Pogovor z za dobro šalo vselej razpoloženimi člani skupine Arena

Arena med številnimi ljubitelji eklektičnih oblik rock glasbe uživajo spoštovanje kot ena izmed dandanes vodilnih progresivno rockovskih skupin s povsem specifično zvočno usmeritvijo. Čeprav se, povsem razumljivo, izogibajo žanrskemu opredeljevanju svoje glasbe, zlasti pa se branijo pojma neo progresivni rock, sta oba njihova šefa, klaviaturist Clive Nolan in bobnar Mick Pointer, kot člana skupin Marillion in Pendragon, v 80-ih pustila pomemben pečat pri obnovitvi zanimanja za prog rockovsko glasbo. Člani skupine niso samo izjemni glasbeniki in skoraj brez izjeme sami deloholiki s kopico raznih stranskih projektov, ampak tudi zelo zanimive osebnosti. Med intervjujem sta na nas poseben vtis naredila oba šefa skupine na katera se je tudi osredotočal ta intervju. Kasneje so se nam pridružili tudi ostali trije člani zasedbe, pevec Rob Sowden, kitarist John Mitchell in basist Ian Salmon, za katere pa je žal zmanjkalo časa potem, ko so zamudili začetek intervjuja. Posebna zahvala za intervju gre predvsem izjemno prijaznemu Micku. Slednji nas je za intervju povabil kar na avtobus skupine, kjer smo z njim in Cliveom razdrli nekaj besed, ki so se vrtele predvsem okrog banda, njihovih stranskih projektov in ostalih glasbenih tematik. Z duhovitimi izjavami in vmesnimi opazkami na račun posameznih članov, v katerih se je pogostokrat znašla občutna doza znamenitega angleškega črnega humorja, so pogostokrat tudi z naše strani sprožali salve smeha. Na ta način so uspešno spodbili tisto staro in pošteno oguljeno tezo, da je progresivni rock samo domena smrtno resnih glasbenikov.

Rockline: Za začetek bi nas zanimalo, kako ste zadovoljni s potekom turneje in ali se je odločitev, da se odpravite na turnejo v času, ko še niste izdali novega albuma, izkazala za pravilno?
Clive: Ja, to je bila absolutno prava odločitev, ker je na naših koncertih na tej turneji več ljudi kot takrat, ko smo nazadnje izdali album. To obenem omogoča obdržati večje zanimanje javnosti za skupino in prepričati ljudi, da nismo prenehali z aktivnostmi. Obenem je to pomembno za naš ustvarjalni zagon, da začnemo snemati nov album. Za ustvarjanje slednjega smo si želeli vzeli odmor, kar smo tudi storili. Zdaj smo ustrezno pripravljeni na nove izzive.

Rockline: Na vašem zadnjem albumu "Pepper's Ghost" je bilo kar nekaj precej udarnih, skorajda metalskih pasaž, ki so album potiskale na mejo s prog metalom. Česa se lahko nadejamo od vašega naslednjega albuma?
Clive: No, nocoj boste že lahko slišali en akord s tega, kar se bo nahajalo na njem. Od našega začetka z albumom "Songs From The Lions Cage" smo se z vsakim naslednjim albumom postopno razvijali ter doživljali evolucijski proces. Naš zvok smo vedno poskušali narediti nekoliko drugačen in do konca razviti tiste stvari, katere najboljše obvladamo. O naslednjem albumu si lahko že predstavljam, da se bo držal tega koncepta. Morda bo na nekaterih mestih bolj metalski, na nekaterih manj. Trenutno je to še nemogoče napovedati. Album bo predstavljal to kar smo. Pri ustvarjanju naših albumov gre za organski proces. Pri tem se ne usedemo in nato matematično klasificiramo v stilu; tu bomo potrebovali 70% heavy metala in tam 30% melotrona. Torej, ne delamo na takšen način, temveč pišemo to kar čutimo, da se zdi prav.

