Preganjanje urokov na Nova Rocku - DevilDriver (2007)

 Po precej peklenski pripeki je bila sobotna koncertna mrzlica v polnem razmahu. Sonce je že prepotovalo svojo pot do polovice neba ter se utaborilo v zenitu, ko smo šli iskat zavetje v senco novinarskega šotora. Obetal se je prvi sobotni intervju, sogovornik pa naj bi bil John Boecklin, bobnar skupine DevilDriver, katere bolj znani član je bivši pevec skupine Coal Chamber, Dez Fafara, ker pa se je obetal že izid nove plošče, albuma The Last Kind Words, se ni bilo bati, da pogovor ne bi stekel …

RockLine: Res enkraten začetek še enega dne na planjavah Panonske nižine. Lepo pozdravljeni na Nova Rocku, kjer ste pravkar odigrali fenimenalen nastop ter odprli festivalsko dogajanje drugega dne na Red Stageu. Kakšen je vaš vtis o tem, da ste prišli sem ter odigrali nastop kar sredi dne?

John Boecklin: Bilo nam je kar zabavno. Sinoči smo igrali v Nemčiji, nakar je sledil let sem nekje ob petih zjutraj, tako da smo sem prileteli okoli desete ure, tako da so nas le pripeljali sem in res nismo imeli časa za običajno posedanje ter druženje z ostalimi bendi. Nakar dejansko človek pozabi na godrnjanje, saj ga opoldne pričaka kakih pet tisoč fanov… (smeh)

RockLine: In en tej tisočev sem bil tudi sam. Ogledal sem si vašo tonsko probo ter nastop, na katerem ste se pognali v najvišjo prestavo že od prve pesmi dalje. Kot da ni nikakršnega problema iztisniti iz sebe maksimum že navsezgodaj zjutraj.

John Boecklin: Saj ni problema. Moram pa priznati, da sem bil kar prijetno presenečen nad odzivom publike, ki je bila pripravljena sodelovati že od nastopa prve skupine dalje.

RockLine: Precej fanov je komaj čakalo, da boste prišli na oder ter predstavili tudi nove stvaritve. Če se ne motim, smo slišali le eno novo pesem…

John Boecklin: Tako je! Not All That Wander Are Lost.

RockLine: Kaj nam lahko poveš o novi plošči, ki jo tako nestrpno pričakujemo?

John Boecklin: Če bi želel primerjavo s prvima dvema albumoma, potem naj povem, da je ta album nedvomno hitrejši in težji, občasno malo bolj kompleksen. Skladbe so precej bolj poglobljene in premišljene.

RockLine: Kaj pa so bile bistvene smernice, katerim ste sledili?

John Boecklin: Ne maram besedil – Dez je tisti, ki jih piše… Dvomim, da je za vsem skupaj kakršnakoli filozofija izza naših Zadnjih prijaznih besed (Last Kind Words), a lahko povem, da je samo ime stkano iz dela besedila pesmi 'Tyrants Of Truth'. To so zadnje besede, ki jih boš slišal v zadnjih trenutkih življenja, preden te poženejo angeli v brezna. To pomeni le to, da si le človek, konstruktivna plat uma pa te usmerja k temu, da je, navkljub temu, da ni vedno preprosto, čisto v redu bivati kot človek, ki se bori za svoje življenje. To nas veže, saj gremo vsi po tej poti.

RockLine: Kdo bi si mislil, da so minila le štiri leta odkar ste vso zadevo začeli. In že se lahko pohvalite s tremi albumi. Ali se je od leta 2003 ta kemija v skupini kakorkoli spremenila?

