Pete Trewavas je kultni bas kitarist pri legendarni angleški art rockovski skupini Marillion, katera je bila v osemdesetih na krilih njihovega največjega hita »Kayleigh« vodilna predstavnica novega vala progresivnega rocka. Član Marillion je že od leta 1982 dalje, tik preden so podpisali pogodbo z založbo EMI in izdali svoj prvi single »Market Square Heroes«. V tem času je Trewavas doživel vse njihove največje vzpone in padce, odhod karizmatičnega pevca Fisha in prihod njegove zamenjave Stevea Hogartha leta 1989 ter številne zvokovne spremembe, ki so se dogajale iz albuma v album. Občasno si služi kruh tudi kot član različnih stranskih projektov kot so prog rockovska superskupina Transatlantic, Kino in Edison's Children. Ne glede na vse te različne glasbene projekte Marillion ostajajo njegova prva ljubezen. Trewavasovo zadovoljstvo nad njihovim najnovejšim studijskim dosežkom »Sounds That Can't Be Made« ne pozna meja, zato strastno zatrjuje, da ta predstavlja začetek novega obdobja za Marillion. Gospod Trewavas, ki občasno opravlja tudi vlogo spremljevalnega vokalista in akustičnega kitarista, je iskriv sogovornik in neizčrpen vir informacij o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti te legendarne angleške skupine. O tem smo se imeli priložnost nazorno prepričati med pogovorom pred nastopom Marillion v dvorani Theaterfabrik sredi Münchna.
Rockline: Kakšna so tvoja občutja ob izidu novega Marillion studijskega albuma »Sounds That Can't Be Made«? Ali na nam lahko poveš kaj več o ozadju njegovega nastanka?
Pete Trewavas: To je dolgo vprašanje, ki bi lahko nudilo tudi dolg odgovor. Prepričan sem, da smo vsi zelo ponosni na »Sounds That Can't Be Made«. Mislim, da se na njem občuti tista vrsta zrelosti, ki poslušalcu sporoča, kje se trenutno nahajamo kot band. Vsebuje zelo raznoliko ponudbo skladb in glasbe. Za njegovo stvaritev smo si vzeli kar precej časa, tri in pol leta. Vmes smo imeli skupne jame in poskušali s pisanjem novega materiala. Nenadoma je postalo težko delati skupaj, zato smo si morali vzeti nekaj časa za druge stvari. V tem času smo imeli v Nemčiji skupno turnejo z Deep Purple, katera je izpadla fantastično. Nato smo se vrnili v studio in vložili več časa v skupen trud. Počasi je kreativni proces postajal vse boljši. Morali smo najti način, da smo spet vsi znova uživali v glasbi. Morda se to sliši čudno, toda po tridesetih letih v bandu, po toliko albumih, smo potrebovali nekaj premora, da smo znova lahko uživali v pisanju in bili spet kreativni. Počasi so se stvari vendarle zasukale v pravo smer. Imeli smo zelo dobrega producenta, Mikea Hunterja, ki je držal našo moralo pokonci in nas poskušal fokusirati na tisto, kar se mu je zdelo dobro ter pravilno usmerjal našo kreativnost. Končni rezultat je zares fantastičen. Naši privrženci pravijo, da je to naš najboljši album do zdaj.
Rockline: Ali uživaš v trenutni, 'Sounds That Can't Be Made' turneji?
Pete Trewavas: Ja, res sem zadovoljen. Potem, ko smo pustili za seboj težaven proces pri nastajanju albuma, po treh letih in pol, smo se morali zares prepričati o kvaliteti novega materiala v živo. Na turneji smo že nekaj časa. Začeli smo junija v Ameriki, nato smo julija šli v Skandinavijo in severno Evropo. Avgusta smo imeli prosto. V septembru smo bili v Južni Ameriki. Tako smo zdaj v srednji in južni Evropi in vmes smo se oglasili tudi v Angliji. Veliko privržencev meni, da smo ustvarili naš najboljši album, tako da je to zelo dober občutek. Zato smo vsi zelo zadovoljni.
Rockline: Najbolj si znan kot bas kitarist, toda hkrati vemo, da si v času s skupino Transatlantic prispeval tudi partiture za klaviature. Prav tako si igral na akustično kitaro na določenih Marillion skladbah kot sta »Faith« in »Now She'll Never Know«. Ali imaš rad prehajanje v različne vloge kot glasbenik in skladatelj?
