, le usmerjal in stvari so tekle same po sebi.
Tomi: V tem primeru pravzaprav sploh ni šlo za neko hierarhijo, okej, kar se samega dela tiče, to gotovo. Vsi smo vedeli kdo je šef, kdo oblikuje končni produkt, vendar pa je Ross pristopil kot nek svetovalec in prijatelj. Tudi on se je v tem procesu skupaj z nami in od nas učil. Ross Robinson je zelo široka osebnost, z veliko izkušnjami, ki jih je pridobil v preteklosti, s pristopom na podoben načini. On nam ni nikdar vsiljeval svojih nazorov pri našem delu. Od njega smo se ogromno naučili, sam pa je priznal tudi to, da takšne izkušnje, kot jo je imel s Siddharto, ni imel pred tem, še z nobenim bendom. Ves tak proces zahteva precej velikega človeka, da sprejme nekoga, ki ga ne pozna in da se je pripravljen tudi sam razvijat kar le pomeni, kako veliko njemu glasba sama po sebi tudi dejansko pomeni. On v tem uživa. Popolnoma drugače nam je predstavil ustvarjanje glasbe oziroma samo snemanje, kot smo bili doslej vajeni. Deluje, kot ne bi bil del te glasbene industrije. Celo prezira jo. On samo ustvarja in dopušča, da bo tako ustvarjena glasba že našla nek prostor, ki ji je namenjen. V slogu, da se ni treba v ničemer sekirati, če z albumom ne postaneš skupina št. 1., goji veliko spoštovanje do glasbe in pristopa do njenega ustvarjanja zelo resno.
RockLine: Kako je nastal več kot desetminutni instrumental, ki ste ga vključili na album? Ste ga posneli kot enota, cela skupina hkrati v studiu, ali je "zlepljen" skupaj iz več delov?
Tomaž: Vsi smo bili hkrati v studiu, cela skupina in ga posneli.
Rockline: Torej ste potrebovali zanj vsega en "take"?
Tomaž: Ne "take-ov" je bilo več, vendar pa komad ni sestavljen. Moral bi vprašati Rossa za natančno informacijo o tem. Bili smo zaprti v studiu in vprašali če je ostalo še 10 minut traku, snemali smo na trak, Ross je temu pritrdil in potem smo se lotili igranja.
RockLine: Deluje kot bi bil studijski "jamm", odigran "iz glave", na prvo žogo.
Tomi: Saj to je jamm.
Tomaž: Da, da. To je jamm.
Tomi: Harmonijo smo imeli postavljeno...
Tomaž: Dve harmoniji in motiv. To je to.
Tomi: Razmišljali smo o tem, da bi imeli na albumu nek komad, ki bi bil nekoliko daljši, ki bi deloval v funkciji nekakšnega "premora", ker smo pričakovali da bo zelo intenzivno vse skupaj. V tem premoru, pa nam naj ne bi bilo potrebno preveč razmišljat, glasba naj bi imela funkcijo nekakšne kulise, ali da te preprosto "odpelje". V bistvu smo jo ustvarjali na licu mesta. Gledali smo drug drugega, nihče ni vedel za pol minute naprej, katera poteza sledi in v koliko sklopov se bomo spustili. Ta skladba je res nek poseben trenutek albuma. Torej pri tej skladbi ni bilo prav nič zmenjenega. Igrali pa smo jo ob koncu snemalnega dneva, ko smo bili že vsi malo "off". To je bil za nas nek trenutek sprostitve ob zaključku dolgih ur snemanja, ki so sledile skozi dan.
RockLine: Katera izmed plošč, ki ste jih posneli v karieri, od prve do zadnje, je plošča narejena najbolj po vaši duši?
