Brit pop in brit rock – otoška glasbena fenomena – predstavljata definicijski okvir svetovne glasbene scene že več desetletij, zadnje veliko glasbeno obleganje medijev pa je bilo moč zaznati še pred dobrimi nekaj leti. Desant na množice nič hudega slutečih konzumentov MTV-jevske ponudbe je bil lani, denimo, v znamenju britanskih skupin kot so Franz Ferdinand, iz povsem istega razloga pa so del vsesplošnega glasbenega fenomena postali tudi mladci iz zasedbe Kaiser Chiefs. Cesarjevi poglavarji. Šefi. Pred dobrimi tremi meseci so jih sosedje Hrvati gostili v neposredni soseščini, septembra pa so organizatorji seme popolne zabave ter muzikaličnega odklopa, seveda bolj konvencionalno zvenečega, selili tudi na avstrijske festivalske odre. Ne izumljajo že izumljenega, a postrežejo s svojevrstno energijo ter spevnim asortimanom ušesu všečnih melodij, ki si jih, nekateri tudi nehote, začnete požvižgovati že par trenutkov po prvem poslušanju. Kaj je del njihove magije? Katere so barve, v katere verjamejo do svoje obisti? Kdo za vraga sploh so? To so bila vprašanja, s katerimi smo se odpravili na pot v Zagreb, kjer so nastopili v družbi velikih, a za nekatere že rahlo pozabljenih Placebo ter Queens Of The Stone Age na zagrebškem Radar Festivalu. Sogovornik ima zanimiv vzdevek – Kikiriki (Peanut) – že po nekaj trenutkih pa je postalo jasno, da je gospod z rahlo razredčenimi lasmi, ki jih skriva pod skoraj nepogrešljivo beretko dejansko zelo odprt in ne tako zvezdniško introvertiran, kot smo se sprva bali.
RockLine: Precejšnje presenečenje je bila najava vašega nastopa v Zagrebu. Kaj dejansko pričakujete od tukajšnjega nastopa?
Peanut: Pričakovanja? Hrvaška je zvenela kot mamljiva ponudba, glede na dejstvo, da tu še nismo nastopili, pa sklepam, da bomo na nastopu res uživali. Menim, da bo vzdušje izvrstno. Tukajšnjih prostorov še nismo dovolj obredli. Sicer smo včeraj nastopili v Srbiji in oboževalci so se tam izkazali za več kot nadpovprečne. To nam dokazuje to, da kot skupina Kaiser Chiefs še nismo dejansko dosegli vsega ter je dejansko čas za okupacijo novih dežel. V duhu imperialne širitve. (smeh)
RockLine: Lani ste, med kopico ostalih nagrad, prejeli tudi nagrado Brit Award za najboljšo koncertno zasedbo.
Peanut: Tako je.
RockLine: Pa vseeno: sleherni glasbenik ima svoje koncertne preference. Kateri koncerti so tisti, ki vas najbolj privlačijo? Klubski ali festivalsko masivni?
Peanut: Mislim, da medaljo za osvojitev našega srca dobijo slednji, veliki koncerti, saj, ko ti uspe podžgati večtisočglavo množico je ekstaza enkratna in lahko le obstaneš na mestu ter s povešenimi čeljustmi dihaš zrak prepojen s fascinacijo. Klubski nastopi so prav tako enkratni, a nekoliko manj, saj imaš kot glasbenik res intimen stik z množico, ki je le lučaj stran od odra. Zvok je tudi lažje prikrojiti in občutek je ravno tako fenomenalen. Zaradi intime in energije gre srebrna medalja klubskim nastopom. Veliki nastopi izgledajo na malih ekranih bolj "našponano". Do zdaj smo se na velikih odrih kar dobro znašli. Ko pridemo na oder, se tam nikoli ne počutimo izgubljeno, neudobno, tesnobno ali kakorkoli drugače, kar bi lahko označevali z negativnim predznakom. Oder vedno otipamo ter nanj zlijemo vso našo prezenco. Pri velikih nastopih to ni težko narediti, saj so si tovrstni odri ter mase podobni in je nemogoče, zaradi specifičnosti majhnega klavstrofobičnega prostora, zapasti v čudna stanja.