Pete Trewavas: Da, to mi je pogodu. Basist sem bil že vrsto let, toda v prvi vrsti sem glasbenik. Rad imam, če sem samo glasbenik. Sem velik ljubitelj različnih oblik glasbe. Moja ljubezen do glasbe me je navdušila nad igranjem klavirja. Prvi inštrument, katerega sem igral je bil namreč domači klavir. Moj oče je igral jazz na klavir, zato sem odraščal ob jazzu, sploh big band jazzu ter ob jazz glasbenikih kot je bil denimo Nat King Cole. Istočasno sem poslušal tudi Beatle. Imel sem srečo, da sem odraščal v šestdesetih, tako da sem na nek način odraščal v obdobju, ko je obenem 'odraščala glasba'. Takrat sem poslušal Beatle, The Who, The Kinks in sorodne skupine. Kasneje, ko se je pojavil rock, sem začel poslušati Led Zeppelin ter nato Yes in Genesis. V tem času sem prenehal igrati klavir in se usmeril na bas kitaro. Skupaj s svojim prijateljem sva se tedaj odločila ustanoviti band. On je bil boljši kitarist od mene, zato sem jaz postal basist. Rad imam bas kitaro in rad sem basist. To je unikatna pozicija v bandu, ki ti nudi ogromno različnih možnosti. Rad imam vse vrste glasbe. Nekoč sem igral tudi klarinet v orkestru. Kot član orkestra znaš resnično izluščiti izrazno moč posameznih aranžmajev. To pa je tisto kar imam najraje v glasbi; aranžiranje. Moč aranžmaja mi v glasbi največ pomeni. Eden najboljših primerov take aranžersko mogočne glasbe je suita Planetov skladatelja Gustava Holsta in sorodne stvaritve iz klasične glasbe. To je resnično mogočna glasba, ker so tu vložena izjemna čustva. To poskušamo narediti tudi Marillion prek svoje glasbe in besedil. Zato sem zainteresiran za različne inštrumente, ker skozi njih včasih slišim nekaj novega in zanimivega, kar bi se dalo vpeljati v glasbo.
Rockline: Ali morda obstaja še kakšen prav poseben izziv zate kot glasbenika in člana skupine?
Pete Trewavas: Vedno obstajajo določeni izzivi, katerim se želim v prihodnje dejavneje posvetiti. Rad bi ustvaril tudi nekaj solo stvaritev. Vedno sem si želel posneti samostojni album. Sam ustvarjam nove skladbe. Kadar ne ustvarjam z Marillion, Transatlantic, Edison's Children ali Kino se doma usedem in začnem zapisovati lastne glasbene ideje. Če tega ne počnem namreč obtičim v kreativnem mrtvilu. Rad bi torej ustvaril solo album. Na tem bom delal v prihodnjih letih. Verjetno ga bom posnel z akustičnimi inštrumenti, najbrž samo z akustično kitaro. Vedno so na obzorju določene stvari, katerih bi se želel lotiti.
Rockline: Medtem, ko si ustvarjal s svojim novim projektom Edison's Children si naletel na določen uspeh v ZDA. Na tamkajšnje komercialne radijske lestvice si se uvrstil s singlom »A Million Miles Away (I Wish I Had A Time Machine)«. Si bil ob tem kaj presenečen?
Pete Trewavas: Ja, res sem bil ob tem nemalo presenečen. Z Edison's Children sem ustvaril album, ki je zvenel bolj rockersko, komercialno in ne ravno kot progresivno rockovsko usmerjeni album. Pri tem sem se navdihoval pri določenih bandih iz sedemdesetih ter tudi tistih z začetka osemdesetih, ki so igrali nekoliko bolj surovo različico tistega kar so ponavadi označevali kot progresivni rock. S tem albumom smo želeli poustvariti tovrsten zvok. Toda, ker sem hkrati velik ljubitelj pop glasbe, se je posledično zgodilo, da smo ustvarili tudi nekaj bolj komercialno usmerjenih skladb. Za »A Million Miles Away« smo se odločili, da ga bomo predvajali na ameriškem radiu. Na to odločitev je vplivalo predvsem to, da je Eric (Blackwood, op.p.) tu prek radia pred leti že naletel na nekaj uspeha. Za to predvajanje smo morali seveda dobro plačati, da se je predvajalo po čim več postajah za kar je poskrbel Eric, toda na koncu smo bili deležni lepega uspeha. Bil sem presenečen, ker takšnih stvari ponavadi ne pričakuješ.
