Dickless Tracy so z ustanovnima diktatorjema, bratoma Cepanec, na čelu ena najdlje (neprekinjeno) delujočih metal zasedb pri nas. Verjetno ni slovenskega odra na katerem zasedba ni stala v svoji 14 letne zgodovine tekom katere se je v njej zamenjalo malo morje članov, njena stalnica pa ostajata Tomi in Ivan Cepanec. Leta 2009 je bend izdal svojo prvo pravo studijsko ploščo Halls of Sickness, tale maratonski intervju pa je nastal lanskega poletja… in se nato do danes tudi maratonsko dolgo in počasi pretipkaval.
RockLine: Začnimo z albumom, ki ste ga dejansko začeli snemati že lep čas nazaj v Zagrebu, če se motim. Kaj pa je bil dejansko razlog, da takrat snemanja niste zaključili?
Cepo: Ne, spomnim se (smeh).
Tegla: V Zagrebu leta 2005 je bilo mišljeno, da bi snemali ploščo v pravem studiu in to praktično popolnoma zastonj oz. za protiuslugo v obliki piva in čevapčičev. Ko smo snemali prvič sva imela čas samo s Cepotom in smo čez noč snemali bobne, naslednji dan pa sem se moral vrniti v Ljubljano. Kasneje je bilo mišljeno, da bi posneli še bas in kitare, ko pa je bil posnetek zaključen z izjemo vokalov je tip postal naenkrat prezaposlen. V tem času, ko se s tem ni dogajalo nič je Cepo v Brežicah sam posnel vokale. A posnetek je katastrofalen, že osnovni posnetki so bili grozni, uporabili bi jih lahko zgolj za demo. To je bil en razlog, drugi razlogi pa so bili menjave članov, ki jih je bilo treba seveda naučiti materiala. Šele ko sta bila Sine in Hočevar trdno v bendu smo imelo novo možnost snemanja, pa je bend zapustil Hočevar. Če skrajšam, vsemu skupaj je botrovala menjavanje članov in to, da nikoli nismo povsem vedeli s kom bi sploh snemali, kdaj bi imeli čas za snemanje. Komadi so bili narejeni, a smo dajali prednost nastopom v živo. Nato je prišla možnost, da album posnamemo v Prekmurju s Tilnom Sapačom, začelo se je tako, da smo julija posneli bobne, jeseni je Cepo posnel kitare, februarja pa bas in vokale, s Chopom smo bili že dogovorjeni za majsko izdajo pri On Parole, do zadnjega pa se je album še miksal. 25. aprila pa je album končno izšel.
RockLine: Omenil si, da je bila težava v pogostem menjavanju članov. Sta taka diktatorja, da ljudje bežijo od vaju (smeh)?
Tegla: Ne, definitivno pa je nekaj na tem, da veliko časa zgubiš s tem, da nekoga novega naučiš materiala. Problem je bil tudi to, da nismo imeli določenih prioritet kaj bi sploh radi, ali bi sploh posneli studijsko ploščo… To je naš hobi zato je užitek igrati v živo, čim manj vikendov preživeti doma ali v prostoru za vaje. Ogromno vikendov je šlo za igranje koncertov in ravno, ko se je postava utrdila, jo je nekdo zapustil. Osebno nisem bil nikoli tip, ki bi se usedel in vadil, zato je bil pri meni nek notranji strah pred snemanjem. S tem ustvariš neke stresne scenarije preden se vse sploh začne.
RockLine: Pa bi rekla, da bi plošča, ki se je snemala v Zagrebu zvenela drugače kot sedaj zveni Halls of Sickness?
Cepo: Z estetičnega vidika brez dvoma, ker je bila snemana z drugo opremo, z drugimi ljudmi, v profesionalnem studiu. To je studio v centru Zagreba, ki je snemal od Jinx do Tony Cetinskega, njegova fotka v Sepultura majici celo visi na hodniku.
Tegla: On je miksal celo DVD Oliverja Dragojevića za katerega je prejel neko prestižno nagrado.
Cepo: V tem oziru bi brez dvoma zvenela drugače.
RockLine: Kaj pa sami komadi?
