Vsa ta prevaljena kilometrina je glasbenika napeljala k temu, da je prišel čas za samostojni glasbeni projekt, kjer bo dal svoji kreativni glasbeni žilici polnega avtorstva absolutno prednost. "K-Metal" podaljšano v "Kryptonite Metal", ki sicer ohranja vse vitalne funkcije nadzvočnega kolege Supermana, je torej studijski prvenec projekta Zabukowski. Že samo ime projekta, kot dovtipi, ki jih sproža skovanka "K-Metal" namiguje na to, da je zadeva ustvarjena v duhu lucidnosti, ki je v skladu z zahtevami zrele in okusne estetike rock žargona, posrečeno umeščena v nabor 10. skladb s katero se predstavlja Zabukowski.
Ljubljana. Lep jesenski oktobrski dan. Nebo brez oblačka, nebo kristalne jasnine. Ko človek za hip pozabi na dnevno evforijo in vse napetosti, ki povzročajo migrenske napade. Popoldanska urica sredi Zupančičeve jame. Pade runda, pade debata...
RockLine: Po vseh teh letih tvojega sodelovanja z mnogimi slovenskimi glasbeniki, tako v studiu kot na koncertnih prizoriščih in potem, ko si izkusil pravzaprav vse sfere bivanja sredi slovenske rock glasbe in lahko rečem tudi pop mainstream glasbe, si se odločil da izdaš album, ki pooseblja v vsem striktno tvojo osebno artistično noto. Kako je prišlo do njegovega nastanka?
Franci: To kar je na albumu "K-Metal" sem imel bolj ali manj že vse v glavi, ko sem bil še v srednji šoli in sem poslušal skupine Pomaranča, Šank Rock, pa potem tudi tuje, kot so Iron Maiden in ostale, pač pretežno heavy metal, hard rock osemdesetih. Vse to je tlelo v meni in čeprav je temu sledil kolaps slovenske rock glasbe s pojavom novega vala punka v Sloveniji, je nastopilo obdobje "krize" za hard rock in heavy metal bende v Sloveniji. Takrat sem imel skupino Ironija, bil sem v skupini Odiseja 2000, skratka bil sem v hard rock in heavy metal vodah. No takrat so se pri nas stvari tako zamajale, da je večina teh bendov propadla. Da bi ostal čim bolj povezan z glasbo in nekako obstal kot glasbenik, sem se takrat oddaljil nekoliko od tistega kar sem si vselej želel ustvarjati. Mnoga leta takšne glasbe nisem niti poslušal več. Po kakšnih 20. letih te oddaljenosti, po pravici povedano niti izračunati ne znam več natančno (smeh), se je ta želja v meni znova prebudila. Problem pri tem pa je vokal. Dobiti pravi vokal za takšno glasbo. Pri vseh produkcijah, ki jih počnem je vokal najbolj pomembna stvar. Z izjemo seveda, če bi ustvarjal le instrumentalno glasbo, to pa me nekako ne vleče. Glasbo si predstavljam vselej z vključitvijo vokala. Ni problem v tem, da mora biti dober vokal, problem je v tem, da mora biti pravi vokal. Delikatnosti so toliko večje, ko stopijo v igro verzi, ki so prirejeni za petje v slovenskem jeziku. Zato je to še težja reč, da dobiš res pravi vokal. Moja želja je bila, da so verzi v slovenskem jeziku in srečni splet okoliščin me je pripeljal do tega, da sem spoznal Sergeja Škofljanca. Na njegovem MySpace profilu sem prisluhnil njegovim posnetkom, šlo je bolj za neke vrste ortodoksne demo posnetke. V njem sem našel, slišal ali če rečem prepoznal, tisti "eighties metal" vokal, ki je prevesil tehtnico odločitve v prid temu da posnamem album. Sergeja sem potem "napadel". Neumorno. Skočil sem mu za vrat in ga prepričal. Sergej je tako ali drugače vključen v mnogo skupin in sedaj se pojavim na njegovi grbi še jaz. A zadeve so potem stekle gladko od tu dalje! In kako že rečejo? Vse ostalo od tu dalje je le še zgodovina (smeh). No in ko sem pridobil Sergeja na svojo stran, sem se vrnil v glavi nazaj k tej glasbi, ki sem jo poslušal nekoč, vendar pa ob tem posodobil svoj "osebni pomnilnik" z novejšimi zadevami, kot so Creed, Alter Bridge,... no kakorkoli, znova sem se vrnil k Judas Priestom in podobnim starim skupinam,... Neverjetno je to, da sem spet našel tisto fascinacijo nad Judas Priest, ki mi povzroča ob poslušanju kurjo polt, tako kot nekoč davno tega,...