Rockline: Na nekaterih skladbah kot so "Jericho", "Solomon", "Sirens", "Midas Vision", "Medusa" in "Tantalus" lahko najdemo številne vzporednice z mitološkimi tematikami. Je to z leti postala ena vaših posebnosti, da uporabljate različne mitološke like kot metaforične subjekte vaših skladb oziroma besedil?
Clive: To je vedno dober način, da se potegne povezavo med določeno analogijo oziroma idejo, denimo iz Biblije. V naših besedilih je najti tudi dosti biblijskih tematik. Meni se to zdi zelo dobro, ker lahko takšna povezava z nekim drugim pomenom ljudem omogoča, da se identificirajo z znamenitimi ikonami in idejami. To dobi pravi pomen takrat, ko delaš neko skladbo in imaš do tedaj ustvarjene samo tri ali štiri verze ter refren. Da bi ljudem lahko prek skladbe povedal oziroma sporočil nekaj konkretnega, moraš v besedilu dodati tisto, kar jih ponavadi privlači.

Rockline: Vsi vaši albumi so si med seboj precej drugačni, čeprav je med njimi ves čas neka povezave, predvsem unikaten zvok, ki dela Areno zelo posebno skupino v sodobnem progresivnem rocku s svojo lastno vizijo. Kako pomembne so bile menjave pevcev, basistov in kitarista za evolucijo vašega zvoka?
Mick: Kitariste in pevce ponavadi izbiramo po načinu, kako se bodo ti prilegali v naš glasbeni slog. Vedno smo poskušali najti najboljše glasbenike, kakršne se je dalo. Pri tem nikoli nismo izbirali po načinu, da bi zdaj hoteli denimo drugega Johna Carsona ali drugega Paula Wrightsona ali kakršnegakoli pevca podobnih vokalnih manir. Isto velja tudi za kitariste. Na avdicijah smo vedno poskušali najti tiste, ki bi se najbolje prilegali našem slogu. To se sicer ponavadi pokaže šele takrat, ko začneš ustvarjati nov album. Tu ni nobene posebne znanosti.
Clive: Jaz menim, da so iz skupine vedno odšli tisti ljudje, ki so bili pravi zanjo oziroma tisti, ki so bili zanjo celo najboljši potem, ko so na določeni točki prenehali s svojim sodelovanjem. To se je v naši preteklosti zgodilo že kar nekajkrat. Toda zdaj imamo isto zasedbo že kar nekaj časa.
Mick: Približno osem let.
Clive: Ja, osem let. Ljudje vedno pravijo, da Arena stalno spreminja svojo zasedbo, kar pa ne drži. Razlogi za to so tudi v tem, da smo pomembno, nepričakovano, spremenili našo zasedbo, ko smo bili že kar precej poznani. Zunaj smo imeli že dva albuma in veliko ljudi je že slišalo za Areno. Nato pa je sledilo še nekaj sprememb zasedbe.
Mick: Seveda bi bilo boljše, če bi lahko obdržali isto zasedbo, toda to se včasih enostavno ne posreči. Tako kot denimo vse poroke in ista delovna mesta ne zdržijo večno. Tako je pač to. Takšno je življenje.

Rockline: Ali ste zadovoljni s prehojeno potjo, ki jo je skupina opravila od svojega začetka kot projekt med Cliveom in Mickom do danes?
Mick: Ne, nismo. Lahko bi igrali na Wembleyu ali večjih arenah ter nastopali po celem svetu. Kar se tega tiče smo na isti stopnji, bolj ali manj, odkar smo začeli. Vmes ni bilo niti padcev, niti kakšnih opaznih dvigov. Smo pa zato vsaj konstantni, kar je seveda zelo dobro, saj se veliko skupin ne obdrži tako dolgo kot smo se mi. Seveda pa ne bi imeli nič proti, da bi imeli albume na prvih mestih lestvic. Le kdo pa si tega, iskreno povedano, ne bi želel? Toda vedno smo ustvarjali tisto, kar smo si želeli in na našo lastno pest.
Clive: Vseeno pa smo dosegli nekaj zmag. Ustvarjamo tisto, kar želimo in pri tem nam nobeden ne soli pameti, kaj moramo pisati. Toda po drugi strani ni tu nobenega, ki bi v nas vložil recimo milijon funtov, nas spravil na televizijo in ostale podobne stvari. Sami odločamo, kaj je najboljše za nas. Jaz sicer uživam v neodvisnem obstoju, kakršnega ima Arena, vendar še vedno menim, da bi bili lahko veliko uspešnejši. Tej ideji se nikoli nisem odpovedal in ne vem zakaj bi se. Zdaj bomo izdali nov album in videli kaj se bo zgodilo glede tega.

