Čikaški death/doom metalci Novembers Doom, ki spadajo med začetnike ameriške death/doom metal scene (prvotno še pod imenom Laceration) so pravkar objavili izdajo nove plošče Bled White. O njenem nastanku smo se z Američani pogovarjali direktno po zaključku njihovega koncert na lanskem Brutal Assault festivalu. Takrat je edini še originalni član, vokalist Paul Kuhr, ponudil enega prvih vpogledov v nastanek albuma, ki izide letošnjega julija, dotaknili pa smo se tudi preteklih albumov in še marsičesa. Svoje so dodali tudi ostali člani s kitaristom Larryjem Robertsom na čelu, ki je poleg Paula v skupini najdlje delujoči član. Za začetek pa še Paulov nasvet bendom kako preživeti vroče festivalske nastope.
RockLine: Zdravo fantje, kako vam uspeva odigrati tako prepričljiv koncert v taki vročini?
Paul: Težko je, na odprtih odrih je nekoliko lažje, saj ti včasih uspe celo ujeti kakšno sapico. Sicer pa ti ne preostane drugega kot da potrpiš, piješ veliko vode in poješ kakšno banano. Pomaga hrana z veliko kalija, ki preprečuje krče. Vsekakor pa je tak koncert nekaj na kar se moraš dobro pripraviti, pomembno je, da ostaneš hidriran, sploh meni se ne sme zgoditi, da imamo usta suha. To je ves čudež, včasih je res težko, a nič mi ne škodi če izgubim kakšen kilogram (smeh).
RockLine: Pred nekaj časa ste izdali album Aphotic, kako zdaj, ko je minilo nekaj časa gledate nanj?
Paul: Še vedno mislim, da je verjetno naš najboljši izdelek do sedaj, vsekakor pa med prvima dvema, tremi. Do pisanja materiala zanj smo pristopili nekoliko drugače kot poprej in mislim, da sej to zares dobro obneslo. Naš cilj je bil takrat poskusiti nekaj drugačnega, saj smo se ustvarjanja predhodnega albuma Into Night's Requiem Infernal pristopili enako kot do starejših le nekoliko bolj spoliran je bil. Sicer menim, da je dobra plošča, a lahko bi dosegli še več. Pri Aphotic pa smo se res močno gnali do tega, da stvar zveni drugače. Rezultat nam je bil tako všeč, da tudi material za novi album, ki trenutno nastaja, zveni še korak dlje v to smer, saj je znova nekaj povsem drugačnega. Upam, da bomo z novo ploščo ljudi spet uspeli presenetiti.
RockLine: Kot si rekel ste že začeli s pisanjem novega albuma, pa je tudi terminsko še definiran napredek?
Paul: Trenutno smo nekje na 85% kar se tiče pisanja materiala, ciljamo na to, da se novembra ali decembra odpravimo v studio in album izdamo v prvih mesecih leta 2014. Imamo res veliko močnega materiala in zelo smo zadovoljni s smerjo, ki jo kaže.
RockLine: Boste znova sodelovali z Danom Swanom, s katerim sodelujete že več let?
Paul: Najverjetneje, saj z njim sodelujemo že od leta 2005 in zakaj bi popravljali nekaj, kar tega ne potrebuje. Dan res dobro razume, kaj želimo doseči kar se tiče zvoka. Običajno delujemo tako, da Danu pošljemo grobe posnetke, ki jih posnamemo z naših inženirjem v Wisconsinu in ponavadi je že njegov prvi miks zelo blizu tistemu, kar hočemo. Popravki so nato minimalni, saj Dan točno ve kaj potrebujemo. Dogovor sicer še ni dokončen, a zelo verjetno je, da bomo sodelovali tudi na novi plošči, ker smo z njim izjemno zadovoljni.
RockLine: Si morda že slišal njegov novi projekt Witherscape?
Paul: Če sem ga slišal (smeh)? Sem čisto pri koritu (smeh). Napisal sem namreč vsa besedila, gostujem pa tudi pri dveh komadih. Slišal sem ga torej več kot leto dni pred tabo (smeh). Slišal sem namreč že demo posnetke, a sem moral o tem molčati.
RockLine: Tole je res prišlo izza vogala, sam nisem mislil, da bo Dan še kdaj snemal lastno glasbo.
Paul: Ja, res je predstavljaj si kako težko je bilo šele meni, ki sem vedel vse, a nisem smel nikomur o tem povedati niti besede. Pisanje tega albuma je bil res dolgotrajno, a rezultat je fantastičen. Z Danom sva se večkrat pogovarjala in lahko rečem… ne morem sicer govoriti zanj… a gotovo je, da bo v prihodnje med nama še več sodelovanja.
RockLine: Novembers Doom ste se iz plošče v ploščo razvijali in nadgrajevali svoj zvok. Bi rekel, da je bila to zavesta odločitev ali naravna evolucija?
Paul: Malo obojega. Mislim, da je moramo kot glasbeniki vedno rasti in stremeti k razvoju. Malo je takih bendov, ki jim ena stvar uspe zares dobro in lahko pri njej vztrajajo. Vsak od nas pa ima ogromno različnih glasbenih okusov, radi eksperimentiramo in se igramo z novimi idejami. Nekako logično je, da se ženemo k temu, da naredimo nekaj novega in boljšega. Pri tem kot bend zelo dobro delujemo, saj drug drugega k temu uspešno spodbujamo.
RockLine: Če se ne motim ste material za Aphotic spisali nekoliko drugače kot predhodne albume, saj ste ga pisali skupaj.
