RockLine: Zdravo Trevor. Upam, da je bila vaša pot do sem udobna..
Trevor: V redu je bila. Pravzaprav sem bil ta teden v Italiji, družina moje žene je iz Ardenie. Tam sem bil pet dni tako, da pot do sem ni bila tako dolga.
RockLine: Letos igrate na precej poletnih festivalih. Tudi sicer radi igrate na festivalih ali raje igrate klubske "indoor" koncerte?
Trevor: Festivali so sicer izredno zabavno, a je precej lažje izvesti običajno turnejo po klubih s turnejskim avtobusom. Klubski koncerti so predvsem bolj intimni, lažje pa je tudi potovati. Danes na primer igramo tukaj na Češkem, zjutraj moramo vstati in odleteti na Nizozemsko, spet naslednji dan letimo v Anglijo, nato pa imamo tri dni proste. Včasih je res nadležno toliko leteti. Razen, če bi imel lastno letalo...
RockLine: Kot ga imajo Iron Maiden, hehe.
Trevor: Ja, tako nekako. To bi bilo super.
RockLine: Lani ste izdali novo ploščo, Darkest Day, kako bi jo primerjal z ostalimi Obituary izdelki? Še vedno zveni kot Obituary, a ima morda rahlo drugačen prizven, nekoliko modernejši, zaradi produkcije?
Trevor: Ja, snemali smo sami, saj imamo sedaj lasten studio kjer smo posneli tudi Xecutioner's Return. Ob snemanju te plošče še nismo prav dobro vedeli kaj delamo, Darkest Day pa je zvokovno izpadla precej bolje. Sicer pa je glasbeno gledano Darkest Day še vedno pravi Obituary album, nekaj delčkov pa je bolj svežih, npr. Blood to Give v kateri je več "tribal" bobnov, prav tako kot v naslovni skladbi. Ploščo je bilo zabavno snemati in če si fen Obituary ti bo všeč. Je heavy, ima pravi groove, nalezljive melodije....
RockLine: Ravno to sem te hotel vprašati. Obituary imate res svoj stil, ki ga ni moč najti v nobenem drugem death metal bendu. Vaša glasba ima umazan, zloben in groovy zvok... Pravi Redneck Stomp...
Trevor: Res (smeh).
RockLine: Ste do tega zvoka prišli načrtno ali slučajno?
Trevor: Mislim, da je bilo kar načrtno. Z Allenom (West, nekdanji kitarist op.p.) sva poslušala isto glasbo, on je igral v Massacre, jaz pa v Xecutioner, oba sva poslušala Hellhammer, Judas Priest, Iron Maiden, Possessed in podobne bende. Ko je prišel v moj bend sva to združila in rezultat je bilo nekaj zares težkega. Kar se tiče death metala so name največji vpliv brez dvoma naredili Celtic Frost. Mislim, da Obituary zvenimo kot Celtic Frost, le da smo stvar premaknili za nekaj stopničk. Smešno je... Pred nekaj leti smo s Celtic Frost igrali na Švedskem, ko so igrali sem jih gledal s strani odra in opazil, da ima Tom Warrior povsem enak ojačevalec in pedala kot jaz. Bilo je prekleto smešno, saj prej nisem vedel kakšno opremo uporablja. Tam pa je stal Marshallov JCM 800 in popolnoma enak "rack" kot ga uporabljam sam. Kar nisem verjel (smeh).
RockLine: Največ velikanov death metala prihaja iz Tampe na Floridi. Vi, Deicide, Morbid Angel... Zakaj je po tvojem mnenju Tampa sproducirala tako veliko število death metal bendov?