Rockline: Vaš prvi album, "Songs From The Lions Cage", je vseboval številne vzporednice z zgodnjimi Marillion, toda kasneje ste se teh sorodnosti otresli. Je bil to neizbežen proces pri oblikovanju vašega prepoznavnega zvoka?
Mick: Ja, drži, če pri tem misliš na sodelovanje s Steveom Rotheryem, ki je sodeloval na tem albumu. Torej, Steve Rothery nikoli ni bil Arena kitarist, niti nikoli ni bilo mišljeno, da bo to kdaj postal. Takrat je bilo potrebno izbrati ustrezen način, da opozorimo nase in mislim, da je bila to prava pot, katero smo izbrali. Osebno mislim, da je bil to hkrati tako blagoslov kot prekletstvo. Toda to je ljudi dodatno opozorilo na naš obstoj. Isto bi se lahko reklo tudi za Cliveovo povezavo s Pendragon. "Songs From The Lions Cage" je bil sicer ob izidu veliko uspešnejši kot smo si sploh lahko predstavljali. Tedaj nismo imeli kakšnih velikih pričakovanj. Ta album je v bistvu pomagal splaviti našo kariero in jo pripeljati do točke, kjer smo zdaj.

Vmes sta se intervjuju pridružila še kitarist John Mitchell in basist Ian Salmon, zraven pa je že skoraj od začetka intervjuja sedel tudi pevec Rob Sowden. Ker so Rob, John in Ian zamudili začetek intervjuja in je bil ta usmerjen predvsem na oba ustanovna člana in glavi skupine, torej Clivea in Micka, časa pa tudi ni bilo dovolj na razpolago, je tu navedenih samo nekaj vmesnih, pogosto precej duhovitih, Johnovih in Robovih replik.

Rockline: Številni privrženci Arene navajajo "The Visitor" kot vrhunec vašega dosedanjega ustvarjalnega opusa. Ta album je med številnimi prog rockovskimi ljubitelji na široko prepoznan kot ena najboljših progresivno rockovskih izdaj, ki so izšle v 90-ih. Ali ste med snemanjem tega albuma na kakršen koli način pričakovali, da boste na koncu ustvarili mojstrovino?
Mick: To me dela resnično depresivnega, da ljudje najbolj cenijo tisto, kar smo ustvarili pred desetimi leti, toda po drugi strani gre za odličen album.
Clive: Ja, to je res odličen album in v zadovoljstvo je slišati, da ga veliko ljudi šteje za klasični album. Ko ustvarjamo nov album, nikoli ne vemo, kaj bo prišlo ven. Za vsak album se trudimo, da bi bil na koncu naš najboljši. Nikoli ne začnemo ustvarjati nove glasbe z odločitvijo, da je zdaj prišel čas, da posnamemo klasični album. Delamo pač tisto, kar znamo najboljše delati. "The Visitor" že dolgo uživa ta sloves, toda v zadnjih časih, posebno z novo generacijo Arena privržencev, opažam, da se posebna naklonjenost pogosto preusmerja v korist "Contagion" kot klasičnega albuma. Za nas status klasike uživa tisti album, kakršnega za zdaj še nismo naredili. Toda zelo sem zadovoljen, da je ljudem "The Visitor" tako všeč in da sem opazil kar nekaj laskavih nagrad, ki jih je ta album do tedaj prejel. Recimo za najboljši album desetletja. Sicer pa mi je vseeno, kateri izmed naših albumov je najbolj priljubljen, dokler imajo ljudje tako radi, kakšnega izmed njih.
Mick: Naj prisotne opomnim, da sta se albuma "Contagion" in "Pepper's Ghost" uvrstila na nemške in nizozemske glasbene lestvice. Torej tja, kamor se "The Visitor" ni uspel prebiti.

Rockline: Številne progresivno rockovske skupine zavračajo uporabo pojma neo prog rock, ki se v medijih ponavadi uporablja za novi val progresivnega rock na začetku 80-ih. Vas uporaba tega pojma za vašo glasbo moti in kakšno je vaše mnenje o celotni t.i. neo prog rock sceni?
Mick: Kaj pa sploh pomeni pojem neo progresivni rock?

