O rojstvu Črnega diamanta! (2013)

Poletje 2005. Kitarska dvojica Igor Manasijevič in Nejc Vidmar začne z ustvarjenjem avtorskega materiala, duet pa novonastali skupini nadene tudi ime. Black Diamond. Izredne težave pri iskanju in pridobivanju dodatnih članov kitarske dvojice ne ganejo, Igor in Nejc ves čas nemoteno ustvarjata material, ki ga javnosti preko MySpacea prvič predstavita nekje leta 2008. Že prvi izdani demo posnetki so pričali o tem, da ta novomeški dragulj v sebi skriva potencial vrhunske heavy metal zasedbe. Black Diamond se je zaradi neuspešnega iskanja potrebovanih članov v tistem obdobju zatekel k »session« glasbenikom, med drugim sta skupini pomagala Žanil Tataj Žak (Turbo, Mary Rose), ki je posnel vokal za nekaj skladb ter bobnar Robert Kovačič (Scaffold). Pozornost so uspešno zbudili, Igor in Nejc pa sta glasbo vztrajno brusila in obdelovala kot diamant do popolnega sijaja. Ta je v svoji briljantni črnini naposled zasijal na prvencu Last Man Standing (recenzijo le-tega lahko preberete TUKAJ), končno pa tudi v živo ob "release partyju", 16.5.2013 v ljubljanskem Orto baru (reportaža TUKAJ)! V zgodovino zasedbe in ozadje nastjanja prvenca sta nas popeljala očeta zasedbe Igor in Nejc, svoje pa je dodal tudi "tretji član iz ozadja", Samo Urbančič, ki dvojico spremlja že od prvih korakov.

RockLine: Za vama je dolga pot od ustanovitve pa do izdaje prvenca Last Man Standing. Začetki skupine segajo v leto leta 2005, prvi demo posnetka pa sta na MySpace objavila leta 2008. Precej dolga doba v obzir katere je treba vzeti tudi težave z iskanje članov. Kako vama je uspelo vztrajati tako dolgo ter ob enem že od samega začetka ustvarjati striktno avtorsko glasbo?
Nejc: Niti ni bilo težko vztrajati, ker drugega tako ali tako ne znava delati (smeh). Vedela sva, da to kar delava ima potencial in nisva imela druge alternative kot vztrajati. Vedela sva, da ko bova posnela ploščo, se bo ustalila tudi ekipa s katero bova lahko šla naprej.

RockLine: Vztrajnost sta vsekakor dokazala, pa sta bila kdaj na tem, da bi z vsem skupaj končala?
Nejc: Ne, nikakor in nikoli.

RockLine: Samo, ti si Igorju in Nejcu že od samega začetka pomagaš z ustvarjanjem, predvsem pa s snemanjem, produkcijo ipd.?
Samo: Ja, res je, z njima sodelujem že vse od začetka, ko sta bila za vse še sama in sem v njiju verjel. Že sami osnutki komadov, ideje so se mi zdele tako dobre, da sem ju v vsem podpiral. Pomagal sem jima z mikrofoni, ko sem imel še studio sta snemala pri meni prve demo posnetke. Na začetku sem ju poučil tudi o uporabi določenih programov, za kar pa sta zdaj že sama strokovnjaka. Verjel sem v njiju že od začetka in stal ob njima tudi pri dolgoletnem iskanju članov. Da sta zdržala pa je res malo presenečenje, čeprav niti ni čudno ker sta oba trmasta in velika perfekcionista. Imata široko glasbeno znanje, delala sta sistematično, načrtno in počasi.
Nejc: Pozabil si na to, da si pomagal tudi tako, da si prispeval en komad.

RockLine: Tears In Eyes, ki si ga odpel tudi za ploščo.
Samo: Ja, res je. Dejansko je bil to prvi demo. Po mojem mnenju je ta in vsi ostali komadi sedaj na veliko višjem nivoju, saj so dozoreli, fantje so do vsega pristopili zelo profesionalno, od uporabe inštrumentov dalje. Za komad Tears In Eyes pa sta fanta rekla, da pač paše na moj vokal in moram povedati, da se je komad že kot demo vrtel na nekem finskem internetnem radiu.
Nejc: Na strani za boj proti otroški pornografiji in zlorabi otrok.
Samo: Komad je bil takrat še v obliki surovega dema. Izgleda pa, da je imel nekaj, da so ga opazili, neko sporočilo.

RockLine: Je pa razlika med demom tega komada in končno verzijo na plošči, ki ste ji dodali še ženski vokal.
Nejc: Tako je, verzija skladbe, ki je sedaj na plošči pa ima tudi dodatno solažo.

RockLine: Kako pa ste prišli do te ideje, komad sicer ima nekakšno obliko dialoga?
Igor: Že sama zgodba sporoča idejo o zlorabi in prav ta ženski vokal predstavlja zlorabljeno dekle »na drugi strani ulice.« Dejansko smo se poskusili vživeti v to zgodbo.

RockLine: Kako pa je prišlo do sodelovanja z vokalistko Sandro Tomovič (ex-Moveknowledgement)?
Samo: Je naša dolgoletna prijateljica, tako z glasbenega področja kot sicer. S tem smo hoteli dvigniti baladni občutek komada. Tekom snemanja komada smo preizkušali mnogo stvari, ki smo jih na koncu združili in ena od teh je bil tudi ta ženski vokal. Izkazalo se je, da je bila stvar zelo dobro izpeljana in da je bila odločitev prava, saj komad nadgradi. Super je bilo že na snemanju, ko je Sandra začela peti in sva se z Igorjem samo spogledala (smeh). Sam sem se na začetku sicer nekoliko bal potencialnega neujemanje barve svojega vokala z njenim.
Igor: Jaz pa ne, saj sem že na prvi preizkušnji njen vokal spustil s Samovim in videl, da gre za dobitno kombinacijo. Potem je šlo naprej vse gladko, ona je skladbo zvadila in tudi posneta je bila nato precej hitro. Gre pa za preverjen vokal, saj je odlična pevka. Drugače poje solo glasbo za katero so tehnične zahteve velike, zato sem vedel, da ne bo večjega problema.
Samo: Njen vokal je še dvignil spekter komada, dal mu je neko atmosfero, tudi odpet je na tak način. Sam sem drugače bolj rockerski pevec in sem včasih kar težko sledil Igorjevim zahtevam po raznih triolah, dvigih, spustih. Včasih mi je moral vse skupaj prav nazorno razložiti. Komad ima tako neko stalno dvigajočo se atmosfero in odpet je na način, ki v prvi vrsti ponazarja sporočilo pesmi.
Igor: To je zelo realistično in opozarja na nekaj pred čemer si ljudje zatiskajo oči oziroma težko priznajo, da se zlorabe zares dogajajo in to v naših domovih.

RockLine: Že skladbe v demo obliki so bile posnete z močno ekipo, Žak je odpel enega prvih komadov, Robi je odbobnal Opus. Kako je pravzaprav do teh sodelovanj sploh prišlo?
Igor: Žaka je predlagal Nejc.
Nejc: Pred časom sem kupil Turbo cd…

RockLine: The Power of Metal ali A Glimpse of Home?
Nejc: A Glimpse of Home, ki mi je bil že v moji mladosti fenomenalen izdelek. Prvotno smo imeli v mislih, da bo Simon Jovanovič pel tudi ostale komade pa ni imel časa, zato smo poklicali Žaka.
Igor: Prvi komad je bil Tears In Eyes, ki je zdaj zadnji komad na plošči, ker nismo hoteli mešati komadov, saj prvih osem poje Žak, nato Simon in na koncu Samo ter Sandra. Za prvim Tears In Eyes je sledil komad Mastermind, ki ga je odpel Simon, nekdanji pevec Prospect. Takrat smo z njim hoteli še sodelovati, a se mu časovno zaradi drugih obveznosti to ni izteklo. Žaka sem kontaktiral in smo se dogovorili, da posname en komad in naju je že takrat odpihnil. Bila sva navdušena, poleg tega je super človek in sva si rekla zakaj ne bi z njim še sodelovala.

RockLine: Kdaj pa je napočil tisti trenutek, ko ste rekli, da je demotov, ki so bili predhodno že objavljeni na MySpace dovolj in je čas za pravo studijsko ploščo?
Igor: Res je, demoti so bili objavljeni, ostajala pa je kadrovska težava, nismo imeli članov za živo predstavitev materiala. Raje smo zato dokončali to ploščo, izkoristili ta čas in vmes iskali preostale člane. Konec leta 2011 smo se prvič slišali s Simonom in se dogovorili za začetek snemanja. Sredi januarja 2012 smo začeli s snemanjem prvega komada in nato naprej. Na začetku se je kar precej zatikalo, ker je vsakdo najprej vlekel na svojo stran, saj je vsak hotel uresničiti svojo vizijo. Simon je imel svoj način dela, ki sva ga spoštovala, a sva mu dala tudi vedeti, da bova vztrajala pri svojem. Bilo je nekaj zapletov, a kreganja ni bilo nikoli. Simon je naš dober prijatelj, ki ga spoštujemo. Sčasoma je tudi začutil, kaj midva želiva od samega zvoka in smo se dogovorili, da mu dava nekaj referenc bendov in plošč z zvokom, ki ga želiva. S tem se je tudi počasi odprlo. Na začetku sva prihajal v njegov ljubljanski studio in tam je bilo preveč naših zahtev in se skoraj ni več vedelo kdo je producent in kdo bend. Tu sva mogoče res pretiravala, a sva Simonu razložila, da nisva imel slabih namenov, le želela sva to kar sva čutila. Imela sva jasno vizijo kakšen zvok hočeva, na čem bova vztrajala in pri tem ne bova popuščala. Videl je, da ga nimava namena diskreditirati, temveč najti nek kompromis s katerim bomo vsi zadovoljni. Ko smo dodelali zvok smo se odločili, da ne hodimo več k njemu v studio, da bo miksal sam in nam poslal posnetke, ki smo jih potrdili in nato amortizirali, uravnavali glasnost ipd. V začetku avgusta pa smo se nato počasi končno le bližali zaključku.

RockLine: Koga pa sta Simonu predložila kot reference?
Igor: Definitivno Black Album Metallice, ki je zame osebno nekaj najbolj vrhunskega kar se tiče produkcije, še za današnje čase. Pa tudi Iron Maiden seveda.

RockLine: Točno to je tudi slišno na plošči.
Igor: Ja, res je, to so najini vplivi. To je tisto, k čemur sva z Nejcem vsa leta stremela.

RockLine: Mastering plošče ste opravili v tujini, na Finskem pri Mikki Jusili. Kako pa ste prišli do tega sodelovanja in zakaj ste se odločili prav zanj?
Nejc: Precej časa smo tehtali v kateri studio poslati album na mastering. Že od začetka sva vedela, da hočeva nek boljši studio, ki jih v Sloveniji žal ni. Mikka je bil precej ugoden, naredil je tudi precej plošč, ki so po mojem okusu in bil zaradi tega tudi prava izbira.
Igor: Če pogledamo razmerja cena-kvaliteta smo se tudi po tej strani odločili pravilno. Cena je bila ugodna, predvidena izpod 1000 EUR, kar je za mastering svetovne kakovosti zelo ugodno. Cena je na koncu zaradi najinih zahtev sicer resda nekoliko poskočila (smeh). Še vedno pa je to sprejemljivo glede na to, kar smo dobili na koncu. Poleg tega pa pri nas cena nikoli ni bila faktor, ki bi preprečila nekaj, kar smo si zamislili. In vizijo sva vsekakor imela. Pri snemanju prvih demov nisva imeli pojma, kaj počneva in sva se dejansko učila samega snemanja. Glasbeni občutek pa sva imela že dobro razvit, kar nama je pomagalo tudi v nadaljevanju. Če si glasbenik, sploh, če gre za tvojo glasbo, poznaš vsako fineso, vsak detajl in to je vsekakor velika prednost. Imela pa sva pomanjkanje znanja glede same produkcije, snemanja. Tekom ustvarjanja sva se ogromno naučila in imela zato tudi veliko besede pri končnem miksu, pošteno je treba povedati, da sva dejansko koproducenta plošče. Verjamem, da sva zato bila komu tudi »pain in the ass« (smeh), a še vedno mislim, da danes vsi vedo kaj sva hotela in zakaj je bilo tako. Mislim, da sva bila že tako suverena, ker sva se pred tem štiri, pet let sama ukvarjala s produkcijo, sicer na bolj amaterski ravni, a sva imel kljub temu že dobro razvito uho in vizijo. Zato sva se tudi »smela« mešati v delo producenta, seveda pa je še vedno glavni producent in tako je tudi prav. Brez njega tega končnega izdelka seveda ne bi bilo.
Samo: V končni fazi je šlo v zaključku za res minimalne popravke, ki pa so na koncu zaključili sliko. To so malenkosti, ki so za poslušalca morda nepomembne, a za zaključeno celoto še kako. Zato tudi nista bila taka »pain in the ass« kot pravita.
Igor: Pošteno povedano, sva bila, a z jasnim ciljem. To pa predvsem zaradi tega, ker če že v štartu nimaš visokokakovostnega posnetka, je tudi kasneje v fazi produkcije in postprodukcije to zelo težko, če ne kar nemogoče, kompenzirati. Prav to je bila najina velika težava, saj najini zgodnji posnetki niso bili visoke kvalitete, v največji meri zaradi neprimerne opreme. Še po masteringu smo pravzaprav nadaljevali z delom, na koncu smo »tracke« še restavrirali, to je bil tisti čisto končni postopek »poliranja.« Mikka nama je namreč že predhodno povedal, da v mastering običajno dobi posnetke, ki so neprimerno višje kvalitete. Pri njem namreč snemajo svetovni bendi, ki dobavijo posnetke najvišje kvalitete. Zato sva se odločila, da na koncu vso zadevo še »spolirava«, odstraniva manjše šume in podobno. Simon je pred tiskom celotno zadevo dobil še v vpogled in jo tudi potrdil. Ničesar nisva prepustila naključju in mislim, da smo lahko izjemno zadovoljni z rezultatom.

RockLine: Kako pa lahko vidva opišeta sam material oziroma nastajanje le-tega? Že ko sta izdajal posamezne demo komade, se mi je zdelo, da je pri vsakem opazen močan napredek, tudi komadi, ki jih lahko zdaj slišimo so precej zahtevni, kompleksni. Ali pri pisanju komadov izhajata iz rifa ali do pisanja pristopata kako drugače?
Igor: Ja, večinoma je osnova iz katere se potem gradi naprej rif.
Nejc: Včasih pa tudi vokalna melodija. Nikoli pa ne začneva z besedilom. Rif ali vokalna melodija, nato pa črpava iz nabora rifov, ki jih že imava in sestavljava kaj paše skupaj. Ne gledava na dolžine komadov.
Igor: Nisva se hotela obremenjevati z nekimi komercialnimi trendi dolžine komadov, koliko je ta lahko dolg, da pride na radio. Izkoristiti sva hotela to kar lahko izkoristiva. Zavedava se, da igrava zvrst glasbe, ki svojega mesta na radiu ne najde prav pogosto, zakaj si potem ne bi dala duška in naredil tako kot hočeva. Z Nejcem misliva, da so komadi dolgi točno toliko kot morajo biti, da so najboljši možni. Tudi stilsko ne vem, če je kakšen bend v Sloveniji s katerim se lahko povsem primerjamo, imamo nek svoj samosvoj stil. Mogoče je plošča rahlo konceptualna, saj je precej klasičnih in akustičnih kitar, na Edge of Sanity se pojavi tudi violina. Pri Dreams of Tomorrow je zbor deklet, osmih deklet ki je v živo pelo v eno, v dva mikrofona in je bilo snemanje prav veličastno. Rada sva eksperimentirala in mislim, da sva zelo dobro izkoristila razmere v katerih se je delalo.

RockLine: Je pa zlahka dobiti občutek, da so komadi precej progresivni, njihova struktura je kompleksna, predvsem na primer Dreams of Tomorrow z dvema različnima refrenoma.
Igor: Jaz bi rekel, da je aranžmajsko glasba res progresivna, sama ideja rifa pa je povsem heavy metalska. Oba izhajava iz heavy metala in rocka, tako da bi rekel, da v osnovi igramo klasični heavy metal, ki pa ga mestoma spremljajo elementi progresive in rocka. V komadih se vsekakor najde več različnih vplivov, ki precej variirajo. Predvsem je zanimivo vprašanje do katerih mej lahko odpelje glasba, saj je ta po mojem brez mej. Zato bi na vprašanje, kakšna bo druga plošča tudi odgovoril, da nimam pojma. To bova videla, ko bova na tisti točki snemanja nove plošče in kaj bova takrat čutila.

RockLine: Zanimiva plat komadov, ki mi je osebno zelo fascinantna je ujemanje besedil s samo glasbo, še bolj zato ker so besedila nastajala ločeno.
Igor: Ja, besedila so vedno nastajala v zaključni fazi, medtem ko so bile vokalne linije oblikovane že prej. Večina komadov je nastalo iz rifa, nato pa struktura, aranžma, ostali inštrumenti, vokalna melodija in na koncu besedilo. Izjema je The Thing That Couldn't Die, kjer je komad nastal iz vokalne melodije, šele nato je nastala rifovska osnova in vse ostalo. Tako pravzaprav dela večino bendov, kot že prej omenjena Metallica, ki na tak način komade piše že trideset let. Nikoli pa pravzaprav komadov nisva ustvarjala striktno skupaj. Običajno je eden od naju prinesel rif, nato pa sva v glavnem skupaj delala na aranžmaju.
Samo: Vedno pa sta delala tako, da besedilo in glasba dihata skupaj, da zgodba deluje. Da poslušalec ob poslušanju albuma sliši in čuti prostor in to, kar bend želi povedati. Dejansko jima je uspelo v vseh komadih zliti besedilo z glasbo.
Igor: Ni lahko zadeti sfere glasbe in hkrati sporočilnost. The Edge od Sanity je komad pri katerem se to izrazito čuti, torej temačnost melodije in hkrati sporočilnost besedila.

