Petar Janjatović se je rodil 30. junija 1956 v Beogradu. Prve stike z novinarstvom je dobil v gimnaziji kot sodelavec oddaje "Veče uz radio" prvega programa Radia Beograd. Od leta 1976 redno sodeluje v časopisih in revijah različnih profilov. Članke je objavljal v publikacijah "Zdravo", "Džuboks", "Start", "Politikin zabavnik", "Rock", "Duga", "NIN", "Vreme", "Reporter", "Super Tin", "XZ", "Politika", "Tages Zeitung", "Transition" ter v mladinskem tisku bivše Jugoslavije. Obenem je pripravljal in vodil oddaje na radiu in televiziji. Bil je umetniški direktor zadnjega Mladinskega festivala Subotica leta 1990. Kot dopisnik z Balkana sodeluje z ameriško revijo Billboard. Kot vsak bivši hipi vozi kolo, nekaj časa se je ukvarjal z izdelavo nakita. Izkazal se je za zelo prijetnega sogovornika, ki je, kljub časovni stiski, rad odgovoril na nekaj vprašanj.
RockLine: Kakšna je na splošno situacija v Srbiji kar se glasbe tiče? Vemo, da je založništvo, diskografija v krizi, plošče se kopirajo z interneta, prodaja upada …
Petar: Mislim, da se zgodba odvija nekako podobno kot drugod po svetu. Naklade seveda padajo, otroci kupujejo i-pode ali vlečejo glasbo z interneta. Po drugi strani pa se zdi, kot da še nikoli ni bilo toliko skupin, bendov. Ogromno je novih imen, na žalost večina njih utone kot kakšen komet. Pridejo, naredijo eno ali dve plošči in izginejo ... Verjetno jih vplivi pod katerimi delajo, pripeljejo do tega da izgubijo energijo, voljo. Po drugi strani pa sem sam še naprej v nekih žirijah na tekmovanjih mladi bendov, itd. Neverjetno, kako so skoraj vse skupine uigrane. To je korak naprej. Korak nazaj pa je v tem, da je avtorsko zgodba strašno oslabela in so tako plitvi, da, ko jih poslušaš, takoj veš, katere skupine poslušajo, kaj vpliva nanje. Dogaja se, da poslušaš nastop nekega benda, kjer odigrajo pet ali šest skladb in od tega, razen da je dobro odigrano, ne ostane nič. Torej, obstaja velikanska kriza avtorstva skladb, oziroma pesmi. Kot pravi Vasko iz skupine Eva Braun: "Njeno veličanstvo, pesem". Pesem, skladba je zares ključni problem. In ko narediš nek povzetek, denimo, katere skladbe so obeležile leto 2006, so to dva ali trije naslovi in konec. In spet, z druge strani … Pred nekaj dnevi se je v Beogradu pojavila kompilacija, ki nosi naslov Mlada srbska scena (ali nekaj podobnega) - Jutro bo spremenilo vse. Na njej so bendi, ki so še neznani, neuveljavljeni in večina ni izdala še nobene plošče. Ampak tu je kakih štiri ali pet skladb v pravem, prvinskem pomenu besede. Ravno skupina Pionir 10 iz Subotice, ki so naredili eno najboljših skladb s te kompilacije, ima komad z naslovom "Da da da", v refrenu pa pojejo "jutro bo spremenilo vse". Izjemno zanimivo je to, da so Indexi pred mnogo leti imeli hit "Jutro bo spremenilo vse". In ko ciljaš na Indexe, je to že heavy. Skladba je izjemno fina, enostavna. Po principu, kot se je komade ustvarjalo nekoč. Dober refren, prijetna atmosfera, zelo enostavno. In pesem se je prebila z neverjetno hitrostjo.
RockLine: Kako se odzivata srbska politika in kultura na take enciklopedije in do ljudi, ki želijo zbrati neke informacije za zgodovino? Je tu kaj pomoči?
Petar: Jaz oblasti nikoli ničesar nisem prosil. Prosil sem jih samo eno stvar, da me ne ovirajo. Ko sem leta 2001 samostojno objavil izdajo "Yu rock enciklopedija", so Đinđićevi ljudje vodili Ministrstvo za kulturo in tedaj so sprejeli nek akt, da naj bi vsaka založba sprejela sklep, da so knjige oproščene davka. Jaz sem to naredil … Nato so na oblast prišli moji in rekli, da to nič ne velja, itd. Napisal sem, da je izdanih 3000 izvodov, kot je bilo res. Običajno se v Srbiji izdaja po 500 komadov. Oni so hoteli davek od tega… (smeh)
Nato, ko je bila v medijih zgodba okrog tega, je bil odgovor nekako tak: "Od kod Janjatoviću pravica, da objavi knjigo, ki jo imenuje enciklopedija … Ve se, kaj enciklopedije so. Tu je govora o neki vedi, in ne o popularni kulturi." Oseba, ki je vpisovala te izdaje je rekla, da če bi bile njene knjige obdavčene, bi to pomenilo, da je ona bogata … Torej, če bi napisal, da je bilo izdano 500 komadov, tega nihče sploh opazil ne bi. Nato sem si rekel ne, nič nisem od vas zahteval, nič prosil, samo ne ovirajte me. V zdajšnji situaciji, ker nič nisem hotel od države, me tudi sedaj ne ovira. Ko pa govorimo o kulturni politiki te države, one države nekdaj … Dovolj je primer, ko ti takoimenovana "narodnjaška vlada" (beri populistična) - Koštunica, Ilić in podobni so za t.i. srbsko novo leto organizirali brezplačni koncert za ljudstvo, na katerem so igrali Riblja čorba in Ceca. Če država stoji za Svetlano Ražnjatović, potem mi ni treba več razlagati.
RockLine: Je kdo poskušal napisati recimo Yu Jazz ali Yu pop enciklopedijo?
Petar: Ne da bi jaz to vedel. Moj prijatelj Zoran Marjanović, ki je fanatični diskofil že približno 40 let in ki je bil vmes zaposlen kot stevard, tako, da je imel priložnost prinesti plošče s celega sveta … On ima eno najboljših, najbolj detajlnih zbirk plošč, tako tujih kot jugoslovanskih. Že dolgo dela nekaj, kar bi se lahko imenovalo katalog. Ovitek plošče, vsi pomembni podatki vseh plošč, ki so kdajkoli izšle oziroma bile objavljene v Jugoslaviji. Ne vem, kdaj bo to zaključil, ker je to precej nehvaležno delo …
Okoli jazza – izšlo je nekaj knjig, ki so bolj esejističnega pristopa, a ni neke standardne, abecedno urejene enciklopedije.
RockLine: Kako je s prenovljeno "Enciklopedijo Yu rock glasbe"? Bo v prihodnosti mogoče le na internetu?
Petar: Pred približno 15. dnevi je izšla dopolnjena izdaja. A mislim, da zares ni več potrebe po tem, da se v petih letih pojavi v obliki knjige, ko pa je elektronska oziroma internetna oblika tako napredovala. Tako da mislim, da bom v enem trenutku, ko bo naklada pošla, to dopolnjeval "up-to-date" na internetu. In tu je še mali problem, saj v Srbiji še ni možnosti, da bi lahko od tega tudi živel.
RockLine: Kako dobivaš plošče iz drugih bivših republik Jugoslavije?
Petar: Tu imam, prvič - res dobro pozicijo, da sem predstavnik založbe Dallas Records za Srbijo, drugič - da imam zelo veliko prijateljev in kolegov, ki zbirajo in mi pošiljajo material, in tretjič - da zelo veliko potujem po prostorih bivše Jugoslavije. Tudi sam zbiram in pri tem nimam nobenih težav. Obstaja tudi nekaj – ravno sem pri Foxu (direktor založbe Dallas; op.a.) sedaj videl, da je na vinilu Front Rock prejšnje leto objavil nastope Pankrtov. Pa kako tega nisem vedel!?
RockLine: Boste spisali še kakšno knjigo?
Petar: Ne vem. Preveč sem v vsem, v nekih dnevnih obveznostih, da bi razmišljal o tem. Večkrat sem že najavljal, in nimam pojma, kdaj bom to realiziral. Rad bi dokončal knjigo kratkih zgodbic, ki sem jo nekdaj pisal, in se včasih vrnem k temu, nato pa mine tudi po leto dni, ko nič ne napišem … Imam željo, da to izide iz nekih nostalgičnih vzrokov. Ideja je, da bi se ta zgodba, knjiga imenovala "Potucanja". Vsaka zgodba je v principu vezana na neko potovanje in na neko erotiko: torej Po-tucanje. Ko smo bili mulci, študenti, smo se dosti klatili po Evropi. In meni kot tudi moji ekipi se je dogajalo vse sorte. Imam ogromno teh zgodbic v glavi. Zato bi rad to zložil skupaj, ker mislim, da bi ljudje moje generacije kaj takega radi brali. Mislim, da bi tudi današnji mladini to nekaj pomenilo. Kot nekak pregled poznih 70. in zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja.
RockLine: Kaj je zate, v glasbenem smislu, nekaj, kar te najbolj pritegne, ko slišiš nekaj novega, pesem ali ploščo? Vem, da je to težko vprašanje …
Petar: Res je. V glasbenem smislu, praviš? Neverjetno veliko pozornosti dajem besedilom. Meni je besedilo izredno pomembno v popularni glasbi, če lahko tako rečem. V celotnem segmentu današnje scene. Študiral sem književnost, po poklicu sem novinar. Torej, pisana beseda mi je pomembna. Zares mi je važno, da poslušam besedilo. Večkrat sem že povedal, da sem se v šoli učil ruski jezik, angleško pa sem se naučil, ko sem poslušal rock 'n' roll, ker me je zanimalo o čem ti ljudje pojejo. Slovar in poslušanje plošč. Slovnično ne govorim prav dobro, ker sem samouk, ampak imam fond besed ob katerih so celo Angleži presenečeni kako poznam neke besede, ki niso ravno pretirano v uporabi – ravno zato, ker jih je nekdo uporabil v nekem verzu uporabil. Meni pa so ostale v spominu.
Sprašuješ, v glasbenem smislu. Jaz ti govorim o besedilu. Tudi neka mešanica besedila in glasbe mi je zelo pomembna. To se vseeno mora zliti tako kot je treba. Če me sprašuješ, kaj mi je najpomembnejše, čemu dajem prednost … To je težko reči. Zato, ker nekako ne morem opredelit glasbe. Ponovno se vračam k "njenem veličanstvu, pesmi". Če se me nekaj čustveno dotakne, je to pravo. A to so zares neulovljive stvari. Veš, ustvarjanje ni neka natančna veda, kjer bi poznal formulo itd.
Ko sem starejši, bolj mi paše mirnejša, mehkejša glasba. Ko se je pojavila Norah Jones sem užival v tem in uživam še dandanes. Bil sem popolnoma navdušen, ko sem izvedel, da je prodala 40 milijonov plošč po celem svetu. Tedaj sem ugotovil, da je veliko podobnih ušes, kot so moja. To so stvari, ki mi zelo prijajo.
RockLine: V Srbijo prihaja nekaj velikih skupin iz tujine, lani so bili denimo Toto. Ljudje jih težko pričakujejo? Po toliko letih, ko ni bilo ničesar?
Petar: V principu imajo vsa ta velika imena in zagotovo imena, ki so že dolgo na sceni, odličen odziv občinstva. Prav zato, ker zelo dolgo ali še nikoli niso igrali v Srbiji. Sedaj nas čakajo še Iron Maiden, poleti Red Hot Chili Peppers in že tradicionalni Exit. Ko vidiš 30 - 40 tisoč ljudi, ki poslušajo The Cult ali Pet Shop Boys …
Ko govorimo o krizi založništva ipd., je samo vprašanje sprememb tehnologije. Publika je ostala in celo bi rekel, da se veča. Še naprej so ljudje pri 50. letih, ki hodijo na koncerte ter nove in nove generacije mladih. Rock 'n' roll skupnost živi in obstaja. In seveda je še ena stvar – koncerta ne moreč "piratizirati". Greš ali ne greš. (smeh)
Seveda sem na te koncerte ponosen, ker smo imeli že čez glavo vožnje na koncerte v tujino, na primer v Budimpešto. To maltretiranje celo noč. In ko ti ni več do ničesar, greš na koncert, in že si utrujen od vsega … Zelo je lepo, ko se dogajajo koncerti v tvoji bližini. Po drugi strani pa je tudi zelo dobro, ker pride mladina iz cele regije. Tako iz Bosne, Hrvaške, Slovenije, Makedonije. Tu nekje spoznajo, kaj je resnica, ne to, kar so jim mediji sugerirali leta in leta. Civilizacijsko to veliko pomeni za današnjo mladino.
