Opeth - pogovor s šefom skupine Mikaelom Akerfeldtom (2008)

Intervju z Opeth ni ravno nekaj vsakdanjega, mar ne? Opeth so v tem trenutku ena najbolj zanimivih metalskih zasedb iz Skandinavije, zahvaljujoč svojemu konstantnem napredku in razvoju njihovega artizma, čigar meje glasbenega dometa fantje iz skupine pogumno širijo nenehno preko vseh smeri glasbenega eksperimentiranja. So skupina, ki je na glasbenem zemljevidu povsem drugačna od česar koli slišanega. Glavni motor skupine je genialni Mikael Akerfeldt, Opeth vizionar, odkrit in iskriv možakar, ki si je vzel čas nekaj preko tretje ure popoldan na drugem dne Nova Rock festivala tudi za krajši intervju z RockLine.

RockLine: Zdravo Mikael, kako si?
Mikael: V tem trenutku kar precej utrujeno…

RockLine: Glede na to, da sva časovno zelo na tesnem, bom kar štartal z vprašanji. Kako je potekalo v studiu delo za novi album "Watershed" potem, ko ste Opeth osvežili postavo z Frederik Akessonom in Martinom Axenrotom?
Mikael: V prijaznem in sproščenem ozračju. Gledano skozi presek naše kariere, je šlo to pot sploh za prvi resnični profesionalni pristop v studiu, kar se snemanja tiče. Z delom v studiu se nismo kdove kako obremenjevali. Ko je bilo zaključeno, je bilo zaključeno. Ni bilo neke naglice. To pot smo pa prvič imeli časovni in planski termin, ki sta bila določena vnaprej. Vendar je delo potekalo v zelo prijetnem ozračju. Pogrešal sem Petra, vendar pa se nerad oziram na preteklost. Sedaj, z novo postavo, smo Opeth še močnejša skupina.

RockLine: "Watershed" se je pojavil na medmrežju že kar lep čas preden je bil uradno izdan. Kakšno je tvoje stališče do glasbenih piratov, ki omogočajo internetni download?
Mikael: Seveda mi to ni všeč. Všeč mi je, če lahko na internetu razširjaš glasbo. Ne podpiram pa v tem primeru tega, da se recimo naš album pojavi na internetu preden je uradno izdan. Po uradnem izidu albuma, pa mi je popolnoma vseeno tudi, če si ga ljudje potegnejo iz interneta. Tega preprosto ne moreš preprečiti. Dokler pa ni izdan, je album samo naš. Internet nam je veliko pomagal, pri promociji naše skupine in naše glasbe. Seveda pa vsekakor raje vidim, da ljudje našo glasbo kupijo, kot pa, da si jo potegnejo nelegalno iz interneta. Tako jaz vidim zadeve. Vendar se bo nekaj zgodilo v prihodnosti, nekje bo počilo.

RockLine: Pred kratkim mi je šef skupine Royal Hunt Andre Andersen precej razkurjeno razložil, da vse več umetnikov, ki se preživlja od glasbe, opušča svoje profesionalne kariere, itd…
Mikael: Da. Ljudje izgubljajo redne službe, založbe stagnirajo, bendi razpadajo. Zdi se mi, da mladi tega ne razumejo prav dobro. Pomislijo le na založbo, debelega tipa s cigaro, ne vidijo pa dela navadnih ljudi v tovarni, v trgovinah s ploščami. Imajo pred očmi, da so založbe grabežljive, celo skupine tudi. Daleč od tega, da bi Opeth razmišljali o tem kako bomo z novo ploščo zaslužili milijone dolarjev. Ne razumem mularije, ki preprosto pravi: "To hočem imeti zastonj!" Prihajam iz drugega časa, sedemdeseta, osemdeseta. Rad imam trgovine s ploščami, rad kupujem plošče, meni se ne zdijo drage. Dragi sta hrana in pijača.