Rockline: Kako se počutiš kot član progresivno rockovske superskupine Transatlantic?
Pete Trewavas: Ja, to je zares fin občutek. Spominjam se časa, ko je band nastal in me je Mike (Portnoy, op.p.) poklical po telefonu. Pravzaprav je najprej govoril s Steveom Hogarthom, kateremu je povedal, da skupaj sestavlja stranski projekt in ga obenem zanima ali bi Pete želel sodelovati zraven. Steve me je pred ostalimi člani Marillion vprašal ali bi si želel sodelovati z Mikeom pri njegovem novem projektu in jaz sem bil takoj za to. Z Mikeom sva se sestala glede koncepta in sčasoma sem ugotovil, da naj bi ta projekt vseboval še Roineja (Stolta, op.p.) in Neala (Morsea, op.p.). Roine je imel s seboj pripravljenih že vrsto različnih demo posnetkov, medtem ko je bil Neal ob tem času še vedno član Spock's Beard, ki so fantastična skupina. Do tedaj sploh nisem vedel nič o Nealovih glasbenih stvaritvah. Poslal mi je CD s svojimi demo posnetki in se opravičil za šibko kvaliteto svojega igranja bas kitare. Toda njegovo igranje bas kitare je bilo v resnici pravzaprav odlično. On je res vsestranski glasbenik. Kmalu sem spoznal, da bo ta projekt vseboval veliko različnih kitarskih fraz ter hitrih in drznih aranžmajev, kar ni tisto, kar sicer običajno počnem v glasbi. Zraven je bilo tudi veliko klaviaturskih sekcij in raznovrstne rabe klavirja. Zato sem poklical Mikea in ga vprašal ali je prepričan, da sem jaz prava oseba za ta projekt. Nisem igralec kitarskih fraz (rifov), vendar me je Mike prepričal z besedami, da naj mu zaupam, ker bo na koncu vse skupaj vendarle izpadlo odlično. Sredi leta 2000 sem si zlomil nogo, zato sem tedaj mislil, da to pomeni konec mojega sodelovanja pri tem projektu. Mislil sem, da bodo snemali naprej z nekom drugim, vendar niso. Mike je vztrajal, da sem jaz basist, kar je bila z njegove strani zelo lepa poteza. Z njim se sicer na splošno dobro razumem. Dream Theater so bili nekajkrat predskupina za Marillion in tedaj sem ga tudi spoznal. Zato sem se odpravil na snemanje v New York in presenečeno ugotovil, da Mike želi, da posnamemo album v enem tednu. Ugovarjal sem, da ni možno, da ga posnamemo v tako kratkem času, toda on me je prepričal v nasprotno in rekel, da je to njegova običajna praksa z Dream Theater. Na koncu nam je album uspelo posneti v enem tednu in zraven smo zares uživali. Ustvarjalni proces s Transatlantic je zelo drugačen od tega kar počnemo z Marillion. Vedno je v užitek ustvarjati na drugačen način in se potem spet vrniti nazaj k Marillion s čimer se še poveča spoštovanje do tega kar Marillion predstavljamo in za čemer stojimo.
Rockline: Ali v prihodnosti nameravaš nadaljevati delo tudi z drugimi stranskimi projekti kot je denimo Kino?
Pete Trewavas: Oh, da, seveda. Z Johnom Mitchellom sem stalno na vezi. Enkrat na vsakih šest mesecev imava razgovor, kdaj bomo spet kaj novega naredili in posneli novi Kino album. John je zelo zaseden producent in sodeluje pri produkciji različnih angleških indie bandov, trenutno pa je zelo zaseden tudi s svojo skupino It Bites. Z njim je v užitek sodelovati. Chris Maitland ostaja Kino bobnar in na klaviaturah je prav tako še vedno John Beck. Videli bomo kam nas bo popeljala prihodnost.
Rockline: Vrniva se nazaj k Marillion. Kateri so tvoji najljubši spomini v vlogi člana banda? Kdaj si bil najbolj ponosen, da si član Marillion?
