Premiata Forneria Marconi - italijanske legende! (2008)

Premiata Forneria Marconi so v vsakem pogledu besede veliki. Veliki so bili, ko so v zgodnjih sedemdeseteih letih igrali toplo, romantično simfonično glasbo, ostali pa so prav tako veliki, ko so v drugi polovici sedemdesetih preklopili na jazz rock. Osemdeseta so prinesla obdobje popa, njim pa vse večje komercialne uspehe (Suonare Suonare) in nastope po raznih festivalih. Konec devetdesetih so se spet pričeli ukvarjati s podobno glasbo kot v sedemdesetih, v Italiji pa so še vedno zelo priljubljeni in cenjeni. Pred nastopom (ki je bil brezplačen) na Piazza della Repubblica v Monfalconeju, so si tudi za našo ekipo vzeli nekaj minut časa in odgovorili na par vprašanj. Pogovarjali smo se s tremi člani z najdaljšim stažom v skupini. To sta izvirna člana Franco Mussida (kitara in vokal) in Franz Di Cioccio (bobni in vokal) ter Jan Patrick Djivas (bas), ki se je skupini pridružil na albumu L'Isola di Niente, potem ko je zapustil jazz rock zasedbo Area.

Rockline: Mi lahko povete nekaj o nastanku vašega zadnjega albuma?
Premiata Forneria Marconi (Jan Patrick Djivas): Zadnjega albuma?

Rockline: Stati di Imaginazione.
PFM (Djivas): Aha. Album je nastal po ideji naše menedžerke, ki ve kaj potrebujemo. Ve, da na odru potrebujemo improvizacijo. Na odru nam je postalo dolgčas, če smo vsako noč igrali ene in iste stvari. Vedno smo iskali priložnost za improvizacijo, zato je uporabila filme, ki so se vrteli za nami. Gledali smo filme in improvizirali. Nekaj pesmi so poskusili na ta način in vsem je bilo všeč. Potem smo tako posneli še več pesmi in kmalu je cel album postal takšen. Ne morem reči, da smo pesmi napisali, razen parih. Pri večini pesmi pa so znane le vstopne in izstopne točke, vse ostalo je improvizacija.

Rockline: Ali pri teh pesmih improvizirate tudi na odru, ali jih odigrate kot na albumu?
PFM (Djivas): Odvisno. Nekateri deli morajo zaradi filmov biti odigrati enako, vse vmes je improvizirano. Razen pesmi kot Leonardo, ki so skomponirane.

Rockline: Imate kaj idej za nov album?
PFM (Djivas): Obetata se dva nova projekta. Eden je "PFM classic", kjer skupaj z orkestrom preigravamo klasične skladbe. Obstajata dve različici. Pri eni igramo z velikim šestdeset članskim orkestrom, pri drugi pa je le šest članov. Igramo klasično glasbo, kateri pa dodamo svoje interpretacije.

Rockline: Kdaj se bodo te predstave odvijale?
PFM (Djivas): Mislim, da v začetku leta. Šlo bo za živ album. Šlo bo za čisto novo zadevo. Kaj takšnega še nisi slišal. Ne gre za tipičen primer pop glasbe v kombinaciji s klasiko, zadeva je čisto drugačna. To je en projekt, drugi pa je normalen PFM album?

Rockline: Električen?
PFM (Djivas): Da. Ta pa bo izdan po prvem projektu.

Rockline: Ali imate za drugi projekt že napisanih kaj skladb?
PFM (Djivas): Po segmentih imamo že nekaj napisano.

Rockline: Gre spet za improvizacije?
PFM (Djivas): Ne. Tokrat so skomponirane.

Rockline: Naj vas vprašam še nekaj o ZDA. Drugo leto greste ponovno na NEAR fest. Ali tam radi igrate?
PFM (Franz Di Cioccio): Da. Gre za enega najpomembnejših progresivnih festivalov. Tja pride tudi veliko skupin iz Evrope.

Rockline: Torej se še vedno štejete med progresivne izvajalce?
PFM (Di Cioccio): Ne, imamo se preprosto za PFM. Igramo kar igramo. Bili smo progresivni in smo še vedno. Nikoli nismo posneli dveh enakih albumov. Radi presenetimo poslušalce.

Rockline: Kaj pa menite o svojih pop albumih?
PFM (Di Cioccio): Všeč so nam. Radi počnemo različne stvari. Vsak album smo posneli z razlogom. Suonare Suonare je bil eden najuspešnejših albumov v Italiji, Fabrizio De Andre, s katerim smo ta album posneli, pa eden največjih italijanskih pesnikov. Želeli smo posneti album, kjer je bilo več poudarka na besedilih. Napisali smo skladbe kot Maestro della Voce, ki smo jo posvetili Demetriu Stratosu, ali pa Suonare Suonare, ki je za nas pomenila ogromen uspeh.

Rockline: Ste takrat poznali ostale italijanske progresivne skupine? Ste z njimi hodil na turneje?
PFM (Di Cioccio): Ne, nismo skupaj koncertirali.

