Sobota opoldne, čisto običajen dan v Ljubljani. Na povabilo hard rock kolektiva Retro Kult sem se odpravil na njihov vadbeni prostor, kjer se je peterica glasbenikov zbrala in v pričakovanju izida studijskega prvenca pilila še zadnje ideje pred promocijskim koncertom, ki se bo odvil prihajajoči petek v ljubljanskem Orto baru. Gre za skupino, ki še vedno verjame v izročilo rock'n'rolla izpred desetletij, ko so v ploščarnah kraljevale skupine kot so Free, Rolling Stones, Grand Funk Railroad ali Lynyrd Skynyrd. V obdobju pred izidom studijskega prvenca »Salvatio Analogum« in koncertom v Orto baru so Retro Kult za Rockline razodeli nekaj o svoji preteklosti, pa seveda tudi o sedanjih in prihodnjih načrtih.
Pozdravljeni Retro Kult! Večina članov benda vas je pred tem igrala v bendu Nove konzerve. Skupina je razpadla, nekako na njenem pogorišču pa ste nastali RetroKult. Kako je padla odločitev, da skupaj nadaljujete glasbeno pot, je vse skupaj potekalo spontano?
Božo: Dobili smo se na prostoru in se resno vprašali, če želimo nadaljevati.
Johnny: Dan potem, ko smo uradno razpadli, smo se dobili in se zmenili, da bomo preigravali tudi v prihodnje. Vsi smo bili za.
Božo: Seveda smo to novo poglavje zastavli popolnoma drugače, kot je to bilo prej. Nadeli smo si novo ime, spremenili način dela, gradili smo na homogenosti in čutenju…
Pred tem je bil večinski avtor glasbe Uroš Vučko, s katerim ste se razšli, kako nova glasba nastaja zdaj, kdo skrbi za pisanje komadov?
Božo: Včasih je Vučko prišel na vajo, s seboj prinesel besedilo in rekel, zdaj pa dokončajmo ta komad. Zdaj je drugače, dobivamo se na vajah in kot ekipa tudi po dva meseca tuhtamo, kako naj oblikujemo določen komad.
Deži: Včasih so bili komadi bolj ali manj delo Vučkota in Zupija.
Zupi: Ja, včasih je to zgledalo tako, da sem nekaj zaigral in vprašal Vučkota, če je vredu. Vedel sem, kaj mu je všeč, zato sem igral samo v njemu ljubem stilu. Zdaj je drugače, komadi nastajajo sproščeni, pri samem ustvajalnem delu smo sproščeni in damo času čas, tako da dejansko komadd nastaja tudi po dva meseca.
Če prav razumem, torej vaši komadi nastajajo popolnoma spontano, brez jasnega cilja ko pridete na vajo, češ zdaj moramo pa nekaj napisati?
Zupi: Včasih se zgodi da kdo pride na vajo z neko idejo, ki jo potem skupaj oblikujemo do končne podobe, drugače pa, kot si dejal, je proces nastanka avtorskega materiala zares sproščen in spontan.
Anže, kdaj in kako pa si se bendu pridružil ti?
Deži: Ravno danes beležimo dve leti in pet dni našega poznanstva! (smeh)
Anže: Mislim, da smo imeli prvo vajo skupaj decembra pred dvemi leti. Bil sem v Orto baru skupaj s Šujotom, če se ne motim je bil koncert skupine C4, na koncertu pa sta bila prisotna tudi Deži in Božo, ki sta mrzlično iskala novega pevca.
Božo: Takrat smo eno leto hodili na vse možne koncerte in kar med obiskovalci po vizualni oceni iskali potencialne pevce. Tudi Orto bar je bil takrat ena izmed postaj.
Anže: Vse se je zgodilo čisto po naključju. Poznala sta Šujota in ga vprašala, če pozna kakšnega pevca, jaz pa sem stal poleg.