RockLine: Torej te nikoli ni pritegnilo, da bi ustvaril album kitarskega rocka, ki bi bil popolnoma instrumentalne narave, v slogu tega kar počne Satriani, kar počne Vai, kajti roko na srce s takšno multifacetnostjo, ki jo ponuja arzenal tvojega igranja kitare, to ne bi bil nikakršen problem?
Franci: Moram priznati, da me je bilo česa takšnega vselej malo strah, pa čeprav sem preizkusil preigravati že marsikaj. Vendar se ne počutim dovolj lagodno v tej sferi. Po drugi plati, pa sem tovrstnih inštrumentalnih albumov, kjer je kitara v središču, preposlušal že toliko v življenju, da si kar ne predstavljam, da bi še sam ustvaril kakšnega podobnega. Teh albumov in takšnih kitaristov je celo morje danes. Ne rečem, če bi imel povsem samosvoj slog, ki bi bil res zelo jasno razpoznaven, da bi deloval revolucionarno in zelo unikatno. Tako pa mi je v prioritetnem pomenu struktura pesmi z vokalom. To tudi zaradi moje vloge producenta. V osnovi so tufdi vse skladbe ustvarjene tako, da nastajajo z vokalom ob spremljavi akustične kitare. Sem tudi zagret pristaš melodije. Čeprav v prihodnje že razmišljam o še bolj ortodoksni plošči, ki jo bom razvil iz "K-metal". "K-metal" je moja prvinska in služi, kot osnovna odskočna deska za naprej. Nikoli pa nisem imel v glavi, da bi ustvaril "guitar hero" album.
RockLine: Ideje za "K-Metal" so stare, so se razvijale več let, ali so se oblikovale v krajši periodi pred nastankom albuma?
Franci: V glavnem je vse nastalo potem, ko sva začela sodelovati s Sergejem, se pa čutijo vplivi starejših rock skupin, res starih idej je zelo, zelo malo. Torej res nisem imel stvari, ki bi jih imel pripravljene in bi čakale, da se nekoč uporabijo, se pa čuti mnogo vplivov drugih skupin. Konec koncev je to isto, le drugače zapakirano. Kaj veš kako bi album, ki bi ga izdal recimo danes učinkoval, če bi ga napisal pred 15. leti? Vprašanje. Skozi leta sem se priučil tudi nekakšnega filtriranja, bi lahko rekel, nekakšnega razumevanja ali prepoznavanja ustreznih fraz, ki gredo skupaj in učinkujejo optimalno v neki glasbeni strukturi skladbe. Vprašanje, če takšnega albuma ne bi povozil čas, govorim hipotetično, če bi bil ustvarjen pred mnogimi leti in izdan komaj danes. Sicer pa sta na albumu tudi dva inštrumentala, ki želita zveneti utrgano in delujeta precej originalno.
RockLine: Sam občutim stanje, ko pričakujemo nov album skupine Mary Rose, pa Requiem, potem je izdal Cveto Polak samostojni studijski album, nastala je hard rcok zasedba Jelen, združile so se Lene kosti, snemajo že drugi album po izdaji prvenca 2010, združili so se Chateau in izdali novi album, kot da se ta tvoja generacija pravovernih rockerjev, ki so bili odrinjeni iz fokusa slovenskih množic mnoga leta, odštevši svetle trenutke izdaj Šank Rock, Martin Krpan, vrača?
Franci: letos se mi zdi, da je bilo neko tako leto, ko je prišlo ven kar nekaj takšnih projektov, pa precej se jih napoveduje, v zraku vlada res nek optimizem, srečujem se z ljudmi v tej sferi, ki jih nisem videl ali pa imel z njimi kontakta že vrsto let, imam občutek da gre za neko vrsto regeneracijo te glasbene sfere, ki ji pripada moja generacija s profilom, ki pripada hard rocku in prvinam metala.
RockLine: Prej sva omenjala Sergeja Škofljanca, vendar pa je na tvojem albumu "K-metal" še cel kup glasbenih asov, eden takšnih je denimo bobnar Roman Ratej, tu je basist Cveto Polak,... kako si jih nabral skupaj, konec koncev je verjetno kar težko obvladovati z dirigentsko palico takšno živopisano čredo močnih glasbenih egov?