RockLine: Novi album "Watershed", deluje še bolj eksperimentalno od predhodnikov, kot da ste na njem začeli opuščati korenine death metala in to nadomestili z vplivi rocka iz sedemdesetih. Ste se za to odločili zavestno, ali se je album preprosto zgodil tak kot pač je, brez poprejšnjih kalkulacij? Mimogrede tvoje petje s čistim vokalom preko blast beatov v skladbi Lotus Eater je stvar, ki je Opeth fani doslej še niso bili deležni…
Mikael: Vsaka plošča za nas nastane po naravni poti. Za vsako je potreben nek naraven proces. Lahko se zgodi, da se med procesom v neki želji preusmerim k neki določeni glasbeni smeri, ki jo želim potem vnesti v našo glasbo. Vendar pa je razvoj naše glasbe povsem naraven. To ni nekaj kar bi skušali izsiliti. Če bi to skušali storiti, bi bila naša glasba zanič.

RockLine: Opeth bi izgubili pravo smer svoje naravne evolucije, mislim kot skupina…
Mikael: Da. In skupina je enotna glede želja. Delamo natanko to kar si želimo. Ne delamo glasbe tako, da bi poslušali kaj nam narekujejo oboževalci. Vendar pa je zelo lep občutek, ko vseeno slišiš določenega oboževalca, ki ti bo rekel, da mu je naša nova glasba zelo všeč. Torej oboževalce imamo na svoji strani v končni fazi vselej zato, ker vztrajamo na svoji samostojni poti ustvarjanja Opeth glasbe in ne zaradi narekovanja trendov.

RockLine: Odločili ste se za predelavo originala Robina Trowerja. Kako to?
Mikael: Da. To je zelo luštna pesem. Že leta sem Trowerjev fan. Izbirali smo med več različnih opcij, katere priredbe se lotiti. Ker pa je v naši naravi normalno da radi raziskujemo, kar pomeni, da nismo skupina, ki igra metal in bi se ob besedi "priredba" takoj zapičila v Iron Maiden ali Judas Priest, smo se odločili za Robina Trrowerja in njegovo skladbo, ki je v osnovi temačna blues skladba. Bil je poseben izziv se preizkusiti in zlesti v kožo starega rock mačka.

RockLine: In kot kontrast k temu še priredbo Alice In Chains?
Mikael: No to zveni že manj presenetljivo v našem primeru. Ta zveni v naših rokah že bolj podobno originalu, vendar še vedno ne tako dobro kot seveda sam original.

RockLine: Kako se je zgodilo, da ste konec skladbe Burden zaključili na tako nenavaden način, z razglasitvijo kitar?
Mikael: Ne vem, kar zgodilo se je. Prišel sem na idejo. Hoteli smo preizkusiti, kako bo vsa stvar zvenela, ko jo vključimo v skladbo. Itak zveni za en drek, drugače ne more biti, saj je vse razglašeno v tem motivu, vendar pa je v tem primeru ravno namen tega motiva, da zveni za en drek. Da ustvarimo ta kontrastni preliv iz lepo zveneče melodije v nekakšen nadležen hrup…Stvar se je izkazala za zelo učinkovito.

RockLine: Vaš novi album je kar se motivov tiče zelo slikovit in večplasten. Lahko poveš kakšne zgodbe in sporočila ležijo v samih verzih? Je zadaj skrit kakšen koncept?
Mikael: Nekatere pesmi se rahlo navezujejo druga na drugo, sicer pa album ne nosi nobenega koncepta. Besedila so to pot zelo osebna.

RockLine: V skladbi Hesian Peel ste posneli besedilo nazaj, mislim vzvratno. Slišiš lahko verze, ki kličejo satana. Ste se ob tem navezovali na famozno zgodbo, ki se vrti okrog skladbe Stairway To Heaven, še bolj famoznih Led Zeppelin?
Mikael: Res je. Posneli pa smo zares dobre verze vzvratno in reč je izzvenela resnično dobro. Vsa reč gre približno takole: "I see you my sweet satan, wondering accros a court yard.",…

RockLine: Kako to, da ste se odločili za predelavo skladbe Porcelain Heart v melotron različici?
Mikael: Založba me je prosila, če lahko to storimo za ameriški trg. Nahaja se kot bonus skladba in gre za zelo preprost trik, ki pa je trik ravno zato, da pridobiš še kakšnega dodatnega kupca, če že ljudje želijo imeti posebno izdajo, da zato dobijo tudi nekaj več. Ni pa to sedaj poteza, s katero bi se denarno ogrebli. Verjetno bomo v prihodnosti dali skladbo na poslušanje preko iTunes, ali preko česa podobnega.