Tomi: Težko bi se opredelil do le ene plošče. Vsaka izmed teh plošč je iskrena. Le obdobje v katerih so nastajale je bilo drugačno. Razmišljanja so drugačna. "Saga" se mi zdi v tem trenutku, če se skušam spomnit za nazaj, nosi "Saga" izmed vseh še najbolj tisti tako imenovani občutek zmagoslavja. Morda ko nosiš dušo vseskozi s seboj, danes lahko rečemo že vsi preko 30. let v skupini, se je kar nekako navadiš, v primeru albuma "Saga", pa sem opazil, da je duša pravzaprav lahko spet zelo zanimiva stvar, če se lahko tako izrazim. V tem je zorela skupina skozi pet članov precej drugače kot doslej, lahko rečem, da je v primeru Sage to za nas vrhunec glasbene izpovedi, ne glede na to, kako bodo poslušalci sprejeli novi album.
Tomaž: Kar je treba tukaj poudariti je to, da je ta plošča, za razliko od drugih, precej bolj "prvo" osebna. Precej skladb, če ne kar vse, so speljane v to smer...
Tomi: Tudi "ID" je že tak album.
Tomaž: Da, vendar potem vmes med tema dvema albuma pa besedila izhajajo iz množine "mi smo", "svet občudujemo" Zame osebno je "Saga" ameriški "ID".
RockLine: Kakšno razvojno pot ste torej prehodili od albuma "Rh", kot albuma, ki je vaš verjeten komercialni vrhunec, pa naprej preko "Petrolee" do "Sage"?
Tomi: Ja "Rh" je bil za nas neke vrste "Harry Potter". Narejeno vse pravljično, album so sprejele mase. S Petroleo smo šli v tisti tako imenovani bolj marginalen svet, v bistvu smo hoteli tisti rock n' roll dobiti nazaj, ker je po resnici povedano, takrat vse skupaj že kar malo izhajalo iz rok. Naše glasbe se je močno oprijel element simfoničnosti. "Rh" je bila odlična plošča ne rečem, vendar jo je bilo težje izvajati v živo zaradi mnogih gostov, ki se pojavljajo na plošči. S Sago pa se sedaj za nas pričenja šele prava borba. Na njej je mnogo "nekontroliranih" zvokov, ki jih mi skozi svoje glasbeno dojemanje projeciramo v prostor, brez gostov. Na ta album lahko sicer položimo še več dodatnih plasti, vendar pa je to, to in zadošča. Siddharta v vsem svojem bistvu.
RockLine: V materialu na albumu "Saga" se čuti, da ste to pot pristopili povsem neobremenjeno in da je to album, ki ni podrejen iskanju hitov.
Tomi: Ko smo snemali album, sta Ryan in Ross, Ryan je Rossov tehnični sodelavec, vsakokrat, ko smo se lotili snemanja določene skladbe komentirala: "No, gremo posnet novi hit!" in ta komentar pospremila z gromkim smehom. Ross sam ne dela skladb da bi jih pripravil v naprej za hit, čeprav nekatere njegove skladbe z leti nato, to dejansko postanejo.
RockLine: Tomi, na novem albumu si bil znova 100% prepričljiv v oživljanju svoje emotivne plati izražanja. Verjetno je novo okolje vplivalo dodatno nate, da so se v tebi še bolj jasno potencirala neka občutja,...
Tomi: Na novem albumu mi je Ross tukaj zelo veliko pomagal. On si vzame veliko časa in se pogovarja s teboj o posameznih skladbah. Z vsemi nami. Na začetku s skupino, ko mu razložimo o čem komad sploh pripoveduje, nas nato čustveno motivira do te mere, da ti nato o tem čustvu tudi razmišljaš. Torej to ne gre po principu: "Dejmo danes naredit ta komad, pa še mogoče tistega, itn..." Ross te pred samim snemanjem skladb skuša pripeljati prav na začetek, do bistva iz katerega sam komad izhaja. V situacije, ki so po njegovem botrovale, da je določena skladba nastala. Rossu ob tem ni bilo tako pomembno, če si ti ustrelil kakšno noto mimo, ali zapel neko besedo v verzih nekoliko nerodno, kajti bistvo vsega v tistem trenutku je bila energija, ki jo ti sprožiš. Če se je izkazalo, da ta sprožena energija ni bila prava, smo se vrnili k debati. Ko začutiš da gre stvar po parih notah v pravo smer, ni težko "pasti noter". Ross med tvojim delom stoji le meter stran od tebe, ko se snema. Deluje zelo neopazno, hkrati pa ti nudi izredno podporo. Daleč od tega, da bi ta pristop v tebi sprožal občutek nelagodja. Ravno nasprotno. Ponuja ti ugodje. Zgodi se celo to, da je Ross na trenutke bolj skoncentriran kot kdo izmed nas v skupini.