Cepo: Mi smo imeli pred tem posneta dva albuma oziroma ju lahko glede na minutažo smatramo kot albuma, tako da je Halls of Sickness pravzaprav že tretja plošča, ampak prva studijska. Na Halls of Sickness so tudi zelo stari komadi in tudi na tej zagrebški potencialni plošči, ki je imela delovni naslov Dimensia Eternity, določeni komadi celo s prvih dveh plošč, The New Domination (1999) in Of Light and Darkness (2001). Potem smo rekli naj ne bo to plošča, ampak nekakšna retrospektiva grind let, saj v zadnjem času preigravamo bolj death metal.
RockLine: Tudi ta plošča nekako kaže evolucijo bend iz grinda v death metal.
Tegla: Ja, definitivno. Dejansko je bila že Of Light and Darkness nekako mešanica grind in death metal komadov. To se opazi po dolžini komadov, od štiriminutnih do minutnih. Nikoli nismo razmišljali na ta način katere komade uvrstiti na katero ploščo, ampak posneti čim več, in če je komadov dvajset jih je pač dvajset. Šele kasneje smo začeli razmišljati v smeri postavitve komadov. Dejansko pa je bila plošča Of Light and Darkness prva, ki je nakazala usmeritev v death metal smer ker so bili tudi delani z nekim death metal kitaristom, ki je bil takrat z nami. Album je bil posnet v enem dnevu in to tako obupno, da se niti ne sliši, da gre za death metal, edino nam je glede na strukture in dolžine nekako jasno za kaj gre. Halls of Sickness pa je bila že nekako bolj oblikovana slika.
Cepo: V določenem pogledu gre delno tudi za best of, saj gre tudi za starejše komade.
RockLine: Precej ste jih pred izdajo plošče tudi igrali v živo.
Cepo: Ja, tako je.
Tegla: To je celo naše prekletstvo, bi se lahko reklo. Za razliko od večine bendov nikoli nismo delali tako, da bi se za dva meseca zaprli v plac in delali komade, nato pa najeli studio, jih posneli in šele nato predstavili v živo. Halls of Sickness smo dejansko predstavili že štiri leta pred dejanskim izidom plošče, oziroma vsaj 90% komadov.
Cepo: To je naša metodologija (smeh).
Tegla: Šele po tej plošči, ko smo utrdili zasedbo, se je situacija spremenila in smo začeli razmišljati o tem, da se ustavimo, naredimo komade in jih nato predstavimo.
RockLine: Mogoče je pa to celo dobra poteza, saj so ljudje komade že poznali in jih hoteli imeti tudi v obliki albuma?
Tegla: Ja mogoče, po drugi strani pa nisi imel potem ničesar več predstaviti razen dejstva, da imaš album.
RockLine: Halls of Sickness je tematsko precej povezana plošča, saj govori o temačnih straneh življenja, posamezni komadi so oblikovno predstavljeni tudi v sami knjižici, če se ne motim.
Tegla: Če se prav spomnim je bilo tako, da smo res skušali upoštevati neko rdečo nit, čeprav prvotno, ko so nastajali ni bilo mišljeno tako. Res je, da besedila govorijo o grozotah človeštva: bolezen, smrt, trpljenje, smrt, kaos, uničenje, obup, morbidnost. Teme same po sebi niso bile nič drugačne kot tiste, o katerih smo pisali od nekdaj. Zdi se mi pa, da smo bolj izbrali razporeditev pesmi glede na dinamiko posameznih komadov. Šele zadnja komada Dark Waters in Conclusive Inscription sta z namenom tam kjer sta, prvič zato ker kažeta novejšo usmeritev in drugič Conclusive Inscription kot zaključek.
RockLine: Če je že Halls of Sickness nekakšna kompilacija starejših komadov, sta kdaj razmišljala, da bi tudi ostale starejše komade, kot sta na primer They Killed Kenny ali Nordland Fjordland na novo posneli v studiu?