Rockline: Gre a popularno medijsko oznako za novi val, predvsem britanskega, progresivnega rocka, ki se je zgodil v 80-ih.
Mick: Točno, gre za medijsko oznako. Žanrsko naše glasbe ne opredeljujemo in jo delamo brez obremenjevanja s temi pojmi.
Clive: Neo prog? Jaz bi ga poimenoval kar "nerdy" prog (smeh).
Rob: Jaz bi še najraje to kar počnemo označil za melodični prog rock.
Clive: Zame je naša glasba preprosto rock. Ljudje jo ponavadi imenujejo progresivni rock zaradi moje in Mickove preteklosti. Neo prog rock je po mojem izum ameriških glasbenih medijev, ki je nastal kot žaljivka in ne posebna glasbena kategorija. Naše glasbe nočemo žanrsko katalogizirati. Če je ljudem tako ljubše pa nas lahko imenujejo tudi neo prog rock. Kar se žanrov tiče imamo sicer zelo malo zanimanja za druge neo prog rockovske skupine. Dovolj imamo skrbi s samimi seboj, čeprav menim, da njihova glasba ponuja kar pestro izbiro kvalitete. Kajne Mick?
Mick: Ja. Imam vse neo prog izdaje in vse njihove žanre (smeh).

Rockline: In kateri je tvoj najljubši (smeh)?
Mick: Prepričan sem, da je to nek zelo zanimiv mehiški neo prog band (smeh). Dejstvo je, da naokoli kar mrgoli skupin iz vsega sveta, ki si rade dajejo žanrske nalepke, da bi tako lažje opozorile nase, toda dejstvo je, da ponavadi prodajo največ po 30 albumov. Mi smo prodali veliko albumov, oni niso.
Rob: Je kdo videl moj telefon? Prepričan sem, da je tu nekje. Upam, da se ni kdo usedel nanj.

Rockline: Ne. Ni ga bilo videti. Bomo pa za vsak slučaj še enkrat preverili.
Mick: Mislim, da ljudje ne bi smeli žanrsko opredeljevati glasbe, se vnaprej obremenjevati s tem ter poslušati tisto kar jim je pač všeč in ne na podlagi nekih medijskih oznak. Mi delamo to kar radi delamo, vi poslušate to kar radi poslušate. To je poroka storjena v nebesih.

Rockline: Mick, trenutno se menda pripravljaš na turnejo na kateri boš zaznamoval 25. obletnico izida legendarnega Marillion prvenca "Script For A Jester's Tear". Kakšna so občutja ob tem, da boš ponovno igral nekatere skladbe, katere že dolgo nisi v živo zaigral?
Mick: Turneja se začne že naslednji teden. Skladbe sem sicer med vajami igral že leto in pol, vendar še ne pred občinstvom. Gotovo pa bo to neka drugačna izkušnja, sodelovati z drugimi ljudmi. Vsi so seveda odlični glasbeniki. V zadovoljstvo je sodelovati z njimi. Upam, da bo turneja potekala dobro. Njen glavni namen je predvsem ujeti duh tega, kar se je dogajalo pred 25-imi leti. Pri tem res nimam nobenega namena, da bi kasneje posnel samostojen album ali, da bi prišel na glasbene lestvice ter prve strani raznih prestižnih časopisov.
John: Na njihovih naslovnicah bi gotovo izpadel dobro.
Mick: Seveda, da bi izpadel dobro.
John: Še posebno v posebnih kopalnih hlačkah (smeh).
Mick: Turneja je namenjena predvsem tistim, ki tedaj niso imeli možnosti, da bi jo doživeli? Verjetno je nisi doživel. Koliko si star?

Rockline: 26 let.
Clive: Mick je že pravi kos zgodovine. Že zato se ga splača priti ogledati (smeh).

Rockline: Bi sprejel ponudbo, če bi obstajala možnost ponovne združitve originalnih Marillion s Fishem, morda samo za nekaj nastopov?
Mick: Ne. Naslednje vprašanje.

Rockline: Torej se nič več ne slišiš z nekdanjimi sodelavci z začetka 80-ih?
Mick: Ne.
Clive: Vsako vprašanje, ki v sebi vsebuje ime Marillion je pri njem "ne" (smeh).