Franci: Z Romanom se že celo življenje pogovarjava o tem kako bova zaigrala skupaj, o tem sva se pogovarjala še preden je on odšel v ZDA, torej še v času, ko je Roman igral pri Miladojka Youneed. Roman je že pred odhodom v Ameriko izstopal. On ni bil le tehnično zelo dober bobnar, pač pa je Roman pravzaprav "glasba". To je pri bobnanju zelo pomembno. Ti imaš lahko dva tehnično zelo dobra bobnarja, pa je en "glasba" drugi pa ni toliko "glasba". To se pozna potem na različnih nivojih ustvarjanja. Hočem reči, da v kolikor Roman ne bi bobnal na "K-metal", bi plošča zvenela načeloma še vedno v redu, vendar pa na njej ne bi bilo tistega dodatka, ki je zelo pomemben in prinaša garant nekakšnega presežka. Sam namreč rad rečem, da ima plošča "K-metal" v sebi zares veliko glasbe. In to glasbo so igrali ljudje, ki ta princip razumejo. To je bruhnilo iz vseh nas na plano. In Roman je tudi tak. On je bil za Sergejem takoj naslednja izbira za ta album. Brez Sergeja se albuma sploh ne bi lotil. Sem pa pristopal do fantov kar z nekaj pomisleki, saj ti danes takoj kdo rad servira nazaj: "Saj danes takšne glasbe tako ali tako nihče več ne posluša." in podobno (smeh)... No naslednja izbira je bil Cveto. S Cvetom sva imela bolj prej pogost kontakt, velikokrat sva se srečevala na nastopih, ko je on nastopal s Šank Rock, jaz pri svojih skupinah. Tudi glede izbire basista ni bilo mnogo kolebanj pri meni. Vedel sem da potrebujem na bas liniji čvrsto oporo, čvrst dvonožni razkorak, čvrsto "trzalico", za kaj takšnega na albumu "K-metal" je najprimernejši Cveto. Ne glede na to, da sem sodeloval z mnogimi priznanimi slovenskimi basisti, kot sta denimo Jani Hace ali Anže Langus, .... No tako sem oblikoval bazično ekipo za album. Delovala sva v osnovi najprej s Sergejem. Sam sem komade programiral, pre-produciral, potem je Sergej to zapel, da sva se prepričala, kako stvari funkcionirajo, ko je bil del repertoarja pripravljen, sta ostalo dodala Cveto in Roman. No temu, pa so sledili doprinosi teh tako imenovanih "uletačev. Tukaj je Miha Gorše, vrhunski klaviaturist, ki igra za Omarja in Samuela Lukasa, pomagal mi je pri parih aranžmajih, odlično je vse odigral, pa Gorazd Vidic na pihalih, pa Vojo Djuran kot edini vodilni vokal, poleg Sergeja na plošči. tudi z Djuranom sva v preteklosti veliko že sodelovala, potem pa je tu plejada spremljevalnih vokalistov, ki jih poznam tako ali drugače že vrsto let. Lahko rečem da je poanta te plošče neka dobra karma in sodelovanje ljudi, ki v svojem delu uživajo in jim je v tem luštno. Za ta album sem si želel vzpostaviti neko povsem novo delovno okolje, drugačen klimakterij, levji delež je prispeval k temu tudi ton mojster in snemalec Drago Popovič . V fazi snemanja se nismo mnogo obremenjevali, ni bilo nekih vprašanj v slogu: "Ti kako naj udarim tukaj to činelo? Kako želiš da zveni?", preprosto smo si rekli, da naj vsak opravi svoje delo tako, kot čuti. Preprosto je jasno, da tak "macho style" glasbe, ki jo ima plošča, medijsko pri nas ne bo podprt, zato smo si rekli, da želimo spraviti od sebe vsaj ploščo, ki bo všeč tistim, ki pa jim je ta glasba resnično pri srcu.
RockLine: Takšnih plošč kot je "K-metal" je pri nas malo. Velikokrat dobim občutek, da je cela plejada slovenskih glasbenikov, ki so resnično talentirani, pa vseeno postavljajo pred svoj talent nekakšno načelo previdnosti, v smislu, da podredijo svoj talent - ga dobesedno pregazijo, le zato da bi ugajali slovenskim množicam. Se ti zdi to problem, ali ti to vidiš kako drugače?