Cepo: Ne, niti ni potrebe po tem. Tudi, ko sem se pogovarjal z ljudmi, ki so s tem bendom od začetka, o tem, češ da znamo danes te komade odigrati mnogo bolje, da jih lahko posnamemo na boljšo opremo in bodo s tem tudi boljše zveneli, je večina rekla, da je brez veze, ker prideš do tega kar delajo večji bendi. Ne vem zakaj bendi kot so na primer Exodus čutijo potrebo, da še enkrat posnamejo Bonded By Blood. V tistem času je to zvenelo dobro, resda bi danes zvenel boljše, bolj brutalno, ampak pravega zvoka, čara prvotnega izdelka pa ne moreš dobiti. Stari Dickless Tracy zvenijo namenoma tako, ker je bil to takrat pač standard za zvok našega glasbenega žanra. Takrat je bilo to »a must«, tako kot je danes to nujno za bend, ki hoče podpisati za Nuclear Blast in zveneti kot Dimmu Borgir. Skratka nima smisla, saj imamo kakšen starejši komad posnet v živo, prvenstveno pa je bil namen, da The New Domination ostane tako kot je. Ta zvok je pač album.
Tegla: To so takrat bili Dickless Tracy.
RockLine: Saj to je nenazadnje tudi čar albuma.
Tegla: Ja. They Killed Kenny je bil dejansko tudi posnet, Nordland Fjordland pa zgolj na kakšnem live posnetku. Kot je rekel Cepo, to je bil zvok za tisti čas in tega ni več. Isto velja, ko ljudje v živo želijo slišati te stare komade. Kakšnega bomo gotovo še igrali, a zdi se nam tudi izguba časa, da nove člane učimo stare komade, ki smo jih igrali v preteklosti. Če vas takrat ni bilo, jebi ga. Večina ljudi hoče slišati zajebantske komade, ki smo jih igrali leta 1998. Na odru se še vedno radi zajebavamo, a nima smisla. Saj včasih razumeš tako zahtevo, tudi jaz bi včasih rad slišal le stare komade nekega benda, ki ga pač rad poslušam, a razumem, da tudi njim ni več do zajebancije.
RockLine: Verjetno vam igranje teh komadov niti ne predstavlja več izziva?
Tegla: Meni je včasih kul odigrati They Killed Kenny, ki ga danes odigramo mnogo bolj točno in bolj udarno. A takrat je imel ta komad točno določen čas, točno določen kaos in agresijo.
Cepo: Ta komad je pač del situacijske komike, glasbeno pa ni nič posebnega, delan je hardcore glasbeni podlagi. Kar se tiče smeha in heca, to ni doma učeno, je del situacijske komike. To je tako, kot če za mizo s kolegi poveš vic ob katerem vsi crkujejo od smeha in gre celo tebi na jok, ne moreš pa istega vica ponavljati deset let istim ljudem. Tudi tebi ni več smešno. V prvi vrsti je šlo vedno za to, da je nam neka stvar všeč in če pojemo o Kennyju, ki pač umre to je metal. To je death metal, Kenny je death metal.
Tegla: On umre na največ možnih načinov. On je dead.
Cepo: Seveda pa ima vsaka stvar določeno mejo. Ko posnameš prvi demo, tistih dvajset minut, igraš kot predskupina in te prosijo, da igraš še… Spomnim se, ko smo na Noč čarovnic leta 1997 v Železnikih igrali svoj prvi koncert, imeli smo 7 minut programa in smo igrali dvakrat, da je vsaj nekako izgledalo. V takem primeru ni težko za nekoga, ki je prekomiral prvi set še enkrat odigrati kompleten program, ko pa imaš dve uri programa pa ne moreš dva komada igrati petnajst let.
Tegla: Največji štos pa je to, da smo lani odigrali nekaj koncertov s prvim pevcem in to je bila najboljša šansa slišati New Dominaton cd in First Chapter demo. To je bilo vseh teh 20, 25 komadov ter They Killed Kenny in Nordland Fjordland. Ta dva komada se lahko zlahka igra tudi brez kitare, samo bobni, bas in vokal, to smo poskusili tudi parkrat v Srbiji in v Sloveniji, problem pa bi bil, če bi to večkrat vzeli kot rešilno bilko. Večkrat smo ljudem že ustvarili vtis krize identitet, češ kaj vi sploh zdaj igrate? Stare komade, delate nove komade, kdo je sploh v bendu, sta samo še vidva, tistega ni več… Take probleme sva morala reševati od leta 2005 do danes. Tudi zdajšnje setliste pa vsebujejo nekaj starih komadov, ki so nekateri tudi rahlo spremenjeni.