Rockline: Kako pa gledaš na vse te skupine in stranske projekte v katerih so udeleženi nekateri tvoji glasbeni sodelavci, kot denimo Cliveove obveznosti s Pendragon in z nedavnim projektom Caamora ter Johnovimi obveznostmi z It Bites ter številnimi ostalimi stranskimi projekti?
Mick: Njihove obveznosti pomembno vplivajo na moje življenje. Tako se jih tudi za nekaj časa otresem s svojega hrbta (smeh).
Clive: Na tak način on izraža svoje spoštovanje do glasbe pri kateri sam ne sodeluje (smeh).

Rockline: Kateri bobnarji so vplivali na tvoj slog bobnanja?
Mick: Rad imam predvsem skupine kot so Rush, Genesis, Yes in Pink Floyd. Pri tem se ne osredotočam na posamezne bobnarje. Neila Pearta imam denimo rad v Rush, vendar zdaj ne bom iskal ostale glasbe pri kateri se je udejstvoval ter ga posebej poveličeval. Če mi je neka skladba všeč to pomeni, da so v njej tudi dobri bobni.

Rockline: Ali misliš, da je za progresivno rockovsko glasbo nasploh boljše, da še naprej ostane medijsko prezrt glasbeni žanr?
Mick: Ne. Toda imamo kar veliko lastnosti, da ostanemo nepopularni.
Clive: On ima še posebno veliko lastnosti, da ostane visoko nepopularen (smeh).
Mick: Pri tem bi lahko dal podoben odgovor kot pri vprašanju ali sem zadovoljen z dotedanjo uspešnostjo skupine. Nikakor nisem zadovoljen. Clive bi sicer rad igral po raznih zakotnih klubih in toaletnih prostorih, vendar smo na srečo več stopenj nad tem (smeh). Seveda bi radi igrali na večjih prizoriščih, toda kot je rekel Clive; on je neodvisnež in ima rad status glasbenega neodvisneža (smeh).

Rockline: Katero skupino bi izbral, če bi dobil priložnost, da zaigraš s kako progresivno rockovsko zasedbo iz 60ih ali 70ih?
Mick: Verjetno Rush, Pink Floyd, Genesis, Yes, tudi Led Zeppelin, kateri so moj najljubši band vseh časov.

Rockline: Clive, številna besedila in koncepti, ki jih pri svoji glasbi uporablja Arena, se vrtijo okrog temačnejših tematik iz človeškega življenja in družbe. Se zavedate, da vas to dela precej drugačne od številnih sodobnih prog rockovskih skupin, ki so v svoji glasbi in besedilih polne radosti in veseljaških od, skupin kot so denimo The Flower Kings?
Clive: Ja, s tem bi se popolnoma strinjal. Naša glasba vsebuje veliko dramatike in temačne atmosfere. Prepričan sem, da če bi poskušali biti polni svetlobe in radosti, naša glasba ne bi imela želenega učinka.
John: Mračne stvari so pogosto bolj fascinantne. Katero stran ima Clive rajši pri Vojni zvezd? Temno stran.

Rockline: Kako si zadovoljen s svojim nedavnim delom, rock opero Caamora, katero si ustvaril v sodelovanju s poljsko pevko Agnieszko Svito?
Clive: To je bilo nekaj kar sem moral narediti, čeprav je bilo izjemno naporno. Na tem sem delal tri leta in sem si na koncu kar oddahnil, ker je proti koncu vse skupaj postajalo že precej stresno. Toda na ustvarjeno sem zelo ponosen.

Rockline: Kje pa si spoznal Agnieszko?
Clive: Popolno naključje. Pred mojimi vrati se je znašla na priporočilo nekega mojega znanca. Agnieszka je bila njegova oboževalka.

Rockline: Ali se lahko v prihodnosti nadejamo še več podobnih rock oper?
Clive: Ne. V prihodnosti ne vidim nobenih novih rock oper, ker bi verjetno umrl od utrujenosti, če bi začel z naslednjo rock opero. Imam pa že idejo za neke druge vrste projekt, ki se bo imenoval Woodwork Project. Obstaja sicer še ena rock opera, katero bi si želel napisati vendar se tega gotovo ne bom lotil še nekaj let.