Franci: Da. Je problem. To je problem. Ko se pogovarjam z ljudmi ki delajo svoje solo projekte, naletim velikokrat na ogromno nekega nezadovoljstva. Menim, da to nezadovoljstvo izhaja predvsem iz dejstva, da ti glasbeniki niso v prvi vrsti poslušali samih sebe. Drugo je, ko imaš ti v naprej pripravljen in v glavi skalkuliran nek "komerc-projekt"! Takrat točno veš kje je njegova tržna niša. To je drugo poglavje, takrat ti sklepaš kompromise, z drugimi in v prvi vrsti sam s seboj. Če pa ti delaš nek projekt za svojo dušo, v prvi vrsti za svojo dušo, potem je bistvo, da si ti zadovoljen in moraš delati tako, da bo tebi prav. In če je tukaj tako, da je tebi prav, pa drugim ni, tu to ne igra relevantnosti. To sploh ni važno. Kajti četudi drugim ne bo všeč, boš vedel, da stojiš za to stvarjo s srcem. Iz lastnih izkušenj, pa lahko povem, da se vselej izoblikuje nek krog poslušalcev - podpornikov, ki jim je tvoja glasba blizu, tista, ki jo narediš za svojo dušo. Sam v tem čutim izredno pozitivno vibracijo, čeprav je mnogo dvomljivcev, ki me sprašujejo: "Pa kako to? Zdaj si tu sam. Le za sebe?" in vendar sem izredno zadovoljen nad izdelkom in to pozitivno vibracijo bi rad ohranil v prihodnje. Ohranil to ekipo s plošče, za koncerte, ohranil to uživancijo, ki jo imamo skupaj, nikamor se ne bomo rinili, kjer nas bi uporabili za nekakšno "zapolnitev". Vemo, da publika, ki bo prišla na naš koncert, ne bo slučajna mimoidoča, pač pa publika z izbranim okusom in tej želimo dati svoj odrski maksimum, tako kot je to bilo pri snemanju plošče. Tak princip je v današnjem času toliko bolj vreden, saj je večini v družbi danes zgolj pomembno kako bo kdo, kje čim lažje pobasal kakšnih 100,00€.
RockLine: Omenjal si, da bi rad zadržal to pozitivno vibracijo. Je na vidiku kakšno nadaljevanje albuma "K-metal"?
Franci: To si resnično želim, vendar pa je ustvarjanje projektov za lastno dušo zelo težko danes izboriti, zlasti iz finančnega vidika. Me pa zelo mika, da bi nadaljeval. Nisem se še povsem odločil. Vsekakor pa ne bom naredil ničesar na silo. Me pa mika še bolj trd zvok. Trenutno pa bi rad izkoristil ta moment plošče "K-metal"! To je tip albuma, ki bo čez pol leta toliko "out", kolikor bo "in", ali pa čez pet let,... Publika, ki posluša takšno glasbo je zelo hvaležna in na njej se splača gradit.
RockLine: Kateri trenutek svoje bogate glasbene kariere bi posebej izpostavil? Recimo raje tako, katero obdobje še preden si ustvaril ploščo "K-metal", ti je ostal po zabavni plati rock n' rolla posebej pri srcu in se ga posebej rad spominjaš?
Franci: Itak so najbolj nori žuri vselej z Rock Partyzani. Vsakdo rad išče tu neko konotacijo z Agropop, saj je tu itak tudi Aleš Klinar zraven , obenem pa se ne spomnim kdaj bi tako na veliko soliral, kot ravno na nastopih Rock Partyzanov. Itak imajo samo dva zvoka. Zvok "A" je distorziran, zvok "B" je pa čist, vendar pa slednjega zelo malo uporabljam v tej skupini. Sodelovanje znotraj te skupine, je zapustilo določene posledice na meni, lahko rečem, da je vplivalo ob vseh ostalih dejavnikih posledično tudi na to, da sem se odločil za samostojni projekt. Pred Rock Partyzani, pa če odštejem vse skupine, pri katerih sem igral še pred vpoklicom v JLA (nekdanja Jugoslovanska Ljudska Armada op.p.), to sta bili Ironija in Odiseja 2000, je bil prvi tak moment Rdeči Baron, moment ki je imel tudi močno medijsko zaslombo. Tu sta bila Saša Einsiedler, pa Tomaž Sršen in to mi je naenkrat na široko odpiralo poglede na sceno. Naenkrat je sledila kopica nastopov, snemanja,... no največja izkušnja in prelomnica v moji karieri pa je bil Magnifico. Obdobje sedmih let pri Magnificu je zame, po duši heavy metalca, učinkovalo tako, da sem se takrat znašel v nekem okolju, kjer je bilo treba kitaro uporabiti na nekoliko drugačen način, ob tem pa še vedno ohraniti na nek način tudi sebe. To je bila posebne vrste izkušnja, sodelovanje z zares kvalitetnimi glasbeniki, sodelovanje z dobrim repertoarjem, v zares dobrih projektih, na velikih odrih, na velikih koncertih. To delovanje pri Magnificu, je na meni pustilo ogromno izkušenj, pozitivnih občutkov, ter mi tako pomagalo, da se kasneje lažje odločim tudi za delo v vlogi producenta in aranžerja. V času pri Magnificu sem pridobil ogromno neke širine. Ta širina mi omogoča objektivnejši pogled na vse in omogoča, da se vrnem tudi v sam svoj glasbeni fundament in mi omogoča, da delam stvari, tako kot je treba in se pri potezah pravilno odločam. V različnih žanrskih sferah, od dance, pop, glasbe, do rocka. Prav zato štejem to izkušnjo z Magnificom za najbolj vredno v svoji karieri in sem ji zelo hvaležen.