RockLine: Pa so vas v začetku »true« metalci prav zaradi te komike gledali postrani? Ker pač niste bili evil in necro.
Cepo: Ne vem, iščem prave besede, da ne bi koga užalil. Marsikateri metal žanr je omejen, mi pač igramo old-school death metal ker je to vedno bila moja želja. Ne bi pa rekel, da smo Dickless Tracy kopija nekih Death, Deicide in podobnih. Pred časom sem hodil domov iz službe in poslušal AC/DC – Powerage in ravno to je po mojem tisto, kar nas loči od vseh teh bendov. Ne bom rekel neka originalnost zaradi tega ker se mi zajebavamo in ker se humor naj ne bi pojavljal v death metalu. Marsikdo bo rekel, da flavta v metalu nima kaj iskati, ali pa maškarada po norveških gozdovih in polivanje s krvjo, v resnici pa so vegani in mamini sinčki. Prav to mi je všeč, da smo mi veliki feni širokega glasbenega spektra in te vplive lahko tudi vnesemo v našo glasbo. Ne bomo pa zdaj šli v ekstreme, da bi v komad, ki temelji na blastih, vnesli AC/DC riff.
Tegla: Ravno ta odnos o katerem govori je bil dosti ljudem od začetka naše kariere trn v peti. Marsikomu smo bili takrat všeč, ker so razumeli vice in ker smo igrali hitro, kratko, udarno. Takrat se nismo ozirali na to, ali smo del punk ali smo del metal scene. En dan smo tako igrali s ska punk bendom, drug dan s Scaffold, tretji dan s kakšnimi lokalnimi black metalci, večinoma pa z avantgardnimi ali hardcore bendi. Nikoli pa nismo gledali s kom igramo ampak samo da igramo. Slovenija takrat ni imela benda, ki bi zvenel kot mi in tudi humor v živo je bil spontan, odraz sproščenosti, užitka. Takratna scena v Slovenija je bila resna, ogromno je bilo black metala. Do leta 2003 je redkokdo med metalci razumel humor, medtem ko s punkerji, crusterji in alternativci ni bilo problema. Mi se s tem nismo obremenjevali, še več zdelo se nam je celo zabavno in vedno smo se zajebavali o tem, koliko black metalcev smo užalili nek večer. Leta 2005, ko smo mi bolj resno pristopili k stvari, pa je ironično ta mlajše generacija mnogo bolj sproščena kot starejša. Takrat smo bili mi humoristi v resnem okolju, danes pa naš humor v bolj sproščenem vzdušju niti ne pride več tako do izraza. Tudi komad Nordland Fjordland je nastal kot odziv na takratne Doblekarje, Noctiferio, ko nas niso imeli za resne. In kako razpizdiš take ljudi? Vzameš najbolj resno takratno zvrst, black metal, in narediš parodijo. Cepo je nastopal v babičini halji in s plastičnimi ušesi.
Cepo: Da ne bo pomote, s Teglo sva fena dobrega black metala, s tem komadom sva ljudem hotel nekaj povedati oziroma jim pred obraz postaviti ogledala. V slovenščini so parafrazirana vsa ta klišejska besedila, nisva pa hotela s tem namerno koga užaliti. Mi temu rečemo angleški humor.
Tegla: Ogromno ljudi je to foro hitro razumelo, res pa je da najmanj med metalci. Precej časa pa je tudi preteklo, preden smo mi začeli igrati na striktno metalskih koncertih. Pred tem smo z veseljem igrali s komerkoli, saj nikoli nismo imeli občutka, da bi kako posebej izstopali.
Cepo: In tako kot se obremenjuje publika se obremenjujejo tudi nekateri bendi, ki jih poznamo, tako pri nas kot v tujini. Obremenjujejo se z omejevanjem oziroma s tem, kako neizstopiti iz kalupa. Vse mora biti narejeno po nekem kalupu, vse je instantno. Ko mi pišemo komade sam nimam potrebe, da bi se moral prav siliti s tem, da tega ne bi naredil. Če je počasno ne pomeni, da je doom, če je hitro ne pomeni, da je speed metal.
Tegla: Če pojemo o vodki to ni Russian Girl (smeh).
