Škotski klaviaturist Jim Gilmour je že od začetka 80ih oziroma njihovega tretjega albuma "Silent Knight" (1980), če ne štejem krajšega premora v drugi polovici 80-ih, član kanadskih art rockerskih imenitnežev Saga. Poleg tega, da je ob bratih Crichton eden treh najpomembnejših članov Sage se Jim občasno preizkuša tudi kot samostojen glasbenik in sodeluje pri raznih stranskih projektih. V pogovoru z ekipo Rocklinea je razkril nekaj svojih pogledov povezanih predvsem s prihodnostjo skupine po odhodu pevca Michaela Sadlerja, turnejo, aktualnim albumom in o občasnih obiskih kanadske divjine.
Rockline: Kako si zadovoljen s potekom te turneje na kateri med drugim obeležujete tudi 30. obletnico skupine?
Jim Gilmour: Turneja je bila do zdaj zares zelo uspešna. Skorajda vsak večer je bil razprodan. Zadnja štiri leta oz. pet let turneje so naši nastopi spet čedalje bolj obiskani. Vzrok bo predvsem v tem, da v teh zadnjih letih spet ustvarjamo glasbo, ki je po željah in pričakovanjih naših privržencev.
Rockline: Trenutno imate zunaj nov album "10,000 Days". Kakšne so bile glavne razlike pri ustvarjanju glasbe, če primerjava vaš aktualni album in njegovega predhodnika "Trust"? Jim Gilmour: Glavna razlika je bila predvsem v tem, da tokrat praktično nismo imeli časa, da bi posneli nov album, ker se je naša založba precej pozno oglasila v zvezi s tem. Zato smo pri njegovem snovanju precej hiteli. Ker vsi člani aktivno pišemo glasbo smo imeli na izbiro širok nabor idej. V studiu v Los Angelesu smo v dveh tednih napisali večino aranžmajev, nekaj ustvarjenih zadev pa smo poslali tudi prek interneta. Samo 14 dni smo porabili, da smo posneli vse delnice klaviatur. Pri "Trust" pa smo imeli več časa za pisanje glasbe.
Rockline: Torej je ustvarjanje "10,000 Days" zaznamovala velika naglica?
Jim Gilmour: Ja, ta projekt je bil ustvarjen z veliko naglico. Toda na njem smo delali zares zagnano in veliko ljudi je na koncu album sprejelo boljše kot njegovega predhodnika. Naša založba je celo predlagala, da bi posneli še kakšen album v takih naglici in pod pritiskom, ker je bil končni rezultat tako uspešen. Toda jaz sem jim dal vedeti, da se s tem ne strinjam.
Rockline: Kako gledaš na situacijo v zvezi z vašim pevcem Michaelom Sadlerjem, ki po 30-ih letih zapušča skupino?
Jjim Gilmour: Seveda smo bili žalostni, da nas zapušča, toda za nas to nikakor ne pomeni konec sveta. Načrtujemo, da bomo še naprej nadaljevali z našim glasbenim poslanstvom. Trenutno si še ne razbijamo z glave s tem kako naprej. Ko bomo to turnejo izpeljali do konca si bomo za božične praznike vzeli nekaj odmora potem pa se bomo v začetku naslednjega leta, najbrž že januarja, lotili iskanja zamenjave oziroma bomo razgalili naše bodoče načrte.
Rockline: Če greva skozi vašo diskografijo, kateri albumi in skladbe sodijo med tvoje najljubše oziroma ti največ pomenijo?
Jim Gilmour: Ponavadi imaš vedno najraje tiste na katerih si nazadnje delal. Če bi izbral najljubše delo z našega novega albuma bi bil to inštrumental "Corkentellis". Od albumov bi kot najpomembnejšega izpostavil "Worlds Apart". Za ustvarjanje tega albuma smo porabili šest mesecev in to se mu tudi pozna. Vsebuje nekaj naših najboljši del. Zelo rad imam tudi album "Generation 13". Vsekakor pa je tu tudi nekaj albumov za, katere se ne zmenim kaj dosti.
Rockline: Verjetno misliš na albuma "Pleasure & The Pain" ter "Steel Umbrellas", katera sta vsebovala velika slogovna nihanja ter odklon od vašega prepoznavnega zvoka. Slednjih dveh tudi vaši največji privrženci ravno ne obožujejo.
Jim Gilmour: Ja, tak primer je bil denimo album "Pleasure & The Pain" za katerega se niti malo več ne zmenim. "Steel Umbrellas" ima nekaj svetlih trenutkov vendar se mu pozna, da ni bil zamišljen kot album temveč kot filmska glasba za televizijsko nadaljevanko. To je glavni vzrok zakaj so bile te skladbe stilistično tako drugačne. Nato smo morali vse skupaj izdati v obliki albuma tako, da na koncu nismo imeli kaj dosti izbire.