RockLine: Pravkar ste se vrnili iz ameriške turneje skupaj z Dream Theater. Kako je bilo?
Mikael: Da to je bila krajša turneja z Dream Theater. Igrali smo v prostorih za 4000 do 5000 sedišč. Bilo je sproščujoče. Naš album v tem času še ni izšel, igrali smo le po eno novo skladbo na večer v naši set listi. Izkoristili smo to turnejo za nekakšno ogrevanje, kateremu bo sledila svetovna turneja.

RockLine: Kako pa sprejema publika v ZDA vašo glasbo?
Mikael: Vsak večer je bil zelo zadovoljiv kar se naših nastopov tiče, med turnejo z Dream Theater. Vedno smo se dobro odrezali in potrudili. Vendar si lahko opazil v publiki kar nekaj mrkih pogledov, ki so mi sporočali: "Kakšno sranje pa je sedaj to?". To je kar pošteno, glede na to, da poslušajo Dream Theater ljudje, katerim death metal ni ravno najbolje pisan na kožo. V sprednjih vrstah so na tej turneji sedeli ljudje s posebnimi kartami, nekakšnimi VIP kartami, ki so jih Dream Theater prodajali v omejenem številu. No med koncerti smo skušali ljudi v prvih vrstah podžigati kar se da, pa so ostajali hladni. A v splošnem smo bili na tej turneji sprejeti zelo dobro. Izkušnja je vsekakor zelo pozitivna.

RockLine: Imaš že kakršnekoli cilje za prihodnja udejstvovanja v zvezi z Opeth?
Mikael: Ne. Zaenkrat prav nobenih. Imam nek plan, če lahko to razumeš kot cilj… Cilje si bom postavil, ko se vrnem domov.

RockLine: Podal si najboljši možen odgovor, kar se mene tiče. Ko sem gledal vaš koncert 18.12.2006 v Trevisu (Italija), sem opazil, da imaš odličen smisel za humor, si odličen vodja. Kako ti to uspeva? Prihaja to iz tebe povsem spontano?
Mikael: Oh, hvala. Še sam ne vem. Očitno se to zgodi kar samo po sebi. Ne maram tega, da bi si moral zapisati štose, ki jih uporabljam na odru, na nek košček papirja in bi jih potem prebiral v pričo množice. Všeč mi je interakcija med menoj in publiko, to me privlači, to odzivanje publike med našimi špili. Ne maram interakcije v stilu ščuvanja publike: "Get fuckin' insane!" in podobno. V premorih med skladbami, pa se rad zapletam v pogovore in ideje za dialog letijo iz mene povsem nenačrtovano, prav tako kot sedaj, ko se pogovarjava midva. Tak način mi zelo odgovarja. Nočem pa postati nekakšen "gimmick", ki zbija šale in po katerem bi se ljudje spominjali Opeth koncertov. A očitno je, da veliko ljudi uživa ob načinu komunikacije, ki ga držim s publiko.

RockLine: Na neki točki si pripravil publiko v Trevisu, da je izvedla "headbanging" v prazno, brez glasbe in mislil sem, da bom crknil od smeha…
Mikael: Ha, ha, ha… tega se spominjam, da…

RockLine: Žal nas počasi priganjajo, da moramo zaključiti tale zelo zanimiv pogovor. Povsem standardno zaključno vprašanje imam. Imaš kakšno posebno sporočilo za naše bralce v Sloveniji? Saj res! V začetku julija igrate v Sloveniji na Metal Campu?
Mikael: Tako je. Veselimo se tega nastopa. Tam je prelepa pokrajina in upam, da se bo zbrala tam tudi vaša slovenska publika v čim večjem številu.

RockLine: Mikael hvala za tvoj dragoceni čas in želim vam obilo užitkov na nocojšnjem špilu tu na Nova Rock festivalu?
Mikael: Hvala prijatelj in srečno.