Pete Trewavas: Eden mojih najljubših spominov izmed tistih na katere sem najbolj ponosen kot član Marillion je bil gotovo podpis naše prve pogodbe z založbo EMI. Skozi leta sem sanjal o tem, da bi bil član banda in potem, ko sem iz lokalnega banda prišel v Marillion smo se začeli dogovarjati o podpisu pogodbe z založbo. Ko je prišel dan podpisa pogodbe z EMI sem se počutil, da je napočil najboljši dan mojega življenja, kajti to so bile tedaj moje sanje. Toda po koncu srečanja s predstavniki založbe in podpisu pogodbe, ko je minila evforija, sem se nenadoma zavedel, da se pravzaprav ni nič zares spremenilo; še vedno sem to samo jaz v bandu. Prav tako imam lep spomin na dan, ko smo se Marillion prvič slišali predvajati na radiu. V času, ko se je na radiu predvajal eden naših prvih singlov, »Garden Party«, smo še vedno snemali naš prvenec »Script For a Jester's Tear«. »Garden Party« se je uvrstil visoko na tedanjih radijskih lestvicah in spominjam se, da smo za to izvedeli na avto-radiu. Avto-radio je bil namreč edini radio, katerega smo tedaj posedovali. To je bil res fantastičen občutek, ko smo se prvič slišali predvajati na radiu. Med ostale nepozabne trenutke naše kariere sodi čas, ko smo bili predskupina za Queen. To je bilo fantastično. Queen smo spremljali na turneji po Nemčiji in Franciji ter še nekaterih drugih državah v letu 1986. Turneja se je imenovala 'Magic Tour' in je bila zares nepozabna. Prav tako smo v tistem času odšli v Brazilijo in zaigrali na veliki koncertni prireditvi Rock in Rio. Tedaj smo bili predskupina za Bon Jovi. To je bil čudoviti čas. V Rio de Janeiru smo preživeli cel teden. Bilo je ravno sredi poletja in bilo je fantastično. Nedavno, zdaj ko smo nekoliko starejši in zrelejši in vemo več o skrivnostih glasbene industrije, kot veliko drugih glasbenikov, pa bi izpostavil to, da imamo zdaj popoln nadzor nad našo usodo in nad tem kar ustvarjamo. Prej smo imeli za seboj sodelovanje z veliko založbo EMI, ki se je osredotočala na stalen komercialni uspeh. Zaradi tega se zdi uspeh, katerega doživljamo v teh dneh, veliko bolj zaslužen. Trenutno počasi delamo na tem, da bi dobili naš celoten glasbeni katalog nazaj in popoln nadzor nad vsemi preteklimi posnetki iz obdobja z EMI. Stalno smo usmerjeni v prihodnost in si želimo stvari še izboljšati. Stvari se spreminjajo. V zgodnjih dneh smo doživeli številne veličastne stvari; bili smo na televiziji, prepotovali večino sveta, potovali v naših privatnih letalih, delali intervjuje in turneje po vseh teh različnih svetovnih lokacijah. Toda na koncu smo bili tako utrujeni in pregoreli od stalnega pritiska založbe, da nismo imeli več časa uživati v vseh teh stvareh. Naslednja stvar na katero moraš misliti je naslednji hit single na željo EMI. Lep primer je čas, ko se je »Kayleigh« predvajal na radijskih lestvicah ter plezal na vrh britanskih in ostalih evropskih lestvic. Tedaj smo se ravno nahajali sredi turneje. Vsako sredo, vsak petek, vsako nedeljo smo praznovali preboj »Kayleigh« na vrh lestvic in ob teh priložnostih odpirali steklenice šampanjca. Vedeli smo, da bo založba EMI kmalu od nas zahtevala nov album. Predstavniki založbe so začeli pritiskati na nas z vprašanji o novem albumu v času, ko še nismo imeli napisane nobene nove skladbe. V času, ko smo se vrnili v Veliko Britanijo, teden potem, ko je »Kayleigh« dosegel drugo mesto na tedanjih britanskih lestvicah, kar je bil fantastičen dosežek, se spominjam obiska lokalnega supermarketa. Naš single je dosegal neverjeten uspeh, a stvari so zame kot osebo še vedno ostajale iste kot pred vsem temi velikimi dosežki.
Rockline: Kateri so tvoji najljubši Marillion albumi? Ali lahko kakšnega posebno izpostaviš?