Rockline: Kako se spominjaš obdobja v drugi polovici 80-ih, ko za nekaj časa nisi bil član skupine? Vem, da sta tedaj z bivšim Saga bobnarjem Steveom Negusom izdala skupen projekt Gilmour-Negus Project.
Jim Gilmour: Ja, Steve in jaz sva tedaj izdala omenjeni album pri založbi Virgin. Za ta najin edini album sva imela tudi turnejo. Album ni premaknil osi sveta (smeh). Vsekakor pa je bil neka zanimiva, drugačna izkušnja. Tako kot takrat, kadar ustvarjam samostojen album, sem zanj posnel karkoli sem hotel. Ko delam na samostojnih projektih okoli mene ni oseb, ki bi skakale naokrog z razno raznimi lastnimi željami. Kot denimo, kje naj bi se nahajala določena kitarska solaža. V samostojnih kreacijah pa imajo seveda prednost klaviature.
Rockline: Kako pa trenutno kaže s tvojo samostojno kariero? Imaš kakšne nove načrte na tem področju?
Jim Gilmour: Pravzaprav tu ne gre za kariero temveč bolj za nek stranski projekt. Do zdaj sem izdal dva samostojna albuma. Nazadnje delam pri stranskem projektu za neko drugo skupino. Na njem bom večinoma igral električni klavir. Sicer pa pri projektu v vlogi basista sodeluje tudi Tony Levin, tako da bo šlo za razmeroma udarno zadevo. V tem času pa bom gotovo posnel tudi kakšno samostojno stvaritev.
Rockline: Bi nam lahko povedal kdo je najbolj vplival na tvoj pristop pri igranju klaviatur?
Jim Gilmour: Moj največji vpliv je bil Eddie Jobson iz skupine UK. On je bil glavni razlog, da sem se lotil igranja klaviatur. Zelo spoštujem tudi Keitha Emersona. Vendar je bil Eddie Jobson, ki je približno mojih let, tisti zaradi, katerega sem tedaj nabavil svoj prvi Yamaha CNC sintesizer. Klaviature sem začel igrati šele pri 20ih medtem, ko sem klavir začel igrati pri 17-ih tako, da sem moral oprati veliko prakse, če sem se hotel približati tej kvalitativni stopnji.
Rockline: Ali za ta večer pripravljate kaj posebnega glede na to, da gre za vaš poslednji datum te turneje in vaš zadnji evropski nastop z Michaelom? Kakšno presenečenje kar se tiče seznama izvedb?
Jim Gilmour: Večinoma bomo igrali tisto kar smo igrali na celotni turneji, toda mislim, da bomo dali notri tudi nekaj presenečenj. Trudimo se, da vse skupaj ne bi izpadlo kot nekaj žalostnega, ker ne gre za nič dramatičnega. Življenje gre naprej. Michel si je zdaj našel drugačen način življenja in mi še naprej ostajamo dobri prijatelji. Med nami ni nobenih negativnih občutij.
Rockline: Ali to za Sago pomeni nov začetek ali nadaljevanje nečesa kar je do tedaj že obstajalo?
Jim Gilmour: Mislim, da bomo tokrat poskusili ustvariti nekaj nekoliko drugačnega. Ne moremo se preprosto kopirati. Kako naprej pa bomo zares videli čez nekaj mesecev.
Rockline: Torej boste po koncu te turneje vzeli odmor?
Jim Gilmour: Ja, vsaj jaz ga moram saj je moja roka že res zatečena (smeh). Verjetno bom naslednje leto posnel tudi nekaj glasbe za gledališče. Vzeli si bomo nekaj odmora, toda ne za preveč dolgo.
Rockline: Kaj pa najraje počneš, kadar ne ustvarjaš glasbe ali, ko se vrneš domov s turneje? Imaš kakšne posebne prostočasne konjičke?
Jim Gilmour: Moja najljubša stvar na svetu je izlet v kanadsko divjino. Tedaj preživim po dva ali tri tedne med grmovjem, v kanuju, ribarim ali taborim v šotoru.
Rockline: Kakšne so glavne razlike, če primerjaš evropsko, kanadsko in ameriško publiko?