RockLine: Super! Hvala za intervju. V kratkem objavimo in sporočimo.
RockLine: Kakšna je na splošno situacija v Srbiji kar se glasbe tiče? Vemo, da je založništvo, diskografija v krizi, plošče se kopirajo z interneta, prodaja upada …
Petar: Mislim, da se zgodba odvija nekako podobno kot drugod po svetu. Naklade seveda padajo, otroci kupujejo i-pode ali vlečejo glasbo z interneta. Po drugi strani pa se zdi, kot da še nikoli ni bilo toliko skupin, bendov. Ogromno je novih imen, na žalost večina njih utone kot kakšen komet. Pridejo, naredijo eno ali dve plošči in izginejo ... Verjetno jih vplivi pod katerimi delajo, pripeljejo do tega da izgubijo energijo, voljo. Po drugi strani pa sem sam še naprej v nekih žirijah na tekmovanjih mladi bendov, itd. Neverjetno, kako so skoraj vse skupine uigrane. To je korak naprej. Korak nazaj pa je v tem, da je avtorsko zgodba strašno oslabela in so tako plitvi, da, ko jih poslušaš, takoj veš, katere skupine poslušajo, kaj vpliva nanje. Dogaja se, da poslušaš nastop nekega benda, kjer odigrajo pet ali šest skladb in od tega, razen da je dobro odigrano, ne ostane nič. Torej, obstaja velikanska kriza avtorstva skladb, oziroma pesmi. Kot pravi Vasko iz skupine Eva Braun: "Njeno veličanstvo, pesem". Pesem, skladba je zares ključni problem. In ko narediš nek povzetek, denimo, katere skladbe so obeležile leto 2006, so to dva ali trije naslovi in konec. In spet, z druge strani … Pred nekaj dnevi se je v Beogradu pojavila kompilacija, ki nosi naslov Mlada srbska scena (ali nekaj podobnega) - Jutro bo spremenilo vse. Na njej so bendi, ki so še neznani, neuveljavljeni in večina ni izdala še nobene plošče. Ampak tu je kakih štiri ali pet skladb v pravem, prvinskem pomenu besede. Ravno skupina Pionir 10 iz Subotice, ki so naredili eno najboljših skladb s te kompilacije, ima komad z naslovom "Da da da", v refrenu pa pojejo "jutro bo spremenilo vse". Izjemno zanimivo je to, da so Indexi pred mnogo leti imeli hit "Jutro bo spremenilo vse". In ko ciljaš na Indexe, je to že heavy. Skladba je izjemno fina, enostavna. Po principu, kot se je komade ustvarjalo nekoč. Dober refren, prijetna atmosfera, zelo enostavno. In pesem se je prebila z neverjetno hitrostjo.
RockLine: Kako se odzivata srbska politika in kultura na take enciklopedije in do ljudi, ki želijo zbrati neke informacije za zgodovino? Je tu kaj pomoči?
Petar: Jaz oblasti nikoli ničesar nisem prosil. Prosil sem jih samo eno stvar, da me ne ovirajo. Ko sem leta 2001 samostojno objavil izdajo "Yu rock enciklopedija", so Đinđićevi ljudje vodili Ministrstvo za kulturo in tedaj so sprejeli nek akt, da naj bi vsaka založba sprejela sklep, da so knjige oproščene davka. Jaz sem to naredil … Nato so na oblast prišli moji in rekli, da to nič ne velja, itd. Napisal sem, da je izdanih 3000 izvodov, kot je bilo res. Običajno se v Srbiji izdaja po 500 komadov. Oni so hoteli davek od tega… (smeh)
Nato, ko je bila v medijih zgodba okrog tega, je bil odgovor nekako tak: "Od kod Janjatoviću pravica, da objavi knjigo, ki jo imenuje enciklopedija … Ve se, kaj enciklopedije so. Tu je govora o neki vedi, in ne o popularni kulturi." Oseba, ki je vpisovala te izdaje je rekla, da če bi bile njene knjige obdavčene, bi to pomenilo, da je ona bogata … Torej, če bi napisal, da je bilo izdano 500 komadov, tega nihče sploh opazil ne bi. Nato sem si rekel ne, nič nisem od vas zahteval, nič prosil, samo ne ovirajte me. V zdajšnji situaciji, ker nič nisem hotel od države, me tudi sedaj ne ovira. Ko pa govorimo o kulturni politiki te države, one države nekdaj … Dovolj je primer, ko ti takoimenovana "narodnjaška vlada" (beri populistična) - Koštunica, Ilić in podobni so za t.i. srbsko novo leto organizirali brezplačni koncert za ljudstvo, na katerem so igrali Riblja čorba in Ceca. Če država stoji za Svetlano Ražnjatović, potem mi ni treba več razlagati.
RockLine: Je kdo poskušal napisati recimo Yu Jazz ali Yu pop enciklopedijo?
Petar: Ne da bi jaz to vedel. Moj prijatelj Zoran Marjanović, ki je fanatični diskofil že približno 40 let in ki je bil vmes zaposlen kot stevard, tako, da je imel priložnost prinesti plošče s celega sveta … On ima eno najboljših, najbolj detajlnih zbirk plošč, tako tujih kot jugoslovanskih. Že dolgo dela nekaj, kar bi se lahko imenovalo katalog. Ovitek plošče, vsi pomembni podatki vseh plošč, ki so kdajkoli izšle oziroma bile objavljene v Jugoslaviji. Ne vem, kdaj bo to zaključil, ker je to precej nehvaležno delo …
Okoli jazza – izšlo je nekaj knjig, ki so bolj esejističnega pristopa, a ni neke standardne, abecedno urejene enciklopedije.
RockLine: Kako je s prenovljeno "Enciklopedijo Yu rock glasbe"? Bo v prihodnosti mogoče le na internetu?
Petar: Pred približno 15. dnevi je izšla dopolnjena izdaja. A mislim, da zares ni več potrebe po tem, da se v petih letih pojavi v obliki knjige, ko pa je elektronska oziroma internetna oblika tako napredovala. Tako da mislim, da bom v enem trenutku, ko bo naklada pošla, to dopolnjeval "up-to-date" na internetu. In tu je še mali problem, saj v Srbiji še ni možnosti, da bi lahko od tega tudi živel.
RockLine: Kako dobivaš plošče iz drugih bivših republik Jugoslavije?
Petar: Tu imam, prvič - res dobro pozicijo, da sem predstavnik založbe Dallas Records za Srbijo, drugič - da imam zelo veliko prijateljev in kolegov, ki zbirajo in mi pošiljajo material, in tretjič - da zelo veliko potujem po prostorih bivše Jugoslavije. Tudi sam zbiram in pri tem nimam nobenih težav. Obstaja tudi nekaj – ravno sem pri Foxu (direktor založbe Dallas; op.a.) sedaj videl, da je na vinilu Front Rock prejšnje leto objavil nastope Pankrtov. Pa kako tega nisem vedel!?
RockLine: Boste spisali še kakšno knjigo?
Petar: Ne vem. Preveč sem v vsem, v nekih dnevnih obveznostih, da bi razmišljal o tem. Večkrat sem že najavljal, in nimam pojma, kdaj bom to realiziral. Rad bi dokončal knjigo kratkih zgodbic, ki sem jo nekdaj pisal, in se včasih vrnem k temu, nato pa mine tudi po leto dni, ko nič ne napišem … Imam željo, da to izide iz nekih nostalgičnih vzrokov. Ideja je, da bi se ta zgodba, knjiga imenovala "Potucanja". Vsaka zgodba je v principu vezana na neko potovanje in na neko erotiko: torej Po-tucanje. Ko smo bili mulci, študenti, smo se dosti klatili po Evropi. In meni kot tudi moji ekipi se je dogajalo vse sorte. Imam ogromno teh zgodbic v glavi. Zato bi rad to zložil skupaj, ker mislim, da bi ljudje moje generacije kaj takega radi brali. Mislim, da bi tudi današnji mladini to nekaj pomenilo. Kot nekak pregled poznih 70. in zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja.
RockLine: Kaj je zate, v glasbenem smislu, nekaj, kar te najbolj pritegne, ko slišiš nekaj novega, pesem ali ploščo? Vem, da je to težko vprašanje …
Petar: Res je. V glasbenem smislu, praviš? Neverjetno veliko pozornosti dajem besedilom. Meni je besedilo izredno pomembno v popularni glasbi, če lahko tako rečem. V celotnem segmentu današnje scene. Študiral sem književnost, po poklicu sem novinar. Torej, pisana beseda mi je pomembna. Zares mi je važno, da poslušam besedilo. Večkrat sem že povedal, da sem se v šoli učil ruski jezik, angleško pa sem se naučil, ko sem poslušal rock 'n' roll, ker me je zanimalo o čem ti ljudje pojejo. Slovar in poslušanje plošč. Slovnično ne govorim prav dobro, ker sem samouk, ampak imam fond besed ob katerih so celo Angleži presenečeni kako poznam neke besede, ki niso ravno pretirano v uporabi – ravno zato, ker jih je nekdo uporabil v nekem verzu uporabil. Meni pa so ostale v spominu.
Sprašuješ, v glasbenem smislu. Jaz ti govorim o besedilu. Tudi neka mešanica besedila in glasbe mi je zelo pomembna. To se vseeno mora zliti tako kot je treba. Če me sprašuješ, kaj mi je najpomembnejše, čemu dajem prednost … To je težko reči. Zato, ker nekako ne morem opredelit glasbe. Ponovno se vračam k "njenem veličanstvu, pesmi". Če se me nekaj čustveno dotakne, je to pravo. A to so zares neulovljive stvari. Veš, ustvarjanje ni neka natančna veda, kjer bi poznal formulo itd.
Ko sem starejši, bolj mi paše mirnejša, mehkejša glasba. Ko se je pojavila Norah Jones sem užival v tem in uživam še dandanes. Bil sem popolnoma navdušen, ko sem izvedel, da je prodala 40 milijonov plošč po celem svetu. Tedaj sem ugotovil, da je veliko podobnih ušes, kot so moja. To so stvari, ki mi zelo prijajo.
RockLine: V Srbijo prihaja nekaj velikih skupin iz tujine, lani so bili denimo Toto. Ljudje jih težko pričakujejo? Po toliko letih, ko ni bilo ničesar?
Petar: V principu imajo vsa ta velika imena in zagotovo imena, ki so že dolgo na sceni, odličen odziv občinstva. Prav zato, ker zelo dolgo ali še nikoli niso igrali v Srbiji. Sedaj nas čakajo še Iron Maiden, poleti Red Hot Chili Peppers in že tradicionalni Exit. Ko vidiš 30 - 40 tisoč ljudi, ki poslušajo The Cult ali Pet Shop Boys …
Ko govorimo o krizi založništva ipd., je samo vprašanje sprememb tehnologije. Publika je ostala in celo bi rekel, da se veča. Še naprej so ljudje pri 50. letih, ki hodijo na koncerte ter nove in nove generacije mladih. Rock 'n' roll skupnost živi in obstaja. In seveda je še ena stvar – koncerta ne moreč "piratizirati". Greš ali ne greš. (smeh)
Seveda sem na te koncerte ponosen, ker smo imeli že čez glavo vožnje na koncerte v tujino, na primer v Budimpešto. To maltretiranje celo noč. In ko ti ni več do ničesar, greš na koncert, in že si utrujen od vsega … Zelo je lepo, ko se dogajajo koncerti v tvoji bližini. Po drugi strani pa je tudi zelo dobro, ker pride mladina iz cele regije. Tako iz Bosne, Hrvaške, Slovenije, Makedonije. Tu nekje spoznajo, kaj je resnica, ne to, kar so jim mediji sugerirali leta in leta. Civilizacijsko to veliko pomeni za današnjo mladino.
RockLine: Super! Hvala za intervju. V kratkem objavimo in sporočimo.
na vrh