Pete Trewavas: »Brave« je bil nedvomno ikoničen album, ker je aktualna inkarnacija banda tedaj prvič zares 'našla samo sebe'. »Clutching At Straws« je bil prav tako odličen album. Ravno tako »Misplaced Childhood«. Vendar menim, da je bil »Clutching At Straws« boljši album. Glasbeno je bil močnejši. Zatem je Fish odšel in k nam je prišel Steve. V času, ko smo začeli snemati »Brave« se je band dokončno ujel s Steveom. Tedaj smo prvič zares začeli pisati in aranžirati skladbe na zaželen način. Z nami je tedaj sodeloval producent Dave Meegan s katerim smo se odlično ujeli. Po mojem mnenju pa je »Afraid Of Sunlight« vseeno boljši album od »Brave«. Vsebuje boljše skladbe. »Anoraknophobia« je zanimiv album, da ne omenjam »Radiation«. »Radiation« je zares čuden album. Z njim smo originalno poskušali doseči tisto, kar se nam je kasneje posrečilo z »Anoraknophobia«. Na »Radiation« smo poskušali spremeniti naš zvok, podreti stare zidove in jih na novo zgraditi. Ko se nahajaš v bandu z dolgo kariero, v bandu kateri je artistično usmerjen, moraš to narediti. Na »Radiation« se nam to ni najbolje posrečilo, a smo bili zato toliko bolj uspešni, ko je izšel »Anoraknophobia«. Na njem smo spremenili naš zvok ter tudi pogled na glasbo in sam način pisanja skladb. Zaradi tega smo posledično napredovali v zvokovni evoluciji in se znašli v Marillion zvokovnem obdobju na koncu katerega se nahajamo ravno v tem trenutku. Mislim, da smo v obdobju od »Anoraknophobia« do »Marbles« in nato do »Happiness Is The Road« prehodili posebno fazo kariere, ki je primerljiva s prvimi štirimi albumi s Fishem ali naslednjimi nekaj albumi z EMI. »Sounds That Can't Be Made« se lahko označi za štartno točko nečesa novega. S tem albumom pri katerem smo za nastanek porabili veliko časa in za katerega lahko rečem, da je bilo njegovo snovanje precej težavno, smo dosegli novo zrelostno stopnjo; skladbe so boljše in naše komponiranje se je izboljšalo. Na njem smo bili precej bolj kreativni kot na nekaterih preteklih albumih.
Rockline: »Sounds That Can't Be Made« res zveni precej drugače od predhodnika »Happiness Is The Road«.
Pete Trewavas: Res je. Vsak naš novi album zveni drugače od svojega predhodnika. Prvo kar poskušamo je to, da se ne ponavljamo. Obenem imamo, ko gremo spet v studio, nekakšen priklic spomina na pretekli dosežek, kar smo prej ustvarili in si zato želimo ustvariti nekaj povsem drugačnega. Zato si bomo vedno prizadevali, da bo naš naslednji album zvenel drugače od prejšnjega.
Rockline: Ali imaš kakšno posebno sporočilo za naše bralce?
Pete Trewavas: Da, imam ga. Vsakdo, ki ne ve da obstajamo, kdor ne ve kakšno glasbo ustvarjamo ali kaj ustvarjamo po Fishevem odhodu, si lahko najde koristne informacije o tem na naši spletni strani marillion.com. Na njej se nahajajo stvari, katerim lahko prisluhneš, stvari katere lahko kupiš, lahko bereš intervjuje, koncertne set liste in podobne stvari. Vsem tistim, ki se zavedajo našega obstoja, nas aktivno spremljajo ali celo prispevajo k našemu uspehu, pa se najlepše zahvaljujem. Zelo cenimo vso to izkazano podporo. Ena najmočnejših opor Marillion kot banda je od nekdaj naša baza zvestih privržencev. To so ljudje, ki v nas položijo sto odstotno zvestobo in zaupanje. Vedno si bomo prizadevali, da bomo uslišali in spoštovali njihove želje ter jim ponudili tisto, kar bi si sami najbolj želeli. Zato si prizadevamo kot band biti res najboljši, kolikor se to da. Zelo dobro se zavedamo, kakšno srečo imamo. Smo v zelo unikatni situaciji in to izjemno cenimo. Zato se še enkrat zahvaljujem vsem skupaj.
Rockline: Najlepša hvala za pogovor, gospod Trewavas.
na vrh