RockLine: Pa Black Diamond z dvojno vlogo oče-sin. Se pa tudi sicer besedila ukvarjajo s temačnimi, realnimi temami in nosijo neko globlje sporočilo.
Igor: Na žalost smo tako čutili in tu si ne moremo kaj pomagati (smeh).

RockLine: Dotaknili ste se tako tem vojne z Opus 91-96, norosti z Edge of Sanity in zlorabe s Tears In Eyes. Težke teme, ki te kar malo izčrpajo.
Nejc: Res je, ampak kakšna je pa alternativa? Lahko poješ o ženskah, ki ti jih ni uspelo podreti, lahko poješ o zmajih in vitezih ali pa poješ o stvareh, ki jih vidiš okrog sebe. Žanrsko ta glasba ni taka, da bi lahko pel o nekih abstraktnih temah in ti tako niti ne ostane več kakšna druga tematika.

RockLine: Mogoče se tudi poslušalec lažje poistoveti s temi temami in zato tudi glasba deluje bolje?
Nejc: Ja, ko sva delala tekste sva jih pisala tako, da se lahko večje število ljudi poistoveti z njimi in v njih najde svojo izkušnjo.
Igor: Tako je, ne moreš v heavy metalu peti o rožicah in kako je vse fino fajn. To je uporniška glasba, zato smo hoteli biti čim bolj konkretni, mogoče kdaj tudi pikri in cinični, a povedali smo to kar je res, saj smo brez dlake na jeziku. Komad Black Diamond je pravzaprav napovedal to kar se danes dogaja v Sloveniji, da ljudje hodijo na ulice in imajo vsega dovolj. Pisala sva to kar sva videla, da se počasi dogaja in se je začelo kuhati. Tukaj ne gre za nikakršno politično opcijo, ampak preprosto za to, da hočejo ljudje imeti boljšo prihodnost. Žal je prišla ravno ta oblika kapitalizma, ki smo se ga najbolj bali. (Na tem mestu se razplamti desetminutna goreča debata o aktualnih politično-socialnih dogodkih, op.a.).

RockLine: Več let sta iskala primerne člane za zasedbo Black Diamond, ki pa sta jo sedaj končno uspela dopolniti.
Igor: Tako je, live zasedba je zaključena, Žak se je odločil, da se bendu pridruži kot redni član, začelo se je tudi sodelovanje z bobnarjem Klemnom Markljem. Kakšen bo njegov status bomo še videli, predvsem je odločitev ali postane redni član skupine na njegovi strani. Gre pa za zelo kvalitetnega posameznika in bomo njegovega doprinosa zelo veseli. Na bas kitari pa se nam trenutno pridružuje Urban Medič.
Nejc: Vsekakor bo v tem primeru tudi veliko lažje posneti novo ploščo, saj se bo vsak lahko osredotočil na svoje delo.

RockLine: In še za konec. Glede na to, da je plošča Last Man Standing nekakšen presek vajinega dela do sedaj, morda ustvarjata že tudi material za nadaljevanje, za drugo ploščo?
Igor: Trenutno smo rekli, da se ne bomo ukvarjali s tem, čeprav imamo pripravljenih že precej grobih aranžmajev. Vsekakor pa je teh aranžmajev z osnovnimi rifi in vokalnimi melodijami za dve plošči, saj gre za kakšnih dvajset komadov.
Nejc: Niso pa to še končane pesmi, saj manjkajo še melodije in ostalo. Je pa to vsekakor dober začetek, saj je veliko lažje nadaljevati iz dobrega osnovnega rifa.
Igor: Tako je, saj največ časa vedno vzame samo aranžiranje glasbe.
Samo: V tej fazi je najbolj pomembno to, da se ta plošča promovira. Čeprav imata fanta že ogromno materiala za naprej, naj tisto počaka, glavno je, da se ta plošča promovira s koncerti in se jo predstavi širši publiki. Je konec enega obdobja, a šele začetek drugega.
Igor: Odločili smo se, da se določen čas gotovo ne bomo ukvarjali z delanjem glasbe, ampak se bomo osredotočili na to, kako to ploščo čim bolje spromovirati. Če gre za resen projekt si je treba vzeti vsaj leto, dve za res izdatno promocijo, Metallica je Black Album po svetu promovirala kar štiri leta! In kot kaže, glede na odzive, je na ploščo tudi iz tujine zanimanje in pozitivni odzivi, kar nas zelo veseli.