Pogovor z Milkom Lazarjem (2008)

Milko Lazar je v slovenskem prostoru morda nekoliko manj znan, vendar pa je med ljubitelji avantgarde dobil sloves kot izjemen saksofonist in igralec na pihala pri zasedbi Quatebriga, ki jo mnogi štejejo za edino neuradno slovensko rock in opposition skupino poleg Begnagrad. Še pred nastankom Quatebriga je igral pri Big Bandu, h kateremu se je kasneje spet vrnil, med tem pa je študiral še čembalo. Dandanes se veliko ukvarja s skladanjem orkestralnih del, je tudi pianist, ima pa tudi novo jazz skupino Dedu za petami. Dela mu vsekakor ne manjka.

Rockline: V ponedeljek si imel v Cankarjevem domu neko prireditev, ne?
Milko Lazar: Ja, z Edvardom Klugom.

Rockline: On je koreograf.
Milko Lazar: Točno. Koreograf in plesalec, vendar ni plesal, ker se je poškodoval. Za to prireditev sem napisal glasbo, on pa je naredil koreografijo za balet.

Rockline: A si igral klavir?
Milko Lazar: Ja. Imeli smo dva klavirja, jaz in Bojan Gorišek. Bila je fajn predstava. Trajalo je eno uro. Šlo pa je bolj za minimalizem, ultra minimalizem.

Rockline: Kaj pravzaprav minimalizem pomeni?
Milko Lazar: Meni pomeni to, da se glasba zelo počasi razvija. Da so prisotne neke repeticije. Na primer Phillip Glass. V petek pa igramo s skupino na Krakovem Trnu, na festivalu.

Rockline: Jazz?
Milko Lazar: Ja, nekako jazz-rock.

Rockline: Kako se skupina imenuje?
Milko Lazar: Dedu za petami. Jani Hace igra bas, Igor Leonardi kitaro, Aljoša Jerič je bobnar, jaz pa sem na klaviaturah.
Rockline: Ne igraš pihal?
Milko Lazar: Ne, pihala sem trenutno spravil. Klaviature sem nekaj časa zanemarjal. S klavirjem sem začel, potem sem v Holandiji študiral čembalo, potem sem pa po dolgem času začel spet igrati klavir in klaviature.

Rockline: Kaj ti je ljubše – klavir ali pihala?
Milko Lazar: Težko je reči. Pihala so me pričela omejevati. Pihala znajo biti po eni strani veliko bolj izrazna kot instrumenti s tipkami, po drugi strani pa so zaradi enoglasja, zaradi dejstva, da se na njih ne da igrati akordov, totalno omejena. Meni je recimo kitara idealen instrument.

Rockline: Jo tudi igraš, ne?
Milko Lazar: Ne.

Rockline: A je nisi na albumu Barbara igral?
Milko Lazar: Sem. A to ni to. Nisem ravno kitarist. So bolj moja šibka točka.

Rockline: A si trenutno bolj v klasiki ali v jazzu?
Milko Lazar: V bistvu bolj v klasiki.

Rockline: Pišeš glasbo?
Milko Lazar: Pišem glasbo za orkestre. Trenutno delam balet s Klugom, premiera bo v Lizboni, 22. oktobra. Klug je koreograf. Glasba se bo izvajala v živo na klavirju in violini.

Rockline: Brez orkestra?
Milko Lazar: Ja, samo klavir in violina. Gre spet za nek minimalizem. V glavnem vedno delam, pišem glasbo.

Rockline: Od tega živiš?
Milko Lazar: Ja, od tega živim, moram preživeti.

Rockline: Delaš tudi s kakšnimi pop izvajalci za dodaten zaslužek?
Milko Lazar: Ne. Nekako so se naročila ustalila. Vsake toliko časa dobim naročilo za kakšno večje orkestralno delo. Nazadnje sem od teh popularnih izvajalcev sodeloval s Siddharto. Glede na neke druge stvari, ki se dogajajo, na primer po televiziji (razne simfo variante), je bil to čisti presežek.

Rockline: Kaj točno si pa naredil za Siddharto?
Milko Lazar: S Slavkom Avsenikom ml. sva naredila vsak pol orkestracije.