RockLine: Ko pogledaš naslovnico albuma "K-metal" je učinek tak, kot bi ti prelil nase nekaj zdravega Magnificovega smisla za rock n' roll lucidnost, vključno z veliko črko "Z" na oprsju?
Franci: S črko "Z" sem želel ohraniti kanček samoironije. Ni namreč dobro, da človek preveč resno jemlje samega sebe. Če je prestrog do samega sebe. Ko nekdo izve, da si posnel svojo prvo metal ploščo pri 45. letih, te bo po vsej verjetnosti najprej vprašal: "Ti? Pa je s teboj vse v redu?"Je pa res, da se vseskozi rad šalim, tudi družba, ki me obdaja je takšna, da se vsi radi šalimo. "K" in "Metal" izvira iz teh situacij, ko smo se nahajali skupaj z različnimi glasbeniki. To leti zlasti na tiste od katerih nikdar ne bi pričakoval, da se bodo začeli v studiu zvirat na riff od AC/DC, in ki recimo ustvarjajo plesno in pop glasbo, čemur je sledila sarkastična pripomba: "Pa ne bodi tak kmet, da se pališ sedaj na tak kmečki basic style!" Torej "Kmet"plus "al", to se je lepo preobrnilo v "K-metal". Najbolj sem si pa bal imeti naslovnico takšno, da bi bila na njej samo moja glava. Si predstavljaš kaj takšnega? To bi bilo grozno. Sicer sem velik ljubitelj stripov in se spominjam Marvelovskih naslovnic skupine Moly Hatchet. To je bilo izhodišče. Seveda pa tu ni smel stati Superman, pač pa je bilo treba stvar narediti malo "narobe". Naslovnica se mi zdi posrečena, združuje šalo in samoironijo ter dodaja pridih metal glasbe. Kasneje sem ugotovil še, da je skovanka "K-metal" staro ime, ki ni več v uporabi za kriptonit, to pa je znova povezano s Supermanom. To je dobrodošlo zlasti za tujce, ki skovanke "K-metal" ne razumejo ravno, zato se nahaja spodaj tudi pripis "kryptonite", kar naj bi pritegnilo njihovo pozornost. No tega s tujci, ne jemlji preveč zares. Gre torej ciljno za avtohtoni slovenski projekt. Veliko ljudi mi je govorilo, da se takšne glasbe v Sloveniji ne da delat. Ko sme prvikrat slišal Pomarančo, sem vedel, da temu ni tako. Da se. Le izraz mora biti pravi. Tudi s teksti sem se precej namučil, sam sem jih naredil. Ne sodim med profilirane tekstopisce, želel sem jih podati na nek nepretenciozen, sprejemljiv način in na način, da bi se jih dalo gladko zapeti. Sodijo v glasbo albuma "K-metal", vsebujejo noto samoironije. Posebne filozofije v verzih takšna glasba ne potrebuje, raje ne bi začel recimo o tem, da prevedemo npr. besedila Whitesnake v Slovenščino (smeh).
RockLine: Tvoj kratkoročni plan je torej predstavitev albuma "K-metal" na slovenskih odrih.
Franci: Da. Rad bi približal ta album ljudem, ki takšno glasbo poslušajo in to na koncertnih prostorih, kjer se takšni ljudje zadržujejo. S špili nikakor ne bomo silili. Četudi nastopamo le po enkrat na pol leta, je to dovolj. Meni to zadošča, da dobim povratni odziv s strani publike, kot orientir, ki me napolni z energijo in mi vliva tisto pozitivno vodilo o smislu kljubovanja in vztrajanja za prihodnost.
na vrh