Božo: Pravzaprav smo se takrat kar s Šujotom, mimo Anžeta zmenili vse potrebno. (smeh)
Anže: Zmenili smo se, da pridem pogledat na vaje. Prišel sem, začutil sem vso sproščenost ki je vladala med fanti, že od štarta sem se počutil dobro. Takrat se je rojeval še en nov bend, v katerega sem bil vključen, iz česar pa se na koncu ni izcimilo noč. To je bil tudi razlog, da je trajalo, predno sem naslednjič prišel na vajo.
Božo: Mi smo sicer še naprej iskali pevca, oz. to poskušali… Ampak, vedeli smo, da ne potrebujemo drugega kot Anžeta, tako karakterno, kot glasbeno, tako, da so bili nadaljnji poskusi bolj kot ne brez pomena. Smo samo še čakali in tuhtali kako dobiti Anžija. (smeh)
Torej ko si prišel v bend, si takoj začutil, da si želiš biti del te zgodbe?
Anže: Da. Vse skupaj se je sicer začelo odvijati hitro. Zaigrali smo ene dve priredbe, nato pa že nadaljevali z avtorskim materialom, kar je bil tudi zame znak, da mi bend zaupa.
Božo: Takrat smo imeli že narejene tri demo posnetke, potem ko je prišel Anže, si nismo vzeli denimo več mesecev za samo uigravanja in spoznavanje, ampak smo hitro oddrveli naprej. Že takoj je, tudi pomočjo Anžetovih idej, nastala vokalna linija komada Pekel v raj, ki je od takrat ostala nespremenjena…
Preidimo sedaj na zgodbo o nastanku vašega albuma. 25. oktobra boste imeli v Orto baru promocijski koncert ob izidu prvenca »Salvatio Analogum«. Album ste snemali nekje v Italiji, kako je prišlo do tega?
Božo: Čisto po slučaju. Mislim da je Zupi po Youtube-u iskal primeren studio in ga tudi našel. Studio se je nahajal v nekem dvorcu, povsod je bilo polno zelenja, tamkajšnja klima nam je bila pisana na kožo. Vsak posebej in tudi kot bend, rabimo dobro počutje v okolju, kjer ustvarjamo… Določeni aranžmaji, besedila in detajli so se namreč dokončali med samim snemanjem…
Deži: Studio je imel možnost analognega snemanja, kar je bil za nas pomemben faktor pri sami izbiri.
Božo: Nato sem poslal mail lastniku studia, Andrei »Mike-u« Prosdocimiju, in nas predstavil. Odzval se je zelo gostoljubno, in tako smo se spomladi prvič odpravili v studio, ki se nahaja blizu Benetk, natančneje v kraju Carmignano di Brenta. Všeč nam je bil že na prvi pogled.
Deži: V bližnjo restavracijo smo se takrat odpravili na kosilo. Bilo je blazno smešno, saj je račun na koncu vedno prišel deset evrov, ne glede na to, kaj si naročil in koliko si spil. (smeh)
Božo: Po koncu ogleda studia, smo si praktično že rezervirali studio, kjer smo nato preživeli drugo polovico julija in prvi vikend avgusta, ki smo ga zaključili na prvem koncertu izven naših meja, in sicer v Roani, Italiji.
Deži: Takrat smo spili kar nekaj vina in ostalih pijač, in ko smo Mike-u nato istega dne potrdili rezervacijo od 19. julija dalje, nam je rekel, češ, fantje, malo še razmislite predno potrdite. Verjetno je mislil, da smo preveč pod vplivom pozitivnih občutkov in različnih avtohtonih pijač… (smeh)
Božo: Je bilo pa samo snemanje enkratna izkušnja. Vsaj jaz osebno se pred tem v glasbeni karieri še nisem srečal s toliko profesionalne opreme. Ko smo prišli tja, nam je pol ure samo predstavljal vso opremo.
Deži: Studio nam je bil všeč kot celota. Ni bil to neka luknja sredi mesta, ampak je imel z vrtom in vso okrasitvijo svojo dušo. Če si med snemanjem potreboval premor, si se enostavno zleknil pod kakšno drevo in za trenutek odmislil vse skupaj. Obrali in pojedli smo jim skoraj vse fige. (smeh)
Johnny: Prednost naše izbira lokacije snemanja sam vidim v tem, da smo bili tistih deset dni 200 kilometrov oddaljeni od Ljubljane, tako da smo se lahko sto procentno posvetili samo snemanju.