Cepo: Skratka, pri nas ni avto omejevanja na način, saj ta bend je super ampak ni death metal. Saj ta bend spominja na Cannibal Corpse, ampak kaj je s humorjem med komadi in zakaj pevec ne razpusti čupe.
Tegla: In zakaj bobnar nikoli ne obdrži na sebi oblečene majice (smeh).
Cepo: In to je nekaj, kar gre ljudem zelo v nos.
RockLine: Če se zdaj vrnemo malo še v preteklost, kako je bilo, ko je bend zapustil Gooyda. Si ti vokale prevzel načrtno ali pač niste našli ustrezne zamenjave?
Cepo: Mislim, da vokala potem nismo niti nikoli iskali. Gooyda je bend zapustil leta 2004, takrat sva z Ivanom delovala še s Tenacious Zghantsi, ki je tudi imel vokalista, ki pa je bend prav tako zapustil. Tik pred nekim koncertom smo šli nekoč na deci rujnega, da bi sprobal kako mi gre kričanje in očitno se v meni vendarle skriva hudič.
Tegla: To zdaj pravi, itak je pa bil back vokalist v svojem hardcore bendu in ja, imamo posnetke (smeh).
Cepo: Skratka, nikoli nismo načrtno iskali pevca.
Tegla: Zanimivo pa je, da je v takratni postavi Gooyda super krulil, Cepo pa res ogabno slabo kričal. Danes pa Cepo super kruli, Gooyda pa je nekje vmes izgubil kruljenje in danes bolj kriči. Ni pa bilo takrat lahko, saj je bil Gooyda z nami od začetka, a takrat pač ni bil zadovoljen s smerjo v katero sva se gibala.
RockLine: V svoji diskografiji imate tudi precej splitov in sodelovanja na številnih kompilacijah. Kako do njih sploh pride?
Cepo: Zadnja zadeva, ki smo jo realizirali je en komad na kompilaciji Grom Records, Message From the Other Side. V pripravi je split tape z bosanskimi Motherpig, prednost pa je to, da je bila v devetdesetih, ko smo mi začeli zelo močna tape trading scena in imamo tudi zaradi tega izdan material pravzaprav po vsem svetu. Sodelovali smo z res ogromno bendi na raznih splitih in kompilacijah. Šlo se je za pač za reklamo oz. promocijo benda brez interneta.
Tegla: Na teh izdajah smo sodelovali tudi z bendi, ki so danes večja metal imena.
Cepo: Vse je baziralo na tape tradingu in nihče ni gledal ali je zadeva producirana pri Petru Tägtgrenu, kdo jo je masterizir… masturbiral in podobno.
Tegla: Res imamo na tone teh kaset in CDrjev, zdaj nam je uspelo izdati celo sedeminčni vinil, kar je res znak undergrounda.
RockLine: Pa obstaja kakšen bend s katerim bi želeli sodelovati na splitu in da je v rangu, da je to izvedljivo?
Tegla: Ogromno jih je, da pa bi kdo prav izstopal pa ne. Če bi se pojavil kakšen bend ali ponudba, ki bi bila koristna za vse, bi šli gotovo v to.
RockLine: Pri tem vam je verjetno pomagalo tudi to, da ste precej igrali tudi po bivši Jugi?
Tegla: Pa niti ne, imeli smo dva, tri koncerte v Srbiji, enega v Bosni in precej na Hrvaškem. Je imel pa že Cepo prej stike s to sceno preko fanzinov in tape tradinga. Zanimivo je igrati pred ljudmi, ki te ne poznajo, saj potem dobiš res pristen odziv, poleg tega pa je odnos samih ljudi v sceni tam čisto drugačen kot pri nas.
RockLine: Glede na to, da sta brata, je bilo zaradi tega dejstva lažje ali težje delovati v bendu? Death Angel, ki so bili v prvi postavi vsi bratranci so mi recimo povedali, da je bilo zaradi tega včasih še težje.
Tegla: Ja, definitivno. Pri Dickless Tracy je vedno tako, da se dejanski komad realizira v placu, vsak pa hoče realizirati svojo vizijo komada in hoče, da se drži osnovnega načrta komada. Če ti včasih tega načrta ne sprejmeš se sam lažje skregam s kitaristom kot pa s Cepotom, ki ga moram naslednji dan gledati v isti sobi ali na istem delovnem mestu. Po tej strani je definitivno težje, po drugi strani pa je lažje delati komade, ker se med nama ves čas pretakajo informacije in v 90% sam vem kako na primer pristopiti k njegovemu komadu ali obratno.