RockLine: Srčika vašega nastopa je promocija novega albuma Yours Truly…Angry Mob. Kaj je bil povod za album. Je za njim kakršnakoli rdeča nit ali zgodba, ki bi gradila neko konceptualno celoto?
Peanut: Your Truly…Angry Mob dejansko zveni kot konceptualni album, a v svojem bistvu ni konceptualna celota. Nekatere skladbe se sicer navezujejo ena na drugo, a gre bolj za stvar Nickovega (pevčevega) navdiha, ko je prišel na dan z naslovom. Zvenelo je super – kot naslov kakšne skladbe skupine The Smiths. Yours Truly zveni kot pisno naslavljanje drhali, množice. Meni to kaže le to, da je album enkratno delo in kot komplementarna celota združuje single iz lanskega leta in letos. Gre za simultano izmenjevanje sokov ter za to, da vam naslavljamo album, ki ga temu primerno berete, poslušate in doživljate. Gre za stvar trenutka, ki lahko traja. Nick je sprva mislil s tem naslovom nasloviti pesem Angry Mob, a je zvenelo ime bolj kot naslov albuma in pesem je ostala le pri zadnjem delu imena – Angry Mob. Gre za provokacijo, saj ljudje ne vedo ali nagovarjaš njih z imenom besne množice ali s tem deklariraš sebe. Stvar je v tem, da mi nismo besna množica.
RockLine: Sam se nagibam k temu, da bi bila še bolj privlačna besna množica kot politični aparatus, politični statement. Svetovne razmere ne morejo botrovati popolnemu lagodju. Kako vi kot umetniki reagirate na vsakodnevna poročanja o teh resnično bizarnih in grotesknih podobah razpada svetovnih vrednot?
Peanut: Vsakodnevne situacije so definitivno lahko vir navdiha. Mi smo bolj nepolitični ali pa je tako le na prvi pogled, saj kronistično obdelujemo to, kar vidimo na cesti, kar nam nekdo pove v telefonskem pogovoru. Političnost ni naša branža, saj nismo skupina, ki bi nagovarjala volilce ter zaukazovala kako bi določene stvari na svetu lahko popravili ter kazali s prstom tisto, kar bi bilo potrebno popravljati. Izkazujemo le to, kar smo dejansko doživeli ter kaj smo zmožni videti. Ne podajamo preveč svojega mnenja ali naših rešitev, saj se zavedamo, da bi bilo to prekleto dvorezen meč in sredstvo krute manipulacije, ki pa lahko zdela tudi nas same. Mi imamo svoja stališča in razmišljanja. Smo za svobodo. Naj vsakdo izdela svoje lastno mnenje. Ne bi želel sobivati v skupini, ki bi postala prekomerno politična. Skupine ne bi smele imeti političnega predznaka…
RockLine: Prav zato, ker se razmere spreminjajo ter ti to lahko ovira polni pretok izraznosti.
Peanut: Del tega nasprotovanja, ki sem ga nakazal prej, je tudi to.
RockLine: Mediji radi vlečejo paralele ter podobnosti med tem, kar počnejo skupine Franz Ferdinand ter podobne skupine ter vami. Kako se počutite, da vas primerjajo z vašimi sorojaki ter vas vmeščajo v celotno gibanje, v celotno maso brit-pop ali brit-rock bendov, ko pa se navdihujete nad popom 70-ih ter rockom...