Tomaž: Ross pomaga pri kanaliziranju. Ko je Tomi razlagalo sprožanju energije in četudi si neko besedo "zafrknil" je sporočilo te plošče pa tudi Rossa to, da ni važno v katerem jeziku poješ, ker če je energija prava, bo v vsakem trenutku, vsak prebivalec tega sveta razumel nek komad in njegovo sporočilo. Okej, ne konkretno do razumevanja samih tekstov, za katere mi menimo, da to itak ni njihov namen. V umetnosti je namen teksta da sproži tvoje interpretacije in poistovetenje.
RockLine: Nosite izjemno redko kvaliteto, celo edini ste v slovenskem prostoru po tej plati. To je sposobnost, da vgrajujete v verze slovenščino na način, da ta ne jemlje melodičnosti sami glasbi, pač pa nasprotno, odlično je vpeta v samo ogrodje skladb in še več, melodijo samo po sebi celo potencira. Ste glede na to redko kvaliteto, ki vas sama po sebi dela unikatne kdaj razmišljali, da bi nemara skušali z novim album vseeno prodreti tudi v tujino in zapustiti pečat naposled tudi na mednarodnem prizorišču?
Tomi: Naš namen je pravzaprav nekako "za hrbtom prirediti um" ostalih. Smo pripravljeni na tuji trg. Rad bi da čim manj vzbujamo pozornost s tem in da ta arzenal raste sam po sebi. Menim da sedaj prihaja pravi čas, ko bi znalo to biti ljudem zanimivo. Tu je glasba in duša skupaj z vokalom, ki je del te glasbe in tukaj je dopuščeno poslušalcu, da si sam interpretira po svoje sporočila v verzih. To je naš skriti plan. Računam da bodo takšno uporabo slovenskega jezika sprejeli tudi ljudje izven Slovenije.
RockLine: Se mi zdi da je ravno ta interpretacija slovenskega jezika, ki jo uporabljaš ti Tomi, glavni atribut, da lahko rečeš da ni bolj slovenskega rock benda kot je ravno Siddharta.
Tomi: Ja tudi mnogi Slovenci pravijo, da ko poslušajo našo glasbo, ne razumejo razbrati natanko pravih besed, ki jih pojem. Npr. če se znajdeta Američan in Anglež v podobnih škripcih in bi dejansko želela vedeti kaj to pomeni v prevodu, ni problema, jim prinesemo prevod. A radi bi da ta raba slovenščine sama po sebi vzbuja pozornost tudi onstran slovenske meje, da se tudi tujina zave te posebnosti. Podobno je v operi ali gledališču, ko dobiš tekst pred pričetkom predstav. Tam dvomim da kdo razume, kaj kdo poje med operno predstavo.
RockLine: Nekoč ste že igrali v tujini in skušali tam prodreti. Kako je takrat ta izkušnja vplivala na vas? Je bil to uspeh, ali neuspeh za vas?
Tomaž: Mi smo takrat na teh koncertih v tujini dali vse od sebe in svoje naredili. Ni nam bilo mar ali igramo pred desetimi ali pa pred dvesto ljudmi. Vsakič smo pristopili na polno, ker so ravno koncerti naša najboljša izrazna oblika. Poleg pa je bil tudi nemški partner ali založba, ki iz nas ni znal, raje bom dejal tako, da nas ni znal predstaviti nemški publiki. Na način kot bi si vsaka skupina želela. Npr. partnerja pokličeš in mu rečeš mi smo glasba, ti si naš kanal do publike, pripelji nam publiko, no in tega momenta žal ni bilo. To nas ni ustavilo.
Tomi: Če uporabim prispodobo, nas je ta menedžer peljal s sankami na morje, potem smo pa mi te sanke vzeli, jih zapičili v obalo, si odprli pivo in sanke izkoristili po svoje. Domov s te avanture smo se vrnili novi, spočiti in razširjeni. Seveda pa je nemški trg drugačen. Tam ne moreš kar čez noč uspeti in "razturiti". Ta avantura je bila za nas le kamenček v mozaiku slike, ki dobiva sedaj vse večjo in večjo podobo.
RockLine: Koliko mislite da vam manjka do te pozicije, da bi bili zvezde tudi na mednarodnem prizorišču?
Tomi: Menim, da kar precej. Ker prva stvar je ta, da se postavlja sploh vprašanje, če si Siddharta to želi. Sploh na način, kot nam ga prikazujejo preko mainstreamovskih kanalov, kakršen je MTV. Od tega mainstreamovstva smo se mi zelo oddaljili, pač od principa ki nam ga skušajo prodati, tako da smo se na nek način oddaljili tudi od zvezdništva. Radi bi v tujini dosegli status nekega kultnega benda, ki bo živel zelo dobro, ne bo pa izpostavljen na ta način, kot nam ga prikazujejo medijski kanali. Še vedno bi radi ohranili zdrav stik z realnostjo, živeli svoja življenja, ko doživimo ta uspeh. Torej ne bomo se kar tako razprodali.
Tomaž: To kar vidiš danes na MTVju, mi sploh ne želimo biti v takšni družbi. Vse kar tam vidiš je cirkus, vse je zrežirano. Mi ne funkcioniramo po tem principu. Prej smo govorili o iskrenosti. Na MTVju tega ni, pač pa je vse premišljeno, vsi vzvodi in tarčna, ciljna publika, ki bo zagrabila za nek umetno zrežiran produkt.
Tomi: Finta je v tem, da tisti ki je iskren, tega sploh ne poudarja. Polna usta o iskrenosti pa imajo tisti, ki jih je strah, da mogoče niso iskreni, oziroma da jih kdo ne razkrinka, da niso iskreni. Taki ti bodo rekli: "A ti ne čutiš kako sem jaz iskren? Mene poznajo ljudje po tem, da ne lažem!" Daj no daj. Takšnih štosov jaz več ne kupujem. So kot pokvarjen jogurt.
RockLine: Je mogoče reči, da ko ste Siddharta prišli do "Sage", da ste šele sedaj doumeli svojo iskrenost, čeprav je bila ta vseskozi v vas in ste jo nehote pravzaprav tudi izražali. Le da ste se sedaj z novim album mogoče končno naučili ceniti to, da si lahko iskren.
Tomi: Mi smo bili bolj ali manj iskreni ves čas. Je pa recimo ta trenutek ko smo se tako razgalili in nam bi to tudi tako zelo godilo in da tukaj ni nobenega sramu pred kakršnokoli kritiko, ali pred tem, da smo naredili karkoli narobe, dosegla ravno "Saga". Sedaj se zelo dobro počutimo. Prej smo bili mogoče preveč pazljivi, ta pazljivost pa te na trenutke lahko tudi zadržuje nazaj in to te pušča kar nekako lačnega.
Tomaž: Ves čas si po malem režeš krila s takšnim pristopom.
Tomi: Ti veš da se nekaj dogaja, kar je narobe, potem pa rabiš nekoga, ki ti pokaže, kaj delaš narobe. Veseli smo, da s tem nismo več obremenjeni.
Tomaž: Kot bi imel vseskozi rahlo zategnjeno ročno.
Tomi: Da. Ali pa kolesa premalo napolnjena. Se pravi dober avto, ampak nekaj ne štima.
Tomaž: Morda je tu resnično boljši izraz kot iskren, biti razgaljen. To se ujema s procesom, skozi katerega smo šli z Rossom. On se je z vsakim od nas ukvarjal tako dolgo, da ga je popolnoma razgalil. To je šlo pri slehernem izmed nas tako daleč, da je vsak izmed nas na koncu opazil le to, da ima na sebi instrument, Ross pa ve vse o vsakem od nas. Vse kar lahko narediš v takšnem primeru je to, da z Rossom komunicira le tako, da mu nazaj v odgovor nekaj zaigra. Torej brez skrivalnic do te mere, ko ti ostane le to da zaigraš tisto, kar si se z Rossom tako dolgo pogovarjal, oziroma kar si mu povedal.
RockLine: Da dosežeš to točko, da te ni strah reagirati razgaljen, potrebuješ neko dodatno samozavest, nekaj več. Te kvalitete obvladujejo danes le še redki...
Tomi: Postati ti mora jasno, da vseh stvari ne moreš imeti pod kontrolo in na takšni točki doseči sposobnost, da si lahko drzen dovolj, da storiš korak v neznano. Ob tem se moraš zavedati, da ti lahko ob tem koraku spodrsne, ali pa se povzpneš na nekakšne tekoče stopnice, ki te odpeljejo še par nivojev višje. Narediti ta korak, pa je najtežja odločitev. Sploh za skupino, ki ima pet samosvojih, specifičnih umov. Ta pogum je potreben in mi imamo to srečo, da nam je ta korak uspelo narediti in zelo sem vesel, da sem del te ekipe, kjer se je mogoče spontano odločati in vložiti kar precej tveganja, za dobrobit osebne rasti in da dosežemo tudi nek konkreten rezultat, ki je sedaj več, kot očiten z novim albumom.
RockLine: Ravno to je prednost Siddharte, da se je bend razvil po naravni poti in ustvaril čvrsto osnovo, na kateri se lahko varno in neodvisno razvija naprej.
Tomi: Mi ne hodimo v službo. Se ukvarjamo samo z glasbo. O tem lahko veliko razmišljamo in to predstavlja zame en velik užitek. Tisto o pogumu, ko smo govorili, se je odrazilo tudi na fakulteti, ko si postavljen pred neko dejstvo izbiranja in se moraš odločit, kje boš tvegal na svoji nadaljnji poti. Zanimivo je to, da recimo te ljudje z visoko izobrazbo in nazivi doktor ipd..., njim ni jasno ko jim rečeš, da se ti ukvarjaš z glasbo in je to tvoje delo in vir prihodka. Pri nas je tako, da vsi glasbo razumejo kot dodatni hobi, s katerim se ukvarjaš v prostem času. Tu smo redki v Sloveniji, ki lahko od glasbe živimo. Pa tudi če tu v želji, da bi to udejanjil, postaviš vse ostale stvari na stran, je verjetnost da ti uspe, toliko večja.
RockLine: Tomaž, ti se ukvarjaš tudi s skupino Revolute. Kaj te je vodilo da si skupino ustanovil in kaj ti ustvarjanje glasbe pri Revolute daje, česar npr. pri Siddharti ne dobiš?