RockLine: Dickless Tracy ste bili dejansko prisotni tudi v samem začetku razvoja slovenske metal scene v devetdesetih.
Cepo: Ta je bila takrat daleč od tega kar je danes.
Tegla: Midva lahko rečeva, da sva videla zaton večine punk rock koncertov. Takrat je bila scena veliko bolj odprta za razne alternativne, avantgardne zadeve in v 14 letih obstoja smo prišli do te točke, da vidimo, da je šla vsaka scena v neko svojo smer.
Cepo: Sam sem takrat še precej hodil po koncertih in dejansko se ne spomnimo neke velike količine metal koncertov. Takrat smo bolj spremljali punk, hardcore in crust sceno, metal nas takrat niti ni ne vem kako zanimal.
Tegla: Takratni metal bendi so bil tudi tako nesproščeni, da nisi vedel ali so tako visoki ali se te bojijo. Veliko bolj sproščeno je bilo sodelovati s punk bendi, s katerimi si se takoj zlahka povezal. Neko identifikacijo z metalom sam nisem čutil do leta 2004, ko sem začel delati v Master of Metal in 90 odstotkov bendov, ki smo jih poznali je bilo izven metala in meni osebno je bilo tako čisto všeč ker je bila scena zategnjena kot nunina vagina.
RockLine: Pred kratkim ste spet okrepili zasedbo z novim kitaristom, z njim se verjetno tudi že delajo novi komadi katerih soavtor je?
Cepo: On je v bistvu kar avtor (smeh).
Tegla: Ja, novi član je Andrej L'Püss, mastermind Küzlavcev in z njegovim prihodom se je resnično povečala kreativnost v bendu. V oziru delanja komadov je neverjetno hiperaktiven in praktično na vsako vajo prinese nov komad ali pa vsaj idejo iz katere potem gradimo. Upam, da bo v bendu ostal še dolgo, saj je definitivno bend popeljal v malo drugačno smer in ga predvsem obogatil. Trenutno je tudi zaradi njega spet velik užitek ustvarjati, po dolgem času je spet mogoče občutiti nek pozitiven izziv.
RockLine: Skratka z njim se za Dickless Tracy začenja neko novo obdobje?
Cepo: Definitivno ne bo šlo več za preigravanje že preigravanega in definitivno to pomeni, da zdaj ne bomo začeli igrati nekaj čisto drugačnega. Že druga kitara je razširitev spektra ustvarjalnosti, zdaj je mogoče veliko bolj delati na sami atmosferi komadov in jo prilagoditi morbidnosti tematik. Pa seveda ne v smislu veselo zvenečih melodičnih death metal riffov a la Amon Amarth, ki ob tem pojejo o vojnah in podobnih temah. Mislim, da je trenutno v bendu nekakšna darkthronovska atmosfera in Fuck Off and Die odnos. Gre za to, da je to nam hobi in dokler v tem uživamo bomo to še počeli.
RockLine: Da počasi zaključimo…
Cepo: Kaj to si zaslužimo po 14 letih? Saj smo obdelali šele obdobje do februarja 98, kje je še 2011 (smeh).
RockLine: Hehe, ok bomo naredili Dickless Tracy intervju Part Deux. Bomo novo ploščo spet čakali tako dolgo kot Hall of Sickness?
Tegla: Sedem let (smeh). No resno, upam da ne bomo tako dolgo čakali in karkoli bomo že snemali upam, da bo zvenelo na nivoju.
Cepo: Vaje so trenutno zelo redne, novega materiala je že precej, a se trenutno nikamor ne mudi. Nobeni založbi ne odgovarjamo, tako da ne rabimo imeti nove plošče zunaj do aprila 2012. Ko bomo mi videli, da bo materiala zadosti in da bo dovolj kvaliteten, bo čas tudi za snemanje in če bo Chop še zainteresiran tudi za izdajo.
Tegla: Heavy metal naj živi (smeh).
na vrh