Rockline: V Siddharti igra tudi Jani Hace, član tvoje nove zasedbe.
Milko Lazar: Ja, on je odličen basist, zelo stabilen. Z Igorjem in Janijem smo se že nekaj časa pogovarjali, da bi ustanovili eno čisto neprofitno skupino. Imam se fajn, igramo zelo odprto glasbo.

Rockline: Imate kaj vaj?
Milko Lazar: Ne.

Rockline: Improvizacije?
Milko Lazar: Veš kaj, v bistvu smo tako dobri, da smo imeli eno vajo, zdaj se pa glasba gradi na koncertih. Imamo komade, tako da ne gre za čisto improvizacijo.

Rockline: A bo kakšna plošča?
Milko Lazar: Bo, a to traja. Imamo že 10 do 12 komadov, ki se vsakič drugače odigrajo. Med nami je neka pozitivna napetost, ne veš kaj se bo zgodilo. To je pa tudi edino kar se v zvezi z jazzom trenutno pri meni dogaja. Big Band sem pustil.

Rockline: Zakaj pa?
Milko Lazar: Ker ni nekega interesa, tako z njihove kot z moje strani.

Rockline: Kaj si nazadnje pri Big Bandu počel?
Milko Lazar: Igral sem pihala in dirigiral sem. Imel sem dovolj, predolgo sem bil na enem mestu.

Rockline: Pri Big Bandu si bil že na začetku kariere.
Milko Lazar: Tako je. Potem sem bil nekaj časa svoboden. Potem sem pa zaradi kredita šel nazaj. Sedaj sem svoboden. Takšni glasbeniki preživimo na primer z glasbo za teater, filme. S komercialo pa se mi ni treba ukvarjati. Delal bi pa kakšen kvaliteten pop, a nimam časa.

Rockline: Kaj pa Quatebriga? Bo s tem še kaj?
Milko Lazar: Ne. To je bilo predolgo, v enem obdobju se je predolgo vleklo. Ko sem šel ven iz skupine, sta Aleš Rendla in Nino poskušala še nekaj vztrajati. Prišlo je še mnogo drugih glasbenikov, ki niso imeli veze s prvotno postavo.

Rockline: A ti veš, da vas zdaj uvrčajo med neuradne rock in opposition skupine? Poleg Begnagrad edine v Sloveniji.
Milko Lazar: Super. Nekaj sem slišal. Me veseli.

Rockline: Proti komercializaciji glasbe.
Milko Lazar: Definitivno. Čeprav je bila ta plošča The Choice of The New Generation zelo polikana, a zanalašč. Nastala je v času vdora MTV-ja in smo se iz tega norčevali. Tudi slogan (The Choice of The New Generation) prihaja iz ene njihove reklame.

Rockline: Si počel v krieri še kaj drugega, kakšen drugačen slog?
Milko Lazar: Posnel sem en album z metal skupino Xenophobia, ki je imela arabsko-slovenskega pevca in je zelo dobro žgala.

Rockline: Potem si praktično delal že skoraj vse vrste glasbe?
Milko Lazar: Ja, veliko, res veliko. Razen narodnozabavne.

Rockline: Hočeš kdaj še to?
Milko Lazar: Ne. Čeprav nimam nič proti ljudski polki. Ampak to je druga stvar od narodno-zabavne glasbe. V Sloveniji imamo dobro folk glasbo, a to se redko sliši. Tudi mi smo imeli nek bolj folk bend Štefbet Trifi. Mi smo bili edini, ki smo igrali pravo avtorsko, odštekano glasbo v tem etno jazz slogu. Imeli smo harmoniko, saksofon, violino in kontrabas

Rockline: Kdo pa je tam še igral?
Milko Lazar: Drago Ivanuša (harmonika), Nino de Gleria (kontrabas), Jelena Ždrale na violini in jaz na pihalih. Ta skupina je bila super. Šest let smo intenzivno igrali, potem smo pa nehali, ker ni bilo dovolj podpore. Igrali smo tudi veliko v tujini.

Rockline: Hvala za pogovor.

Med samim pogovorm je bilo tudi veliko pikrih opazk na razne slovenske založbe in institucije, o sluzastem popu. Prav tako je pogovor nanesel na morebitne izdaje Quatebriga na zgoščenkah, o Joeu Zawinulu in še čem.

Intervju vodila: Rok Podgrajšek in Aleš Podbrežnik
Priredil: Rok Podgrajšek
Fotografije: Aleš Podbrežnik