Jim Gilmour: Nedvomno so razlike. Naša publika v Evropi pokaže občutno več čustev. Toda tudi med posameznimi evropskimi državami so opazne razlike. V večini Nemških mest smo s strani publike naleteli na pravo evforijo. V soboto gremo na naš poslednji letošnji nastop v Portoriko. Od njihovega latinskega temperamenta lahko še posebej pričakujemo velik izbruh razburkanih čustev.
Rockline: Nocojšnji nastop je razprodan. Ljudje v Nemčiji imajo očitno radi Sago.
Jim Gilmour: Ja, tu smo preživeli veliko časa in nekaj sezon smo celo živeli tukaj. Vseeno ne najdem pravi odgovor zakaj imajo tukaj našo glasbo raje kot denimo v ZDA.
Rockline: Kako bi ti opredelil vašo glasbo? Večina ljudi vas šteje med progresivno rockovske skupine. Pogosto tudi med art rock.
Jim Gilmour: Ja, to so nekatere oznake, ki nam jih ljudje dajejo, ko poskušajo opredeliti našo glasbo. Mislim, da je naša glasba nekaj povsem posebnega. Opazno drugačna je tudi od večine progresivno rockovskih skupin. Obenem lahko vsebuje številne progresivno rockovske elemente, po drugi strani pa lahko ustvarimo tudi ljubezenske balade, ki so ponavadi bolj všeč dekletom. Če bi hoteli bi lahko posneli tudi irsko glasbo glede na to, da sem jaz Škot, Jim in Ian pa sta Irca. Igrali smo tudi v lokalih, jaz občasno igram tudi jazz glasbo. Tako, da lahko ponudimo veliko različnih elementov, katerih ljudje do tedaj še niso slišali v naši glasbi.
Rockline: Ali boste v prihodnosti posneli še kakšen konceptualni album kot je bil "Generation 13"?
Jim Gilmour: Mogoče. Jaz imam na splošno rad konceptualni pristop. Bomo videli kam nas bodo privedle prihodnje glasbene ideje. Ponavadi se pred nastankom ne odločimo, da bo nekaj konceptualno narave, temveč gre za povsem naravni proces in se to zgodi med ustvarjanjem glasbe.
Rockline: Toda vaše znanstveno-fantastične zgodbe o ukradenih Einsteinovih možganih, ki se je prek posebnih poglavij v intervalih pojavljala na nekaterih vaših albumih je zdaj definitivno konec?
Jim Gilmour: Ja, tega ne moremo nadaljevati v nedogled. Bi postalo že preveč ceneno (smeh).
Rockline: Kako ponavadi poteka snemanje vaše glasbe?
Jim Gilmour: Ponavadi gre za kolektiven pristop Na zadnjih nekaj albumih smo sicer največ idej prispevali Jim, Ian in jaz. Kot primer komponiranja naših del naj navedem skladbo "On The Air" z albuma "Network", ki je nastal iz moje zbirke različnih idej. Od teh idej je Jim na koncu izbral najboljšo in skupaj smo jo nato razširili ter primerno obdelali. Nekatere stvaritve se zgodijo precej spontano, včasih pa je treba precej garati, da pride ven kakšna zanimiva sekcija. Če omenim še inštrumental "Corknetellis" z našega novega albuma naj povem, da sem pri njegovem ustvarjanju osebno prispeval veliko osrednjih motivov. Med poletjem v Berlinu smo na računalniku obdelali posamezne sekcije. Nikoli se ne držimo določene formule, temveč se snovanja vselej lotimo na drugačen način.
Rockline: Kaj vas po vseh teh letih še vedno drži pokonci?
Jim Gilmour: Predvsem naša publika. Ko je konec turneje smo ponavadi precej utrujeni, toda tisti občutek, ko si na odru in imaš za seboj tolikšno podporo publike je neverjeten.
Rockline: Imaš še kakšno sporočilo za naše bralce?
Jim Gilmour: Lepo bi pozdravil vse naše slovenske poslušalce. Nekega dne bi se radi oglasili tudi pri vas.
Rockline: To bi bilo čudovito. Na žalost pa je pri nas še vedno problem, kar se tiče organiziranja koncertov skupin, katerih glasba se ne vrti vsak dan na radiu ali televiziji. Smo majhna država in imamo majhen trg. Počasi sicer rastemo tudi v tej smeri vendar bo potrebna še dolga pot preden bomo dosegli koncertno raven značilno za zahodni svet. Upajmo, da se bodo v prihodnosti skupaj zbrali pravi ljudje, ki bodo lahko Sago pripeljali tudi v Slovenijo.
Jim Gilmour: To bi nas res razveselilo.
Rockline: Najlepša hvala za intervju, Jim. Želimo ti uspešen nastop.
intervju vodil: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh