Pogovor z Ianom Andersonom, legendarnim potepuhom, ki se na isti turneji potepa že od leta 1968

Legendarni flavtist in pevec Ian Anderson je brez dvoma ena največjih osebnosti v zgodovini rock glasbe. Njegova skupina Jethro Tull si je od konca 60-ih let naprej ustvarila status ene izmed najbolj cenjenih in dolgoživih rock skupin vseh časov, ki pod Ianovo taktirko še v četrtem desetletju svojega obstoja ne neha navduševati z odličnimi koncertnimi nastopi, kljub temu da je tudi sam nehal šteti število članov, ki je v tem času prišlo in odšlo iz skupine. Z Ianom sem se imel čast pogovarjati v hotelu, štiri ure in pol pred njegovim nastopom v Graškem Orpheumu. Ian ne slovi samo kot odličen glasbenik in odrski zabavljač temveč tudi kot izjemno karizmatičen, zabaven in klen sogovornik iz katerega ves čas seva izjemen profesionalizem, jasna ustvarjalna in življenjska vizija ter zlato srce. Vse to združuje z domačnostjo in brez kančka kakšnega zvezdništva, katerega bi si sicer lahko upravičeno privoščil. Obenem sogovornika ves čas zabava s svojim unikatnim humorjem z obiljem sarkazmov, katerega temu škotskemu džentlemanu nikoli ne zmanjka. Če si človek ne bi izmislil pojma, kateri se imenuje čas, bi ta intervju lahko trajal tudi do jutranjih ur. O takšnem fantastičnem sogovorniku kot je gospod Anderson lahko namreč samo sanjaš tako, da zelo težko izberem primerne besede za vsa občutja, ki me po tem srečanju še vedno prevevajo. To je bil dogodek, katerega gotovo ne bom pozabil do konca svojih dni.

Rockline: Živijo Ian, v čast mi je, da imam lahko intervju z glasbeno legendo kot si ti. Včeraj sem si ogledal vaš nastop na Lovely Days festivalu v St. Pöltnu, kjer ste me kot ponavadi navdušili z odlično predstavo.

Ian: Hvala. Torej si bil na tem festivalu? Mimogrede, zelo lepa Uriah Heep majica.

Rockline: Najlepša hvala. Za začetek me zanima, kako si zadovoljen s potekom koncertne turneje?

Ian: S katero turnejo? Misliš na tisto iz leta 1968 na kateri smo trenutno?

Rockline: Da, prav tisto (smeh).

Ian: No, saj gre tako ali tako vselej za isto turnejo (smeh). Medtem, ko se ostale skupine ločujejo, poslavljajo in ponovno združujejo, smo mi na nek način na isti koncertni turneji že od leta 1968. Mi preprosto organiziramo koncerte. Nikoli se ne identificiramo z določeno turnejo, ki je ponavadi pogojena okrog izida določenega albuma. Medtem, ko gredo npr. nekatere skupine na turnejo po Ameriki in jo poimenujejo "vseameriška turneja", mi preprosto naredimo nekaj nastopov in gremo spet domov, brez kakšnega pompa. Turneja je turneja. Je eden od delov našega življenja in nekaj s čimer se preživljamo. Občasno zamenjamo nekatere skladbe na koncertnem seznamu ali dodamo kak nov aranžmaj, vendar naš ritem turnej že od
vsega začetka ostaja nespremenjen. To je ves čas ena in ista dolga turneja.

Rockline: Toda, če recimo pogledam seznam del, ki jih izvajate na zadnjih koncertnih nastopih, se zdi, da je večina izmed teh izbrana iz vaše nedavne izdaje "The Best Of Acoustic Jethro Tull". Po mojem je s tem tudi nekaj več poudarka na akustično usmerjenih skladbah kot ponavadi.

Ian: No, ja, ne bi se ravno strinjal s tem. Res je sicer, da imamo naslednji mesec
napovedanih nekaj bolj akustično usmerjenih nastopov, med njimi tudi dva festivala v Angliji, vendar je na aktualnih nastopih po mojem precej uravnotežen nabor s tem, da je tudi tokrat električnih del več od akustičnih.

Rockline: Bi lahko povedali nekaj več o obeh novih članih skupine, Davidu Goodieru in Johnu O' Hari, ki sta na basu in klaviaturah zamenjala Jonathana Noycea in Andrewa Giddingsa? Kakšne so njune odlike in kaj njun prihod pomeni za glasbeni izraz Jethro Tull?

Ian: Z obema igram že pet let, tako na solističnih akustičnih koncertih po Ameriki kot nastopih z orkestrom, tako da dobro poznam njuna talenta. Z obema sem v zadnjih letih veliko sodeloval ter ju uspel z lahkoto in uspešno vključiti v svoje glasbene vizije saj sta zelo raznovrstna glasbenika. Mislim, da sem ju dobro uporabil tudi na orkestralnih nastopih, ker obvladata veliko orkestralnih aranžmajev in znata primerno sodelovati z orkestrom. Oba sta veliko bolj uporabna pri igranju eklektične glasbe kot večina njunih predhodnikov. Medtem bo za našega dolgoletnega bobnarja Doanea Perrya ta večer zadnji nastop vse do oktobra, saj se odpravlja na počitnice, nazaj v domačo Kalifornijo. Do ameriške turneje pa bo že nazaj. Naslednji teden ga bo za tri mesece zamenjal James Duncan. Jethro Tull smo kot nogometna ekipa, ki občasno zamenja svoje igralce.

Rockline: Naslednje leto bo 40. obletnica obstoja skupine. Ob tem slučajno pripravljate kakšen poseben dogodek ali posebno turnejo s katero bi obeležili okroglo obletnico obstoja skupine?

Ian: Ne, po pravici povedano ob tem ne nameravam pripraviti ničesar posebnega. Nisem kdo ve kakšen ljubitelj raznih jubilejev. Vseeno pa bomo naslednje leto na turnejah poskušali ustrezno promovirati prej omenjeno dejstvo, da bi tako prodali čim več vstopnic. Obenem ta jubilej ne bo imel prav nobenega vpliva na nabor del, katere bomo izvajali. Tako kot ponavadi bomo igrali raznolik izbor naših del od leta 1968 do zdaj. Mislim, da naslednje leto ne bo nič drugače. Prav tako ni nobenih možnosti, da bi spet zaigrali s kakšnim od nekdanjih članov. Trije najpomembnejši člani banda iz 70-ih so namreč popolnoma nehali z igranjem in ustvarjanjem glasbe zato je tovrsten reunion popolnoma nesmiseln.

Rockline: Zanimivo, ravno v tej smeri je bilo namenjeno moje naslednje vprašanje. Torej nisi nikoli razmišljal o tem, da bi posnel kakšen poseben projekt z nekdanjimi člani Jethro Tull?

Ian: Ne. Ti glasbeniki se več ne ujemajo z mojimi trenutnimi glasbenimi vizijami. Večina izmed teh nekdanjih članov, denimo originalna zasedba, ki je bila po večini zakoreninjena v bluesu, bi tudi sama priznala, da ni imela kdo ve kako velikih glasbenih talentov, sploh za ustvarjanje eklektične glasbe. Razen nekaj izjem kot so bili denimo Dave Pegg, Peter-John Vettese in Eddie Jobson, mislim, da ni veliko glasbenikov s katerimi bi lahko ponovno uspešno sodeloval. Sicer pa imajo tudi prej omenjeni glasbeniki trenutno popolnoma drugačne glasbene poglede. Tako, da so možnosti za kakšne ponovne združitve popolnoma nične.

Rockline: Če greva skozi celotno kariero Jethro Tull, kateri so po tvojem vaši najpomembnejši albumi?

Ian: Zagotovo je na prvem mestu "Stand Up" (1969), ki je zelo eklektičen album, na katerem smo začeli dejavneje vnašati tudi elemente jazza, klasične glasbe in folka. Tudi "Aqualung" (1971) je za nas izjemno pomemben album, ker je naš prvi album, ki je bolj socialno angažiran, se dotika religioznih tematik in na njem prevladujejo resnejša besedila. Obenem je to album, ki je prinesel veliko akustičnih del tako, da ga sam ne dojemam kot tipičen rock album temveč album, ki prinaša velik kontrast med hard rockerskimi rifi in akustiko. Omeniti moram tudi "Songs From the Wood" (1977) , ki je bil prav tako zelo pomemben album, kateri je poudaril folk elemente naše glasbe. "Crest Of A Knave" (1987) je še eden izmed ključnih albumov, ki ima pomembno mesto v naši zgodovini. Prav tako ne smem prezreti albuma "Roots To Branches" (1995). To je še en album, ki je prinesel veliko novih glasbenih idej, uporabo različnih vrst flavt in predvsem veliko vplivov orientalske glasbe. Lahko bi rekel, da so to ključni albumi moje glasbene kariere.

Rockline: Pa nameniva še nekaj besed tvoji solo karieri. Kakšna izkušnja je bila, ko si nazadnje nastopal z orkestrom?

Ian: Izvajanje orkestralnih koncertov je zame predvsem akustična izkušnja saj je notri ponavadi veliko akustičnih glasbenikov. Že kot najstnik sem bil veliko bolj navdušen nad akustično glasbo kot rockom. Nikoli nisem bil kdo ve kakšen ljubitelj rock glasbe. Orkestralna glasba je zame način prinašanja orkestralnih tekstur v glasbo katero aranžiram oz. pišem. Delati tako glasbo je vedno vznemirljivo vendar zelo zahtevno saj ne moreš pričakovati sto odstoten uspeh, kadar sodeluješ z večjo skupino ljudi. Vedno je prisoten nek kompromis tako, da tu nikoli ne moreš najti čiste perfekcije. Do sedaj sem sicer sodeloval z nekaj zelo dobrimi orkestri kot denimo z onim iz Islandije pa tudi iz Budimpešte. V Ameriki sem recimo odkril skupino študentov iz Bostona v starostni skupini od 20-23 let s katerimi sem imel vrsto odličnih nastopov. Lahko rečem, da so se izkazali kot najboljši spremljevalci mojih nastopov. Tudi za njih je bila to gotovo nadvse dobra izkušnja saj so se seznanili s svetom ritmično veliko bolj razgibane glasbe. Zanimivo, da je bil v zasedbi samo en fant, ostalo so bila namreč sama dekleta. Tudi, ko smo imeli avdicijo, so se pojavili samo trije fantje od katerih je bil potem samo eden sprejet za službo basista. Dekleta so se ves čas turneje zelo lepo obnašale. Ne vem pa kaj se je dogajalo na avtobusu, kjer so bile skupaj s tistim basistom. Nisem bil tam. Možno je, da so do zdaj že vse noseče (smeh).

Rockline: Ian, v mnogih očeh si spoštovan tudi kot eden najboljših in najpomembnejših glasbenikov v zgodovini progresivnega rocka. Kako gledate na to in kaj menite o sodobnem progresivnem rocku ter skupinah, ki danes izvajajo tovrstno glasbo.

Ian: Jethro Tull so gotovo bili progresivno rockovska skupina vendar smo progresivni rock igrali le v določenem obdobju svoje kariere. Priznati moram, da v tem nismo bili slabi in da sem ponosen na to kar smo tedaj ustvarili. Lahko rečete, da smo bili v letih 72-73 progresivno rockovski band. Mislim pa, da je ob tem vedno treba razlikovati med pojmoma progresivni rock in prog rock. Slednji se je, predvsem preko skupin kot so bili Emerson, Lake & Palmer, oblikoval sredi 70ih in se ga še danes drži precej negativna konotacija. Veliko definicij glasbe Jethro Tull uporablja tudi pojem folk rock, kar tudi ni najboljša definicija naše glasbe saj se nikoli ne držimo žanrskih okvirov. Vseeno pa bi se z njo dosti bolj strinjal kot z oznako prog rock. Prog rock so zame igrale skupine kot so bile denimo Yes, zgodnji Genesis in ELP. Kar pa se tiče modernega proga vem, da je naokrog veliko mlajših prog rock bandov, ki po večini gojijo veliko navdušenje nad zgodnjimi Genesis. Prog rock je še vedno živ vendar v komercialnem smislu ni več pretirano uspešen. Med redke izjeme po mojem sodijo recimo Švedi The Flower Kings ter skupina, katere ime vselej pozabim - Porcupine Tree. To sta dve izmed peščice solidnih, všečnih skupin, katere pa po mojem nimajo nikakršnih možnosti, da bi bile kdaj bogate in znane. Sam menim, da gre za obliko glasbe, ki ustreza predvsem mladim fantom, ki nosijo črne majice. Kot si denimo ti (smeh). Prog rock je po mojem nek oddaljen bratranec heavy metala saj po večini privlači predvsem moško poslušalstvo medtem, ko boste na koncertih opazili komaj kakšno dekle. Po pravici mi je smešno videti skoraj same moške na nastopih skupin, ki po večini vsebujejo veliko seksualnih provokacij in sporočil. Jaz veliko raje igram za spolno in starostno mešano občinstvo, kar tudi bolj odzvanja širšo družbo. Veliko moških pod odrom me iritira. 50% je v redu, ostalo je preveč. Dekleta ne smejo manjkati. Kot flavtistu mi je pomembno in lepo, da v dekletih prebudim določena občutja. Zabavno je opazovati, kako hitro lahko na tak način njenega fanta narediš ljubosumnega (smeh).

Rockline: Menda snemate novi Jethro Tull album. Kako napredujejo stvari in česa se lahko od njega nadejamo?

Ian: Med to turnejo smo že začeli nekaj snemati, trenutno pa nam spet primanjkuje časa. Zopet bomo snemali proti koncu leta. Januarja ali februarja naslednje leto bo po pričakovanjih vse skupaj tudi dokončano. Mislim, da ni dobro v naglici snemati albume. Po drugi strani je vedno lepo imeti koncerte saj se zavedam, da nisem več mlad. Zato veliko in z veseljem nastopam dokler še lahko. No, tukaj je nekaj del, katere bodo na novem albumu in katere igramo na tej turneji kot denimo "Donkey And The Drum". Tudi "Pastime With Good Company (King Henry's Madrigal)" bo izšel na novem albumu v obliki bonus skladbe. Načrtujem tri, štiri bonus skladbe, ki ne bodo tipične Jethro Tull stvaritve. Zaradi številnih turnej, zlasti avgusta, bo album najverjetneje izšel šele naslednjega februarja.

Rockline: Kaj počnete v prostem času, kadar niste na turneji ali ustvarjate glasbo?

Ian: Hranim mačke, vzgajam feferone, skrbim za vrt in sedim v pisarni, saj se aktivno ukvarjam s potekom naših turnej. Pod nadzorom želim imeti čim več administrativnih stvari povezanih s skupino zato sem velikokrat precej zaposlen v svoji pisarni. Veliko se ukvarjam z urejanjem in promocijami naših turnej. Doma imam kar dve pisarni. Mislim, da bi veliko glasbenikom koristilo, če bi se sami poglobili v organizacijo posla s katerim se ukvarjajo.

Rockline: Slučajno obstaja kakšen flavtist v svetu rock glasbe ali izven s katerim bi si kdaj želeli zaigrati skupaj tako kot ste s Tinkaro Kovač?

Ian: Ponavadi se z drugimi flavtisti srečujem med nastopi z orkestrom in z njimi kdaj zaigram tudi kakšen duet. Odigral sem že tudi nekaj nastopov s flavtisti iz sveta orkestralne glasbe in z indijskim flavtistom, ki igra tradicionalno indijsko glasbo. Odkrito priznam, da veliko raje igram z glasbeniki, ki igrajo druge inštrumente kot pa s flavtisti. Preveč flavt ni dobro. Sam ugotavljam, da trenutno v svetu rock glasbe ni veliko flavtistov, ki bi bili znani in katere bi lahko izpostavil. Ray Thomas od The Moody Blues je pred leti nehal igrati, Chris Wood od Traffic je mrtev, Herbie Mann, znani jazz funk flavtist je prav tako mrtev, Peter Gabriel je v zgodnjih letih pri Genesis tudi igral flavto vendar jo je kasneje opustil. Potem je tu še Thijs Van Leer od Nizozemcev Focus za katerega sploh ne vem ali je še aktiven ali ne. Edini flavtisti s katerimi se srečujem v folk/rock glasbi so ponavadi člani raznih Jethro Tull tribute bandov (smeh). Mislim, da je že ena flavta v glasbi, katero igram več kot dovolj in da bi bili dve absolutno preveč.

Rockline: V Jethro Tull ste igrali z ogromno različnimi glasbeniki, ki so prišli in odšli. Edina stalnica in glasbenik s katerim odlično sodelujeta že skoraj od začetka skupine je kitarist Martin Barre. Kako gledate na njegov prispevek k skupini?

Ian: Ja, Martin je že od leta 1969 pomemben člen izročila Jethro Tull. Letos bo nekaj koncertov, katerih se ne bo mogel udeležiti, ker gre z družino na počitnice v Kanado. Potem se bo seveda vrnil. Martin zagotavlja skupini neko kontinuiteto. Poleg mene je gotovo najbolj pomemben član zasedbe in mislim, da se občinstvo tega dobro zaveda.

Rockline: Martin je po mojem v kolektivni zavesti najbolj znan po svojih hard rockerskih rifih.

Ian: Ja, res je, čeprav Martin zelo rad igra tudi akustično glasbo. Vendar, ker je bol znan kot električni, rock kitarist in jaz igram akustično kitaro, je kot tak veliko bolj prepoznan. Kot vem trenutno snema nov album, ki bo akustično usmerjen in izide v naslednjih mesecih. Pred leti sem mu kot darilo kupil bozouki, katerega igra tudi na nekaterih nastopih z Jethro Tull. Tako, da je tudi on velik ljubitelj akustične glasbe.

Rockline: Odkar ste nazadnje obiskali Slovenijo je minilo že sedem let. Obstaja kakšna možnost, da v kratkem spet pridete v naše kraje?

Ian: Res je. Prav radi bi prišli vendar je vse odvisno od lokalnih promoterjev. Možnost vedno obstaja, vendar ne moremo kar sesti v letalo in priti. Verjetnost obstaja v letu 2008, ko bomo naredili dosti koncertov po Vzhodni Evropi, zagotovo po Češki, Poljski, Bolgariji, Romuniji, morda tudi Sloveniji. Želel bi, da bi lahko prišli tudi k vam. Menim, da je Slovenija ena najbolj zanimivih dežel tega območja, ki je sicer precej asimilirana v zahodnoevropski življenjski stil. Nekajkrat sem obiskal Ljubljano, ki mi nasplošno deluje kot zelo sproščeno in umirjeno mesto. Na ta način se mi zdi, da ima Slovenija kar nekaj sorodnosti s svojim severnim bratrancem Estonijo.

Rockline: Pred kratkim smo si vas ogledali na nastopu v Pordenoneju, Italiji, kjer je veliko deževalo in ste morali zaradi prekinitve toka predčasno končati nastop. Se spomnite?

Ian: Ja, to je bil tisti koncert, ko je res veliko deževalo. Podobno je bilo tudi z nekaterimi nastopi v Nemčiji, kjer nismo imeli nič večje sreče. Z večino izmed nastopov v prejšnjih dneh
smo imeli z vremenom vseeno srečo, ker bi bilo lahko še dosti slabše.

Rockline: Včeraj, ko ste nastopili v dvorani v v St. Pöltnu ste nastopili notri, medtem ko je zunaj spet deževalo.

Ian: Ah, točno, bili ste v St. Pöltnu. Ste si slučajno ogledali nastop Riders On The Storm? Kako so se odrezali?

Rockline: Nisem ravno kakšen ljubitelj glasbe The Doors poleg tega menim, da se ta pevec nikakor ne prilega v to skupino. Nastop niti nisem gledal do konca, ker sem šel prej že domov.

Ian: Torej, kot sem si mislil, gre v bistvu za še en tribute band. The Doors so bili vedno centralizirani okrog ene, osrednje in nezamenljive osebnosti. Ta poteza pa kaže na to, da se je band odločil na ne preveč pošten način unovčiti staro slavo. Podoben primer je še ena skupina, ki je včeraj nastopila in ki mi prav tako deluje kot tribute band - Blood, Sweat & Tears. Gre za skupino, ki si je kupila ime in nima nobenega originalnega člana, kar se mi ne zdi pošteno do publike. Podoben primer je tudi s Queen in še marsikaterimi. Na drugi strani, če bi se Led Zeppelin združili z Jasonom Bonhamom kot sinom originalnega bobnarja, bi bilo to popolnoma verodostojno. Vse to so skupine, kjer je bila neka izjemno pomembna centralna figura. Po drugi strani, če bi bil Freddie Mercury še živ in ostali trije mrtvi, isto glede Jima Morrisona in The Doors, ter bi se skupini še vedno enako imenovali, gotovo nihče ne bi imel povedati kaj na račun njihove verodostojnosti. Sicer pa je tovrstnih primerov, ko tribute bandi naokoli prinašajo publiko kar nekaj. Denimo The Jimi Hendrix Experience brez Jimija Hendrixa ali James Brown band brez Jamesa Browna. Mislim, da bi ljudje morali dobro razmisliti komu dajejo denar za koncert. Zatorej se pazite raznih tribute bandov (smeh)!

Rockline: Hvala, Ian. V posebno čast mi je bilo, da sem lahko opravil intervju s teboj. Veliko sreče na naslednjih nastopih poletne turneje.

Ian: Hvala, fanta. Vesel sem, da sem vaju spoznal. Tudi vama želim veliko sreče z vašo glasbeno stranjo.