Rockline: Zavedali pa ste se, da obstajajo. Skupine kot so Le Orme, Banco, Area.
PFM (Djivas): Seveda. Jaz sem se še posebej zavedal Aree, ker sem tam igral.
PFM (Di Cioccio): Prijatelji smo in se poznamo.

Rockline: Kaj menite o progresivnem gibanju v Italiji, v sedemdesetih?
PFM (Di Cioccio): Bilo je zelo močno. Ne samo v Italiji, v celotni Evropi. Kasneje tudi v ZDA. V Evropi se je progresiva rodila. Ne samo v Angliji. V vsaki državi so bile pomembne skupine.

Rockline: Vidite kakšno razliko med albumi, ki ste jih izdali v sedemdesetih in med albumi, ki ste jih izdajali v zadnjem času?
PFM (Franco Mussida): Zdaj so naši albumi boljši.

Rockline: V kakšnem smislu?
PFM (Mussida): Preteklost je preteklost, sedanjost je veliko lepša. Vse kar igramo zdaj, je kombinacija izkušenj in čustev, ne le instinkta. Album Stati Di Imaginazzione to najbolje dokazuje. Ne gledam rad v preteklost.

Rockline: V italijanski progresivni glasbi naj bi bil pomemben romantični, mediteranski, melodičen vidik. Se vam zdi, da je to pri PFM pomembno?
PFM (Mussida): Seveda. Za nas je melodija zelo pomembna. Ključna je pri naši komunikaciji s čustvi občinstva. Radi komponiramo veličastne melodije. Ko melodija vpliva na občutke, ko gre za dialog not, je to čudovito.

Rockline: Ali kdaj nameravate uporabiti kaj več elektronkih vplivov?
PFM (Djivas): Ne, tega ne želimo početi. Ne da ne bi želeli uporabljati tehnologije, vendar na odru ne želimo uporabljati računalnikov. Če uporabljaš računalnik, si utesnjen. Če bi uporabljali računalnik, ne bi mogli toliko improvizirati. Nekaj časa smo poskušali, a nam ni bilo všeč. Če tako dolgo igraš v eni skupini, se naveličaš vedno igrati ene in iste zadeve.

Rockline: Zato si vse skupaj popestrite z improvizacijami?
PFM (Djivas): Tako je. A ne gre le za improvizacije, tudi pri sami skladbi skušamo venomer kaj spremeniti. Želimo imeti svobdo, da počnemo kaj hočemo in z računalnikom to ni mogoče.
PFM (Mussida): In še dolgočasno je. Radi delamo napake.
PFM (Di Cioccio): Na odru se radi igramo. Na primer, Patrick začne s kakšno linijo, potem se priključim še jaz in kasneje tudi Franco.
PFM (Djivas): Radi igramo takšne improvizacije, ki človeku dajo občutek kot da so bile skomponirane. Včasih nam to uspe zelo dobro, drugič pa nekoliko manj.

Rockline: Patrick, ali misliš, da je bil tvoj prihod v skupino pomemben za preusmeritev v jazz rock?
PFM (Djivas): Mislim, da nisem bil tako pomemben za našo jazz stran, bolj za etno. Pri jazzu je na nas precej vplival obisk Amerike. Res je, bil sem jazzovsko usmerjen, a tega nisem skušal vsiliti ostalim članom PFM. Obisk Amerike pa je na nas precej vplival. PFM igra to kar hoče igrati in takrat smo želeli igrati bolj jazzovsko glasbo. Ravno ti različni vidiki so pri PFM tako pomembni.
PFM (Di Cioccio): Če bi želeli, bi lahko odigrali šesturni koncert, s tremi različnimi nastopi. Eden nastop bi bil "Stati di Imaginazione", pri drugem bi igrali pesmi De Andreja, tretji bi pa bil "PFM classic". Pomembno je mešati nekaj kot Suonare Suonare z bolj jazzovskim pristopom. Pri Suonare Suonare, na primer, vsi čakamo na "pofukano" dober solo Franca ob koncu komada. Če bi uporabljali računalnik, spontanosti med solažo, na primer, ne bi več bilo. Računalnik bi postal gospodar, mi pa sužnji. Želimo biti gospodarji svoje usode.
PFM (Djivas): Računalnik je koristen za senmanje. Ko vadimo za "PFM classic", posnamemo na računalnik in nastane demo. A več kot za to računalnika ne bi uporabljali.

Rockline: Za svoje bolj jazzovske albume ste najeli novega pevca (Bernardo Lanzetti). Veliko ljudi pravi, da je zvenel podobno Petru Gabrielu. Kaj vi mislite?
PFM (Di Cioccio): Mislim, da Peter Gabriel zveni podobno kot Nina Simone. Ljudje radi primerjajo.

Rockline: Hvala za pogovor.
PFM: Hvala


Intervju vodil in priredil: Rok Podgrajšek
Fotografije: Teja Podgrajšek in Aleš Podbrežnik