Trevor: Verjetno zaradi ljudi kot so Allan, jaz, Chuck Schuldiner. Poslušali smo isto glasbo in pravzaprav po nesreči začeli igrati v istem stilu. Bilo smo približno enake starosti in igrali smo kar nam je bilo všeč. Nato smo začeli skupaj tudi koncertirati in mislim, da je bil rezultat vsega skupaj kar nekakšno tekmovanje med bendi. Nastajalo je vedno več stilsko podobnih skupin, saj so njihovi člani živeli v tem okolju in jim je bilo všeč kar so slišali od nas. Leta 1985, 1986 tega ni igral nihče in ko so ljudje to slišali so si mislili "sranje, noro!" in kar naenkrat je bilo na koncertu tudi 1000 ljudi. Hitro smo začeli snemati albume in jih izdajati na različnih založbah. Radi smo imeli isto glasbo in čisto slučajno se je zgodilo, da smo neko novo glasbo tudi ustvarili. Chuck, Allan, jaz in še nekaj ljudi... in trava (smeh).
RockLine: (smeh) Pred dobrim letom sem govoril s Kellyjem Shaeferjem iz Atheist in tudi on je dejal, da je bila trava ogromen del floridskega zvoka.
Trevor: O ja, totalno. Vsakič ko sem videl Chucka je imel v roki gromozanski džojnt. Čistega, samo s travo, brez tobaka jasno. "American style" (smeh).
RockLine: Si težko, ko je Allen zapustil bend, našel sebi primernega kitarskega partnerja?
Trevor: Ko je Allen odšel sem nekaj časa celo razmišljal, da bi nadaljevali kot kvartet. A zaradi našega zvoka to ni bilo mogoče. Ko se začne solo preprosto rabiš še ritem. Ralpha (Santolla, današnji solo kitarist pri Obituary, ex-Deicide) smo pred tem poznali že nekaj let in ko me je poklical Donald, če se strinjam, da se nam pridruži mi je bilo pravzaprav vseeno. Odličen soler je, vso glasbo pa tako ali tako napišem jaz zato se tudi naš zvok ne bi spremenil. In to je bilo najpomembnejše. Ko snemamo večino glasbe posnamem jaz. Na zadnjih dveh ploščah sem odigral tudi bas, na EPju Left to Die pa celo vse kitare, tudi nekaj solaž. Ko igramo v živo pa poskusim zvok Ralphove kitare kar se da približati mojemu. Čudno je, Ralpha imam rad, a včasih si želim, da bi bil Allen še vedno v bendu. Z njim sva vse skupaj začela in je moj zelo dober prijatelj.
RockLine: Kakšno pa je tvoje mnenje o današnjem death metalu, poslušaš kakšen novejši bend?
Trevor: Kar se tega tiče sem zelo slabo podkovan. Pravzaprav nove glasbe sploh ne poslušam, večino poslušam svoje plošče, star rock 'n roll, klasični rock. Novo glasbo poznam slabo, a vem da je ogromno sranja. Vsi ciljajo le na čim višjo hitrost. Ko poslušam metal poslušam stare Slayer, Celtic Frost, Venom in podobno. Imam družino in ko nisem na turneji čas preživljam z njimi tako, da za glasbo doma ne ostane dovolj časa.
RockLine: Kaj pa je bil pravi razlog, da ste leta 1997 razpustili bend? Če se ne motim ste kot uradni razlog navedli naveličanost od turnej.
Trevor: Leta 1997 sem bil star skoraj 30 let, s turnejami pa smo po svetu potovali že skoraj deset let. Preprosto je bil čas, da se nekoliko umirimo. Normalnega življenja nismo poznali, saj smo po koncu srednje šole že odšli na prvo večjo turnejo. Bil je čas za "normalnost", če me razumeš. Čas za običajno službo in družino. Po nekaj letih pa smo se vsi zavedeli, da nočemo biti normalni temveč abnormalni (smeh).
RockLine: Pravi razlog za vrnitev je bila torej abnormalnost (smeh).
Trevor: Ja, po nekaj časa začneš pogrešati ustvarjanje glasbe. Sam sem v tistem času sicer imel bend Catastrophic in upam, da nam bo naslednje leto uspelo posneti novo ploščo. Po nekaj časa me je poklical Donald, če želim spet začeti, a ni še bil pravi čas. Kmalu so na veliko začeli klicati promotorji z željo po koncertih in ko je bil čas za to pravi smo se vrnili. In tukaj smo, tri albume kasneje.