Božo: Super je bilo, ker nismo imeli tistega občutke, češ zakupljenih imamo nekaj ur, nujno moram zrihtati vse skupaj, ampak smo imeli v tistih dveh tednih studio samo zase in zato toliko bolj odprte roke.
Posnetke pa je do končne oblike obdelal Mike?
Božo: Ja, za miks in produkcijo je prav tako poskrbel on. Vsi skupaj na snemanje danes gledamo kot na eno zelo pozitivno izkušnjo, čeprav nam je šel tekom snemanja včasih pošteno na živce. In seveda tudi mi njemu… A je to znal skriti. (smeh) Sam nisem še nikoli delal s producentom profesionalnega kova, zato se je sprva težko privaditi na njegovo »pametovanje«. V glavi moraš preklopiti, da se producent ne oglaša zato, ker bi pametoval, ampak da kot zunanji poslušalec svetuje in sooblikuje finese, da komad na oncu zveni še bolje. V tem oziru je bilo delovanje z Mike-om kar težka preizkušnja za posamezne ege in za ego benda. Mislim pa, da mora vsak bend iti čez to fazo.
25. oktobra bo torej za vas veliki dan. Izdali boste prvenec in ga predstavili v Orto baru. Imate morda tudi že plane, kaj sledi temu, verjetno ga boste skušali čim bolj spromovirati s koncertnimi nastopi?
Deži: Tako načrtujemo ja. V mislih imamo slovensko klubsko turnejo, seveda pa ni samo od nas odvisno, v kolikšni meri nam bo to uspelo.
Zupi: Na koncu bomo imeli samo tri koncerte, bodo pa zato ti ekskluzivni. (smeh)
Danes je podzemlje še kako aktivno, veliko je bendov, ki preigravajo, pišejo avtorsko glasbo in snemajo. Kako bi ocenili trenutno situacijo v slovenskem rockerskem podzemlju, kakšen je vaš pogled na sceno? Kako se počuti nov bend, ko postane del scene?
Anže: Težko je, veliko moraš sam investirat, če želiš, da te sploh kdo povoha, na koncu pa si lahko srečen, če sploh prideš na finančno nulo.
Božo: Grozno je, da se je med promotorji naselila miselnost, da bendom ni treba več plačevati niti za potne stroške. Nekako razumemo da so se v preteklosti honorarji zmanjševali na minimum, tako da jih danes sploh ni več. Poniževalen pa je občutek, ko moraš organizatorja koncerta dobesedno prositi, če ti da lahko vsaj 50€, toliko da lahko plačaš najem kombija. Kar se tiče organizatorjev in promotorjev, je torej scena slaba, dobrih bendov je seveda še vedno veliko.
Johnny: Eden od problemov je ravno v tem, da je bendov veliko. Ko se ob ponudbi koncerta pogajaš za tistih nekaj piškavih evrov za potne stroške, organizator ponavadi reče, da lahko dobi bende, ki bi prišli špilati popolnoma zastonj.
Božo: Kar je seveda tudi napaka bendov. Ne moreš po eni strani pljuvati po lastni sceni, po drugi strani se pa dobesedno ponižuješ, zato da boš prišel do enega špila.
Po drugi strani pa opažam vedno več nekih alians med bendi, nastajajo medsebojna poznanstva, tako da lahko potem eden drugemu pomagate.
Johnny: Ja, do zdaj smo imeli že dva koncerta v tujini, enega v Italiji in enega v Avstriji, in se povezali z lokalnimi bendi. Dogovarjamo se o nekakšni izmenjavi, da mi njim zrihtamo nekaj špilov in oglaševanja v Sloveniji, oni pa nam pri njih.
Anže: Na ta način bi se bendi mogli čim več pomagat med sabo.
Božo: Bendom nekako ostaja samo to… Kar je pa tudi po svoje dobro.