Peanut: Menim, da je krivično, da mediji krnijo sceno z nekim predalčkanjem ter tlačenjem vseh skupin v isto malho. Vseeno smo bili na udaru zaradi tega, ker smo naredili skladbe, kot so 'Oh My God' in 'Modern Ways' v letu 2003, ko so bili Franz Ferdinand v polnem zamahu. Gre bolj za stvar naključja, a je lepo, da nas smatrate za del novega vala brit-popa in brit-rocka. Lepo je videti, da je naš Otok uspel stvariti spet nabor dobrih skupin, po vseh letih glasbenega ekskurza v razvodenele sfere. Pred petimi ali šestimi leti so bili britanski bendi bolj mlahavi ter šibki in na svetovnem trgu so prevladovali ameriški glasovi. Takrat je svet padel na kolena pred skupinami kot so The Strokes. Gre za naravni tok dogajanja. Sedaj se je tehtnica prevesila na britansko stran, ker so se doma pokazale skupine kot smo mi. Pink Floyd in podobne velike, glamurozne pripovedniške skupine. To je v srži Britanije in to je to, kar nam veje po krvi ter nam godi. Pomemben je dober notranji ritem glasbe ter ugodje, ki se sprošča ob poslušanju. Super je videti vrnitev k koreninam tega, kar bi glasba morala biti ter kjer je glasba že nekoč bila. Vrednote so tisti magnet, k kateremu se vse, slej kot prej, vrne.
RockLine: Pa je bilo tako na začetkih skupine? Kako se je zgodba dejansko začela? Po nekaterih pričevanjih vlečete zametke že v letu 1997. Takrat ste bili Kaiser Chiefs in nato ste ime spremenili, nato pa se je ime, v tretje, vrnilo k prvotnemu imenu.
Peanut: Kaiser Chiefs, kot smo danes, so se rodili v sredini 2003. pred tem smo bili včlenjeni v malo morje drugih zasedb. Imena Kaiser Chiefs pred tem ni bilo. Sicer se med seboj poznamo res že dolgo časa. Vsaj 10 let. Mislim, da je celo več časa preteklo od prvega snidenja… Osemnajst let… Peterica, ki predstavlja današnjo zasedbo in se ni menjala od tistega usodnega dne, se je našla poleti leta 2000.
RockLine: Odprle so se duri v svet s tem, da ste naredili enkratne albume, ki so dobili temu primerne enkratne odzive. Kam lahko zaidete kot Kaiser Chiefs v prihodnosti?
Peanut: Gre za evolucijski izziv (smeh). Želimo se razvijati kot glasbena celota. Ne želimo ostati v spominu po le parih hitih, kot je denimo 'Ruby'. Ne želimo ostati v spominu le zaradi zadnjega albuma, saj želimo narediti nekaj novega. Pot definira naslednje korake in ti se spreminjajo glasbeno ter kako sami sebe soočamo s tem, kje smo kot skupina. The Clash so, denimo, pognali svoje korenine v času razcveta punka in tudi sami prisegali na barve punka. Končni rezultat, do katerega so na koncu prišli, ni bilo moč niti v trohici videti na samem začetku. In to je smer, po kateri bi želeli hoditi tudi sami, saj gre za to, da moraš poslušati vse albume, da dejansko vidiš kaj se je dogajalo in na koncu zgodilo. Če pogledaš skupine kot so Budy Holy ter želiš s tem tekmovati… Ohhh… Ali pa Radiohead. Rezultat je isti. To so elementi, ob katerih smo rasli. Izgraditi smo morali svoj izraz. In ta ni jeklena maskima, ki je ne bi mogli spreminjati ter prikrojiti izzivom prihodnosti.
RockLine: in kakšni so ti kratkoročno in dolgoročno?
