Na eni zadnjih večjih prireditev v postonjskem Rock cafeju, ki ga te dni novi lastniki pospešeno prenavljajo, smo se pogovarjali z ustanovnim članom Divljih jagod, kitarskim mojstrom Seadom "Zeletom" Lipovaćo. Hard rock fenomena, ki je sredi osemdesetih pošteno prevetril jugoslovanski prostor in se skorajda podal na svetovno turnejo z Judas priest, gotovo ni potrebno posebej predstavljati. A kaj se je z Jagodami pravzaprav dogajalo po vrhuncu, ki ga je doživela v zlatih časih rocka in metala? Zele nam je po odlično sprejetem nastopu (Rockline reportaža TUKAJ) zaupal nekaj podrobnosti v zvezi z avanturo svoje skupine v Angliji, se razgovoril o svoji zbirki kitar in novem albumu, ter pojasnil, zakaj se ni odločil pridružiti skupini Davida Coverdala.
Rockline: Lahko na začetku poveste kaj več o ponudbi, ki je pred dvema desetletjema in pol prišla s strani skupine Whitesnake?
Zele: Ne vem, zakaj se vsem zdi to tako nenavadno. Res je, ponudba je prišla, a je nisem sprejel, ker sem bil takrat vezan na pogodbe, ki so bile boljše od te. Za sedem let sem se namreč obvezal angleški diskografski hiši, poleg tega pa nisem hotel pustiti na cedilu svojih fantov v Divljih jagodah. Ko je omenjena ponudba od Coverdala prišla, tako nisem preveč razmišljal in se brez težav odločil, da se držim dogovora z založnikom in fanti v svoji skupini.
Rockline: Kaj se je pravzaprav dogajalo v Angliji ob in po izidu albuma Wild strawberries?
Zele: To je dolga zgodba, ki pa konec koncev ni tako pomembna. Pomembno je to, da so Divlje jagode še vedno edina skupina na bivšem jugoslovanskem prostoru, ki ji je uspelo podpisati tako odmevno pogodbo. To pomeni, da smo bili v osemdesetih tako na Balkanu kot na širšem področju vzhodnega bloka visoko nad vsem ostalimi tovrstnimi glasbeniki. Še več, naša založba je bila prepričana, da smo boljši kot 95% takratnih ameriških skupin. Seveda so se stvari kasneje zapletle, a o tem bi lahko govoril tri dni. Če na kratko povzamem, se mi je vse skupaj zdelo tako, kot da sem najprej zadel na lotu, in potem izgubil srečko, s katero bi lahko prišel do bogastva.
Rockline: Imate zavidanja vredno zbirko kitar. Nekatere od njih dosegajo tudi astronomske cene.
Zele: Pred leti je bila zbirka res obsežna, do danes pa se je njen obseg nekoliko skrčil. Še vedno pa gre za solidno kolekcijo. Kar se tiče denarne vrednosti, ima najvišjo ceno Gibson Les Paul iz leta 59', ki je trenutno vreden nekje med 150.000 in 200.000 dolarjev. Takih kitar je danes na svetu malo in njihova vrednost raste iz dneva v dan.
Rockline: Je to vaša najljubša kitara?
Zele: Pravzaprav je ne uporabljam veliko. Včasih v studiu in kdaj pa kdaj na kakšnem koncertu. Največkrat pa igram na Stratocaster iz leta 67'. Ne gre za originalno kitaro, saj je iz tega leta le leseno telo, vse drugo pa sem zamenjal, in jo priredil kot mi ustreza. Stari bridge magnet sem nadomestil z DiMarzio Super distortion, dodal Floyd rose tremolo in jo v vseh pogledih "predelal" v skladu s svojimi potrebami. Ta kitara sicer zaradi modifikacij nima visoke cene, a je zame kljub temu neprecenljiva. Če pa hočeš, da kitara (kar velja predvsem za znamki Gibson in Fender) drži svojo ceno, morajo biti vsi deli originalni. Slišal sem, da so v Los Angelesu pred kratkim prodali dobro ohranjenega Les Paula iz srede petdesetih za 400.000 dolarjev.
Rockline: Ima kitarska glasba prihodnost?
Zele: Talentirani glasbeniki imajo vedno prihodnost, ne glede na to, kateri inštrument igrajo. Gre predvsem za energijo in ljubezen, ki jo s svojim orodjem posredujejo poslušalcem. Kar se tiče kitare, se mi zdi, da še ni rekla zadnje. Gotovo se bo našel kdo, ki bo iznašel kaj novega, tako kar se tiče zvoka kot tudi tehnike. Dokler bo dovolj talentiranih kitaristov, se nam za ta inštrument ni treba bati. Res pa je, da se na tem področju že dolgo ni zgodilo nič in se zdi, kot da bi vsi čakali novega Satrianija ali Malmsteena. A ko bo ta prišel, bo začrtal nova obzorja in za sabo potegnil novo generacijo kitaristov. Tehnika je precenjena in ogromno je ljudi, ki imajo odlično tehniko, a vsi zvenijo enako. To niso kitaristi. Na prste ene roke bi lahko preštel glasbenike, katerih zvok je tako razpoznaven, da jih lahko brez težav ločimo od drugih. In to so pravi virtuozi.
Rockline: Lahko od Divljih jagod v bližnji prihodnosti pričakujemo novo ploščo?
Zele: Moja največja težava je v tem da sem zelo zahteven. Žal se ne morem sprijazniti s standardi, ki trenutno vladajo na področju naše bivše države. Poleg tega tudi v svetu diskografska industrija zaradi možnosti, ki jih ponuja svetovni splet, nezadržno propada. Prav zato v zadnjih petih letih nisem posnel nobenega albuma. Seveda pa imam pripravljenega ogromno materiala in ko bo trenutek pravi, bo luč sveta ugledal tudi novi album Divljih jagod. Mogoče se to zgodi že to jesen.
na vrh