RockLine: Upam, da jih sledi vsaj še enkrat toliko.
Trevor: Vsekakor! Ne nameravam se ustaviti. Glasbo bom igral do svoje smrti. Dokler mi ne rečejo jebi se, zanič si, nehaj že (smeh).
RockLine: Gotovo so velika motivacija za vztrajanje feni, ki jih imate glede na pravkar zaključeni "meet and greet" ogromno. Glede na videno je tudi vaš odnos do njih dober, nenazadnje ste podpisovali do zadnjega fena pred šotorom.
Trevor: Ja, uživam, če uživajo oni. Zaradi njih smo pravzaprav tukaj in vsaj nekaj jim moramo tudi vrniti.
RockLine: Koga pa bi, kar se tiče igranja kitare, štel med večje vplive?
Trevor: Rad imam Jimija Hendrixa, kar se tiče heavy metala pa brez dvoma Randy Rhoads. Gotovo pa tudi Tom Warrior, Kerry King, Jeff Hanneman in jasno trojica iz Iron Maiden.
RockLine: V zadnjih mesecih je bilo precej govora o poziciji basista v Obituary. Če se ne motim je Frank Watkins dokočno iz Obituary?
Trevor: Ja. Frank je odšel januarja, nočem govoriti zakaj, osebno sranje pač. Terry Butler je k nam prišel marca, naš prijatelj pa je že 25 let! Njegova sestra je poročena z Gregom Gallom iz Six Feet Under, ki živi pet minut stran od mene, dobri prijatelji pa smo že od nekdaj. Terryja smo vprašali, če bi igral z nami in takoj je bil za. Zadnjih nekaj koncertov je z nami igral Steve DiGiorgio ker je imel Terry obveznosti s Six Feet Under, tudi z njim se poznamo že celo večnost in tudi on nam je z veseljem pomagal. Upam, da se nam bo Terry pridružil za stalno. Zelo verjetno je, da bo igral na naslednji plošči in ker Six Feet Under ne koncertirajo tako pogosto mislim, da se bo dalo s Chrisom Barnesom domeniti, da nam ga posodi (smeh).
RockLine: Je bilo kaj drugače ko je Steve igral z vami glede na to, da uporablja "fretless" bas?
Trevor: Ne ne, odigral je pač že napisane bas linije. S Sadus smo bili leta 1990 na turneji po ZDA, delili smo si avtobus in od takrat naprej smo dobri prijatelji.
RockLine: Že pripravljate kaj novega materiala za naslednjo ploščo?
Trevor: Ja, nekaj idej že imamo.
RockLine: Bo v stilu Darkest Day?
Trevor: Ja, pomoje. Bo "heavy" v stilu Obituary pač. Počakaj malo... (Trevor je iz nahrbtnika potegnil svoj telefon in mi zavrtel demo komad s kitaro in bobni, z delovnim naslovom Godzilla. Zveni prekleto mastno, heavy, groovy in jebeno Obituary op.p.!)
RockLine: Torej vidva z Donaldom napišeta večino glasbe za Obituary?
Trevor: Ja, sam si doma na primer izmislim kakšen riff in ga posnamem ter pokažem Donaldu, on pa na podlagi tega odbobna. Včasih se dobiva, se zakadiva in "jamava". Ko dobiva idejo jo posnameva in John dobi nalogo, da nanjo napiše besedilo (smeh).
RockLine: Kakšen bi bil za konec pozdrav vašim slovenskim fenov, pred kratkim ste namreč igrali na Metalcampu v Tolminu?
Trevor: Imejte Metalcamp bliže letališču (krohot). Celo večnost smo se vozili. Sicer pa je tam prelepo, voda je bila prekleto mrzla. Ko sem sedel ob reki je bilo hladno, ko pa sem vstal je bilo hudičevo vroče. Noro!
Fotografije: Nina Grad
na vrh