Peanut: Kratkoročno: obresti nameravamo malo morje festivalov to poletje. Vse do sredine septembra je seznam tovrstnih obveznosti kilometrski. Sledijo evropska, severnoameriška ter domača, britanska turneja. Dolgoročno: naslednje leto planiramo odhod v južno Ameriko. Nato kratek premor ter dokončanje novega albuma. In ravno tega tretjega albuma se neučakano veselim, saj ne vem kam nas bo popeljal. Kako daleč lahko siliš, ne da bi izgubil občudovalcev ter ne da bi postal celoten koncept Kaiser Chiefs čuden. Tega se veselim – preizkusiti nove pristope ter čakati na rezultate.
RockLine: Sedaj pa zadnje dejanje – dajem ti priložnost nagovoriti bralce v Sloveniji.
Peanut: Lep pozdrav vsem fanom skupine Kaiser Chiefs ter bralcem RockLinea v Sloveniji. Moje ime je Peanut in sem zelo srečen, da sem prišel vsaj v vašo neposredno soseščino na Hrvaškem. Nameravam vas kmalu obiskati ter vam zaigrati hite z obeh dosedanjih albumov. Pazite nase in kmalu se vidimo!
RockLine: Precejšnje presenečenje je bila najava vašega nastopa v Zagrebu. Kaj dejansko pričakujete od tukajšnjega nastopa?
Peanut: Pričakovanja? Hrvaška je zvenela kot mamljiva ponudba, glede na dejstvo, da tu še nismo nastopili, pa sklepam, da bomo na nastopu res uživali. Menim, da bo vzdušje izvrstno. Tukajšnjih prostorov še nismo dovolj obredli. Sicer smo včeraj nastopili v Srbiji in oboževalci so se tam izkazali za več kot nadpovprečne. To nam dokazuje to, da kot skupina Kaiser Chiefs še nismo dejansko dosegli vsega ter je dejansko čas za okupacijo novih dežel. V duhu imperialne širitve. (smeh)
RockLine: Lani ste, med kopico ostalih nagrad, prejeli tudi nagrado Brit Award za najboljšo koncertno zasedbo.
Peanut: Tako je.
RockLine: Pa vseeno: sleherni glasbenik ima svoje koncertne preference. Kateri koncerti so tisti, ki vas najbolj privlačijo? Klubski ali festivalsko masivni?
Peanut: Mislim, da medaljo za osvojitev našega srca dobijo slednji, veliki koncerti, saj, ko ti uspe podžgati večtisočglavo množico je ekstaza enkratna in lahko le obstaneš na mestu ter s povešenimi čeljustmi dihaš zrak prepojen s fascinacijo. Klubski nastopi so prav tako enkratni, a nekoliko manj, saj imaš kot glasbenik res intimen stik z množico, ki je le lučaj stran od odra. Zvok je tudi lažje prikrojiti in občutek je ravno tako fenomenalen. Zaradi intime in energije gre srebrna medalja klubskim nastopom. Veliki nastopi izgledajo na malih ekranih bolj "našponano". Do zdaj smo se na velikih odrih kar dobro znašli. Ko pridemo na oder, se tam nikoli ne počutimo izgubljeno, neudobno, tesnobno ali kakorkoli drugače, kar bi lahko označevali z negativnim predznakom. Oder vedno otipamo ter nanj zlijemo vso našo prezenco. Pri velikih nastopih to ni težko narediti, saj so si tovrstni odri ter mase podobni in je nemogoče, zaradi specifičnosti majhnega klavstrofobičnega prostora, zapasti v čudna stanja.
RockLine: Srčika vašega nastopa je promocija novega albuma Yours Truly…Angry Mob. Kaj je bil povod za album. Je za njim kakršnakoli rdeča nit ali zgodba, ki bi gradila neko konceptualno celoto?
Peanut: Your Truly…Angry Mob dejansko zveni kot konceptualni album, a v svojem bistvu ni konceptualna celota. Nekatere skladbe se sicer navezujejo ena na drugo, a gre bolj za stvar Nickovega (pevčevega) navdiha, ko je prišel na dan z naslovom. Zvenelo je super – kot naslov kakšne skladbe skupine The Smiths. Yours Truly zveni kot pisno naslavljanje drhali, množice. Meni to kaže le to, da je album enkratno delo in kot komplementarna celota združuje single iz lanskega leta in letos. Gre za simultano izmenjevanje sokov ter za to, da vam naslavljamo album, ki ga temu primerno berete, poslušate in doživljate. Gre za stvar trenutka, ki lahko traja. Nick je sprva mislil s tem naslovom nasloviti pesem Angry Mob, a je zvenelo ime bolj kot naslov albuma in pesem je ostala le pri zadnjem delu imena – Angry Mob. Gre za provokacijo, saj ljudje ne vedo ali nagovarjaš njih z imenom besne množice ali s tem deklariraš sebe. Stvar je v tem, da mi nismo besna množica.
RockLine: Sam se nagibam k temu, da bi bila še bolj privlačna besna množica kot politični aparatus, politični statement. Svetovne razmere ne morejo botrovati popolnemu lagodju. Kako vi kot umetniki reagirate na vsakodnevna poročanja o teh resnično bizarnih in grotesknih podobah razpada svetovnih vrednot?
Peanut: Vsakodnevne situacije so definitivno lahko vir navdiha. Mi smo bolj nepolitični ali pa je tako le na prvi pogled, saj kronistično obdelujemo to, kar vidimo na cesti, kar nam nekdo pove v telefonskem pogovoru. Političnost ni naša branža, saj nismo skupina, ki bi nagovarjala volilce ter zaukazovala kako bi določene stvari na svetu lahko popravili ter kazali s prstom tisto, kar bi bilo potrebno popravljati. Izkazujemo le to, kar smo dejansko doživeli ter kaj smo zmožni videti. Ne podajamo preveč svojega mnenja ali naših rešitev, saj se zavedamo, da bi bilo to prekleto dvorezen meč in sredstvo krute manipulacije, ki pa lahko zdela tudi nas same. Mi imamo svoja stališča in razmišljanja. Smo za svobodo. Naj vsakdo izdela svoje lastno mnenje. Ne bi želel sobivati v skupini, ki bi postala prekomerno politična. Skupine ne bi smele imeti političnega predznaka…
RockLine: Prav zato, ker se razmere spreminjajo ter ti to lahko ovira polni pretok izraznosti.
Peanut: Del tega nasprotovanja, ki sem ga nakazal prej, je tudi to.
RockLine: Mediji radi vlečejo paralele ter podobnosti med tem, kar počnejo skupine Franz Ferdinand ter podobne skupine ter vami. Kako se počutite, da vas primerjajo z vašimi sorojaki ter vas vmeščajo v celotno gibanje, v celotno maso brit-pop ali brit-rock bendov, ko pa se navdihujete nad popom 70-ih ter rockom...
Peanut: Menim, da je krivično, da mediji krnijo sceno z nekim predalčkanjem ter tlačenjem vseh skupin v isto malho. Vseeno smo bili na udaru zaradi tega, ker smo naredili skladbe, kot so 'Oh My God' in 'Modern Ways' v letu 2003, ko so bili Franz Ferdinand v polnem zamahu. Gre bolj za stvar naključja, a je lepo, da nas smatrate za del novega vala brit-popa in brit-rocka. Lepo je videti, da je naš Otok uspel stvariti spet nabor dobrih skupin, po vseh letih glasbenega ekskurza v razvodenele sfere. Pred petimi ali šestimi leti so bili britanski bendi bolj mlahavi ter šibki in na svetovnem trgu so prevladovali ameriški glasovi. Takrat je svet padel na kolena pred skupinami kot so The Strokes. Gre za naravni tok dogajanja. Sedaj se je tehtnica prevesila na britansko stran, ker so se doma pokazale skupine kot smo mi. Pink Floyd in podobne velike, glamurozne pripovedniške skupine. To je v srži Britanije in to je to, kar nam veje po krvi ter nam godi. Pomemben je dober notranji ritem glasbe ter ugodje, ki se sprošča ob poslušanju. Super je videti vrnitev k koreninam tega, kar bi glasba morala biti ter kjer je glasba že nekoč bila. Vrednote so tisti magnet, k kateremu se vse, slej kot prej, vrne.
RockLine: Pa je bilo tako na začetkih skupine? Kako se je zgodba dejansko začela? Po nekaterih pričevanjih vlečete zametke že v letu 1997. Takrat ste bili Kaiser Chiefs in nato ste ime spremenili, nato pa se je ime, v tretje, vrnilo k prvotnemu imenu.
Peanut: Kaiser Chiefs, kot smo danes, so se rodili v sredini 2003. pred tem smo bili včlenjeni v malo morje drugih zasedb. Imena Kaiser Chiefs pred tem ni bilo. Sicer se med seboj poznamo res že dolgo časa. Vsaj 10 let. Mislim, da je celo več časa preteklo od prvega snidenja… Osemnajst let… Peterica, ki predstavlja današnjo zasedbo in se ni menjala od tistega usodnega dne, se je našla poleti leta 2000.
RockLine: Odprle so se duri v svet s tem, da ste naredili enkratne albume, ki so dobili temu primerne enkratne odzive. Kam lahko zaidete kot Kaiser Chiefs v prihodnosti?
Peanut: Gre za evolucijski izziv (smeh). Želimo se razvijati kot glasbena celota. Ne želimo ostati v spominu po le parih hitih, kot je denimo 'Ruby'. Ne želimo ostati v spominu le zaradi zadnjega albuma, saj želimo narediti nekaj novega. Pot definira naslednje korake in ti se spreminjajo glasbeno ter kako sami sebe soočamo s tem, kje smo kot skupina. The Clash so, denimo, pognali svoje korenine v času razcveta punka in tudi sami prisegali na barve punka. Končni rezultat, do katerega so na koncu prišli, ni bilo moč niti v trohici videti na samem začetku. In to je smer, po kateri bi želeli hoditi tudi sami, saj gre za to, da moraš poslušati vse albume, da dejansko vidiš kaj se je dogajalo in na koncu zgodilo. Če pogledaš skupine kot so Budy Holy ter želiš s tem tekmovati… Ohhh… Ali pa Radiohead. Rezultat je isti. To so elementi, ob katerih smo rasli. Izgraditi smo morali svoj izraz. In ta ni jeklena maskima, ki je ne bi mogli spreminjati ter prikrojiti izzivom prihodnosti.
RockLine: in kakšni so ti kratkoročno in dolgoročno?
Peanut: Kratkoročno: obresti nameravamo malo morje festivalov to poletje. Vse do sredine septembra je seznam tovrstnih obveznosti kilometrski. Sledijo evropska, severnoameriška ter domača, britanska turneja. Dolgoročno: naslednje leto planiramo odhod v južno Ameriko. Nato kratek premor ter dokončanje novega albuma. In ravno tega tretjega albuma se neučakano veselim, saj ne vem kam nas bo popeljal. Kako daleč lahko siliš, ne da bi izgubil občudovalcev ter ne da bi postal celoten koncept Kaiser Chiefs čuden. Tega se veselim – preizkusiti nove pristope ter čakati na rezultate.
RockLine: Sedaj pa zadnje dejanje – dajem ti priložnost nagovoriti bralce v Sloveniji.
Peanut: Lep pozdrav vsem fanom skupine Kaiser Chiefs ter bralcem RockLinea v Sloveniji. Moje ime je Peanut in sem zelo srečen, da sem prišel vsaj v vašo neposredno soseščino na Hrvaškem. Nameravam vas kmalu obiskati ter vam zaigrati hite z obeh dosedanjih albumov. Pazite nase in kmalu se vidimo!
na vrh