Če se vrnemo na vaš promocijski koncert v Orto baru, načrtujete kaj posebnega, kaj lahko od petkovega večera pričakujejo obiskovalci?
Zupi: Neko presenečenje bo, to sigurno, ampak roko na srce še nismo dorekli vseh podrobnosti, zato jih tudi ne moremo razkriti.
Božo: Delamo na tem, da ne bo šlo samo še za en koncert v Orto baru več,ampak da si ga bodo ljudje zapomnili. Kaj bo to, še ne vemo, oziroma drugače povedano, vse je zaenkrat zgolj na idejni ravni.
Anže: Več ali manj bomo igrali slovensko plato... mislim da smo pozabili omeniti, da smo posneli dve različici albuma, slovensko in angleško. Glasba je enaka, imamo pa dvojna besedila, ki pa niso medsebojni dobesedni prevod.
Johnny: Posebnost albuma bo tudi ta, da bo pravzaprav v enem kosu - na albumu bo torej uradno samo en komad, v katerem bo združenih siceršnjih deset komadov.
Deži: Skoraj bi pozabili. V Orto baru imamo posebne goste - z nami bodo igrali Tomcat. Tudi eni izmed prijateljskih bendov, če se navežemo na prejšnje vprašanje…
Kako ste prišli na idejo o dveh jezikovnih različicah albuma?
Johnny: Že od štarta smo imeli nekaj angleških in nekaj slovenskih besedil, tako da se nam je to zdela edina logična rešitev.
Anže: Pa tudi poslušalca se veliko bolj dotakneš, če poješ v njegovem maternem jeziku. Za slovensko poslušalstvo bo torej album v slovenskem jeziku, če pa hočemo, da bomo razumljeni tudi v tujini, jim bomo lahko ponudili angleščo verzijo.
Božo: Nam je pa obe verziji uspelo posneti v zgolj desetih dneh, in to v živi verziji, komade smo torej igrali skupaj, kot bend, nismo snemali vsakega inštrumenta posebej. Veliko smo se naučili tudi od Mike-a. Od njega smo se nekako navzeli razmišljanja, da ni smisel snemanja, da se vse uokviri v neka pravila, da snema vsak posebej in milijonkrat popravlja in tako dalje, ampak da vse skupaj zveni živo.
Kako bi vi sami predstavili RetroKult, kaj bi povedali o sebi, kakšno glasbo igrate?
Johnny: V glasbi se sliši, kako smo odraščali kot skupina. Začeli smo z osnovnimi komadi, nekaj materiala smo imeli tudi že od prej, nato pa smo začeli vse bolj komplicirati. V komade smo začeli vključevati vse več idej, tako da so končni komadi zadnjega obdobja zares zanimivi.
Če se ne motim, imate relativno dolge komade?
Johnny: Bo držalo, dva komada sta dolga vsak po deset minut.
Božo: Nikoli nismo šli že v ustvarjanje komada z željo, da bo dolg, ampak je tako naneslo samo od sebe. Kitice smo dodajali, ker smo tako čutili, na koncu, ko pa smo kakšen komad posneli, nas je presenetilo, da so dolgi tudi po deset minut. Idej nam ne manj,a verjetno pa so dolžine tudi odraz tega, da želi vsak član benda v komadu pustiti svoj pečat, svoje ideje.
Anže: Tudi žanrsko se nikoli nismo omejevali, naredimo komad in pravzaprav šele na koncu slišimo, kaj smo sestavili skupaj.
Za konec še eno klasično vprašanje, in sicer vaše zadnje misli za našo bralstvo oziroma vaše poslušalstvo, torej tisto poslednje sporočilo?
Deži: Poslušite dobro muziko. Poslušite to, kar čutite, ne poslušaje muzike samo zaradi trendov, oziroma zato ker to poslušajo drugi. Pa še nekaj - podpirajte živo glasbo in bende!
Zupi: Kaj pa če jim ne bi nič sporočili? (smeh)
Hvala in srečno!
Intervju vodil: Urban Bolta
Fotografije: Uradni profil skupine
na vrh