Paul: Res je šlo za tesnejše sodelovanje kot v preteklosti.
Larry: Tako je kot je rekel Paul, element sodelovanje je bil pri nastajanju te plošč mnogo močnejši, vsak je prispeval svoje. Razen basist. Njegovega prispevka nočemo nikoli (smeh). Mislim, da je za ta koncert vadil dvakrat.
Vito: Ja, v torek in četrtek (smeh).
Larry: Torej, kot sem rekel, basisti ne štejejo. A resno, tudi novi album nastaja na podoben način, saj material nastaja skupno v vadbenem prostoru in ne individualno. Ustvarjanje na tak način nam očitno dobro leži.
RockLine: Kako pa izgleda nastajanje samih komadov, se gradnja začne pri rifu?
Larry: Ja, tako nekako. Osnovne ideje se po navadi domisliva z Vitom, lahko je to rif ali osnovna zamisel celotnega komada, nato jo predstaviva ostalim, ki jo najprej dopolnijo z bobni. Besedila običajno sledijo povsem pri koncu, a Paul že od samega začetka posluša kaj nastaja in svoje ideje razvija že prej. Velik del so vedno vokali pa čeprav sledijo pri koncu.
RockLine: Torej glasba nekako nastane prva, nato pa sledi celotna tematika albuma?
Paul: Tokrat je drugače, saj v glavi že imam razdelano tematiko in naslov plošče, tudi s Travisom Smithom sem že govoril o izdelavi naslovnico. Imam tudi že kup besedil, ki pa še niso povezana z glasbo, združili jih bomo, ko se bo pisanje glasbe bližalo koncu. Ko dobiš občutek za glasbo in kako deluje je lažje nanjo prenesti še besedila, ki nato delujejo bolje. Se pa bližamo koncu, okostje albuma je že zgrajeno, dodajamo mu še vse tisto kar mora album imeti.
RockLine: Večina vaših albumov ima lastno tematiko, Aphotic se ukvarja s temo, Into Night's Requiem Infernal pa na primer z religijo. Bo imel tudi novi album skupno tematiko na podoben način?
Paul: Ja, ne morem pa še povedati kakšna bo.
RockLine: Vsaj ena plošča iz vaše diskografije pa v tem smislu izstopa, The Knowing ima namreč izdelan koncept ne le povezovalne tematike.
Paul: Ja, The Knowing povezuje fiktivni koncept, ki je nekako sprožila mojo »obsedenost« s tematskimi albumi, nikoli več pa si ne želim narediti konceptualne plošče. Album Witherscape je namreč prav tako konceptualen in spisati nekaj takšnega je res težko. Konceptualni album ne maram zaradi tega ker zgodba narekuje potek glasbe, zato ta ne teče vedno tako kot bi mogla. To je največja težav, ki sem jo imel z The Knowing. Pri konceptualnih albumih morajo besedila in glasba potekati v natančno določenem zaporedju, če premakneš prve ali drugo lahko potek povsem uničiš. Zato so mi ljubši tematski albumi pri katerih lahko besedila in glasbo med seboj še vedno menjaš. Vse od The Knowing, ki je imel fiktivno zgodbo se raje ukvarjam z osebnimi zgodbami, ki so mi bližje in name pravzaprav delujejo terapevtsko.
RockLine: Verjetno je bil album The Novella Reservoir zate še posebej terapevtski, saj je njegova tema voda, ki je že sama po sebi očiščevalna.
Paul: Pravzaprav so mi vsi po vrsti pomagali in z novo ploščo ni nič drugače. Trenutno se mi življenju dogaja ogromno stvari, zato bo album še posebej zanimiv.
RockLine: Bend je tekom delovanja zamenjal kar nekaj članov…
Paul: Kaj!? (smeh)
Garry: Bedak si (smeh)
RockLine: … (smeh) so takšne menjave težke zate in za nove člane?
Paul: Ja, še posebej za nove člane (zloben smeh).
Larry: Včasih je res težko najti nove ljudi za bend, saj morajo biti na pravem nivoju tako osebno kot glasbeno.
Paul: Imeti moraš debelo kožo, ne smeš biti hitro užaljen. Mislim, da smo trenutno… vsaj za novi album… precej trdni.
Larry: Težko je tudi zaradi tega, ker žanrsko nismo osredotočeni le na en, specifičen žanr.
Paul: Ja, ne smeš biti ozkogled, saj imamo na primer Lazarus Regret, ki je popolnoma death metalski komad, na drugi strani pa na primer Twilight Innocence, ki je nekaj povsem drugačnega. Najti moramo glasbenike, ki so sposobni obojega. Zato z Larryjevm ves časa govoriva o spremembah, na primer kaj bomo naredili z Garryjem (smeh).
RockLine: Pred časom si izdal knjigo (The Wayfaring Chronicles op.a.) v kateri si razložil pomene besedil, ki so pravzaprav zelo osebna, introspektivna. Je bilo to zate težko?
Paul: Ja, pravzaprav res. Težko je razkriti podatke, ki so tako osebni in občutljivi, ob tem se počutiš zelo ranljiv. S tem se odpreš vsem. Včasih je lepo, saj s tem pokažeš fenov svoj pogled, včasih pa je težko, saj jim razkažeš svoje osebno življenje. A tako sem se odločil in to je bilo predvsem darilo našim fenom, ki sem jim hotel pokazati kaj pomenijo naša besedila.
na vrh