Rockline: Pa še nekaj besed v zvezi s Pendragon. Kako si zadovoljen s trenutno usmeritvijo skupine in svojim sodelovanjem z Nickom Barrettom, kitaristom/pevcem in glavo skupine?
Clive: Moje sodelovanje z Nickom je lagodno, ker sem klaviaturist in nisem pisec glasbe. Moja naloga je samo izvajati glasbo in pravzaprav gre za sprostitev po napornem ustvarjanju glasbe. Zame je sodelovanje s Pendragon celo neke vrste zabava. Tudi usmeritev mi je všeč in se z njo strinjam že več kot 20 let. Še vedno uživam igrati pri Pendragon. Nicka poznam že celo življenje tako, da gre tu za nek poseben odnos. Nov album, kolikor sem ga poslušal, zveni odlično tako, da v oktobru pričakujem dober odziv poslušalcev.

Rockline: V preteklosti si sodeloval s številnimi priznanimi glasbeniki kot so denimo Rick Wakeman, Anthony Lucassen, Peter Banks, Bob Catley, itd. Kako je bilo sodelovati z njimi in katero sodelovanje ti je ostalo najbolj v spominu?
Clive: V veselje mi je bilo sodelovati z vsemi temi glasbeniki. Arjena, denimo, nisem nikoli osebno srečal, ko sem ustvarjal svoj del glasbe vendar mi je prek pošte poslal svoj posnetek ter sporočil kaj želi, da posnamem zraven. To sem storil v svojem studiu tako, da ni bilo osebnega stika, sva se pa pogovarjala prek telefona. To je bila zabavna izkušnja. Kar se tiče ostalih, kot je denimo Rick Wakeman, je slednji napisal svoj prispevek za album "Jabberwocky" v lastnem studiu. Peter Banks pa je denimo prišel v moj studiu. Vsako sodelovanje s temi glasbeniki je bilo zabavno in zanimivo.

Rockline: Kateri klaviaturisti so najbolj vplivali na tvoje igranje?
Clive: Kar se kalviaturistov tiče je to gotovo Rick Wakeman, ker sem se pri 16-ih letih veliko učil prav njegove klaviaturske delnice. Vendar iz njegove samostojne kariere in ne tistih iz Yes. Drugače pa iz glasbenega vidika izjemno cenim filmske skladatelje kot so denimo Ennio Morricone, John Williams in Danny Elfman, ker obožujem filmsko glasbo. Za poslušanje ostale glasbe pa najdem zelo malo časa, ker se večino časa raje ukvarjam z njenim ustvarjanjem.

Rockline: Clive, tvoje zasluge za ponovno obuditev zanimanja za progresivni rock v 80-ih, so nesporne. Kako sprejemaš status kultnega glasbenika, ki so ti ga nadeli številni ljubitelji tvoje glasbe?
Clive: Kultni glasbenik? Ne, ne bi rekel, da to drži. Glede tega sem v isti situaciji kot Mick. Rad bi igral na večjih prizoriščih in prodajal več albumov. Vendar smo to kar smo. Če bi mi kdo rekel, da sem kultni glasbenik bi pa to vseeno vzel kot kompliment. Sebe sem sicer vedno štel kot glasbenega obskurneža. Naslov kultnega glasbenika bi vsekakor zvenel lepo, vendar ne izklesan na nagrobnem kamnu (smeh).

Rockline: Za zaključek pa še isto vprašanje kot ga je prej dobil Mick. S katero progresivno rockovsko skupino iz 60-ih ali 70ih bi sodeloval, če bi bilo to mogoče?
Clive: Teh je kar nekaj. Z veseljem bi naredil nastop s Queen. V posebno radost pa bi mi bilo posneti tudi kaj s Petrom Gabrielom. Z njim bi zelo rad sodeloval, če ne drugega počistil tla v studiu (smeh).

Rockline: Kaj pa meniš o združitvi Genesis in vseh teh ponovnih združitvah velikih rock skupin?
Clive: Ponovne združitve so super, ker bi, če se ne bi zgodile, izginilo nekaj veličastnega in veliko ljudi ne bi videlo vseh teh legendarnih skupin. Za Genesis bi pa sicer veliko raje videl, da bi se združili s Petrom Gabrielom in Steveom Hackettom kot pa da ponovno nastopajo v obliki tria.

Rockline: Hvala, Clive. Vsem članom Arene se iskreno zahvaljujemo za čas, ki so ga namenili intervju in vam želimo uspešen nocojšnji nastop.
Clive: Hvala vam. Vsem nam je bilo v posebno radost in si bomo z veseljem ogledali tako intervju kot reportažo, ko bosta objavljena na vaših straneh.

Intervju: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik