Noom8 je kvintet iz Črnega kala. Ponujajo zmes več žanrov. Lahko jih preprosto vržemo v analitično ponev vakuumske postavke "alternativni rock", a nekaj je gotovo. Vseskozi hodijo v obuvalu močne opore na ritmičnem groove-u vzdušju. Za skupino je značilno da se je v šestih letih obstoja levila iz ženske v skoraj popolnoma moško zasedbo. Danes od treh punc ostaja v ekipi le še kitaristka Ivana, sicer pa zasedbo tvorijo še pevec Žiga, dva Dejana kitarist ter bobnar in basist Teo. Zasedba ne skriva talentov, kar je potrdila tudi zmaga na odmevnem natečaju Simply the Best Contest, decembra 2008!
RockLine: Od kod motivacija, da se prijavite na Epic ROckLine Contest?
Ivana: Osnovni motiv je bil ta, da se dokopljemo do nastopa.
Žiga: To je dobra priložnost za samopromocijo.
RockLine: Torej, le še ena punca v skupini, kaj nista bili prej vsaj dve?
Teo: Nocoj je z nami prvič nastopil naš novi kitarist Dejan. Naša bivša kitaristka Jana, pa nas je opazovala in spodbujala iz publike. Posvetili smo ji pesem Nočem domov.
RockLine: Koncert ste pričeli z opozorilom, dase v vaših vrstah skrivajo Incubus oboževalci.
Teo: Dejan in jaz sva nekoliko starejša v skupini in se spoznava bolj na skupine v obuvalu generacije AC/DC. Preostali člani, mlajši poslušajo bolj te nove bende. Incubus ali Blink. Pa smo se odločili da odpremo koncert s skladbi Wish You Were Here od Incubus.
RockLine: Torej je poanta vaše glasbe tališče dveh različni generacijskih okusov, dveh različnih vidikov rocka?
Teo: Dejansko. In ne znam ti opredeliti našega sloga. Okusi so različni. In dobro se prepletajo, kar pomeni da lahko shajamo drug z drugim. In to se mi zdi dobro. Ker nas dela drugačne.
Žiga: Ko se lotijo jamma na vaji oba Dejana in Teo, za povrhu še kakšne Dream Theater linije, se jaz raje usedem h kraju in gledam iz previdne oddaljenosti, ha, ha, ha,... No, za enkrat jaz in Ivana pripadava nekemu drugemu svetu glasbe. Verjamem pa da se bo ta razlika, oziroma meja med nami, v prihodnje zabrisala.
RockLine: Ivana, kako se ujameta z Dejanom v igranju kitar?
Ivana: Kemija teče med nama. Problem je le, ker ga nikoli ne morem nikoli predlagati nove pričeske, kadar igramo na določenem koncertu, ha, ha, ha...
RockLine: Dejan, kako si ti odkril Noom8?
Dejan V.: V bistvu preko nekega spletnega foruma. Našel sem kontakt skupine, ki je iskala novega člana ali članico, poslušal glasbo, ki so jo predstavljali MySpace strani. Glasba Noom8 mi je bila všeč, pa sem si rekel, zakaj ne bi poizkusil, če se mi ponuja priložnost? Ko so me preizkusili, smo kmalu ugotovili, da se dobro ujamemo skupaj. To se mi zdi bistveno pri vsej stvari, ko se greš nek bend.
RockLine: kako je v občini Koper poskrbljeno za rock glasbo? Se vi kot Noom8, najdete na prizorišču obalne rock scene?
Žiga: Je bilo že bolje, kot je trenutno stanje. K sreči Študentska organizacija v Kopru skrbi za promocijo takšnih skupin, kot smo Noom8, tako da lahko rečem, da je to sreča, ker obstajajo še takšni ljudje, ki jim ni mar za rock sceno, kakršni pripadamo mi.
RockLine: Kaj pa promocija skupine v sosednji Italiji?
Žiga: Mi skrbimo za to,da pišemo svoja besedila v Slovenščini. Za enkrat ni bilo nikakršnega zanimanja za našo skupino iz Italije in imam občutek, da naša glasba za Italijane niti ni tako zanimiva. Vprašanje je, če bomo kdaj tja sploh prodrli. Smo blizu meje, zelo blizu. A preko nje nam trenutno ne uspe zlesti. Ni pa tudi motiva, da bi pisali besedila v angleščini.
RockLine: Energija, ki jo oddajate je precej ameriška. Stojite na "groove" ritem poudarku.
Žiga: Da. Ta groove, ki se razvija na vajah, skušamo prenesti na koncertne odre in to energij deliti z ljudmi. Važen je pretok energije. Nikoli pa nismo stremeli za tem, da bi bili "cover" skupina, ki bi igrala priredbe različnih izvajalcev. Veliko je skupin, ki posnamejo material, potem pa pridejo na koncert, pa ne znajo igrati. Mi se trudimo vseskozi, da bi naša energija še bolj intenzivno zaživela na živih nastopih. Torej obstaja jasna razlika med energijo, ki jo spraviš na snemalni trak v studiu in tisto, kar lahko poslušalci delijo s teboj na koncertih, ali deliš ti z njimi.
RockLine: Se vam zdi, da je v Sloveniji trenutno precej skupin "zlaganih" na rock sceni? Da snemalni trak dobro izkrivlja pravo resnico,ki stoji za tako "umetno" skupino?
Žiga: Na obeh staneh je problem. Če igraš tisto, kar posluša večina, torej da želiš zadostiti večinskemu okusu, navadno ne moreš ustvarjati tistega, kar bi si želel. Je pa res, da boš v Sloveniji, torej govorim za Slovenijo, ne tujino, nekaj dosegel, da boš lažje prišel do koncertnih nastopov in celo nekaj zaslužil z glasbo. V kolikor, pa ostajaš zvest sebi in slediš svojim ušesom in pameti, potem ostaneš poznan lokalno. Vzpostavi se nek začaran krog in poslušalci ne znajo ali ne zmorejo danes ceniti mladih skupin. Torej vsi v začetku pričakujejo, da bo neka mlada skupina takoj znala vse. V bistvu, ap bi morali spodbujati tako skupino, da se razvija po naravni poti. Četudi ji v pričetku ne gre najbolje. Ji manjka znanja, idej, se skupina še zelo išče in podobno...
Dejan V.: Slovenska scena se tudi po drugi plati zapira. Težko je prodreti, opozoriti nase.
Žiga: Da to je zanimivo. Recimo skupina iz primorskega konca izda album, ali pa se pojavi na neki "low budget" kompilaciji. In ne more prodreti iz obale na celino, recimo, da bi opozorila nase v Ljubljani. Ker je tam preprosto zaprt krog skupin, ki redno nastopajo. In tako so scene med seboj ločene. Primorska, Ljubljanska, Štajerska,... Tako ni pravega pretoka informacij, idej. In tako ostaja prizorišče za rock glasbo v Sloveniji po tej plati, še naprej siromašno, raje rečem, skromno. Skromnejše, kot bi lahko bilo. Potem pa so tu še krogi, ki so zaprti, v katerih se vrti denar. In za takšno skupiono kot smo mi obstaja le varianta, da igramo narodno zabavno glasbo, ali pa da poizkušamo ustvariti nek najbolj osladen pop komercialen komad, da bi nas spravil v neko središče, ali recimo temu, glasbeni mainstream Slovenije.
Teo: Mi igramo na karto, da poizkušamo spraviti od sebe čim bolj kvaliteten glasbeni prvenec. Delamo bolj počasi in sigurno. Če bi delali hitro, bi se tudi hitro izpeli in izčrpali. Tu pa se vsa stvar potem konča in skupine prenehajo delovati. Preprosto se ne najdejo, ker si niso dale čas. Niso si dale prave priložnosti, da se razvijejo.
Žiga: Mnogokrat pa je vse odvisno od sreče. Ali se znajdeš s pravo, sebi lastno in povsem "nedolžno" idejo, na pravem mestu ob pravem času, ali pa moraš vse dobro v naprej prekalkulirati, s kakšnimi triki boš skušal prepričati večino in se na tak način prodati.
RockLine: Kako pa Noom8 funkcionirate v pisanju avtorskega materiala? Kdo je glavni iniciator?
Ivana: Jaz pridem z riffom. Ostali me ubogajo. Razen Dejana, ki je pri nas premalo časa in se tega še ni privadil, ha, ha, ha... Navadno pridem jaz z neko idejo. Ali Žiga. Vendar nikoli ni tako, da bi med nami bil le en avtor posamezne skladbe. Vse naše skladbe so plod ekipnega dela.
RockLine: Kdaj lahko od Noom8 pričakujemo prvi pravi studijski "dokument"?
Teo: V prvi vrsti se trenutno uigravamo, ker smo dobili novega kitarista v naše vrste. To nam je najbolj važno sedaj. Od Dejana pričakujemo tudi, da bo prispeval sam svoje ideje in se vključeval pri ustvarjanju aranžmajev v skladbah. Ne le, da izpolnjuje povelja in sledi idejam drugih. Želimo da aktivno sodeluje v skladanju naše glasbe.
RockLine: Kakšna so občutja po vašem nastopu, ki ste sklenili nocoj tu v Rock Cafeju?
Teo: Občutki so odlični. Prostor je super. Radi bi se zahvalili tudi tonskemu tehniku, ki nam je omogočil, da optimiziramo zvočne razmere na odru in res ponudimo ljudem glasbo v čim bolj pristni podobi tudi na odru. Cenimo takšne organizatorje, ki se trudijo ohranjati tradicionalno izročilo rock glasbe, ki ne pozna kozmetike in kvazi embalaže. Upajmo, da bo tako tukaj tudi ostalo v prihodnje.
RockLine: So v načrti kakšni novi nastopi za Nom8 v bližnji prihodnosti?
Teo: Trenutno imamo en nastop v Sežani, 10.04.2010. Znova gre za tekmovanje. Včasih se počutimo, kot da smo na Olimpijadi, ha, ha, ha... No sicer je pri nas tako, da pozimi bolj lenarimo, kot medvedje, ki poznajo le zimski spanec, potem pa pride poletje, ko se stvari spet premaknejo in pričnemo obiskovati odre.
fotografije: Martin Prezelj
na vrh