John Boecklin: Od leta 2003 smo se kot skupina nedvomno nadgrajevali ter napredovali. postali smo prijatelji in podobno. Pisanje materiala, skladanje – to se od tega bistveno razlikuje. Vsi člani skupine (razen Deza) igramo kitaro. Dez piše vsa besedila, ostali pa ustvarjamo glasbo. Vsak ve kaj je njegova naloga. Pesmi se rojevajo tudi ko smo na poti, na turneji. Potem se dobimo na vajah ter v skupno skledo zlijemo vse, kar ustvarjalno premoremo, preverimo kaj imamo in nato, kot četverica glasbenikov, posnamemo vse skupaj na računalnik.

RockLine: Ne gre pa povsem brez vplivov, ki bi jih lahko navedel kot tiste, ki oblikujejo glasbo in dajejo navdih, mar ne? Kaj je tisto, kar fantje poslušate?

John Boecklin: Ne mislim, da bi bilo možno o vplivih govoriti kot o vplivu celotnega stila glasbe na nas, saj poslušamo res marsikaj nepričakovanega (če bi sodili le po našem izgledu ter po tem kaj sami igramo …). Na nas vplivajo dobre skladbe. Lahko govorimo o tem, da tako vplivajo tudi pesmi Michaela Jacksona. Ne zato, ker bi bile težke, temveč zato, ker so glasbeno spretno in kvalitetno domišljene. Kar pa nikakor ne pomeni, da bi želel tak biti tudi sam! Skladovnica vplivov je res zajetna. Dez posluša… Niukdar ga ne boste doma ujeli, da bi poslušal heavy metal. Raje posluša Billy Hollyday, Johnyja Casha in podobne glasbenike, ki jih verjetno niste pričakovali … (smeh)

RockLine: Komaj čakam, da vas, v bližnji prihodnosti, ujamem na turneji, kjer boste samostojno predstavili nov material ter branili barve prapora z imenom DevilDriver. Kdaj lahko upamo na evropsko turnejo DevilDriverjev?

John Boecklin: Pripravite se lahko na naš prihod sredi septembra. In prihoda se veselim, saj v srcu čutim, da smo naredili doslej najboljši album, na katerega si drznemo s ponosom natisniti ime DevilDriver. Pričakovanja? Zakaj bi imeli kakršnakoli, saj če se bo izšlo vse tako, kot si želimo, bom lahko rekel le: "Vedel in čutil sem, da bo tako!" (smeh) Če pa ne bo vse šlo po pričakovanjih ter se vse skupaj sfiži, potem lahko le rečem, da sem vsaj jaz dal od sebe maksimum in se s stvarjo ne obremenjujem več. To je vse, kar šteje.

RockLine: Kakšno je tvoje mnenje o razmerah v glasbenih vodah današnjega dne? O bendih, metalski sceni in podobnem?

John Boecklin: Ali bi želel, da spregovorim o poslu ali o metalu? Posel je pač posel in večkrat smrdi do neba ter gre za golo borbo za svoj kos pogače.

RockLine: Bolj sem mislil na podobe in na zvok, ki ga skupine kujete kot nov izraz metala novega milenijuma …

John Boecklin: Tako je kot vedno: so res enkratne skupine ter porazno obupne skupine. Katera skupina kam sodi je le stvar mnenja in ni pomembno. Tako pa je dejansko vedno bilo, mar ne? So vrhunske skupine. So povprečne skupine in obstajajo glasbeni reveži, ki dolgočasijo.

RockLine: Vi nedvomno polnite vrzeli v kvalitetnejšem delu tega spektra…

John Boecklin: Tako menim tudi sam … (smeh)

RockLine: In sporočilo našim bralcem?

John Boecklin: Nismo ravno skupina, ki bi stregla s sporočili, a del sporočil lahko iztrebite kar iz naših besedil, če vam je že do tega. Sporočilo je večno pozitivno: tudi če vas zbijejo na tla in zbrcajo v obraz – tudi takrat poskusite vedno vstati ter sledite svoji odločnosti in ciljem. Mi se bomo pa trudili, da vas ne bomo razočarali…

RockLine: Upanje umre nazadnje. Hvala za pogovor.

John Boecklin: Hvala tudi tebi.