Tomaž: V bistvu na to vprašanje ni tako lahko mogoče odgovoriti. Zgodovina Revolute sega še v čas pred nastankom Siddharte. Tudi meni se je zgodilo podobno, kot Tomiju in sem bil na neki točki na fakulteti postavljen pred dejstvo. Profesorica mi je ponujala mesto moderatorja in kasneje asistenta, pa sem se odločil da se pričnem ukvarjati z glasbo. Za kruh. Takrat smo se srečali s Siddharto in sam sem se v glasbi pričel izražati skozi Siddharto. Poleg tega sem imel še en bend. Stvari so šle tako daleč, da ni bil problem v tem da jaz česa ne zmorem, pač pa je tukaj odločalo predvsem to, da želiš poizkušati še nekaj drugega, nekje drugje. Težko je potegniti razmejitev mojega glasbenega značaja tako v Siddharti kot Revolute. Okej, pri Revolute je ženski vokal, pri Sioddharti je moški vokal. Sam sem se vedno počutil kot človek, ki sklada glasbo za ženski vokal.
RockLine: Kako to da se niste v obdobju "Rh" albuma odločili za katero pesem z ženskim vokalom. To bi vam nedvomno prineslo mega hit.
Tomi: Ravno zato, ker smo to že verjetno takrat podzavestno v sebi nosili, da glasbe ne dojemamo matematično, da bi s svinčnikom in listom papirja v roki analizirali in planirali hite v naprej. S temi kombinacijami smo raje še malo počakali. Šele pred kratkim smo se odločili za sodelovanje. In to z moškim vokalom. S skupino Dan D. Tako smo čutili takrat, da nam najbolj sede.
RockLine: Kako se je poznala nenadna ekspanzija internetnega downloada pri prodaji, če primerjamo prodajo albuma "Rh" in za njim albuma "Pertolea"?
Tomaž: Zelo. Za polovico se je zmanjšala.
Tomi: "Rh" je bila prodana v 30.000 kosih naklade, "Pertolea" pa med 12.000 in 15.000 kosi.
Tomaž: Želimo da se situacija na internetu uredi in da se glasba prične na internetu prodajati. Da dobimo naš kruh nazaj. Veš, velika razlika je že v samem dejstvu, da recimo ko ti primeš v roko album z ovitkom, ki ga je posebej h glasbi narisal nek umetnik in se v glasbo posebej poglabljal, ko je ustvarjal naslovnico, veš, da eno brez drugega ne gre. Album ni le zapis na CDju, album je vse. Z embalažo vred. Ta ima tudi nek umetniški pečat, ki je nedvoumni del samega albuma. To kar je recimo naredil Blaž Porenta za nas, veš on ni bil naročen da riše slike za nas. On je naš oboževalec. Ko mu ej bila ponujena naloga, da se loti risanja k albumu, je dobival v naprej skladbe v poslušanje in ko je risal, so risbe rasle z glasbo. Zato je "Saga" deloma tudi njegov izdelek, ne samo naš.
RockLine: In še za konec povsem generično vprašanje. Kakšni so kaj plani za naprej? Verjetno sprva promocija albuma itn...
Tomi: Da. Najprej promocija. Izidu albuma je namenjen promocijski koncert ravno tu, v Kinu Šiška, 21.11.2009. Nato bomo vzeli pot pod noge in skušali nastopati čim več po odrih. Ob tem pa seveda ne gre izključevati dejstva, da imamo vsi vseskozi ogromno idej in nikoli ne vemo kam nas lahko zapelje pot. Ravno pot v neznano je tista, navadno najbolj privlačna uganka. Kar pa je ustaljeno, pa je pač del zgodbe vsakega rockerskega benda, ki rad nastopa v živo in kateremu je to tudi pravzaprav osnovno poslanstvo. V decembru torej koncerti, spomladi masivna promocija albuma, osredotočali se bomo tudi na ponudbe iz tujine, ki jih lahko mimogrede že tipamo in vonjamo. In vse to izkoristiti, kot odskočno desko za naprej. Zelo pomembno je da bo ta odskočna deska čim bolj prožna in nam bo dala nek zagon ter ta da bomo mi ta zagon tudi ohranjali.
intervju vodila: Aleš Podbrežnik in Robi Lipej
besedilo uredil: Aleš Podbrežnik
fotografije: Robi Lipej
na vrh